Ne maram »nemoči"

Z možem sva debatirala o tem kako zelo ga jezi, ko se v službi nihče ne drži rokov, ko se ljudje sprenevedajo in krivijo en drugega in ko ga v domačem okolju ljudje ne razumejo, ko si želi po napornem dnevu miru. Iz njegovih ust je bruhala meni zelo znana vibracija »Zakaj svet ni popoln kot si želi biti sama«, ki me je dolga leta nazaj tolikokrat pahnila na rok izgorevanja. Svet sem želela popoln kot sem si želela, da bi bila moja družina popolna. A svet ni popoln kot tudi moja družina ne in še manj jaz sama. Seveda sem to dojela, ko so še zadnji poskusi, da bi olepotičila svoj svet do onemoglosti razblinili na tisočere koščke. Ko sem na eni strani doživela romantiko mobinga pravih mojstrov čustvenega vampirjenja in dojela, da se vedem kot v Amazonsko preobleče predpražnik. Jp lepi j…. predpražnik. Mogoče sem se celo prepričala, da sem tak lep Perzijski, ne tisti iz Ikee, a dejstvo je, da si je vsak še tako povprečen vampirček na meni lahko fino nabrsuil zobke.

Dojeti to je bil cel križ. A hvala bogu, da me je Življenje fino skloftalo, da sem se po principu elektrošoka zbudila. In če le za hipec znova zatavam v kolektivno tkanje pravljičnih sanj, me »slučajno« spet iz sna prebudi meni zelo znan način obujanja Trnljučice…B O L E Č I N A.

Čustvena ali fizična, na meniju je več izbire, a ko pride praviloma nosi močno katarzično sporočilo in kopico AHA-jev. Ker jo prijazno sprejmem (razen pred polno luno, ko mi gre tako na jetra, da bi jo najraje….:-)), se le ta ne razvije več v trpljenje, ampak ostale le dobra porcija super sveže pristne bolečine. Ki pa mine. Kako hitro je odvisno od tega kako dolgo dovolim umu, da me mrcvari. Sedaj niti ne več tako dolgo. Če grem v meditacijo še manj. A včasih meditacijo preskočim, ker si želim prisotno videti kako se bolečina obnaša. Ne želim preživeti življenja v begu pred njo, kar bi lahko meditacija bila. Meditacijo posvečam odkrivanju novih dimenzij mojega bivanja in ne begu. To je odvisnost. Taka prefinjena, a je kompenzacija bolečini.

Pogovor o želji po popolnem svetu se z možem razvije v smeri nemoči. Občutka nemoči, ki ga čuti, ko se svet ne vrti v smeri, ki bi si jo želel. Ko mu omenim občutek nemoči me takoj prekine, da gre bolj za jezo in frustracijo. Povabim ga, da se ogleda. Da se postavi na oder in opazuje kako se vede, ko se stvari ne obrnejo v smeri perfekcije. » Joj pa bo res nemoč. Poglej kako nesrečno se repenčim, a na koncu s čikom v ustih nemočno obsedim na vrtu. Ti šment. « Povabim ga k temu, da mi pojasni kako sploh doživi nemoč. » Ni mi všeč. Ne maram je. Srh me spreleti ob njej« Nato se iz globim duše znova javi globlji glas, ki presega ego in nama pojasni:« Razumita, da je nemoč le sklop misli, ki vzpodbujajo občutke. Je del izkušnje o učenju kaj ljubezen ni, da bosta razumela kaj ljubezen je. Nemoč je le energija v gibanju, ki pa ni del vajine identitete. Je zgolj del vajine kreacije, a ni kreator. Je sploh mogoče še, da čutita nemoč, ko se zavesta svoje moči kot ustvarjalca občutka nemoči?« In že me zajame znani občutek mravljincev, ko se znova iz moje zavesti sprosti perpetum vibracija, ki si želi v razrešitev. Slišim jo kako se svobodno premika naprej in ni več del moje identitete. Nemoč nisem JAZ, ampak jaz SEM, ki se odločam za izkušnjo nemoči ali ne. Oujea!

Z močjo, Sarabraj.

Bogastvo sestrskih-bratskih krogov

Ravno sem se vrnila s čaja, ki smo ga imeli z dekleti. Ena živi v tujini drugi dve v Sloveniji. Pogovori so tekli o tem, kako si organizirati življenje, da bi bile vse manj obremenjene, da bi se znale vedno in povsod zavzeti zase, kako postaviti meje ljudem, ki jim je samoumevno, da nas izkoriščajo, kako pokazati svojo zrelo sebe svojim družinam , ki so naše meje zabrisali že dolgo nazaj in kako iz pepela otroškosti zazoreti v zrelo sebe. 

V trenutku, ko sem skozi srce poslušala naše zgodbe, sem se zavedla kako neverjetno podobno čustvujemo, kako se vse bojimo ranljivosti in se je po svoje celo sramujemo in kako zelo visoke cilje popolnosti smo si postavile. Čeprav izhajamo iz povsem različnih družinskih ozadij in resničnosti, smo se tam ob čaju v predbožičnem času, vse znašle v svojem sestrstvu na podobnih poljih življenjskih lekcij. Ta podobnost je v meni zavibrirala domačnost in občutek osamljenosti, ki nam ga čara ego, ko mislimo, da smo v svoji depresiji, anksioznosti in »nepopolnosti«, ki jih npr. Facebook ne more požreti, izpade v tej perspektivi vnovič kot iluzija. Dovolj je le, da si vzamemo dovolj časa in si ga posvetimo. Ena drugi, en drugemu. Da si dovolimo prostor, v katerem bi se ne glede na to kdo smo, kaj vemo in kako delujemo videli, slišali in podprli. V takšnih sočutnih pogovorih ni nič nenavadnega, da se iskreno izpovemo, da tudi najbolj »močni« klecnejo, da imamo skoraj vsi že izkušnje s čustvenimi vampirji, ki nas neizprosno učijo lekcij postavljanja lastnih meja. Te pa nas učijo, da se meje postavijo samodejno, ko se cenimo, ko se slišimo, ko se ustavimo in nežno objamemo. Takšni krogi, ko si v varnem okolju izmenjamo svoje ranljivosti, so jačale ženske v najhujših preizkušnjah in tudi danes niso nič manj pomembni.

Vem čas. Ta presneti čas in način kako nas ego prepričuje in nam dela čustveno zmedo ta pa neposredno vpliva na percepcijo časa, je res trn v peti vseh nas. Ko sem pred leti tudi sama dovolila čustvenim viharjem, da me vzamejo za talko tudi po cel mesec, sem tudi sama nenehno čutila, da mi čas dobesedno puhti. Neprizmeljena in v primežu neurij sem nenehno gasila požare. Danes, četudi me življenje nenehno postavlja pred težke teste, temu več ni tako. Meditacija in joga mi pomagata, da ohranim veliko več časa predvsem pa perspektivo opazovalke. Ker sem po naravi hiper ustvarjalna in se zelo rada strastno zakadim v več projektov hkrati, mi takšna pomiritev-jasnina prinaša veliko bolj racionalno porabo časa. Ob tem se jasno zavedam kako zelo pomembni so drugi, ko se v meni dogaja nekaj, kar morda zaradi prevelike osebne bližine ne bi mogla videti. Takrat je zrcalo v drugem najbolj dragoceno sporočilo na poti. Modrovati, da ne čakajte, da vas položi bolezen ali izgorelost je zelo lahko, a moje sporočilo ne gre v smer soljenja pameti. Rada bi vam prišepnila, da vas vidim, da niste sami, da se v takšnih in drugačnih notranjih temah duše danes tako ali drugače giblje veliko sorodnih duš. Rada bi vam pokazal v smer drugih, ki ravno tako iščejo pot kot vi in vam nežno položila na dušo, da se ne osamite. Ker res niste v stiski nikoli sami. Četudi vas ego neutrudno v to prepričuje. Le spomniti se morate, da morda pomoč ne pride v obliki kot ste si jo zamislili, ampak v drugih ljudeh, drugih situacijah kot sicer, a vedno potrkajo na naše duri zemeljski angeli. Le priložnost jim moramo dati, da jih pogumno prepoznamo.

Z milino, Sarabraj.

Zgodba Pariza, Bejruta, Sirije, Afrike …Držimo skupaj!

Opazovanje komunikacije po facebooku (televizije že zelo dolgo pri nas doma ni več) o grozljivih napadih, ki jih »sile zla« vsiljujejo v našo resničnost (ne glede na korenine, vero, barvo kože), daje nevtralnemu umu močno čutiti, da smo tako kot mnogokrat povsem razdeljeni. Delitev uma na dobro in zlo, na moje in tvoje, na imeti prav in imeti narobe, je pravzaprav najmočnejše orožje, ki ga ima ego za destrukcijo in napad. Kajti umirjen, scentriran um, ki ne sodi na prvi impulz in dovoli položaju dovolj kritičnega zavedanja, ne pušča prostora manipulaciji uma (strupene misli) ter telesa (negativni stres). Oplemeniten, zrel um v ospredje namesto želje, da imamo prav, ali vzgiba, da se med seboj brutalno žalimo in se drug nad drugega spravljamo v želji, da bi imel naš notranji Kritik prav, v ospredje postavlja realne možnosti za grožnjo, hvaležnost za to, kar imamo, složnost, naraven vzgib k povezovanju, ko smo ogroženi, in v večini reakcije Ljubezni.

Ampak ta presneti Prav, ki nas dela tako izjemno vodljive in Ranljive. Ta presneti ego, ki dobi svojo hrano in polno legitimno pravico za razmah, ko se vzpostavijo razmere »katastrofičnosti«. Takrat se naše neizživeto bolečinsko jedro, ki izhaja iz naših osebnih frustracij, polno izrazi, kriči in napada. Le da ima na koncu svoj prav. Sprašujem se, ali nismo s svojo močjo zavedanja sedaj le na potezi, da …odrastemo. Da rečemo bobu bob in se izrečemo s tem, da ne bomo nikomur dovolili, da fizično v agresiji prestopa naše meje, da bomo jasno poskrbeli najprej za svojo varnost, ki pa ne izhaja le iz zunanje ograditve in potrebe po fizični varnosti, ampak tudi pogledali vase in se z njo soočali.

Sedaj je čas velikih premikov. Sedaj je čas, da pokažemo svoje sočutje v smislu zdrave kmečke logike in prisluhnemo intuiciji, ne pa medijem. Kako nemočni so mediji v vsej tej kalvariji, jasno pokaže le bežen vpogled v poročanje. Če eden goreče poroča o tem, da so problem muslimani, bo drugi z enakim prepričanjem s prstom kazal na kapitaliste in tretji morda menil, da so za vse krivi Rusi. Komu verjeti? Kako sploh izbirate, komu verjamete? Ker so tako rekli starši, sosed, medij, ki mu zaupamo? Na podlagi česa? Intuicije? Ali veste, kaj to sploh je? Dejstev? Ste bili prisotni, da veste, da je reees tako? In kako nam vse to razglabljanje in iskanje Krivca lahko pomaga? Se resnično lahko nadejamo, da bomo z vso vloženo energijo prišli do rešitve? Se nam naše vsakdanje ukvarjanje s politiko namesto resničnega blagostanja skupnosti kdaj sploh povrne? Morda v obliki čira na želodcu in polni glavi sivih las ter z zmagoslavno iluzijo, da pa le nismo krivi in odgovorni mi, ampak ta presneta vlada, Pokvarjen svet ...

Največ, kar lahko sedaj naredimo s tem, je, da si damo priložnost nevtralne pozicije, da nehamo drug drugega izzivati in se s tem šibiti. Razjasnimo si, da AGRESIJA NI O. K., DA BOMO STORILI VSE, KAR JE V NAŠI MOČI, DA SE ZAŠČITIMO, ČE BOMO KDAJ OGROŽENI, in da vlagamo kar največ ustvarjalne energije v to, kar imamo. (Verjemite mi, da vam tudi obisk vedeževalke in njena res 100-odstotna napoved o katastrofi ne bo pomagala, če do te nekoč pride. Prej vas bo takšna napoved, če ji boste verjeli, povsem zamrznila in vam uničila trenutke še pred resničnim pojavom "zla". Kakšna škoda Življenja.)

Naj vas pariška tragedija in mnoge, ki se trenutno dogajajo po svetu, vračajo v hvaležnost za to, da živite v prelepi Sloveniji, naj vam odpira srce in celi rane občutka, da smo bili za kar koli prikrajšani, ker smo »majhni«, naj v vas tli Ljubezen in se topijo zamere, ki so povsem nepomembne, ko nas res zadane katastrofa. Ker če bo kadar koli prišlo do najhujšega, vam bo žal vsakega dragocenega trenutka, ki ste ga porabili na facebooku s sproščanjem svojega notranjega nezadovoljstva, namesto da bi tekali svobodni bosi po travi, obiskali končno vse tiste, ki so vam pri srcu, spekli nekaj dobrega za vam ljube osebe, vdihnili vsak vdih in izdih, ki diši po svobodi, in kričali Življenju DA. Cenite, cenite in še enkrat cenite to, kar vam Življenje ponuja, in prenehajte sebe in se tudi med seboj razdvajati. Ker na koncu res ni pomembno, kdo ima prav in kdo ne, ampak kaj smo vmes s svojim Življenjem storili. Smo ga zapravili za dokazovanje svojega prav ali mu dali priložnost, da ga odživimo kot Človek.

Sarabraj

Super učitelj, Super perfekcionist, Super Iluzija?

Pogovor z izjemno zanimivo žensko, ki svoje delovanje usmerja v lastno odkrivanje in vzdrževanje svetlobe ter nesebično deljenje spoznanj naprej in njena poglabljanja v vprašanje, da morda ni avtentična do sebe, ko pa je zvečer utrujena, moje nevrone požene v znani nori tempo kresanja Isker in še eno neprespano noč. Zakaj le ti tale moj nori Um tako rad izbira tiho, svobodno noč?:-)

Izhodišče za tale blog je bila debata o tem ali razsvetljeni-iskreni-popolni(?) učitelj, mentor, coach ali kdorkoli, ki opravlja svoje »poslanstvo« sploh lahko na koncu dneva utrujen, ko pa naj bi vedel bolje kako skrbeti zase. Ob tem je sledilo še eno vprašanje v smeri »Ampak ali nisem lažna, če imam potrebo po ritualih, ki bi ohranjali moj mir? In ali ni mir stanje, ki bi moralo biti del mene, če bi bila avtentična?« Sogovornica je zaorala zelo globoko. Materiala za izpraševanje duše imam po najini kavici več kot dovolj.

Pa začnimo pri Homerju in naj najprej pojasnim kakšno je moje stališče do svojih več ur dolgih meditacij, hrane, ki mi daje dober občutek, kričanja na sredi gozda, ko se mi zahoče, dnevni sprehod, ki me zdravilno napolni z zavedanjem o prani (opozorim na zavedanje, ker prana SMO le zavedanje, da nismo nam nagaja)….Ritual je zame stik tako z dušo kot z globljimi plastmi bivanja. Včasih se v meditaciji  pomirijo vibracije, ki jih telo v stiku z drugimi doživlja, drugič dobim izjemno briljantne uvide, ki širijo mojo pozicijo Opazovalca Življenja in poglabljajo z njim Stik. Navadno si izbere zgodnje ure, ko svet še sladko spi. Ko si dovolj čuječ opaziš izjemno razliko v svetu, ki nas obdaja, zrak vonja drugače, zvoki so bolj jasni in slika ostrejša. Moja čutila si takrat dovolijo izraziti na polno in ni naravnega obrambnega mehanizma povleka, ker je svet tako neverjetno glasen. To je dejstvo. Mislim, da še nikoli ni bil tako lakomno vsiljiv in da komunikacija bolečinskega jedra sili svet v neverjetno potrebo po izražanju tega. Naj si bo s pomočjo medijev, medosebne komunikacije, intergalaktične komunikacije….vsi komuniciramo neverjetno veliko v upanju, da bi preglasili notranji dialog, ki prinaša obilje radosti. Prav ta sveti jutranji prostor je zame polje, kjer obrnem svoje Srce navznoter in si skozi nego in sočutje do sebe privoščim najbolj Intimne in Iskrive trenutke samospoznavanja. Tako postane zame ritual stik s prisotnostjo globin in ne delovanje ali cilj.  Je ravno odsotnost tega. Gre za stanje Biti, ki je v svoji naravi absoluten v smislu popolnosti. Kako vam v tem kontekstu sedaj zveni misel, da si lažniv do sebe, če si dovoliš ta prostor Celovitosti in priložnosti za Svetost? Si neavtentičen, če se podaš na sprehod z namenom, da sprejmeš v svoje srce in telo vse kar ti narava ponuja? Verjetno ne.

Kar me pri zahtevi, da moraš le Biti zlit v Enost (ker si tako nekje prebral in tega morda celo še nisi okusil) po svoje prav frapira je dejstvo, da je ta misel kolektivni konstrukt in da jo opažam na različnih koncih posameznikov, ki so po definiciji izjemno odgovorni in predani drugim. Kot energijski črviček se v obliki vibracije začne sprehajati po možganih in krojiti neverjetno mrežo perfekcionizma in šele s tem pravega razloga za izgorelost. Tako okužene misli peljejo takšno osebo do merila, ki nato kroji našo super bombastično popolno podobo. Ta slika izjemno duši in je prežeta s strahom, da bodo tisti, ki jih učimo o Življenju ugotovili, da pa na vsake toliko o tem procesu nimamo sploh pojma. Če si boste to zmogli priznati.-). In naj poudarim, da je povsem logično, da o Življenju nimamo pravega pojma, ker le to ni takšnega ritma, da bi si želelo biti v karkoli ujeto. Se spreminja, se giba in ustvarjalno kroji novo.

» Draga Tjaši. Že dlje pišem gobarski dnevnik in vedno bolj opažam kako neverjetno se narava spreminja. Če je nekaj raslo pod določenimi pogoji še včeraj na določenem obronku, temu danes ni tako« je zmedeno ugotavljal moj preljubi oče, dolgoletni gobar. Zanimivo je bilo primerjati resnične ritme narave z našimi naučenimi, vmišljenimi. Sama sem šla z vprašanji vedno še dlje in se vprašala ali ritmi sploh obstajajo ali smo se zanje odločili mi in ali se realnost kroji iz oči opazovalca? Človek kot soustvarjalec in ne kot zgolj sledilec? Hm.

A, da me moja globina ne odnese predaleč od današnje teme naj vam postavim na tej točki vprašanje: Čemu mislimo, da mora biti učitelj popoln? Kolikokrat zamenjajo učenci učitelja za starša? Kolikokrat nato učitelj to projekcijo »kupi« in začne igrati družinsko dramo? Naj še naprej razpredem svoje otroško izpraševanje in  kritično zavedanje in vprašam: Kako je mogoče, da mislimo podobno, četudi se me pogovarjamo med seboj? Kdo ima korist od našega omejenega razmišljanja? Ali karkoli vpliva na naš spomin in nas namensko omejuje? So to vesoljci ali morda strah pred notranjo bolečino?

Odgovorov ne bom zapisala, ker vas preveč spoštujem, da bi vam pridigala. In odgovori, ko si postavimo pravo vprašanje več niso potrebni, saj misli, ki nas usmerjajo stran od Srca pod reflektorji dvoma kmalu izgubijo svojo moč. Z zavedanjem se pot spremeni in pretočnost (kot odsotnost omejujočih mislih in top kvaliteta prebujenega) dobi priložnost, da nas-se odpelje v pravo smer. V tem procesu čutnega in ne zgolj racionalnega zavedanja se vibracije, ki odlično funkcionirajo v bazenu podzavesti, v zrcalu zavedanja spremenijo in izgubijo svojo moč nad nami.

Zakaj se torej zbujam tako zgodaj za meditacijo in ustvarjalno igro ob ritmih kundalini joge, zakaj si dnevno privoščim uro hoje in ob obedu prižgem svečko hvaležnosti? Zakaj izbiram svoje besede? Če sem vendar razsvetljena in mi je stik z božanskim za večne čase podal nad glavo zlato avreolo in me za vselej rešil vseh tegob? Od kod sploh ta iluzija, da razsvetljenje prinaša zgolj radost? Mnogi svetci, ki jih imamo za arhetipski zgled nam na primer ne kaže ravno takšne slike in spisi pričajo, da je bilo njihovo bivanja v fizični formi zelo pestro prepleteno z antagonizmi. Kar nakazuje na to, da veliko ljudi verjame in sodi v skladu z morda ne ravno realno podzavestno sliko o idealnem svetem človeku. Kot bi ustvarili neverjeten sistem sodb, s katerimi se kolektivno držimo v pričakovanju svetosti. Tako, ko nekdo za kanček izstopi iz te vsiljene in nenaravne vloge ima možnost umika (vsaj to), boja ali skupni igri vlog.

Zakaj? Čemu se upiramo? Kaj nas plaši? Kako razumemo trpljenje? Ga sploh razumemo? Smo se s tem delom Življenja že uspeli kolektivno in individualno pomiriti? So projekcije popolnosti zgolj blažilo? Je takšno življenje kot ga slikajo mediji resnično? Ali nas boli, ko ugotovimo, da smo morda v prekomernem pozitivizmu zašli v pravljico brez dna? Smo zmedeni in z negativizmom krivimo cel svet, ker sebe ne poznamo in sprejmemo dovolj? Kakšno mesto v vsakodnevnem življenju pripisujemo ranljivosti? Gre za razlog za sram ali morda pomeni ranljivost na Življenje odprtost do tega? Kakšno igro igra iluzija perfekcionizma v odnosu do naše jeze na presneto ranljivost? Ali sploh razumemo ranljivost? Zakaj se je sploh izogibamo, če ji zapremo s perfekcijo usta vsakič, ko se oglasi?

Biti presvetljen (čutiti svetlobo, ki sije iz celic in tvojih oči; se manifestira kot Vedenje, ki krepko presega tvoj še včerajšnji Um; pomiritev z vsemi fasetami bivanja in jasna namera, da se odločaš za neutralno-ničto točko bivanja; trenutku popolne veličastne Prisotnosti; pomiritev in pogum za soočanje z Senco…) pomeni po mojih osebnih izkušnjah biti Celovit. A celovit nisi, če se kot hudič križa bojiš biti Ranljiv. In če se bojiš, da boš ostal sam, zavrnjen in neljubljen, če boš TI. Ta koncept smo že začeli odkrivati in verjemite mi, da bo potrebno kar nekaj rovarjenja po temi, da se bomo lahko z njo pomiri. Pa kaj. Kdo pravi, da je to nujno vedno Zlo. Mi verjamete, da si lahko radosten in globoko žalujoč hkrat? Tega seveda nisem znala dojeti dokler nisem v isti sapi čutila močno vibracijo hvaležnosti, ko sem napajala z energijo presunljivo lepe Narave in sočasno čutila žalost, ker tega ne morem fizično deliti z svojimi najdražljimi. In ko si dovolim darilo ranljivosti se telo in um omehčata do te mere, da zmorem zaznati, da oni so tudi, ko jih fizično ni. Da včasih nežno drugič vihravo ostajajo del moje zemeljske izkušnje in da jih v resnici pogreša bolj mala deklica v meni kot zrela ženska, ki tudi s sprejemanjem ranljivih dialogov zori.

Danes si dovolim govoriti sočasno o izjemnih izkušnjah miline Marije, Ženskega feminina, Isis ali Quan Jin-kar bolj resonira z vašimi mislimi- in v isti sapi poslati v tri krasne samega stvarnika, ker me je ravno usekal križ. Ko tako reagiram sledi zavedanje, da so se ravno bližali vsi sveti in poseben čas za moje žalujoče telo. Ker sem bila v zadnjih letih dovolj čuječa, mi je danes jasno, da se moja čustva izražajo primarno skozi telo. Misli niso več del tega plesa. In ko me obišče val bolečine ji dovolim, da je. Četudi sem učiteljica kundalini joge in ti se seveda moramo kot opice vesiti nenehno po drevesihJ, izvajati akrobatske salte za dobro jutro in nikoli, ampak nikoli jamrati, da nas je ujel recimo tilnični usek. Kakšno breme uh. A če vemo, da je telo veliko več kot gimnastika in da ima čisto svoj jezik in če vemo, da nam tone zelenih smoothijev ne bodo pomagale, če smo v hudi stiski, potem je pritiska manj. Zato nežno apeliram na vaša srca, da si dovolite ranljivost in ko vas obišče se z njo spoznajte. To vam bo dalo neverjetno samozavest in prav ta sposobnost samospoznavanja bo največ kar boste lahko podarili svojim učencem. Ti pa bodo na drugi strani čutili, da so lahko v vaši bližini iskreni in se tudi sami sprostili. Tako se bo tok učenec- učitelj s povratno zanko zavrtel v izmenjujoč odnos, ki bo zapolnjeval vse vpletene.

Za konec naj vas vzpodbudim, da se sprašujte. Ne bojte se poglabljanja, ker ne bo nič narobe. Morda so vas učili, da se je sosedovemu Jožetu sfrclalo od vsega razmišljanja in morda kakšnemu se tudi je, a vprašanja, ki izhajajo iz poguma in zavezanosti svoji svetosti in takšna, ki sočutno razumejo, da morda ni vedno pravi čas za podzavestno odkrivanje, ponujajo zelo zanimivo vedno spreminjajočo realnost, ki se nikoli ne obnaša kot negibljivi sistem, ampak kot svobodna pulzirajoča simfonija.

Z ljubeznijo, žalostjo, milino in kančkom podzavestne svete jeze.-),

Sarabraj

Zlata Avreola še ni karta za odrešitev vseh telesnih naravnih antagonizmov:-):-)Hvala Renata za prevod energije in te simpatične fotke:-)

Ko »baby sister« postane Sestra

Stala sem za varnostniki na brniškem letališču in gledala odhajati njen oranžen »hudi«(prevod za vse letnik 1975 in več:-): jopica). Prvič gre v svet moja mlajša sestra, ki jih danes šteje » že« 34. Na ramenih rukzak v roki plavutke. Tako pogumno mašira v Egipt svojim sanjam naproti.

V oči mi silijo solze, mešanica neverjetnega ponosa in strahu, ker pristane na letališče ponoči. A ko spremljam serijo sinhronosti, ki jo na poti spremlja (prijazne uslužbenke na blagajni, pomoč pri prevzemu prtljage, kopica ljudi, ki sočutno čutijo mojo stisko, ko ji maham…), vidim da je vse v najlepšem redu. Življenje ji na pot, moji ljubi Amazonki, prinese obilje pomoči. Zato, ker si upa in skoči na polno v tok. Prvič sem v poziciji, da ji sama ponujam oporo, ki je prej prihajala tudi od pokojnih staršev. V tem trenutku nisem le starejša sestra, ki tudi sama skače kot utrgana s pečin, ampak predvsem starejša, ki bi s svojimi angelskimi krili za vedno v varen objem skrila svojo majceno sestrico in jo ščitila pred …Življenjem. Spoznanje, ki mi danes daje moč, da izpustim. Da globoko vdihnem in skočim spremembam na proti tudi sama. Dih. Zaveznik, ki se izkaže za izjemno dragocenega. In spoznanje, da ko nekoga zaviješ v vatko, ga s tem omejiš in mu namesto vere sporočaš kaj le kot strah.

Notranji dialog se je po mojih možganih odvija celo noč, a telo proti jutru popusti krč in novo sonce v srce vlije svežih vetrov. Sestra mi javi, da je varno prišla in v glasu je zaznati sladkobnost pričakovanja polnega življenja. V popolni Prisotnosti jutra čutim, da je odslej vse drugače. In da drugače ni nujno slabo, čeprav moj um žaluje za starim. Tako se je navadil in ljubko mu že celi dan kuham kompot in ga nežno božam. A onkraj vibracije poslavljanja od starega, obraz osvetljujejo že novi žarki neustavljive spremembe, ki kot tzunami prihaja v najini življenji, ker dojameva, da sva v resnici Ustvarjalki Življenja in nikakor ne njegovi Žrtvi.

Z milino, Sarabraj

Greece we'll come back!

Po tem, ko sva preživela iskrenje grške noči, sva se odpravila proti glavnemu mestu otoka, v Zakintos. Mesto naju je očaralo z sočasno ležernostjo in urejenostjo. Prva pravi balsam, ki boža moje mediteransko srce, ki ga zadnje leto izpostavljam vplivom nizozemskega pragmatizma. Ni kaj v srcu sodim na jug in tudi moje telo se v okoljih, kjer je bella vita pred denarjem, odlično počuti.

Mesto sva osvojila takoj in mreža izjemno zanimivih ljudi se je eksponentno širila. V jok sva spravila najprej prodajalko spominkov, ko sem si izbrala nov prstan, ki obeležuje najino povezavo. Na nekaj let obnoviva zaobljubo na najbolj nenavadnih mestih, ko se pač začuti, da je prostor in čas pravi. Čemu to počneva? Ker se partnerja med zorenjem izjemno spreminjata in je en tak tip stop ter uvid v to kje stojiva čudovita stvar. Lepo se je zavedati, da se poti zorenja vijejo v isto smer. Razlog za globoko hvaležnost. Ko sem si izbrala tudi lično kazalo za knjige, mi prodajalka ni dovolila, da bi ga kupila. Prosila sem jo naj mi nanj napiše kakšno posvetilo, da sem bom še dolgo spominjala tega prelepega trenutka. Napisala je ..Agape….ja kaj drugega kaj ne?:-)

Tam sva slišala tudi mnoge zgodbe priseljencev in tesnobe, ki prihaja s tem, a navdušila me je sočasna odprtost Grkov ter pripravljenost na to, da pomagajo:« Grki smo zelo odprti in radi damo roko, če si v stiski, a če začutimo, da želi nekdo to zlorabiti, se naš obraz naglo spremeni« mi zaupa zlatar, ki pripravlja prekrasne kreacije in vodi sočasno skupino za pomoč beguncem. Zaideva tudi v lokalni bar, kjer se mož navduši nad najboljšim kavjim frapejem, lastnica bara pa nad nama, ko jo na koncu potovanja še enkrat obiščeva, saj si mož zaželi frapeja. Takrat nama je iz znaka hvaležnosti prinesla še tortice in majhno darilce iz sosednje trgovine. Bila sva navdušena. V očeh je imela ob slovesu solze in obljubila, da se bo naučila bolje govoriti angleško, da bi naju lahko bolje razumela. Kako prikupno. Pogledov teh oseb ne pozabiš tako zlahka. 

Gre za izjemno avtentične in iskrive oči, ki prisotno zrejo vate in te razgalijo v trenutku. Niso new age guruji in kakšni posebni duhovni učitelji…so ljudje, ki jim ni mar mask in fasad, ki prisegajo na tradicijo, naravo in sočloveka. Moje srce je ob njih predlo in vibriralo in še kar se trese, ko pomislim na kvaliteto njihove biti. Ta ustvarja kot trgovka, kot prodajalec lubenic ali sladic, kot natakar ali kuharica….nobenih visokoletečih imen…le globoka predaja Življenju. Priznam zaljubila sem se vanje in zrcalo tega kar SO-SMO.

TEŽKO OPIŠEM HVALEŽNOST, KI JO DOŽIVIŠ, KO NALETIŠ NA PLAŽI NA KOMAJ ROJENO ŽELVICO. BILA SVA PRIČA PRVIM KORAKOM V MORDA NJENIH 100-IH LETIH. SREČNO PIKICA MALA.

POLNA LUNA, ČAROBNI OTOK, GLOBINE SEBE.

LETIM V VESOLJE:-)

SPALNICA 1, 2...

BREZ FREEDIVINGA NI ŠLO...BLUE CAVES ILL BE BACKKKKK!

Domača pita...prepolna skodelica kave..sončni zahod...za hrbtom hišica v drevesu z razgledom na morje......how better can it go:-)

Prenočišča vedno bolj sofisticirana...;-)

 Olimpija- feels like home...po dolgih urah Špartanske hoje se je grška boginja Nike v meni še kako prebudila.

Dobro jutrooooooo:-)....bujenje ob 5ih zjutraj ob takšnem razgledu res ni problem:-)