Super učitelj, Super perfekcionist, Super Iluzija?

Pogovor z izjemno zanimivo žensko, ki svoje delovanje usmerja v lastno odkrivanje in vzdrževanje svetlobe ter nesebično deljenje spoznanj naprej in njena poglabljanja v vprašanje, da morda ni avtentična do sebe, ko pa je zvečer utrujena, moje nevrone požene v znani nori tempo kresanja Isker in še eno neprespano noč. Zakaj le ti tale moj nori Um tako rad izbira tiho, svobodno noč?:-)

Izhodišče za tale blog je bila debata o tem ali razsvetljeni-iskreni-popolni(?) učitelj, mentor, coach ali kdorkoli, ki opravlja svoje »poslanstvo« sploh lahko na koncu dneva utrujen, ko pa naj bi vedel bolje kako skrbeti zase. Ob tem je sledilo še eno vprašanje v smeri »Ampak ali nisem lažna, če imam potrebo po ritualih, ki bi ohranjali moj mir? In ali ni mir stanje, ki bi moralo biti del mene, če bi bila avtentična?« Sogovornica je zaorala zelo globoko. Materiala za izpraševanje duše imam po najini kavici več kot dovolj.

Pa začnimo pri Homerju in naj najprej pojasnim kakšno je moje stališče do svojih več ur dolgih meditacij, hrane, ki mi daje dober občutek, kričanja na sredi gozda, ko se mi zahoče, dnevni sprehod, ki me zdravilno napolni z zavedanjem o prani (opozorim na zavedanje, ker prana SMO le zavedanje, da nismo nam nagaja)….Ritual je zame stik tako z dušo kot z globljimi plastmi bivanja. Včasih se v meditaciji  pomirijo vibracije, ki jih telo v stiku z drugimi doživlja, drugič dobim izjemno briljantne uvide, ki širijo mojo pozicijo Opazovalca Življenja in poglabljajo z njim Stik. Navadno si izbere zgodnje ure, ko svet še sladko spi. Ko si dovolj čuječ opaziš izjemno razliko v svetu, ki nas obdaja, zrak vonja drugače, zvoki so bolj jasni in slika ostrejša. Moja čutila si takrat dovolijo izraziti na polno in ni naravnega obrambnega mehanizma povleka, ker je svet tako neverjetno glasen. To je dejstvo. Mislim, da še nikoli ni bil tako lakomno vsiljiv in da komunikacija bolečinskega jedra sili svet v neverjetno potrebo po izražanju tega. Naj si bo s pomočjo medijev, medosebne komunikacije, intergalaktične komunikacije….vsi komuniciramo neverjetno veliko v upanju, da bi preglasili notranji dialog, ki prinaša obilje radosti. Prav ta sveti jutranji prostor je zame polje, kjer obrnem svoje Srce navznoter in si skozi nego in sočutje do sebe privoščim najbolj Intimne in Iskrive trenutke samospoznavanja. Tako postane zame ritual stik s prisotnostjo globin in ne delovanje ali cilj.  Je ravno odsotnost tega. Gre za stanje Biti, ki je v svoji naravi absoluten v smislu popolnosti. Kako vam v tem kontekstu sedaj zveni misel, da si lažniv do sebe, če si dovoliš ta prostor Celovitosti in priložnosti za Svetost? Si neavtentičen, če se podaš na sprehod z namenom, da sprejmeš v svoje srce in telo vse kar ti narava ponuja? Verjetno ne.

Kar me pri zahtevi, da moraš le Biti zlit v Enost (ker si tako nekje prebral in tega morda celo še nisi okusil) po svoje prav frapira je dejstvo, da je ta misel kolektivni konstrukt in da jo opažam na različnih koncih posameznikov, ki so po definiciji izjemno odgovorni in predani drugim. Kot energijski črviček se v obliki vibracije začne sprehajati po možganih in krojiti neverjetno mrežo perfekcionizma in šele s tem pravega razloga za izgorelost. Tako okužene misli peljejo takšno osebo do merila, ki nato kroji našo super bombastično popolno podobo. Ta slika izjemno duši in je prežeta s strahom, da bodo tisti, ki jih učimo o Življenju ugotovili, da pa na vsake toliko o tem procesu nimamo sploh pojma. Če si boste to zmogli priznati.-). In naj poudarim, da je povsem logično, da o Življenju nimamo pravega pojma, ker le to ni takšnega ritma, da bi si želelo biti v karkoli ujeto. Se spreminja, se giba in ustvarjalno kroji novo.

» Draga Tjaši. Že dlje pišem gobarski dnevnik in vedno bolj opažam kako neverjetno se narava spreminja. Če je nekaj raslo pod določenimi pogoji še včeraj na določenem obronku, temu danes ni tako« je zmedeno ugotavljal moj preljubi oče, dolgoletni gobar. Zanimivo je bilo primerjati resnične ritme narave z našimi naučenimi, vmišljenimi. Sama sem šla z vprašanji vedno še dlje in se vprašala ali ritmi sploh obstajajo ali smo se zanje odločili mi in ali se realnost kroji iz oči opazovalca? Človek kot soustvarjalec in ne kot zgolj sledilec? Hm.

A, da me moja globina ne odnese predaleč od današnje teme naj vam postavim na tej točki vprašanje: Čemu mislimo, da mora biti učitelj popoln? Kolikokrat zamenjajo učenci učitelja za starša? Kolikokrat nato učitelj to projekcijo »kupi« in začne igrati družinsko dramo? Naj še naprej razpredem svoje otroško izpraševanje in  kritično zavedanje in vprašam: Kako je mogoče, da mislimo podobno, četudi se me pogovarjamo med seboj? Kdo ima korist od našega omejenega razmišljanja? Ali karkoli vpliva na naš spomin in nas namensko omejuje? So to vesoljci ali morda strah pred notranjo bolečino?

Odgovorov ne bom zapisala, ker vas preveč spoštujem, da bi vam pridigala. In odgovori, ko si postavimo pravo vprašanje več niso potrebni, saj misli, ki nas usmerjajo stran od Srca pod reflektorji dvoma kmalu izgubijo svojo moč. Z zavedanjem se pot spremeni in pretočnost (kot odsotnost omejujočih mislih in top kvaliteta prebujenega) dobi priložnost, da nas-se odpelje v pravo smer. V tem procesu čutnega in ne zgolj racionalnega zavedanja se vibracije, ki odlično funkcionirajo v bazenu podzavesti, v zrcalu zavedanja spremenijo in izgubijo svojo moč nad nami.

Zakaj se torej zbujam tako zgodaj za meditacijo in ustvarjalno igro ob ritmih kundalini joge, zakaj si dnevno privoščim uro hoje in ob obedu prižgem svečko hvaležnosti? Zakaj izbiram svoje besede? Če sem vendar razsvetljena in mi je stik z božanskim za večne čase podal nad glavo zlato avreolo in me za vselej rešil vseh tegob? Od kod sploh ta iluzija, da razsvetljenje prinaša zgolj radost? Mnogi svetci, ki jih imamo za arhetipski zgled nam na primer ne kaže ravno takšne slike in spisi pričajo, da je bilo njihovo bivanja v fizični formi zelo pestro prepleteno z antagonizmi. Kar nakazuje na to, da veliko ljudi verjame in sodi v skladu z morda ne ravno realno podzavestno sliko o idealnem svetem človeku. Kot bi ustvarili neverjeten sistem sodb, s katerimi se kolektivno držimo v pričakovanju svetosti. Tako, ko nekdo za kanček izstopi iz te vsiljene in nenaravne vloge ima možnost umika (vsaj to), boja ali skupni igri vlog.

Zakaj? Čemu se upiramo? Kaj nas plaši? Kako razumemo trpljenje? Ga sploh razumemo? Smo se s tem delom Življenja že uspeli kolektivno in individualno pomiriti? So projekcije popolnosti zgolj blažilo? Je takšno življenje kot ga slikajo mediji resnično? Ali nas boli, ko ugotovimo, da smo morda v prekomernem pozitivizmu zašli v pravljico brez dna? Smo zmedeni in z negativizmom krivimo cel svet, ker sebe ne poznamo in sprejmemo dovolj? Kakšno mesto v vsakodnevnem življenju pripisujemo ranljivosti? Gre za razlog za sram ali morda pomeni ranljivost na Življenje odprtost do tega? Kakšno igro igra iluzija perfekcionizma v odnosu do naše jeze na presneto ranljivost? Ali sploh razumemo ranljivost? Zakaj se je sploh izogibamo, če ji zapremo s perfekcijo usta vsakič, ko se oglasi?

Biti presvetljen (čutiti svetlobo, ki sije iz celic in tvojih oči; se manifestira kot Vedenje, ki krepko presega tvoj še včerajšnji Um; pomiritev z vsemi fasetami bivanja in jasna namera, da se odločaš za neutralno-ničto točko bivanja; trenutku popolne veličastne Prisotnosti; pomiritev in pogum za soočanje z Senco…) pomeni po mojih osebnih izkušnjah biti Celovit. A celovit nisi, če se kot hudič križa bojiš biti Ranljiv. In če se bojiš, da boš ostal sam, zavrnjen in neljubljen, če boš TI. Ta koncept smo že začeli odkrivati in verjemite mi, da bo potrebno kar nekaj rovarjenja po temi, da se bomo lahko z njo pomiri. Pa kaj. Kdo pravi, da je to nujno vedno Zlo. Mi verjamete, da si lahko radosten in globoko žalujoč hkrat? Tega seveda nisem znala dojeti dokler nisem v isti sapi čutila močno vibracijo hvaležnosti, ko sem napajala z energijo presunljivo lepe Narave in sočasno čutila žalost, ker tega ne morem fizično deliti z svojimi najdražljimi. In ko si dovolim darilo ranljivosti se telo in um omehčata do te mere, da zmorem zaznati, da oni so tudi, ko jih fizično ni. Da včasih nežno drugič vihravo ostajajo del moje zemeljske izkušnje in da jih v resnici pogreša bolj mala deklica v meni kot zrela ženska, ki tudi s sprejemanjem ranljivih dialogov zori.

Danes si dovolim govoriti sočasno o izjemnih izkušnjah miline Marije, Ženskega feminina, Isis ali Quan Jin-kar bolj resonira z vašimi mislimi- in v isti sapi poslati v tri krasne samega stvarnika, ker me je ravno usekal križ. Ko tako reagiram sledi zavedanje, da so se ravno bližali vsi sveti in poseben čas za moje žalujoče telo. Ker sem bila v zadnjih letih dovolj čuječa, mi je danes jasno, da se moja čustva izražajo primarno skozi telo. Misli niso več del tega plesa. In ko me obišče val bolečine ji dovolim, da je. Četudi sem učiteljica kundalini joge in ti se seveda moramo kot opice vesiti nenehno po drevesihJ, izvajati akrobatske salte za dobro jutro in nikoli, ampak nikoli jamrati, da nas je ujel recimo tilnični usek. Kakšno breme uh. A če vemo, da je telo veliko več kot gimnastika in da ima čisto svoj jezik in če vemo, da nam tone zelenih smoothijev ne bodo pomagale, če smo v hudi stiski, potem je pritiska manj. Zato nežno apeliram na vaša srca, da si dovolite ranljivost in ko vas obišče se z njo spoznajte. To vam bo dalo neverjetno samozavest in prav ta sposobnost samospoznavanja bo največ kar boste lahko podarili svojim učencem. Ti pa bodo na drugi strani čutili, da so lahko v vaši bližini iskreni in se tudi sami sprostili. Tako se bo tok učenec- učitelj s povratno zanko zavrtel v izmenjujoč odnos, ki bo zapolnjeval vse vpletene.

Za konec naj vas vzpodbudim, da se sprašujte. Ne bojte se poglabljanja, ker ne bo nič narobe. Morda so vas učili, da se je sosedovemu Jožetu sfrclalo od vsega razmišljanja in morda kakšnemu se tudi je, a vprašanja, ki izhajajo iz poguma in zavezanosti svoji svetosti in takšna, ki sočutno razumejo, da morda ni vedno pravi čas za podzavestno odkrivanje, ponujajo zelo zanimivo vedno spreminjajočo realnost, ki se nikoli ne obnaša kot negibljivi sistem, ampak kot svobodna pulzirajoča simfonija.

Z ljubeznijo, žalostjo, milino in kančkom podzavestne svete jeze.-),

Sarabraj

Zlata Avreola še ni karta za odrešitev vseh telesnih naravnih antagonizmov:-):-)Hvala Renata za prevod energije in te simpatične fotke:-)