Od kar se je začelo moje bitjega srca povezovati z višjim jazom-čisto bitjo-dušo in valovalo vame s prebujeno milostjo ter sočasno silovitostjo, so postali dnevi pred polno Luno prav zanimiva avantura.
Nobena Luna ni enaka, a skupni imenovalec čustvene vibracije, ki tako v zavesti prisotnega trenutka kot pozavestnem sanjskem svetu naplavljajo kopico v temi-nevednosti zapuščenih spominov čustev. Sprva me ta sklop bolečih senzacij presune in za trenutek si želim zateči v stare znance obrambne mehanizme. A močni fokus, da se opazujem kot sova na veji in ne vpletam uma v to čarobno dinamiko polarnosti, mi dovoljuje iz trenutka v trenutek bolj pristen uvid v ranljive dele "teme". Polna Luna postane pravi "booth camp" avtentičnosti in celovitosti, saj mi nega, predvsem pa popolno sprejemanje čisto vsakega segmenta sedanjika omogoči, da se rojevam znova in znova v pozabljene, a hkrati vedno nove dimenzije sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar