Foto: Alenka Artnik
Siesta Latina
Sprva sva si s sestro
privoščili malce oddiha v obmorskem turističnem kraju Puerto de la Cruz. Leto
je bilo dolgo in čeprav polno izjemno zanimivih dogajanj, potovanj in predavanj
ter treningov, na drugi strani zaradi velikih sprememb tudi naporno. Odklop v
objemu Atlantika, izjemnih valov, ki so naju premetavali naokoli kot majhni
deklici, uživanje v lokalni kulinariki in veliko spanja, pa odličen začetek
precej polarne ljubezni (one minute i love you, next you make me crazyyyy stil)
do Tenerif.
V Puertu de la Cruiz naju
je najprej presenetila infrastruktra mesta, ki je zelo tržno usmerjena in na
nivoju večjih turističnih destinacij ter bolj latino vzdušje kot špansko.
Ogromne stolpnice, ki božajo nebo in neredko tudi kakšen oblak, so naju sprva
šokirale, saj sva bile vajene majhnih vasi mediterana, kjer stolpnic v stilu
Fužin preprosto ne vidiš. A popotniško srce je odprto in se po prvi frustraciji
in morebitni nejevolji pač sprijazni, da potegne iz situacje kar največ.
Prednost tako organiziranega turizma je pač udobje. Veliko tega, če primerjam
kako se nama je godilo. Velik apartma za dobrih dest eurov na osebo, z vsem
udobjem in kuhinjo, v kateri sva čarali slastne veganske pojedine, na primer.
Ko sem na sredi mesta naletela še na bio trgovino, je moje srce otroško pelo.
Prednost civilizacije. Vedela sem namreč, da me kmalu čaka »out of the comfort
zone« del oddiha, zato sem si dala duška. S sestro sva se vmes podali na
pohodniško avanturo obiska tadicionalne vasice Masce in kanjona pod njo, pot ko
dobre štiri ure hodiš po zahtevnem kamnitem terenu do morjaJ. A kopanje v kristalno čisti vodi nato odplakne
vse tegobe, ki nama jih je na pot prinesel zelooooooo počasen tempo
organizirane skupine, s katero sva šli na pot ali helihopter, ki je prišel v
kanjon reševati neizkušeno pohodnico (teh je zaradi turistične poze agencij
zelo veliko).
Ko se lajik odloči poskusiti kremo v penasti obliki;-)
Kitajski Raj v Santa Cruz za tiste, ki radi oblikujemo svoj nakit!
Motivacija za prosto potapljanje ostaja meditacija, ki jo doživiva vsakič s telesom.
Foto:Alenka Artnik
Turistični ego je opaziti kot povsod, ko je pomembno za lokalce preživetje in vidijo v turistih materijo in redko še kaj več. In tako kot v Grčiji je takoj jasno, da ima otok v rokah tuji kapital, domačini pa se borijo za drobtinice. Tkle pač mamo v tem svetu where it lot about the money.
Turistični ego je opaziti kot povsod, ko je pomembno za lokalce preživetje in vidijo v turistih materijo in redko še kaj več. In tako kot v Grčiji je takoj jasno, da ima otok v rokah tuji kapital, domačini pa se borijo za drobtinice. Tkle pač mamo v tem svetu where it lot about the money.
Tabaiba z naj bazenom na svetu
Od tod sva potovali v
Tabaibo, kjer je sestro pričakala ekipa profesionalcev iz Atlantis Freedivinga,
ena najbolj prizanih šol na svetu s področja prostega potapljanja in počitnice
so začele kmalu drseti v delovno fazo. Sestra se je začela pridno spopadati s
treningi, mene pa je na mailu pričakala uredniško pregledana verzija knjige s
Camina »Ranljiva«, ki jo bom izdala nekje v sredini oktobra v Sloveniji. Da ne
bo seveda preveč dela na enkrat in že ker sem se nahajala na čarobni lokaciji z
najboljšimi prostimi potapljači sveta, mi trening teden potapljanja na vdih ni
ušel. Kakšen užitek. Popolna sprostitev in moje telo je tako zelo hvaležno, ko
ga rekreativno spuščam v globine, kjer vse utihne. Meditacija sama po sebi.
Mehke in voljne celice po potopu pa pokažejo na to, da sem našla ravnovesje med
globino in udobjem. Tam v vodi ves svet utihne in za extra empata ( občutljivo
bitje) je to še kako nujno potrebno. Odlična antistres terapija.
Foto: Alenka Artnik
Kar me je povsem prevzelo
je bil betonski bazen, ki so si ga pred eno od stolpnic izmislili lokalci in se
ob njem po službi z otroci dnevno družili. Prve dneve je bilo plimovanje tako
izjemno močno, da je skozi tunel, ki je
povezoval odprto morje z bazenom voda tako silovito pritekala, da je ustvarjala
velikanske valove. Kot čisto pravi aqua park. Seveda je bilo kopanje v odprtem
morju nevarno posebej ob izhodi iz vode, ko te je val prilimal na beton kot
mušico. A vznemirjenje lokalcev in nas vmes je bilo na vrhuncu, poskus prostega
potapljanja pa začinjen s posebnim warm upom in strečingom after training, če
si ga preživel. A tudi to so zgodbe, ki si jih bomo nekoč govorili ob tabornem
ognju, ko se bo naš tempo morda umiril ( res šele nekooooč in še bolj mordaaaaaJ).
Foto: Alenka Artnik
Na sredi potovanja se
nama je pridružil še mož, ki je ravno priletel preko Slovenije iz frenetične
Nizozemske, kjer dela v eni najboljših nizozemskih gradbenih ekip ( kar pomeni
brutalen tempoooo) in začel se je drugi del potovanja, ki ga je zaznamovalo
veliko napornih pohodov, a tudi izjemnih razgledov, neverjetne narave in
»permisov«- dovoljen vseh vrst. Sprva sva si zamišljala, da bova šla na pot brez
wifija in povsem spontano, a naju je super organiziranost otoka kmalu pri tem
preusmerila nazaj v civilizacijo. Frustracija ob tem naju je držala kar do
konca, a nama je otok vrnil tako veliko lepega, da sva se sprijaznila s ceno,
ki jo za to plačaš.
Foto:Alenka Artnik
Prekrasen sever
Svojo novo avanturo sva
začela na severovzhodnem delu otoka, v nacionalnem parku Anaga, kjer sva se
naužila svežega zraka, vdihovala oblake (dobesedno, glede na to kako zelo nizko
so se spuščali) in spoznavala s turami na izjemnih klifih. Odkrivala sva oddaljene
vulkanske plaže in poskušala najti mir stran od ponorelega sveta. To nama je na
trenutke uspelo, a otok je prežet z vibracijo turzima in na vsakem koraku je
bilo jasno čutiti, da nisva pohodnika ali popotnika, ampak turista, ki ne znata
tekoče španščine. To se ni redko izkazalo kot pomanjkljivost ( te npr.
postrežejo zadnjega ali odslovijo v hostlu na recepciji) in jasno je bilo
čutiti, da imajo v neobljudenih in turističnh krajih turistov čez glavo. Da se
v Španiji govori le špansko, mi je postalo jasno že na Caminu, zato sem se
igrala z zloženkami italijanskošpanskega klobasanja. Dodala kje kak ole in ssss
pa smo se nekako razumeli. Pomemben je bil stik oči in odprto srce, a tudi
tukaj sem zaznala več konzervatizma kot na Zakintosu lani.
Prve noči sva prespala v
zelo lepo urejenem hostlu http://alberguestenerife.net/es/, kje sem prvič videla rimsko cesto iz svojega pograda. Očarljivo! Na tem
delu otoka mi je sapo vzel tudi najlepši pogled na oblake, ki so se kot slapovi
vaili čez gore. Občutek, da si v nebesih ne bi mogel biti bolje prikazan. Le za
ta razgled je bilo vredno obiskati otok. No na sangrije se človek tudi hitro
navadi :-).
Dobra stran napornih
pohodov in potapljanja na vdih je tudi odličen metabolizem kar pomeni......da
lahko na polno uživaš v lokalni kulinariki. Canarian Patatos in Pimentosi ter
različne zelenjavne juhce za vegetarjance ( v Puertu de la Cruz sva s sestro
nalateli na izjemno vegetarjansko restavracijo El Mana), ribe ter lokalno
pridelano meso na basic način pa za mesojedce.
Pohodništvo po otoku je
izjemen užitek. Pomembno je le požreti obsesijo s permisi, ki te čakajo na
vsakem koraku - dovoljenje za obisk najvišjega vrha, dovoljenje za hojo po zaščitenih
narodnih parkih, dovoljenje za kamipranje v redkih kampih, ki so povečini
državni in še ti redki s tušem ali vodo. A ko zaštekaš sistem prijave na
internetu – seveda v španščini, aja javnega wifija skoraj ni- gre vse lažje in
v veliko radost je bilo kampirati na sredi gozda pod vulkanom Teide, občudovati
zvezdnato nebo, ki velja za eno najlepših na svetu (obisk observatorija
odsvetujem, saj je na nivoju osnovnošolske ekskurzije in razočara vesolja žejne
poglede)..... Narava pa? Oh.....oh.....oh.....in še enkrat oh......ma ni da ni.
Vsaki pohod je bil povsem drugačen. Vegetacija, klima in razgledi so na otoku
tutti frutti in za pohodnika, ki si želi doživeti diverziteto na majhnem kraju
je to to. Kot Slovenija le, da gre za drugačno naravo in zato tako zelo super
kombinacija. Vulkan v centranem delu otoka da občutek, da si na Marsu,
naslednji trenutek te pot odpelje na sever in klifi spominjajo na Škotsko ali
pa Finistero s Camina, pa nato južni del s svetlim peskom in sever s črnim
peskom in norimi valovi. Vegetacija pa: nasadi banan, kaktusi, agave, mango,
papaya (super za prebavoooo), evkaliptus, iglavci, listavci ....obilje za oko
in srce.
Pa gremo na 3700 m pokukat kak je kaj zrak
Ker zelo rada testiram
svoje meje, sem si ob misli na pohod na Teide, najvišji španski summit, že
pridno mela roke. Kondicijske priprave na višinsko razliko sem opravila pod
vodo s prostim potapljanjem (izjemna podobnost glede na to, da gre v obeh
primerih za zmanjšanje vnosa kisika v kri) in pa z dolgimi pohodi, jogo in
tekom. Glede na to, da imam malce specifičen način uravnave nizkega pritiska
(vazovagalna sinkopa), ki me zna v ekstremnih razmerah pahniti čez rob ( v
black out), sem bila pred vzponom še posebej vznemirjena. A srce si je želelo
čutiti lavo pod nogami in vonjati zrak tam visoko nad norim svetom. Da bo vse
še bolj zanimivo, je moža na sredi kampiranja na višini začelo matrati
krvavenje z nosa, znak višinske aklimatizacije, kar je pomenilo, da me morda čaka
samostojen vzpon sredi noči, čeprav ga močno odsvetujejo. Nervoza je rasla.
Prav zaradi krvavitev sva se vrnila znova na nivo morske gladine v upanju, da
se telo pomiri. Noč pred odnodom se je mož odločil, da poskusi. Tečnoba zadnjih
dni in razočaranje, da ne bi okusil izziva, mu ni dala miru. Sama sem bila zelo
skeptična in prav hecno je kako bolj zaščitniški smo do svoji dragih kot do
sebe. Mene moja krvavitev ne bi motila – dva tampona v nos in gasa – a ko gre
za moje? Moram kar fino vdihniti, da jim dovolim prostor, da se odločijo sami.
Pot sva začela v nočnih
urah in hodila sva lahko kar po temi. Pot je v prvem delu zelo široka in varna
zato razen višinske razlike ni bilo težav. Pila sva zelo veliko in se
ustavljala vmes z namenom, da se telo pripravi na težji del vzpona. Jedla nisva
ničesar, saj je bil želodec precej na testu in veseli me, da je bilo tako.
Kasneje, ko se ti kar malce vrti od višine, bi hrana bila preprosto preveč.
Prebava se namreč v fazi dviganja upočasni, kar predstavlja dodaten napor. Če
so naju najprej navduševale zvezde in obrisi nenavdnih kamnin, naju je kasneje
pričakal sončni vzhod. Tisti dan malce zamegljen, a zato nič manj čaroben.
Med samim vzponom mi je
dalo posebno motivacijo tekanje, ja tekanjeeee, mednarodnih Iron manov na
vršac, ki so si izbrali idealno lokacijo za trening. Mož jim je celo
aplavdiral, a priznal, da so ga motivacijsko ubijali:-). Preživela sva vzpon brez težav in zelo zelo zelo
sem vesela, da sem lahko tudi na takšen način proslavila svojo novo knjigo s
Camina.
Lokalna La Laguna
Tistim, ki bi si želeli
kanček lokalnega feelinga je La Laguna pravo mesto, kjer se čuti utrip, ki ga
boste v Santa Cruzu pogrešali. Slednje je večje in bolj delovno naravnano, La
Laguna pa le nekaj kilometrov stran, a čisto druga vibra. Raziskovanje manjših
vasic je tudi prikupno, čeprav mi v tem smislu Mediteran zmaga. A ključno se mi
zdi, da si na tem otoku privoščiš raziskovanje tega. Četudi le z avtomobilom.
Pohodniške poti so zelo lepo označene in segajo od lažjih do zahtevnih. Za
vsako stopalo se namreč najde prava pot.
Spremljajte bloge na: FB
profilu Iskriv.si