Stala sem za varnostniki na brniškem letališču in gledala
odhajati njen oranžen »hudi«(prevod za vse letnik 1975 in več:-): jopica). Prvič gre v svet
moja mlajša sestra, ki jih danes šteje » že« 34. Na ramenih rukzak v roki
plavutke. Tako pogumno mašira v Egipt svojim sanjam naproti.
V oči mi silijo
solze, mešanica neverjetnega ponosa in strahu, ker pristane na letališče
ponoči. A ko spremljam serijo sinhronosti, ki jo na poti spremlja (prijazne
uslužbenke na blagajni, pomoč pri prevzemu prtljage, kopica ljudi, ki sočutno
čutijo mojo stisko, ko ji maham…), vidim da je vse v najlepšem redu. Življenje
ji na pot, moji ljubi Amazonki, prinese obilje pomoči. Zato, ker si upa in
skoči na polno v tok. Prvič sem v poziciji, da ji sama ponujam oporo, ki je
prej prihajala tudi od pokojnih staršev. V tem trenutku nisem le starejša
sestra, ki tudi sama skače kot utrgana s pečin, ampak predvsem starejša, ki bi
s svojimi angelskimi krili za vedno v varen objem skrila svojo majceno sestrico
in jo ščitila pred …Življenjem. Spoznanje, ki mi danes daje moč, da izpustim.
Da globoko vdihnem in skočim spremembam na proti tudi sama. Dih. Zaveznik, ki
se izkaže za izjemno dragocenega. In spoznanje, da ko nekoga zaviješ v vatko,
ga s tem omejiš in mu namesto vere sporočaš kaj le kot strah.
Notranji dialog se je po mojih možganih odvija celo noč, a
telo proti jutru popusti krč in novo sonce v srce vlije svežih vetrov. Sestra
mi javi, da je varno prišla in v glasu je zaznati sladkobnost pričakovanja
polnega življenja. V popolni Prisotnosti jutra čutim, da je odslej vse drugače.
In da drugače ni nujno slabo, čeprav moj um žaluje za starim. Tako se je
navadil in ljubko mu že celi dan kuham kompot in ga nežno božam. A onkraj
vibracije poslavljanja od starega, obraz osvetljujejo že novi žarki
neustavljive spremembe, ki kot tzunami prihaja v najini življenji, ker
dojameva, da sva v resnici Ustvarjalki Življenja in nikakor ne njegovi Žrtvi.
Z milino, Sarabraj
Ni komentarjev:
Objavite komentar