Ko »baby sister« postane Sestra

Stala sem za varnostniki na brniškem letališču in gledala odhajati njen oranžen »hudi«(prevod za vse letnik 1975 in več:-): jopica). Prvič gre v svet moja mlajša sestra, ki jih danes šteje » že« 34. Na ramenih rukzak v roki plavutke. Tako pogumno mašira v Egipt svojim sanjam naproti.

V oči mi silijo solze, mešanica neverjetnega ponosa in strahu, ker pristane na letališče ponoči. A ko spremljam serijo sinhronosti, ki jo na poti spremlja (prijazne uslužbenke na blagajni, pomoč pri prevzemu prtljage, kopica ljudi, ki sočutno čutijo mojo stisko, ko ji maham…), vidim da je vse v najlepšem redu. Življenje ji na pot, moji ljubi Amazonki, prinese obilje pomoči. Zato, ker si upa in skoči na polno v tok. Prvič sem v poziciji, da ji sama ponujam oporo, ki je prej prihajala tudi od pokojnih staršev. V tem trenutku nisem le starejša sestra, ki tudi sama skače kot utrgana s pečin, ampak predvsem starejša, ki bi s svojimi angelskimi krili za vedno v varen objem skrila svojo majceno sestrico in jo ščitila pred …Življenjem. Spoznanje, ki mi danes daje moč, da izpustim. Da globoko vdihnem in skočim spremembam na proti tudi sama. Dih. Zaveznik, ki se izkaže za izjemno dragocenega. In spoznanje, da ko nekoga zaviješ v vatko, ga s tem omejiš in mu namesto vere sporočaš kaj le kot strah.

Notranji dialog se je po mojih možganih odvija celo noč, a telo proti jutru popusti krč in novo sonce v srce vlije svežih vetrov. Sestra mi javi, da je varno prišla in v glasu je zaznati sladkobnost pričakovanja polnega življenja. V popolni Prisotnosti jutra čutim, da je odslej vse drugače. In da drugače ni nujno slabo, čeprav moj um žaluje za starim. Tako se je navadil in ljubko mu že celi dan kuham kompot in ga nežno božam. A onkraj vibracije poslavljanja od starega, obraz osvetljujejo že novi žarki neustavljive spremembe, ki kot tzunami prihaja v najini življenji, ker dojameva, da sva v resnici Ustvarjalki Življenja in nikakor ne njegovi Žrtvi.

Z milino, Sarabraj

Greece we'll come back!

Po tem, ko sva preživela iskrenje grške noči, sva se odpravila proti glavnemu mestu otoka, v Zakintos. Mesto naju je očaralo z sočasno ležernostjo in urejenostjo. Prva pravi balsam, ki boža moje mediteransko srce, ki ga zadnje leto izpostavljam vplivom nizozemskega pragmatizma. Ni kaj v srcu sodim na jug in tudi moje telo se v okoljih, kjer je bella vita pred denarjem, odlično počuti.

Mesto sva osvojila takoj in mreža izjemno zanimivih ljudi se je eksponentno širila. V jok sva spravila najprej prodajalko spominkov, ko sem si izbrala nov prstan, ki obeležuje najino povezavo. Na nekaj let obnoviva zaobljubo na najbolj nenavadnih mestih, ko se pač začuti, da je prostor in čas pravi. Čemu to počneva? Ker se partnerja med zorenjem izjemno spreminjata in je en tak tip stop ter uvid v to kje stojiva čudovita stvar. Lepo se je zavedati, da se poti zorenja vijejo v isto smer. Razlog za globoko hvaležnost. Ko sem si izbrala tudi lično kazalo za knjige, mi prodajalka ni dovolila, da bi ga kupila. Prosila sem jo naj mi nanj napiše kakšno posvetilo, da sem bom še dolgo spominjala tega prelepega trenutka. Napisala je ..Agape….ja kaj drugega kaj ne?:-)

Tam sva slišala tudi mnoge zgodbe priseljencev in tesnobe, ki prihaja s tem, a navdušila me je sočasna odprtost Grkov ter pripravljenost na to, da pomagajo:« Grki smo zelo odprti in radi damo roko, če si v stiski, a če začutimo, da želi nekdo to zlorabiti, se naš obraz naglo spremeni« mi zaupa zlatar, ki pripravlja prekrasne kreacije in vodi sočasno skupino za pomoč beguncem. Zaideva tudi v lokalni bar, kjer se mož navduši nad najboljšim kavjim frapejem, lastnica bara pa nad nama, ko jo na koncu potovanja še enkrat obiščeva, saj si mož zaželi frapeja. Takrat nama je iz znaka hvaležnosti prinesla še tortice in majhno darilce iz sosednje trgovine. Bila sva navdušena. V očeh je imela ob slovesu solze in obljubila, da se bo naučila bolje govoriti angleško, da bi naju lahko bolje razumela. Kako prikupno. Pogledov teh oseb ne pozabiš tako zlahka. 

Gre za izjemno avtentične in iskrive oči, ki prisotno zrejo vate in te razgalijo v trenutku. Niso new age guruji in kakšni posebni duhovni učitelji…so ljudje, ki jim ni mar mask in fasad, ki prisegajo na tradicijo, naravo in sočloveka. Moje srce je ob njih predlo in vibriralo in še kar se trese, ko pomislim na kvaliteto njihove biti. Ta ustvarja kot trgovka, kot prodajalec lubenic ali sladic, kot natakar ali kuharica….nobenih visokoletečih imen…le globoka predaja Življenju. Priznam zaljubila sem se vanje in zrcalo tega kar SO-SMO.

TEŽKO OPIŠEM HVALEŽNOST, KI JO DOŽIVIŠ, KO NALETIŠ NA PLAŽI NA KOMAJ ROJENO ŽELVICO. BILA SVA PRIČA PRVIM KORAKOM V MORDA NJENIH 100-IH LETIH. SREČNO PIKICA MALA.

POLNA LUNA, ČAROBNI OTOK, GLOBINE SEBE.

LETIM V VESOLJE:-)

SPALNICA 1, 2...

BREZ FREEDIVINGA NI ŠLO...BLUE CAVES ILL BE BACKKKKK!

Domača pita...prepolna skodelica kave..sončni zahod...za hrbtom hišica v drevesu z razgledom na morje......how better can it go:-)

Prenočišča vedno bolj sofisticirana...;-)

 Olimpija- feels like home...po dolgih urah Špartanske hoje se je grška boginja Nike v meni še kako prebudila.

Dobro jutrooooooo:-)....bujenje ob 5ih zjutraj ob takšnem razgledu res ni problem:-)

Utiranje poti proti jugu otoka

Ko sem srečna me ponavadi zapopade enormen val energije in sestra me rada heca, da imam takrat napad hiperaktivnostne motje, saj tik takam in sijem kot mini atomska bombica. A v čemu je skrivnost teh navalov energije? Vsekakor je hoja pod milim nebom, ko dovoliš naravi, da se ti pokaže v vsej svoji obilnosti en od ključev, ki vam jih z veseljem zaupam. Drugi se meni izkaže fizični napor – ne pretiran, a konstanten in dovolj intenziven fizični napor, ki prijazno (ne ravno vedno) in vztrajno iz zakrčenih celic znova ustvarja mehkobo. Prav zanimivo je opazovati kako se lahko skozi potenje in naprezanje vračajo moja tkiva v elastičnost in prožnost. Morda sprva ni tako in nas rad ustavi neverjeten musklfiber, a s kundalini jogo si ta del prišparam. Kot bi telo naoljila in mu dala dovolj kisika in prostora, da se izvije iz krčev. Ti pa radi pridejo, ker nam misli in čustva kuhajo podzavestno mineštro.

Zavedanje o telesu in umu, ki ga dobim z dolgotrajnim pohodništvom, mi neverjetno pomaga pri tem, da izpuščam krč kontrole in da izvajam karkoli na silo. V resnici je preseganje kontrole in dopuščanje duši, da najde svoje ravnovesje, največji trening. Tudi zato se potapljam v globine, hodim v dolžine in meditiram v višine.

Hoja po Zakintosu se mi je sprva zdela izjemno naporna, saj naju je presenetil vročinski val. A že po prvem dnevu sva se z izzivom sprijaznila in dovolila poti, da naju vodi. Prvič sem trekala v družbi moža in zanimalo me je kako se bosta najina procesa uskladila. Takšne poti lahko pokažejo dele bolečine, ki sicer ostaja skrita v globinah kontrole in nič čudnega ni, da pride do prepirov. A v najinem primeru je bila pot še en dokaz več, da z iskrenim in včasih prav brutalno odkritostjo mehčava v resnici naboj, ki je sestavni del življenja.

 Ko sva se napolnila vsega lepega in naju je druga noč prespana na klifu pobožala do dna duše, sva se odločila za povratek v kamp in znova zavila na vzhodno stran. Zahodno neokrnjeno naravo sva želela obdržati za konec.

Hoja po asfaltu ni bila poseben užitek, a določeni deli so se nama zdeli tako po svoje lažji, saj naju zaradi vročine kakšno pohajkovanje po morebitnih stranskih poteh ni fasciniralo. Vrnila sva se v najin mali raj, Alykes, oprala perilo in se pripravila za nadaljevanje. Med tem sva spoznala odlične ljudi iz trgovine z najlepšimi spominčki, Anemos Creations.  Angležinja poročena s pravim otočanom je z nama podelila zgodbe o tem kako je biti poročen v pravo orto grško družino. » Ko sem prvič prišla na večerjo, sem se delala fino in čakala na hrano, a kmalu ugotovila, da se je potrebno vreči na mizo in se zagrebsti za najboljše dele. Ko sem osvojila ta del, sem se naslednjič pripeljala na tipično nedeljsko kosilo veliko prej. A naletela na meni s kozjimi glavami v pečici. Nato ješ seveda možgane neposredno iz lobanje. Jak.« Njena izraz na obraz naju je spravil v humorni smeh. A s prigodami še ni zaključila:« Najhujše srečanje sem imela na kavi, ko je med tem mož gostiteljice ponosno v hladilnik strpal polno vrečo…..netopirjev!!!! Ja prav ste slišali. Ko je nato žena odprla hladilnik, da bi mi podala mleko, se je po hladilniku sprehajal še živi netopir. Si zamišljate kakšna mora?« Grozljiva zgodba za ljubitelje živali, a način kako je opisovala svojo stisko naju je še naprej spravljal v smeh. Od takrat naprej sva srčno upala, da nama na poti ne bo ponujeno povabilo na tipično domačo grško pojedino, predvsem jaz, ki prisegam bolj na zelenjavo. V glavi se mi je nenehno vrtel del iz filma Obilna Grška Pojdina: »You don't eat no meat?! No worrie i make you lamb«J.

Potovanje pod milim nebom sva nadaljevala proti jugu. Prva postojanka je bil kamp Zante po dolgi celodnevni hoji, saj sva zgrešila krajšnico in zato hodila velikooo dlje in v hrib. A naju tudi to ni zmotilo. Zaupala sva v to, da pač na tej točki potrebujeva ravno takšno pot in vse ljudi, ki sva jih srečala na poti. Kamp je bil zelo lepo urejen, vodili so ga integrirani Romi. Na tej strani obali je opaziti veliko več romskih družin, ki jih na zahodu ni. Sparkirala sva se ob obali in legla k počitku. Nakar se je nad nami začelo iskriti. Električni kabel, ki ni potekal pod zemljo, ampak se je razprostiral čez borovce je točno nad najini šotorom začel pokati po šivih in iskre so letele vse naokoli. Mož je tako stekel na recepcijo in kmalu sva bila deležna prave gasilke reševalne akcije z derezami in supermožem, ki se je vzpenjal po drogu vse na vrh in čaral in čaral. Medtem sva pospravila najin šotor in čakala na razplet. Ob dveh zjutraj se je vse rešilo in midva sva se odločila prespati na bazenu s pogledom na Kefalonijo in sončnim vzhodom na dlani. Prebujanje je bilo fantastično. Tako to gre, ko se človek ne sekira za stvari, na katere nima vpliva. Morda pa sva iskre zanetila kar midva, saj soustvarjava vendar iskriv svet…www.iskriv.si.

Fantazija Zakyntosa

Odločitev, da se odpraviva to poletje v Grčijo je bila tako kot vse v zadnjih letih povsem intuitivna. Notranji glas, ki mu zaupam bolj kot svoji buči (make sure you tune in the right innner voice- da vas ne bo kak anojing notranji glas zavedel:-)), mi je prišepnil (rad šepeta), da je čas za Grčijo.

Surfala sem po web straneh in moj razum mi je prijazno medel sliko z idejami o Siciliji, Malti, Cipru....nakar na e mail dobim vprašanje prijatelja iz Francije, s katerim sva se spoznala na Caminu, kako razumem jaz besedo Agape. Ker mi beseda ni bila znana, sem na hitro poguglala za osnovni pomen in že prosila globlje plasti duše, da obogatijo odgovor kot ga zna le ona. Odgovor je sledil nekako takole: "As far as i sense the meaning humans atribute to this word Agape is a vibrational match to the undefinable everevolving pure esence of Life....many compare it to the word unconditional Love, others see it as pure compassion.....to me is a natural and neutral state of mind when heart and unlimited mind alighn....than values like compassion, authenticity, Being instead of Doing, fully present awearness and grace unfold naturally and spontaneously....Agape is pure Flow of one Being Aweare of our Oneness origins and can be manifested towards God , ourself and eachother.....the key to it is...Vulnerability....to fully surrender"

Šele nato sem dojela, da izhaja beseda iz grškega jezika in da je pot v Grčijo prava. Otok nato izberem kar z zaprtimi očmi, saj vem, da naju bo vodil Agape.

Naročila sva karte in šla povsem na slepo, brez načrtov in idej o otoku. Tokrat si v nahrbtnih spravim kakšno majčko več, saj moževi nameri, da bo prehodil z mano cel otok in spal pod milim nebom, nisem najbolj zaupala. Napaka. To je pomenilo, da sem imela s seboj itak preveč stvari (za primer, če bi optičala v kampu se mi je zdela ideja, o kakšni večerni majčki več kot super ideja). Tako sem v primerjavi z opremo na Caminu tokrat potovala s 5 kg več, kar je ogromno. A želela sem potrenirati večje obremenitve v primeru, da me kdaj piči kakšen resen treking po Himalaji. Tako to gre, ko vidiš v vsaki situaciji na pol poln kozarec ali pa se nočeš odreči svojim najljubšim majčkam in rabiš izgovor za oslovsko vedenje. Hm?:-)

Pot sva začela v avtokampu v mestecu Alykes in bila že takoj navdušena nad vodo.

Fascinantna turkizna kilometerska peščena fantazija. Nobenih kričečih turistov in kamp skoraj zase.

Kampa ne moremo ravno primerjati s 5 zvezdicami Hrvaške, a so cene zato nižje in za spanec ravno dovolj udobja. Alykes se izkaže za izjemno prijazno mestece s prijaznimi ljudmi, ki so se nenehno čudili nad najinim podvigom, a ga sočasno podpirali - z.....vinom. Vedno je razlog za slavje in ker sva se kar trikrat vrnila v ta ljubki kraj je bilo čemu nazdravljati. Midva sva prihajala z zgodbami oni z dobrotami in srčne veze so pletle svoj Agape.

No comment:-)

Prva prava tura je padla med Alykesom in pečinami Navaghio Beach. Glede na izjemne temperature, tudi do 40 stopinj, sva začela potovati že ob petih zjutraj in se čudila nad izjemno količino super glasnih petelinov. Mož je vedno bolj sanjal o petelinji juhi:-). Petelinčki v pravem pomenu besede, tisti, ki kažejo svoje mišice in se pridno repenčijo kdo je bolj glasen. Zabavno, a ne če te zbudijo že ob 4.00 zjutraj po tem, ko so ob 24.00 šele nehali prepevati:-).

Najin pohod sva prvi dan zaključila v pristanišču Agios Nikolaos, saj so izjemna vročina, asfaltirane poti in neverjetni vzponi  upočasnile najino pot. Najhujšo vročino sva preležala nad prvo znano plažo, Makrys Gialos Beach, v senci več tisoč let stare oljke s pogledom na morje. Božansko. Mož je dremal dobro uro in pol. Polnil je svoje baterije in sočasno praznil letni stres. Njegova koža je vedno bolj sijala in kilogrami so se v objemu vročine topili kot maslo. Po treh dneh hoje je bil povsem zasvojen s prano-kozmično energijo-energijo življenja, ki si ji med hojo izpostavljen. Vsak korak več se je pretvoril v neskončne zaloge energije. Fascinantno.

Ko sva prispela na cilj prvega dne, sva se ustavila v baru, kjer naju je Eritrejka -lastnica bara preusmerila na lokalno plažo." Tam lahko prespita, a se prej ustavita v snack baru nad plažo. Ne bo vama žal". Navajena Portoroža in tega, da če se pojaviš tam z joga matom in šotorom te verjetno prvo vržejo med spanjem v morje, nato strpajo v marico na eno vzgojno in šele nato dodobra naderejo:-)-(aja pa kaj plačaš tudi verjetno, a ne?), sva bila sprva zelo oprezna. Da bo teren bolje pripravljen, sva sprva prosila, za večerjo in jih šele nato, če lahko prespiva pod njihovim barom. A je bila skrb odveč. Najprej sva za zanemarljivo ceno jedla lokalne morske dobrote z domačim kruhom, nato pa dobila toplo povabilo, da lahko uporabljava njihove sanitarije in če potrebujeva kaj za obleči so nam na voljo. Bila sva presenečena in neskončno vesela. Tako sva se sparkirala s polnimi želodčki na prodnato obalo peščene obale s svetlo zeleno vodo.

Šotora nisva postavila, saj je bila temperatura idealna. Ko sva utrujena od poti zaprla oči, so naju obiskali zvedavi lokalni otroci. Odprli so svoj laptop in začeli ob ritmih grške glasbe plesati okoli naju. Bili so neverjetno ljubki in šele okoli polnoči obnemogli. Priznam, da sem jim na koncu od utrujenosti komaj še sledila. Ko so odšli, sva oba zakomirala na polno.Sredi noči naju je Eritrejka prišla strašiti, da prihajajo policaji (seveda se je šalila), a sva od utrujenosti komaj štekala kaj se dogaja. Njena igrivost se nama je še kako vtisnila v srce. Povabila naju je naj ostaneva še en dan, a čutila sva da morava odritniti naprej.

Naslednji dan naju je čakal vzpon do Volimesa, ki se nahaja bolj v notranjosti otoka. V roki sva imela le lokalno mapo in se na pot nisva pripravljala. Tako je bil vsaki trenutek nekakšen Kinder Surprice. No ta vzpon je bil še kako neverjetno kardio presenečenje. A spreminjajoča narava nama je polnila baterije in ko je zakrulilo v želodčku so se nenadoma prikazale fige. Fantastičen zajtrk ob tem, ko se iz morja prebuja sonček. Ah.

Moževa čustva so se med vzponom naglo spreminjala:-)...prva foto in druga nista ravno enaki:-) :-)


Ker nisva vedela kako je na poti z založenostjo z vodo sva na manj obljudenih delih poti vedno nosila večje zaloge vode. Tako sva na trenutke imela že toliko stvari v nahrbtniku, da se je možev sesedal tudi pod cca. 20 kg....pa ne toliko zaradi vode kot izjemne darežljivosti otočanov, ki so naju obdarili z grozdjem, figami, oljem, kruhom, medom in vinom.

Darežljivost je izjemno čutena v notranjosti otoka in predvsem na zahodni strani. Skratka stran od turistov. A kar nama ni in ni šlo v glavo je njihov izjemen način motiviranja in spoštovanja najinega romanja za Agape. Razumeli so na polno, da sva dve odprti srci, ki delita ljubezen in jo brezpogojno vračali. Popolna slika v nepopolnem svetu.

Eno najlepših nočitev sva si privoščila nad znamenitim Ship Wreckom, ko sva spala na stezi ob klifu neposredno nad svetovno znamenitostjo.....uživala v domačem vinu ob sončnem zahodu, nato pa v zvezdnatem nebu in neskončni čistini energij. Le zjutraj je mož opazil, da ni ravno tako osamljen ta kraj nebeški, ko ga je med veliko potrebo na robu pečine presenetil…… velik grški kozel. Prigoda, ki naju spravlja v neskončen smeh, čeprav se nama takrat ni zdela niti najmanj smešna. Slike iz življenjsko ogrožujočih razlogov žal nimava:-).

Skoraj usodna pečina:-)

Spalnica 100 zvezdic.

To be continued...:-)

www.iskriv.si