Ranljivost?

Moja Camino rapsodija se nadaljuje v Iskrivi knjigi, ki sem jo pisala zadnje mesece in sem se iz tega razloga tudi malce odmaknila od bloga. Ko sem pripravljala knjigo, se mi ni sanjalo, da bo glavna tema prav Ranljivost. Med pisanjem sem se nenehno vračala na to, kako pomembno je biti ob velikih izgubah iskren s svojimi občutki in mislimi, ki podzavestno vrejo, pogosto skozi sanje, v zavest. V mojem primeru je prav pisanje knjige povzročilo, da se je speči lev bolečine ob izgubi, začel prebujati. Ranljivost sem si ogledala od blizu in začela opazovati, da četudi je šlo v mojem primeru za ranljivost situacije, ki se ne bo spremenila čez noč, je prav zavezništvo ranljivosti začelo prinašati pretočnost energije, ki obuja žalost v......presenetljivo..... Živost.

Neverjeten AHA, ki ni prišel kot metuljček na cvet, ampak prej kot slon v trgovino z namišljenim porcelanom. Zakaj namišljenim? Ker dokler se ljudje ne soočimo s svojimi ranljivostjo menimo-mislimo, da smo šibki. Ko pa dovolimo resničnosti, da se pokaže v vsej svoji sliki, nas preseneti neverjetno žilava, fleksibilna, ljubeča in vztrajna narava sebe.

Pismo smo močni. Uou. In kako neverjetno ŽIVI smo lahko, če si dovolimo spustiti krče, ki nas držijo v stalnem nedihanju. Na Caminu so bili prosti dih-dovajanje prane, iskrene čustvene reakcije-odvajanje energije v premikanju in polnost živosti-tok v nenehni harmoniji. Prostor je bil za vse in noben del se ni izključeval.

Z Iskrivostjo in Ranljivostjo, Tjaši.