Surfala sem po web straneh in moj razum mi je prijazno medel sliko z idejami o Siciliji, Malti, Cipru....nakar na e mail dobim vprašanje prijatelja iz Francije, s katerim sva se spoznala na Caminu, kako razumem jaz besedo Agape. Ker mi beseda ni bila znana, sem na hitro poguglala za osnovni pomen in že prosila globlje plasti duše, da obogatijo odgovor kot ga zna le ona. Odgovor je sledil nekako takole: "As far as i sense the meaning humans atribute to this word Agape is a vibrational match to the undefinable everevolving pure esence of Life....many compare it to the word unconditional Love, others see it as pure compassion.....to me is a natural and neutral state of mind when heart and unlimited mind alighn....than values like compassion, authenticity, Being instead of Doing, fully present awearness and grace unfold naturally and spontaneously....Agape is pure Flow of one Being Aweare of our Oneness origins and can be manifested towards God , ourself and eachother.....the key to it is...Vulnerability....to fully surrender"
Naročila sva karte in šla povsem na slepo, brez načrtov in idej o otoku. Tokrat si v nahrbtnih spravim kakšno majčko več, saj moževi nameri, da bo prehodil z mano cel otok in spal pod milim nebom, nisem najbolj zaupala. Napaka. To je pomenilo, da sem imela s seboj itak preveč stvari (za primer, če bi optičala v kampu se mi je zdela ideja, o kakšni večerni majčki več kot super ideja). Tako sem v primerjavi z opremo na Caminu tokrat potovala s 5 kg več, kar je ogromno. A želela sem potrenirati večje obremenitve v primeru, da me kdaj piči kakšen resen treking po Himalaji. Tako to gre, ko vidiš v vsaki situaciji na pol poln kozarec ali pa se nočeš odreči svojim najljubšim majčkam in rabiš izgovor za oslovsko vedenje. Hm?:-)
Pot sva začela v avtokampu v mestecu Alykes in bila že takoj navdušena nad vodo.
Fascinantna turkizna kilometerska peščena fantazija. Nobenih kričečih turistov in kamp skoraj zase.
Kampa ne moremo ravno primerjati s 5 zvezdicami Hrvaške, a so cene zato nižje in za spanec ravno dovolj udobja. Alykes se izkaže za izjemno prijazno mestece s prijaznimi ljudmi, ki so se nenehno čudili nad najinim podvigom, a ga sočasno podpirali - z.....vinom. Vedno je razlog za slavje in ker sva se kar trikrat vrnila v ta ljubki kraj je bilo čemu nazdravljati. Midva sva prihajala z zgodbami oni z dobrotami in srčne veze so pletle svoj Agape.
No comment:-)
Prva prava tura je padla med Alykesom in pečinami Navaghio Beach. Glede na izjemne temperature, tudi do 40 stopinj, sva začela potovati že ob petih zjutraj in se čudila nad izjemno količino super glasnih petelinov. Mož je vedno bolj sanjal o petelinji juhi:-). Petelinčki v pravem pomenu besede, tisti, ki kažejo svoje mišice in se pridno repenčijo kdo je bolj glasen. Zabavno, a ne če te zbudijo že ob 4.00 zjutraj po tem, ko so ob 24.00 šele nehali prepevati:-).
Najin pohod sva prvi dan zaključila v pristanišču Agios Nikolaos, saj so izjemna vročina, asfaltirane poti in neverjetni vzponi upočasnile najino pot. Najhujšo vročino sva preležala nad prvo znano plažo, Makrys Gialos Beach, v senci več tisoč let stare oljke s pogledom na morje. Božansko. Mož je dremal dobro uro in pol. Polnil je svoje baterije in sočasno praznil letni stres. Njegova koža je vedno bolj sijala in kilogrami so se v objemu vročine topili kot maslo. Po treh dneh hoje je bil povsem zasvojen s prano-kozmično energijo-energijo življenja, ki si ji med hojo izpostavljen. Vsak korak več se je pretvoril v neskončne zaloge energije. Fascinantno.
Ko sva prispela na cilj prvega dne, sva se ustavila v baru, kjer naju je Eritrejka -lastnica bara preusmerila na lokalno plažo." Tam lahko prespita, a se prej ustavita v snack baru nad plažo. Ne bo vama žal". Navajena Portoroža in tega, da če se pojaviš tam z joga matom in šotorom te verjetno prvo vržejo med spanjem v morje, nato strpajo v marico na eno vzgojno in šele nato dodobra naderejo:-)-(aja pa kaj plačaš tudi verjetno, a ne?), sva bila sprva zelo oprezna. Da bo teren bolje pripravljen, sva sprva prosila, za večerjo in jih šele nato, če lahko prespiva pod njihovim barom. A je bila skrb odveč. Najprej sva za zanemarljivo ceno jedla lokalne morske dobrote z domačim kruhom, nato pa dobila toplo povabilo, da lahko uporabljava njihove sanitarije in če potrebujeva kaj za obleči so nam na voljo. Bila sva presenečena in neskončno vesela. Tako sva se sparkirala s polnimi želodčki na prodnato obalo peščene obale s svetlo zeleno vodo.
Šotora nisva postavila, saj je bila temperatura idealna. Ko sva utrujena od poti zaprla oči, so naju obiskali zvedavi lokalni otroci. Odprli so svoj laptop in začeli ob ritmih grške glasbe plesati okoli naju. Bili so neverjetno ljubki in šele okoli polnoči obnemogli. Priznam, da sem jim na koncu od utrujenosti komaj še sledila. Ko so odšli, sva oba zakomirala na polno.Sredi noči naju je Eritrejka prišla strašiti, da prihajajo policaji (seveda se je šalila), a sva od utrujenosti komaj štekala kaj se dogaja. Njena igrivost se nama je še kako vtisnila v srce. Povabila naju je naj ostaneva še en dan, a čutila sva da morava odritniti naprej.
Naslednji dan naju je čakal vzpon do Volimesa, ki se nahaja bolj v notranjosti otoka. V roki sva imela le lokalno mapo in se na pot nisva pripravljala. Tako je bil vsaki trenutek nekakšen Kinder Surprice. No ta vzpon je bil še kako neverjetno kardio presenečenje. A spreminjajoča narava nama je polnila baterije in ko je zakrulilo v želodčku so se nenadoma prikazale fige. Fantastičen zajtrk ob tem, ko se iz morja prebuja sonček. Ah.
Ker nisva vedela kako je na poti z založenostjo z vodo sva na manj obljudenih delih poti vedno nosila večje zaloge vode. Tako sva na trenutke imela že toliko stvari v nahrbtniku, da se je možev sesedal tudi pod cca. 20 kg....pa ne toliko zaradi vode kot izjemne darežljivosti otočanov, ki so naju obdarili z grozdjem, figami, oljem, kruhom, medom in vinom.
Darežljivost je izjemno čutena v notranjosti otoka in predvsem na zahodni strani. Skratka stran od turistov. A kar nama ni in ni šlo v glavo je njihov izjemen način motiviranja in spoštovanja najinega romanja za Agape. Razumeli so na polno, da sva dve odprti srci, ki delita ljubezen in jo brezpogojno vračali. Popolna slika v nepopolnem svetu.
Eno najlepših nočitev sva si privoščila nad znamenitim Ship Wreckom, ko sva spala na stezi ob klifu neposredno nad svetovno znamenitostjo.....uživala v domačem vinu ob sončnem zahodu, nato pa v zvezdnatem nebu in neskončni čistini energij. Le zjutraj je mož opazil, da ni ravno tako osamljen ta kraj nebeški, ko ga je med veliko potrebo na robu pečine presenetil…… velik grški kozel. Prigoda, ki naju spravlja v neskončen smeh, čeprav se nama takrat ni zdela niti najmanj smešna. Slike iz življenjsko ogrožujočih razlogov žal nimava:-).
Skoraj usodna pečina:-)
To be continued...:-)
www.iskriv.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar