Prelepe, bizarne Tenerife

Potovanje na Tenerife so vzpodbudile sestrine priprave na svetovno prvenstvo v potapljanju na vdih, ki bodo v kratkem v Turčiji. Kombinacija sestrskega druženja, s pohodništvom, ki naju z možem navdušuje zadnja leta, se je izkazala za odlično.

Foto: Alenka Artnik

Siesta Latina

Sprva sva si s sestro privoščili malce oddiha v obmorskem turističnem kraju Puerto de la Cruz. Leto je bilo dolgo in čeprav polno izjemno zanimivih dogajanj, potovanj in predavanj ter treningov, na drugi strani zaradi velikih sprememb tudi naporno. Odklop v objemu Atlantika, izjemnih valov, ki so naju premetavali naokoli kot majhni deklici, uživanje v lokalni kulinariki in veliko spanja, pa odličen začetek precej polarne ljubezni (one minute i love you, next you make me crazyyyy stil) do Tenerif.

V Puertu de la Cruiz naju je najprej presenetila infrastruktra mesta, ki je zelo tržno usmerjena in na nivoju večjih turističnih destinacij ter bolj latino vzdušje kot špansko. Ogromne stolpnice, ki božajo nebo in neredko tudi kakšen oblak, so naju sprva šokirale, saj sva bile vajene majhnih vasi mediterana, kjer stolpnic v stilu Fužin preprosto ne vidiš. A popotniško srce je odprto in se po prvi frustraciji in morebitni nejevolji pač sprijazni, da potegne iz situacje kar največ. Prednost tako organiziranega turizma je pač udobje. Veliko tega, če primerjam kako se nama je godilo. Velik apartma za dobrih dest eurov na osebo, z vsem udobjem in kuhinjo, v kateri sva čarali slastne veganske pojedine, na primer. Ko sem na sredi mesta naletela še na bio trgovino, je moje srce otroško pelo. Prednost civilizacije. Vedela sem namreč, da me kmalu čaka »out of the comfort zone« del oddiha, zato sem si dala duška. S sestro sva se vmes podali na pohodniško avanturo obiska tadicionalne vasice Masce in kanjona pod njo, pot ko dobre štiri ure hodiš po zahtevnem kamnitem terenu do morjaJ. A kopanje v kristalno čisti vodi nato odplakne vse tegobe, ki nama jih je na pot prinesel zelooooooo počasen tempo organizirane skupine, s katero sva šli na pot ali helihopter, ki je prišel v kanjon reševati neizkušeno pohodnico (teh je zaradi turistične poze agencij zelo veliko).

Ko se lajik odloči poskusiti kremo v penasti obliki;-)

                         Kitajski Raj v Santa Cruz za tiste, ki radi oblikujemo svoj nakit!

Motivacija za prosto potapljanje ostaja meditacija, ki jo doživiva vsakič s telesom.

                                                           

Foto:Alenka Artnik

Turistični ego je opaziti kot povsod, ko je pomembno za lokalce preživetje in vidijo v turistih materijo in redko še kaj več. In tako kot v Grčiji je takoj jasno, da ima otok v rokah tuji kapital, domačini pa se borijo za drobtinice.  Tkle pač mamo v tem svetu where it lot about the money.

Tabaiba z naj bazenom na svetu

Od tod sva potovali v Tabaibo, kjer je sestro pričakala ekipa profesionalcev iz Atlantis Freedivinga, ena najbolj prizanih šol na svetu s področja prostega potapljanja in počitnice so začele kmalu drseti v delovno fazo. Sestra se je začela pridno spopadati s treningi, mene pa je na mailu pričakala uredniško pregledana verzija knjige s Camina »Ranljiva«, ki jo bom izdala nekje v sredini oktobra v Sloveniji. Da ne bo seveda preveč dela na enkrat in že ker sem se nahajala na čarobni lokaciji z najboljšimi prostimi potapljači sveta, mi trening teden potapljanja na vdih ni ušel. Kakšen užitek. Popolna sprostitev in moje telo je tako zelo hvaležno, ko ga rekreativno spuščam v globine, kjer vse utihne. Meditacija sama po sebi. Mehke in voljne celice po potopu pa pokažejo na to, da sem našla ravnovesje med globino in udobjem. Tam v vodi ves svet utihne in za extra empata ( občutljivo bitje) je to še kako nujno potrebno. Odlična antistres terapija.

Foto: Alenka Artnik

Kar me je povsem prevzelo je bil betonski bazen, ki so si ga pred eno od stolpnic izmislili lokalci in se ob njem po službi z otroci dnevno družili. Prve dneve je bilo plimovanje tako izjemno močno, da je  skozi tunel, ki je povezoval odprto morje z bazenom voda tako silovito pritekala, da je ustvarjala velikanske valove. Kot čisto pravi aqua park. Seveda je bilo kopanje v odprtem morju nevarno posebej ob izhodi iz vode, ko te je val prilimal na beton kot mušico. A vznemirjenje lokalcev in nas vmes je bilo na vrhuncu, poskus prostega potapljanja pa začinjen s posebnim warm upom in strečingom after training, če si ga preživel. A tudi to so zgodbe, ki si jih bomo nekoč govorili ob tabornem ognju, ko se bo naš tempo morda umiril ( res šele nekooooč in še bolj mordaaaaaJ).

Foto: Alenka Artnik

Na sredi potovanja se nama je pridružil še mož, ki je ravno priletel preko Slovenije iz frenetične Nizozemske, kjer dela v eni najboljših nizozemskih gradbenih ekip ( kar pomeni brutalen tempoooo) in začel se je drugi del potovanja, ki ga je zaznamovalo veliko napornih pohodov, a tudi izjemnih razgledov, neverjetne narave in »permisov«- dovoljen vseh vrst. Sprva sva si zamišljala, da bova šla na pot brez wifija in povsem spontano, a naju je super organiziranost otoka kmalu pri tem preusmerila nazaj v civilizacijo. Frustracija ob tem naju je držala kar do konca, a nama je otok vrnil tako veliko lepega, da sva se sprijaznila s ceno, ki jo za to plačaš.

 

Foto:Alenka Artnik                                      

Prekrasen sever

Svojo novo avanturo sva začela na severovzhodnem delu otoka, v nacionalnem parku Anaga, kjer sva se naužila svežega zraka, vdihovala oblake (dobesedno, glede na to kako zelo nizko so se spuščali) in spoznavala s turami na izjemnih klifih. Odkrivala sva oddaljene vulkanske plaže in poskušala najti mir stran od ponorelega sveta. To nama je na trenutke uspelo, a otok je prežet z vibracijo turzima in na vsakem koraku je bilo jasno čutiti, da nisva pohodnika ali popotnika, ampak turista, ki ne znata tekoče španščine. To se ni redko izkazalo kot pomanjkljivost ( te npr. postrežejo zadnjega ali odslovijo v hostlu na recepciji) in jasno je bilo čutiti, da imajo v neobljudenih in turističnh krajih turistov čez glavo. Da se v Španiji govori le špansko, mi je postalo jasno že na Caminu, zato sem se igrala z zloženkami italijanskošpanskega klobasanja. Dodala kje kak ole in ssss pa smo se nekako razumeli. Pomemben je bil stik oči in odprto srce, a tudi tukaj sem zaznala več konzervatizma kot na Zakintosu lani.

Prve noči sva prespala v zelo lepo urejenem hostlu http://alberguestenerife.net/es/, kje sem prvič videla rimsko cesto iz svojega pograda. Očarljivo! Na tem delu otoka mi je sapo vzel tudi najlepši pogled na oblake, ki so se kot slapovi vaili čez gore. Občutek, da si v nebesih ne bi mogel biti bolje prikazan. Le za ta razgled je bilo vredno obiskati otok. No na sangrije se človek tudi hitro navadi :-).

Dobra stran napornih pohodov in potapljanja na vdih je tudi odličen metabolizem kar pomeni......da lahko na polno uživaš v lokalni kulinariki. Canarian Patatos in Pimentosi ter različne zelenjavne juhce za vegetarjance ( v Puertu de la Cruz sva s sestro nalateli na izjemno vegetarjansko restavracijo El Mana), ribe ter lokalno pridelano meso na basic način pa za mesojedce.

Pohodništvo po otoku je izjemen užitek. Pomembno je le požreti obsesijo s permisi, ki te čakajo na vsakem koraku - dovoljenje za obisk najvišjega vrha, dovoljenje za hojo po zaščitenih narodnih parkih, dovoljenje za kamipranje v redkih kampih, ki so povečini državni in še ti redki s tušem ali vodo. A ko zaštekaš sistem prijave na internetu – seveda v španščini, aja javnega wifija skoraj ni- gre vse lažje in v veliko radost je bilo kampirati na sredi gozda pod vulkanom Teide, občudovati zvezdnato nebo, ki velja za eno najlepših na svetu (obisk observatorija odsvetujem, saj je na nivoju osnovnošolske ekskurzije in razočara vesolja žejne poglede)..... Narava pa? Oh.....oh.....oh.....in še enkrat oh......ma ni da ni. Vsaki pohod je bil povsem drugačen. Vegetacija, klima in razgledi so na otoku tutti frutti in za pohodnika, ki si želi doživeti diverziteto na majhnem kraju je to to. Kot Slovenija le, da gre za drugačno naravo in zato tako zelo super kombinacija. Vulkan v centranem delu otoka da občutek, da si na Marsu, naslednji trenutek te pot odpelje na sever in klifi spominjajo na Škotsko ali pa Finistero s Camina, pa nato južni del s svetlim peskom in sever s črnim peskom in norimi valovi. Vegetacija pa: nasadi banan, kaktusi, agave, mango, papaya (super za prebavoooo), evkaliptus, iglavci, listavci ....obilje za oko in srce.

Pa gremo na 3700 m pokukat kak je kaj zrak

Ker zelo rada testiram svoje meje, sem si ob misli na pohod na Teide, najvišji španski summit, že pridno mela roke. Kondicijske priprave na višinsko razliko sem opravila pod vodo s prostim potapljanjem (izjemna podobnost glede na to, da gre v obeh primerih za zmanjšanje vnosa kisika v kri) in pa z dolgimi pohodi, jogo in tekom. Glede na to, da imam malce specifičen način uravnave nizkega pritiska (vazovagalna sinkopa), ki me zna v ekstremnih razmerah pahniti čez rob ( v black out), sem bila pred vzponom še posebej vznemirjena. A srce si je želelo čutiti lavo pod nogami in vonjati zrak tam visoko nad norim svetom. Da bo vse še bolj zanimivo, je moža na sredi kampiranja na višini začelo matrati krvavenje z nosa, znak višinske aklimatizacije, kar je pomenilo, da me morda čaka samostojen vzpon sredi noči, čeprav ga močno odsvetujejo. Nervoza je rasla. Prav zaradi krvavitev sva se vrnila znova na nivo morske gladine v upanju, da se telo pomiri. Noč pred odnodom se je mož odločil, da poskusi. Tečnoba zadnjih dni in razočaranje, da ne bi okusil izziva, mu ni dala miru. Sama sem bila zelo skeptična in prav hecno je kako bolj zaščitniški smo do svoji dragih kot do sebe. Mene moja krvavitev ne bi motila – dva tampona v nos in gasa – a ko gre za moje? Moram kar fino vdihniti, da jim dovolim prostor, da se odločijo sami.

Pot sva začela v nočnih urah in hodila sva lahko kar po temi. Pot je v prvem delu zelo široka in varna zato razen višinske razlike ni bilo težav. Pila sva zelo veliko in se ustavljala vmes z namenom, da se telo pripravi na težji del vzpona. Jedla nisva ničesar, saj je bil želodec precej na testu in veseli me, da je bilo tako. Kasneje, ko se ti kar malce vrti od višine, bi hrana bila preprosto preveč. Prebava se namreč v fazi dviganja upočasni, kar predstavlja dodaten napor. Če so naju najprej navduševale zvezde in obrisi nenavdnih kamnin, naju je kasneje pričakal sončni vzhod. Tisti dan malce zamegljen, a zato nič manj čaroben.

Med samim vzponom mi je dalo posebno motivacijo tekanje, ja tekanjeeee, mednarodnih Iron manov na vršac, ki so si izbrali idealno lokacijo za trening. Mož jim je celo aplavdiral, a priznal, da so ga motivacijsko ubijali:-). Preživela sva vzpon brez težav in zelo zelo zelo sem vesela, da sem lahko tudi na takšen način proslavila svojo novo knjigo s Camina.

Lokalna La Laguna

Tistim, ki bi si želeli kanček lokalnega feelinga je La Laguna pravo mesto, kjer se čuti utrip, ki ga boste v Santa Cruzu pogrešali. Slednje je večje in bolj delovno naravnano, La Laguna pa le nekaj kilometrov stran, a čisto druga vibra. Raziskovanje manjših vasic je tudi prikupno, čeprav mi v tem smislu Mediteran zmaga. A ključno se mi zdi, da si na tem otoku privoščiš raziskovanje tega. Četudi le z avtomobilom. Pohodniške poti so zelo lepo označene in segajo od lažjih do zahtevnih. Za vsako stopalo se namreč najde prava pot.

Spremljajte bloge na: FB profilu Iskriv.si