ponedeljek, 5. oktober 2015

Utiranje poti proti jugu otoka



Ko sem srečna me ponavadi zapopade enormen val energije in sestra me rada heca, da imam takrat napad hiperaktivnostne motje, saj tik takam in sijem kot mini atomska bombica. A v čemu je skrivnost teh navalov energije? Vsekakor je hoja pod milim nebom, ko dovoliš naravi, da se ti pokaže v vsej svoji obilnosti en od ključev, ki vam jih z veseljem zaupam. Drugi se meni izkaže fizični napor – ne pretiran, a konstanten in dovolj intenziven fizični napor, ki prijazno (ne ravno vedno) in vztrajno iz zakrčenih celic znova ustvarja mehkobo. Prav zanimivo je opazovati kako se lahko skozi potenje in naprezanje vračajo moja tkiva v elastičnost in prožnost. Morda sprva ni tako in nas rad ustavi neverjeten musklfiber, a s kundalini jogo si ta del prišparam. Kot bi telo naoljila in mu dala dovolj kisika in prostora, da se izvije iz krčev. Ti pa radi pridejo, ker nam misli in čustva kuhajo podzavestno mineštro.



Zavedanje o telesu in umu, ki ga dobim z dolgotrajnim pohodništvom, mi neverjetno pomaga pri tem, da izpuščam krč kontrole in da izvajam karkoli na silo. V resnici je preseganje kontrole in dopuščanje duši, da najde svoje ravnovesje, največji trening. Tudi zato se potapljam v globine, hodim v dolžine in meditiram v višine.



Hoja po Zakintosu se mi je sprva zdela izjemno naporna, saj naju je presenetil vročinski val. A že po prvem dnevu sva se z izzivom sprijaznila in dovolila poti, da naju vodi. Prvič sem trekala v družbi moža in zanimalo me je kako se bosta najina procesa uskladila. Takšne poti lahko pokažejo dele bolečine, ki sicer ostaja skrita v globinah kontrole in nič čudnega ni, da pride do prepirov. A v najinem primeru je bila pot še en dokaz več, da z iskrenim in včasih prav brutalno odkritostjo mehčava v resnici naboj, ki je sestavni del življenja.


 Ko sva se napolnila vsega lepega in naju je druga noč prespana na klifu pobožala do dna duše, sva se odločila za povratek v kamp in znova zavila na vzhodno stran. Zahodno neokrnjeno naravo sva želela obdržati za konec.

Hoja po asfaltu ni bila poseben užitek, a določeni deli so se nama zdeli tako po svoje lažji, saj naju zaradi vročine kakšno pohajkovanje po morebitnih stranskih poteh ni fasciniralo. Vrnila sva se v najin mali raj, Alykes, oprala perilo in se pripravila za nadaljevanje. Med tem sva spoznala odlične ljudi iz trgovine z najlepšimi spominčki, Anemos Creations.  Angležinja poročena s pravim otočanom je z nama podelila zgodbe o tem kako je biti poročen v pravo orto grško družino. » Ko sem prvič prišla na večerjo, sem se delala fino in čakala na hrano, a kmalu ugotovila, da se je potrebno vreči na mizo in se zagrebsti za najboljše dele. Ko sem osvojila ta del, sem se naslednjič pripeljala na tipično nedeljsko kosilo veliko prej. A naletela na meni s kozjimi glavami v pečici. Nato ješ seveda možgane neposredno iz lobanje. Jak.« Njena izraz na obraz naju je spravil v humorni smeh. A s prigodami še ni zaključila:« Najhujše srečanje sem imela na kavi, ko je med tem mož gostiteljice ponosno v hladilnik strpal polno vrečo…..netopirjev!!!! Ja prav ste slišali. Ko je nato žena odprla hladilnik, da bi mi podala mleko, se je po hladilniku sprehajal še živi netopir. Si zamišljate kakšna mora?« Grozljiva zgodba za ljubitelje živali, a način kako je opisovala svojo stisko naju je še naprej spravljal v smeh. Od takrat naprej sva srčno upala, da nama na poti ne bo ponujeno povabilo na tipično domačo grško pojedino, predvsem jaz, ki prisegam bolj na zelenjavo. V glavi se mi je nenehno vrtel del iz filma Obilna Grška Pojdina: »You don't eat no meat?! No worrie i make you lamb«J.



Potovanje pod milim nebom sva nadaljevala proti jugu. Prva postojanka je bil kamp Zante po dolgi celodnevni hoji, saj sva zgrešila krajšnico in zato hodila velikooo dlje in v hrib. A naju tudi to ni zmotilo. Zaupala sva v to, da pač na tej točki potrebujeva ravno takšno pot in vse ljudi, ki sva jih srečala na poti. Kamp je bil zelo lepo urejen, vodili so ga integrirani Romi. Na tej strani obali je opaziti veliko več romskih družin, ki jih na zahodu ni. Sparkirala sva se ob obali in legla k počitku. Nakar se je nad nami začelo iskriti. Električni kabel, ki ni potekal pod zemljo, ampak se je razprostiral čez borovce je točno nad najini šotorom začel pokati po šivih in iskre so letele vse naokoli. Mož je tako stekel na recepcijo in kmalu sva bila deležna prave gasilke reševalne akcije z derezami in supermožem, ki se je vzpenjal po drogu vse na vrh in čaral in čaral. Medtem sva pospravila najin šotor in čakala na razplet. Ob dveh zjutraj se je vse rešilo in midva sva se odločila prespati na bazenu s pogledom na Kefalonijo in sončnim vzhodom na dlani. Prebujanje je bilo fantastično. Tako to gre, ko se človek ne sekira za stvari, na katere nima vpliva. Morda pa sva iskre zanetila kar midva, saj soustvarjava vendar iskriv svet…www.iskriv.si.








Ni komentarjev:

Objavite komentar