Spoznajte vibracije Vodnarjeve dobe

V zadnjih dveh letih se je čuječnost moje esence do vibracij izjemno intenzivirala in telo služi  kot struna, ki se nenehno napenja in sprošča v valih sprememb. Ali pa kot velik satelit, ki prevaja ta energetska valovanja. V eni od svojih meditacij sem naletela tudi na to, da se zvok same Zemlje ter s tem njena vibracija spreminja in intuitivno zaznavam, da tudi Sonce ne izostaja v tej izjemni transformativni dinamiki. No izjemna se mi zdi že iz tega zornega kota, da se ga kot omejena zavest – Človek v fizični obliki -  sploh zavedam. Čeprav, ko se postavim v polje nevtralnega in ne sodim ali je ta proces dober ali ne, ostane le še zavedanje, da gre za naraven proces harmonizacije, ki potegne za sabo tako delce v vesolju kot naše celice.

V psihofizičnem smislu te spremembe niso vedno ravno prijetne in simptomi izjemno različni. V mojem primeru so se kazale te dinamike takole:

-     Razbolela hrbtenjača, v kateri se nahaja veliko zastale-stare energije (pri  Heart and Soul healing praksi se temu delu posebej posvetimo).
-  Pekoč občutek kot bi telo gorelo – peklo. Posebej ob aktivni dinamiki na Soncu.

-   Napetost v prebavilih in težave v pretočnosti v nižjih čakrah, posebej ob Polni Luni, ko na površje le ta dobesedno sesa podzavestno staro energijo. Želi jo osvetliti in nas poravnati z višjimi vibracijami, katerih del smo.

-    Cel kup s strani medicine nepojasnjenih fizičnih  simptomov: razbolela glava, nepojasnjene bolečine v telesu, občutek neprizemljenosti (nujna prizemljitev npr. z boso hojo po travi), nezavesti, slabosti, izguba teka, povečan tek, nenadne alergije, hrbtenični usek vsakič, ko mi je želela trauma povedati, da si želi v razrešitev, nepojasnjene bolečine v sklepih, ki so z zavedanje pošle….

-   Razvil se mi je izjemem stik s sanjskim svetom. Kar pomeni, da se v mnogih sanjah znanjdem gola kot dojenček. Jaz, moja bolečina, ki jo na polno čutim v svojem telesu, pogum za ranljivost, da to sploh občutim in milina, da to izpustim. Če so bile sanje sprva resnično bolj podobne moram ( tako jih je doživljajo predvsem telo, ki je čutilo npr. pomanjanje preminule osebe), so se sčasoma začele nove – sveže sanje. Veliko bolj zavestne. Lucidne. Zadnje čase sicer še sanjam fragmente sebe, ki odhajajo v razrešitev (npr. sprejemanje svojega napredovanja v življenju brez staršev), a sočasno se v sanjah pojavljajo tudi slike kot tale: Stojim pred prepadom in bojim se skočiti. Nato se zavestno v sanjah spomnim, da če bom skočila bom v podzavesti verjela, da zmorem. In skočim. Seveda lebdim……Ali sanjam, da umiram. Ob tem čutim neverjetno pomirjenost s tem, da končno povsem predajam kontrolo, strah in skrbi nečemu višjemu. Občutek prepuščanja ostane tudi sedaj, ko zaprem oči in se zvedam te neverjetne moči prepuščanja. A to je mogoče le, če sanj, občutkov, čustev in misli ne sodimo. S tem jih silimo v omejene škatlice in izgubimo priložnost za njihovo sporočilo. Prenehajmo s tem. To dela naš strah, ki želi kontrolirati. Sanje o smrti niso slabe ne dobre. So le povedne.  In če bi jih sodila s strahom pred smrtjo ne bi čutila neverjetnega olajšanja, ki so ga doživeli moji starši, ko so ob varni roki božanskega odšli v svetlobo.

-  Izjemno močen radar za kolektivne vibracije. Ker sem močan empat mi to sedaj, ko je kolektivno v kaosu, povzroča nemalo izzivov. Gre za izjemno pomembno sporočilo, ki ga dobim od svojega učitelja Ken Paga, da je nujno ločevati med čutenjem in zgolj zaznavanjem drugih. Med empatijo – ko se vživiš v drugega in sočutjem, ko veš kaj doživlja vendar tega ne čutiš na svoje telesu. Ker če gre le za enega človeka, bi rekel no ok. Ampak če vse to postavimo na kvantni nivo in energetsko perspektivo, se nam ne sanja v kakšne energije vse se lahko zapletamo. Npr. ko mislimo na spolnost in fantaziramo o nekomu, ki resnično obstaja. Smo ziher, da s tem ko nanj projeciramo svoje misli tudi resnično ne vplivamo nanj? Če bi bil drugi v popolni poravnavi in sočutnem nevtralu, ga te misli ne bi doletele, a ker tja kolektivno šele jadramo pomeni, da smo še zelo reaktivni en na drugega. Tega ne pišem, da bi vam nasejala novega sramu, ampak zato, da greste še en korak globlje v svoje misli in prevzamete odgovornost zanje. Prav zaradi teh prenosov energij so sodbe drugih tako neprijetne. S tem, ko sodimo (dobro in slabo) se avtomatično zapletemo v energijo drugega. S tem pa v vse kar nosi s seboj. Svoj kaos nato intenziviramo. Kar je pot kot pot. A če se lahko odločimo za sočutje in milino? Svetujem to pot in ne kaos. Niste tega že malce siti?

-    Zavedanje, da je nevtralno čustvo sočutja, ki ne vibrira, tisti kanal, ki postavlja vse v svoj red. Tukaj in Sedaj. Brez pričakovanj le z močno vero v to, da se ne postavljam v vlogo sodbe. Česarkoli ali kogarkoli. Včasih to ni lahko posebej, ko nam nekdo stopa nenehno na žulj, ampak naj jasno poudarim, da sočutje v takšnem primeru ni, da tam stojimo kot lipov bog in si limamo žulje s tono Compeed obližev, ampak da jasno in glasno povemo: » Tukaj so moje meje in ne stopaj čez nje« Če to izrečemo v notranji Integriteti, naj vam zagotovim, da se bo drugi odmaknil. Včasih lahko k temu dodate kančen konstruktivne jeze, ki ni agresija ta nastopi, ko zamudimo vlak in se identificiramo s predpražnikom, ki lepega dne eksplodira – tudi uredu le da pri tem ne ranite sebe in drugih. Ko postavljam svoje meje, opažam, da velikokrat naletim na neverjeten strah pred zavrnjenostjo drugega. Ki lahko preraste v sram in človek lahko reagira precej nerodno. A če to veš lahko razviješ sočutje - nevtralno zavedanje do tega kar se dogaja in ne reagiraš nazaj s podobnim kompleksom čustev.

Ti simptomi so me spremljali zadnje desetletje in pri zdravnikih sem si skoraj že priigrala posebno Kartico Ugodnosti. Ko sem dojela kaj se pravzaprav dogaja – z razširitvijo zavesti ob mamini smrti- sem šele začela spuščati krč strahu, da nisem uredu ali da je z mojim telesom nekaj hudo narobe  S tem sem se rešila zanke nizke samopodobe, ki me je silila v popolnost in hudo nesprejemanje tega, da sem v bolečini. Danes sem do svoje bolečine veliko bolj nežna. Ko se približuje Polna Luna se nanjo poskušam pripraviti, čeprav naj priznam, da me vedno znova preseneti. Njeni učinki so izjemni in na površje najprej v sanjah naplavlja daleč pozabljene spomine, ki pa se s tem, ko jih spustim ravno tako nežno vračajo v Izvor. Jaz ne naredim ob tem ničesar razen tega, da to v svoji nameri dopustim. Ob tem se zavedam, da je to čas ko potrebujem kar nekaj nege in fokus na prisotnost. Je pa tudi čas, ko se avtentično opolnomočim. Ko se ne skrivam pred seboj, ampak vedno trdneje stopam po materi Zemlji. Vedno bolj Svoja, a sočasno vedno bolj Njena. Ko se odpreš tej ljubezni, s tem, da sprejmeš razične aspekte bivanja, se nimaš res več kaj bati.

Z milostjo Tjaši.

www.iskriv.si