Hvala S L O V E N I J A!

Današnji blog posvečam tebi draga moja Slovenija. Rada bi se ti zahvalila za vso čudovito energijo, ki jo oddajaš, za vse potoke, reke, kamenčke, galebe, siničke, barja, jezera, gore, sončne vzhode, sončne zahode, prav vsak oblak, ki se pripelje skozi tvoje sanjske doline in hribčke, nežne zasnežene hribe, toplo z jugom premešano morje….Toliko obilja, toliko živosti…Vsako jutro, ko se zbudim se z radostjo zakadim na okno in v tišini z morsko soljo pomešenega vetra globoko v celice vdihujem nežne zračne elisksirje ljubezni. Oko se naužije neskončnih pogledov in boža vršace gora, ki me vabijo. Ko se h tej harmoniji pridruži še sončni vzhod, se slika zbistri in žarki pričarajo nevidene, vedno nove ustvarjalne podobe življenja, ki tudi tako kažejo kako neskončen potencial žene življenje.

 Zaprem oči in vase poskrkam vso to lepoto, ko nenadoma dojamem, da sem del prav taiste lepote tudi sama. Nežno nama, Sloveniji in meni, prišepnem, da sva TOP in se s polnim srcem harmonije podam v novi dan. Obogatena za sočuno in čutno izkušnjo, ki je v Sloveniji na voljo skoraj na vsakem koraku. Naj bo to pogled na zelene ali bele hribčke in doline ali gore ali reke ali morja ali zgolj cvetlice ali sneg….Ko se moj fokus ustavi na tem zornem kotu in ga ne mažem z vibracijo, ki jo ustvarjajo nekateri ljudje v strahu pred…samimi seboj…postane Slovenija resnično prijetna zibka duše, ki ji srčno pravim…DOM…ker tu sem domaaaa…aaaa….aaa…♪♪♪

www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Dobrota ti bo nekoč poplačana

 Večkrat slišim ljudi, ki mi prijazno zaželijo naj se mi dobrota nekoč poplača in sem začela razmišljati o tem zanimivem konceptu. Zanimam me predvse zakaj mi želijo, da bi se mi nekoč, daleč stran v prihodnjosti poplačala? Ali ne bi bilo bolje, ko bi v dobroti uživala sedaj, tukaj, ko sem še mlada in lepa? No šalo na stran naj vsem, ki občudujejo ljudi, ki se odločamo za sočutje in »dobroto« razkrijem eno veliko skrivnost. Čeprav se sliši še tako patetično je sočutno ravnanje resnično vir neverjetne moči in srčne koherence- harmonije. Za tiste, ki morda ne veste kaj srčna koherence je naj na kratko omenim, da gre za valovanje srca, ki je v popolni poravnavi z našimi hormoni, ti z našim telesom, to z našimi čustvi in ta z našimi mislimi. Zaporedje je lahko tudi drugačno, a vse pelje v notranji občutek naravnega ritma in ubranosti. 

Zakaj torej vsi v vsakem trenutku sočutno ne komuniciramo en z drugim? Zakaj ne mislimo en na drugega glede na to, da smo z dokazanimi zrcalnimi neuroni tudi v biologiji empatična bitja? Po mojem je odgovor zelo preprost. Ker smo tako navajeni. Ker imamo ljudje tudi to lepo navado, da v želji po iluzornem občutku varnosti, zgradimo okoli sebe igrišče v razmerju 4x4 in to je to. Vse kar je izven naših okvirjev nam povzroča nelagodje in strah. Ampak kaj, če vam povem, da to nelagodje traja natanko 1 minuto in da za tem zanemarljivim stanjem telesa stoji cel kup zanimivih, očarljivih, neverjetnih doživetij? Za ljubitelje adrenalina neskončna korita brzic, za ljubitelje miru oaze brezmejne, za sanjače paleta muldimenzionalnih še nikoli videni barv , oblik in zvokov, za realiste obilje novih informacij in divja iskrivost možgan….Vse to se doseže le z dejanjem sočutja? Aha in če mi ne verjamete vprašajte Enesa ali Ano kako se jim je življenje postavilo na glavo le s tistim prvim dejanjem sočutja.



www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Zdrave meje, jih poznate?

K pisanju o mejah, ki si jih ljudje postavljamo, me navdihne knjiga o mejni osebnosti motnji in del, ki piše o tem kako ne znamo postavljati meja. Ta del me je vedno moril, saj sem v vsaki celici svoje biti razumela NE kot zavrnitev mene in ravno tako sem svoj NE razumela kot da nekoga zavračam.

Tako sem se ujela v zanimivo dinamiko strahu in krivde na eni strani in odstornosti sebe na drugi. Kakšne odsotnosti? Gre za to, da je nemogoče postaviti mejo, če ne veš kje se začneš TI sam. Meje so nato le še prazno kriljenje po nebu in ustvarjanje negativnih vibracij, ki jih povzroča podzavestna agresija (beri nemoč), ker v sebi vemo, da mlatimo le prazno slamo. Smo kot klopotec in brcamo, se branimo, postavljamo meje brez meja in se po svoje s tem vedno bolj izoliramo od drugih, ki so pravzaprav zrcalo nas samih. Energija, ki jo opisujem se je pri meni manifestirala kot krč, kot bi se morski pes z vso silo zažrl v žleze mojega trebuha. Si že predstavljaš bolečino? Zaupaj, a »not to be in too long« situacija:-).

Zakaj pride do izgube sebe bi lahko pisala v nedogled, a pri meni se to zgodi v času, ko sem v okolju čutila namesto varnosti po večini nevarnost in ko sem v sebi sprožila preživetveni nagon, ki mi je prigovarjal, da sem le, ko rešujem. Da sem le, ko sem popolna in da sem le, ko me pravzaprav ni. V takšne stanju anestezije sem razstavljena na milijon delcev iskala potrditev, kanček ljubezni, a tonila v brezno notranje odsotnosti sebe. Podzavest se s to vlogo ni strinjala in mi na pot poslala mnoga opozorila, ki sem jih pridno intelektualizirala in se jim dokler je bilo mogoče izogibala. Ko je bilo vsega preveč, sem kot obsedena in v duhu perfekcionizma, začela iskati rešitev.

Namera, da sem v riti in si želim iz tega ven, je obrodila sadove, pa čeprav sem mnogokrat na poti naredila kak korak več. Občutek, ko zaslišiš sebe je neponovljivo romantično srečanje, ki ga ne pozabiš nikoli. Takrat so meje pravzaprav odraz samospoštovanja in le navidezno ljubeče pomagalo v svetu, ki v še relativno nezreli vibraciji, meje še potrebuje. Takrat razumeš, da meja v resnici ne obstaja in ostaja iluzija v očeh tistega, ki nasede razumu in razbolelemu notranjemu otroku.  



www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Preobrazba

 Že kar nekaj let, če ne že desetlejte se tako ali drugače ukvarjam z delom na sebi, s seboj, v resnici z vzorci pomemnih drugih. In ni dolgčas. Izkušnja širjenja zavedanja o sebi in svetu se eksponentno razširi, ko me doletijo izkušnje svetlobe - smrti. Takrat vidim kako daleč sežemo. Neskončno. In iz te točke gledeišča, ko predalčki, v katere sem se prej tako zelo tiščala popokajo na polno, opazim kako neverjetno je v svojem bistvu Življenje. Zabavno je bilo opazovati sebe in svet iz točke prisotnosti. Ljubko se mi pri vsem zdi, ko tudi opažam kako zelo se kolektivno prebujamo. Smo kot iskrice, ki netijo ogenj. Pa ne ogenj strasti, ampak ljubezni. Velika razlika med enim in drugim, ko ju polno okusiš. Prvi le del izkušnje, drugi konstantna kvaliteta.

Gre za doživljanje, ko dobesedno doživim na več načinov svetlobo (v sanjah kot eksplozijo svetlobe čez celo telo, v živo kot gretje telesa na načine, ki ga prej nisem zaznavala, kot zavedanje z razvojem sposobnosti neverjetnega predvidevanja…)in se povsem prepustim ritmu. Ta se za čas žalovanja za očetom začasno ustavi in znova me prime krč. A tokrat se zavedam, da gre le za reakcijo srca, ki se znajde v kontrankciji namesti koherenci (harmoniji). Prav zavedanje tega mi ponudi roko, da srce znova zavestno »navibriram« na sočutje. Hvaležna sem svojim dragim, ki so odšli v svetlobo pred mano, da so mi v trenutkih, ko se je zdelo, da ni več smisla nenehno dobesedno s florescetnimi barvami risali v srce, da SO. Tudi, ko se mojemu indoktriniranemu razumu zdi, da jih ni. 

V svoj dnevnik dve leti pred očetovim odhodu zapišem: » Z očetom sva se velikokrat pogovarjala o posmrtnem življenju, v katerega kot pravi freudovc ni verjel. Ko sem naletela na nenavadne ezoterične izkušnje pri Jungu sem z zanosom, ki ga premorem le jaz, razlagala kako je tudi on doživljal to kar sem jaz pri mami in bratu in da nekaj je na tem. Z njim sem tudi podelila konkretno zgodbo o tem kako je Jung zaznaval v svojem domu donenje po vratih omare kot začetek komunikacije s svetom, o katerem je po mojem vedel več, a si za tiste časi ni upal o tem pisati. Oče je le odkimaval, da pač tega ni doživel in mi ne more verjeti. Korektno. Obljubil mi pa le je, da ko nekoč odide na drugo stran, če bo le mogoče, pusti kakšen znak. Tako zavestno sva se pogovarala ure in ure in kot prava znastvenika sprejemala in zavračala hipoteze o tem in onem.« 

 

V dnevniku dva meseca po očetovi smrti najdem zapis: » Včeraj me je znova zgrabilo. Hudo ga pogrešam. Najine pogovore, ki sva jih znala imeti tudi vsak dan. Najina teoretiziranja o življenju in ljubezen, ki se je ob tem med nama pretakala. Danes sem ga poklicala. Obljubila sem mu, da ga ne bom motila in se pri sebi zavezala, da ga na drugi strani ne bom obremenjevala s seboj. Naj odide, naj me pozabi. Tako sem čutila bo najbolje. Pa mi ni dalo miru in poklicala sem ga pred spanje. Tiho sem mu zašepetala, da ga le tokrat motim in naj mi prosim javi, da JE. Zaspala sem. Nenadoma začnejo omare pokati in oba z možem se zbudiva. Jaz VEM. Srce začne biti nori tempo in zavestno zmorem čudežno zaspati, saj VEM. Nato glas očeta kot bi govoril skozi nekakšno cev od zelo daleč »Ostanita z sestro povezani in dajta v tem življenju kar največ od sebe«….in se zbudim….jok sreče, zmede….Prvič sem mi je namreč zgodilo, da sem dobila tako neposreden odgovor na svoje vprašanje. Tem sanjam so sledile še ene sanje, ko se pojavi tretja entiteta, ki mi pokaže svetlobno spiralo in pojasni občutek kako se dematerializirati in vrniti v času k očetu. Dobila sem možnost vračanja  nazaj, ko si to želim. A odločila sem se da je čas, da presežem ta del sebe in začnem živeti polno, in iskrivo v ZDAJ. Odločitev, ki jo premore le popolno spuščanje.

Mudi se mi živeti

Iz osebnega dnevnika  2013

Stremim skozi okno Hospica in opazujem spominčice. Čez noč je hrib preplavilo morje spominčič. Ulije se jok in sočasno spoznam, da mi s tem mami sporoča, da je ob meni. Ta ljubka rožica jo je vedno spominjala na njeno Prlekijo, po kateri je hrepenela.

Ozrem se k postelji. Oče tiho sope. Obrišem si obraz, saj ne želim, da ga moja žalost ovira na poti k svetlobi. Najina veza je bila namreč v zemeljskem smislu tako močna, da bi z dramo le še vse poslabšala. Za jok bo če obilo časa. Srce mi je govorilo naj ostanem odprta, četudi bi najraje zbežala na drugi konec vesolja, a naj mu nežno dovolim oditi. Primem ga za roko in iz globine mojih pljuč se izvije meni povsem neznan glas. Zapojem mu uspavanko, ki ga nežno zazpiba v večni spanec. Čutim ga. Kot torpedo ga izreli daleč v eter. In jaz se počutim v isti sapi tako zelo sama. Odšli so. Četudi so mi pokazali, da je v svetlobi nadaljevanje, mi jasno spregovorili iz resničnosti, ki jih razum ne sprejme, v mojem telesu nastane boleča praznina.

Minilo je le nekaj mesecev od očetovega odhoda in mudi se mi živeti. Takoj se želim rešiti tumorja, ki sem ga dobila po mamini smrti (verjetno sem preresno vzela namero, da želim umreti namesto nje, a je umrl je del mojega ega). Tumor smo odstranili brez večjih zapletov, a to, da ostanem doma na bolniški v meni odpre dragoceni ćas za žalost. Zgodi se. V enem trenutku je prehuda in želim oditi. Ne vidim več smisla v zlaganem svetu, kjer je avtentičnost že od samega začetka večini strašljiva, kjer ljubezen nadomesti manipulacija….želim si domov. A življenje ima zame povsem druge načrte in nad moje misli pošlje četico angelov varuhov. V zemeljiski in nezemeljski obliki. Pojasni mi, da je pot srca, ki ga ohranim ne glede na to kako zelo me je življenje testiralo, ne glede na vse skušnjave in luknje, ki so se nenehno odpirale pred menoj, nekaj tako dragocenega, da me ne želi še drugje. »Tukaj in sedaj je čas, da siješ svetlobo, da netiš iskre in SI upanje«. Če reče ONO bo pa že nekaj na tem:-).



www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Pogum za srce

Iz osebnega dnevnika pred 4 leti

»Nahajam se v idlični istrski vasici Butari po tem, ko sem izvedela, da gre mami na slabše. Rak je prevzel njeno telo in občutki nemoči mi ne dajo spati. Kako je mogoče, da moja mama umira? Ne tega ne morem sprejeti. Moja mami ne bo nikoli odšla. Komaj sem prebolela brata ali spoh še ne za prav, saj je bili kmalu po njegovi smrti oznajneno, da je mam zbolela za rakom. Ko sem izvedela za to strašljivo diagnozo je moje telo spreletelo na miljone iglic. Boleč občutek v telesu, ki se ga spomnim že od otroštva, ko sem se bala ali bo oče prišel iz gostilne domov živ in zdrav in ali jo bo brat v narkomanskih krogih dobro odnesel. Tako zelo me je skrbelo zanje. Celo moje otroštvo. In prva misel, ki mi je prišla na pamet ob diagnozi raka je bila, da ni čudno glede na stres, ki je vladal pri nas doma."

»Mama se nežno prižame k meni, ko pišem dnevnik in me vpraša kako se počutim. Magične besede, ki jih želi slišati vsak, ki je v stiski. Ne » Poslušaj moj nasvet« ali »Jaz mislim, da bi morala tako in tako ravnati…«, ampak pristno vprašanje o tem kako se počutimo. Solze, ki sem jih hrabro skrivala so silile na oči in mami mi je nežno prišepnila, da ni nič narobe, da mi je hudo. Prijela me je za roko in skupaj sva se ulegli na kavč. Božala je moje lase in mi v enem trenutku z globokim, povsem prisotnim glasom rekla:« Tjaši, kako zelo mi je žal, da je moralo priti tako daleč, da šele sedaj odpiram svoje srce in tako zelo čutim kako te ljubim. Prej preprosto nisem zmogla, bilo je preveč bolečine, ki je grenila moje srce«. In v nekaj sekundah pristnega obžalovanja v meni zanetila iskro dolgo pozabljene ljubezni. Tudi sama sem se namreč zabarakadirala za zidovi obrambe, ki pa si je želela le pristnega »Ljubim te«. Ko je to storila, sem je v meni v hipu stopil led in zrušil velik zid. S tem pa odprla možnost v novo resničnost, ki je ni pogojevalo strateško izogibanje ljubezni, ampak pogumna predaja ranljivosti, s  katero hodita z roko v roki.

Kako zelo pogumna sem bila vem danes, ko je za mamo sledila tudi izguba očeta. Mojega najboljšega prijatelja, ki presega čas in prostor.

www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Povsem gol

Iz dnevnika, november 2013

Že tretji dan zapored zabijem cele popoldneve ob gledanju Sex and the City nanizanke, ki je trenutno edini šunder, ki me dodatno ne nervira. Vmes sem si privoščila še kozarec rumenega muškata in polno košarico prestic. No ni najbolj zdravo in tudi kak jogi bi se prijel za glavo, da mešam jogo z alkoholom, a fak it saj gre le za kozarček. Edino pavzo sem naredila, ko me je zgrabilo v vratu in sem svoje od ležanje razbolelo telo spokala na popoldanski počitek. Potem pa boom. Razbijanje srca in totalen napad panike. In ne prvi. Popoldanski spanec je edini, ki uspe iz mojih globin spraskati to neverjetno bolečino, ki jo težko opišem zgolj s čustvom. Prej gre za srčno kirurgijo. Kot bi me nekdo na živo z skalepolom rezal in pustil tam samo sredi sobe, da se zacelim. Jok je v takšnih primerih edino zdravilo in obupen očutek popusti. Razlogi? Morda to, da zapuščam po 12ih letih svojo firmo, ki sem jo premnogokrat v preteklosti zamenjala za svojo družino morda to, da sem bila ravno operairana za benignim tumorjem  ali pa to, da se končno počasi zavedam, da je v zadnjih 8-ih letim umrl večji del moje družine? No vsaj vsi odrasli pred mano. Brat, mama, mucka Snežka,  oče in mucka Pika. Po tem vrstnem redu. Čeprav smo imeli zelo burno otroštvo (narokomanija, alkohol, ločitev, depresija, osebnostna motnja…), je bilo med nami veliko ljubezni, ki je z leti in bolečimi izkušnjamo samo še bolj sijala. Tako je bila vsaka smrt težja in najhuje se je bilo v resnici posloviti od očeta ali v resnici od svoje primarne družine v enem. 

Mama mi je z svojim odhodom podarila uvid v svetlobo, oče pa vrnil pozabljeno ranljivost. Jebemu, a mora vedno tako faking boleti? Očitno je pri meni to vzorec, da se v krčenju telesa mišice tako napnejo, da v enem trenutku kar same popustijo. Prilično nor vzorec, ki izpostavlja moje telo kar zajetni količini bolečine. No ko nekomu svetujem kako naj to bolečino sprejme ali ga bolje motiviram, da ji ne podleže, vsaj govorim iz sebe in kot je rekel v enem prijetnih klepetov psihiater zelo odprte glave in srca, da v mojem primeru ne gre za teorijo, ampak pristno prakso. Fazo samopomilovanja, da takšne prakse ne potrebujem in se rajši naivna »pink elephants and lemonade girl« sem počasi že prerasla, čeprav se mi včasih milo stori, ko opazim koga, ki mu je bila dana drugačna pot. A ko faza bolečine popusti in to se lahko zgodi v trenutku zavedanja, se v meni znova zgane srce. Ta modro, zrelo in prisotno spregovori. Takrat se dobro zavedam, da SEM in da je bolečina le del izkušnje na poti, ki si jo izbiram. In tako se svet vrti med vzponi in padci, a odvobajajoče za resnico, da ne igram več happy happy happy crap, ko ga ni. Srce pride zapakirano v različnih oblikah.. lahko nosi visoke pete ali se valja v blatu, pomembno je le ali bije sočutje. And thats all folks;-).

www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com