Kako združiti jogo, meditacijo in šport?

Legitimno vprašanje, ki je prišlo s strani mladih igralk odbojke na mivki. Športa, ki sem ga pred leti z največjo strastjo igrala in dosegla zelo dobre rezultate. To da sem pokurila ob tem skoraj vse telesne potenciale, ni bilo nič v primerjavi s sprostitvijo, ki jo je doživelo telo vsakič, ko sem iz njega sprostila ves ustvarjalni naboj in zaloge neskončne energije. Če ne bi športala, bi bila tako psihično kot fizično depresivna. Psihično, ker bi mi bila odvzeta priložnost za to, da se dokažem, da se povežem, da se igram, da sprostim obilje napetosti in telesno, ker bi presežek energije lahko implodiral v telo in ga s tem otopel. Energetska dinamika, ki se je danes še premalo zavedamo. Koliko otrok še prehitro diagnosticiramo z motnjo aktivnosti in pozornosti, ker ne pašejo v naš sedeči slog življenja? Veseli me, da v Sloveniji ta trend ni še tako zelo močan kot v »razvitem svetu« in da starši veliko dajo na aktivacijo sebe in otrok. Četudi je to sprehod v naravo ali lovljenje po domači trati. Pomembno je namreč, da smo v toku. Good for you!

"A kako naj ohranim svoj strasten naboj, če se bom pri jogi povsem umirila", je podvprašanje, ki zanima mlade odbojkarice? Vprašanje, ki bi pred lastno izkušnjo morilo tudi mene. Ideja, da se pomirim in ustavim nekako ni šla skozi z mentalnim strastnim drivom, ki sem ga imela, ko sem kot zmaj letala po igrišču in v stilu multikultivatorja orala mivko in si s tem prislužila naslov »defence monster«. Ko zdužimo jogo in šport gre za to, da to, da isto energijo ohranimo in celo povečamo, le da z njo veliko bolj usmerjeno delujemo. Da ne izgorimo v strastni energiji, ampak jo usmerimo v rezultat. In to je mogoče s treningom uma in srca doseči. Tako ostane več energije za regeneracijo in uspeh namesto, da jo razpršimo po prostoru.

Ko sem se nato po izkušnji kundalini joge in meditacije, vrnila povsem brez kondicije na mivko, sem se začela zavedati kako zelo veliko mi je prineslo treniranje koncentracije, zavedanje prostora, oksigenacija telesa z rednimi dihalnimi vajami, jasen fokus in čista namera kaj želim od same igre. Izognila sem se občutkom razpršenosti po prostoru in s svojo prisotnostjo na igrišču veliko lažje osvojila vsak centimeter tega. 

Naj bo jasno tudi to, da pri obrambi pri odbojki na mivki na najvišji nivojih, sama tehnika ni dovolj. Potrebno je tudi spustiti kontrolo in intuitivno slediti žogi. Dar, ki mi je še kako pomagal. Branje misli nasprotnika? Seveda tudi. In tega ne počneš samo z opazovanjem, ampak predvsem z intuicijo, saj ti za razumsko razmišljanje preprosto zmanjka časa. In prav intuicija in stik s telesom ter zaupanje vanju je lahko tudi ena od mnogih prednosti joge ter meditacije. Poleg seveda že poznanih učinkov dobre prekrvavljenosti s kisikom, večje fleksibilnosti mišic in s tem izogib poškodbam, boljši izkoristek moči…..

Ko sem se nato podala na 850km dolgo pot, kjer me je čakalo tudi do 40 km hoje na dan po drnu in strnu pod izjemno vročim španskim soncem, sem lahko dobro opazovala kako se telo v tako ekstremnih razmerah obnaša. Naj povem, da na pot nisem bila fizično pripravljena. Bila sem pa energetsko. Zavedanje koraka in vpliv na to, da so mišice sočasno prožne in aktivne mi je pomagalo, da na poti nisem imela prevelikih bolečin. Zavedala sem se, da lahko z mehkim telesom omogočim boljšo porabo hranil in omogočala sem dovolj pretoka kisika. In zavestno sproščala korak. Srečal me je kakšen žulj in krč v kolku in tudi tega sem z jogo na sredi jase povsem odpravila. Mnoge je izvedba joge fascinirala, a zame je bila pot dokaz kako daleč lahko z umirjenim umom, spoznavanjem na relacije čustva-telo in jasnim fokusom prideš. Opazovala sem svoje telo in kako hitro je pridobivalo na moči ter se sproti regeneriralo. Če se telesa zavedaš (meditacija je pri tem ključ do zavedanja), ga lahko pravočasno hidriraš, mu dodajaš dovolj hranil, saj ti nenehno komunicira. 

"Lani sva z možem testirala svoje meje s tri tedensko poletno hojo okoli otoka Zakyntos, popoldanskim spanjem pod oljkami, potapljanjem v modre špilje in odpovedjo udobju normalne žimnice. Prve dni me je vse žulilo in na živce so mi šli hiperaktivni nočni petelini, a sčasoma se je tudi ta del uma umiril. Znova sem pokazala telesu kako izjemno veliko zmore, če ga uresničujem iz polja želje po ustvarjalnosti njegovega potenciala in ne potiska "Moram, ker tako zahteva okolje" . Stresna misel, ki me v preteklosti premnogokrat pahne čez rob. Poškodbe so le opozorilo, da je čas za poteg ročne in introspekcijo. To, da usmerim svojo moč vase in se osredotočim na lastna hotenja in razloge za takšne podvige, naredi vse skupaj veliko bolj polno doživeto, prisotno in živo. Ne živim od točke do točke, od cilja do cilja in rezultata do rezultata, ampak popolnoma uživam v doživetjih na poti, v vsakem koraku. Šport&joga mi postajata odlično igrišče za igranje harmonije med telesom, umom in dušo in v meni se prebuja strastna želja po tem, da se dotaknem zvezd v vesolju ali ribic na dnu morja in da spoštljivo v redni komunikaciji s seboj presežem omejitve telesa in uma."

In v športu gre pravzaprav za to, da se dobro spoznaš s svojim telesom, saj ti prav to ponuja možnost vstopa v svet iskanja življenja onkraj omejenih okvirjev in uokvirjene podobe svobode. Top športniki so navadno ljudje, ki so poleg rezultatov skozi nenehno preseganje omejitev telesa in uma našli tudi…sebe. Neko globjo vrednost sebe in dojeli, da so veliko več kot zgolj rezultat ali cilj in da lahko s svojo vlogo herojev naredijo veliko za to, da prebudijo mase iz spečega spanca zone udobja. Natalia Molchanova fantastična prosta potapljačica in velik človek, ki je pustila veliko sled in katere kvalitet se bodo spominjale še generacije; karizmatični Novak Đjoković ali izjemen Primož Kozmus so le nekatera od imen, ki so razumeli, da je biti športnik veliko več kot zgolj sklop izjemnih sposobnosti, talenta in trdega dela.

Joga in različne druge tehnike spoznavanja svojega telesa, psihe in lastne energije prinašajo dolgoročne užitke v tem kar radi počnemo. A zakaj me poišče prav kundalini joga? Ker je v svoji osnovi zelo dinamična in nenehno z vsako vajo testira meje mojega uma in telesa - ko moram ponavljati različico počepov več minut ali držati roke v zraku tudi do 30 minut (nič skrbi začetnikov  s tem ne matram, z veseljem pa stestiram športnika). Gre za odlično kontrolirano okolje, v katerem lahko vadimo sposobnost fokusa, svoj mental, sposobnost vzdržljivosti, opazujemo misli, ki nas sabotirajo in se jih zavemo. Med športno aktivnostjo te misli ravno tako vplivajo na naš uspeh, le da so podzavestne. Tam, ko si v pozi tako dolgo ali ponavljaš neko vajo če meje, nimaš kam zbežati. Moraš pogledati kaj te ovira, če želiš to spustiti in preseči. To me fascinira vedno znova. Občutek, ko presežem bolečino, ki je v resnici v telo ujeto čustvo in sledi tisto neskončno olajšanje. Nato lahko ostanem v pozi neskončno. In prav ta občutek neskončne moči je nato vrelec, iz katerega črpam moč za preostale športne izzive, ki mi postanejo igra in v takšni obliki šele pravi srčni izziv. Rezultat seveda ne izostane.

Ko me je v Egiptu sestra učila prostega potapljanja, sem lahko v prakso spustila še nekaj teoremov. In neskončno uživala, globine pa spoznavala brez strahu ali krča. K temu pripišem seveda tudi sestrino pomirjujočo energijo, ki je izjemnega pomena pri tem, da se ne preteraš (vloga trenerja je ključnaaaa in vsekakor jogo svetujem v prvi vrsti tudi njim, da umirijo svoj um in razjasnijo fokus, ni lahko namreč biti dirigent). Poudariti je potrebno, da je freediving šport, ki brez zgoraj omenjenih kvalitet in neke oblike stika s fokusom, ne more delovati. Na silo in z glavo skozi zid v tem športu ne uspeš in lahko celo ogroziš svoje zdravje. Sestra, ki je znova na zadnjem tekmovanju postavila novi državni rekord in se z 90 m uvršča med najboljše proste potapljačice na svetu, vse te kvalitete že nosi v sebi in se zelo dobro zaveda kako pomembna sta pretočnost in fokus. Meditacija ji še poglobi občutek sebe, a ona svoje najgloblje meditacije doživi v vodi. Ta šport to omogoča in je po svoje joga že sam po sebi.

Danes sem globoko hvaležna, da lahko med seboj primerjam izkušnje vzdržljivostnih podvigov, s strastjo odbojke na mivki, s popolno mehkobo in predajo prostega potapljanja. Te nato s strastjo delim, saj menim, da ni potrebno telo med športno kariero ali rekreativno vročico povsem izropati. Dolgo naj nam še služi in četudi si želimo zmage in biti najboljši na svetu ni nujno, da za ta rezultat puščamo za seboj opustošenje, ampak skupaj s telesom, ki testira meje tudi osebnostno zorimo. S tem pridobimo doto, ki nam bo še dolgo prinašala veselje in nas popeljala na mesta, ki jih večina verjetno ne bo nikoli odkrila.

Sarabraj


V NASLEDNJIH MESECIH BOM PRIPRAVILA POSEBNO DELAVNICO ZA PROFESIONALNE IN REKREATIVNE ŠPORTNIKE, da sočutno in razumljivo približam jogo svetu iskanja ekstremov in preseganja meja.

Polajkaj me na FB: Iskriv.si s Sarabraj, da boš obveščen o lokaciji in datumu in verjetno bo to ena boljših odločitev, ki jih boš privoščil/a svojemu telesu, umu....za dolgoročno uživanje v uspehih.

Pohotna ženska zlo brez primere?

 Tisti, ki me berete veste, da rada odprto in iskreno komuniciram, saj menim, da nam ovinkarjenje ne pomaga kaj prida. Vsak ovinek omogoči namreč še eno oviro več za to, da se energija začne nekontrolirano nabirati in ko si v toku si resnično ne želiš niti za trenutek tega ustaviti. Je kot sladka prana, kristalna reka, poln življenja.

In tokrat bi se dotaknila teme, ki še vedno vzbuja neskončno veliko nelagodja: Ženska in spolnost. Tarararam…… Joj koliko projekcij je sproduciranih na nekaj tako čisto lepo naravnega kot so ženski jajčniki, žensko poželenje, ženska spolna moč, ženski orgazem, ženska v vlogi notranje Kraljice. Tako ja Kraljice. A včasih tudi Marije in Divje ženske. Vse to se preliva po naših venah, ko Toku dopustimo, da se brezsramno izrazi skozi nas in hormoni plešejo zapeljive in harmonične plese. 

Včasih tudi divje glede na to, da smo jih zaplankali.

Sama bi sebe opredelila nekoč za bolj zavrt tip ženske, ki je svojo spolnost zelooooo dolgo držala zase. Bila je tabu tema in podedovala sem SRAM po svojih prednikih. Z očetom sva se iskrivo o tem sramu pogovarjala, saj se nama ni zdel nikoli na mestu, a bil je neverjetno močno prisoten. V njem so se skrivale projekcije vseh mojih prednic in vsa skrita poželenja, reakcije telesa, strah pred prevaro, strah pred zapuščenostjo, strah pred izgubo nadzora, strah pred tem, da smo telesne, strah pred lastno ustvarjalnostjo, ki se skriva v jajčnikih, strah moških pred to močjo in nas samih, da bomo znova zapuščene, če jo odkrijemo…ajajajaja…..koliko krčev na poti do vsemogočnega orgazma, ki ni zgolj fizična zadovoljitev trenutka, ampak če je poln in ne ovit v sram, lahko s svojo močjo odpira naše energetske potenciale in nam prinese v trenutku polnega zavedanja čisto pravo malo smrt ega in odpira duri v duhovno globino onkraj uma. Poleg tega je polni orgazem čudovit način, da naše telo spusti kontrolo in se preda. V tej predaji je nato mesto duše, ki nas rada obišče, ko jo nehamo odrivati z umom. V kolikor pa nam to dušno potovanje ni blizu, je npr. odprt spolni tok odlično zdravilo za vse zastale energije.

A do te točke moraš nekako priti. Da si upaš, da si pogumna, da presežeš strah pred nepopolnostjo, strah brez izgubo nadzora in strah pred biti ranjen. Pri meni je šlo za en izjemno zanimiv ideal, ki sem si ga nekako izbrala, in sicer kombinacijo Marije device in Pridne punčke. V sebi sem bila seveda strasten vulkan, a to energijo sem usmerjala vase, potiskala in zanikala. Tako sem ustvarjala idealno polje za vnetja in stiske telesa, ki ni razumelo, čemu izvajam na njim tako hud pritisk. Sram je bilo glavno čustvo, ki sem ga nato z Zdravljenjem Srca&Duše  izpustila. Kako osvobajajoče. Kot bi povlekla pravo nitko za odvezavo gordijskega vozla. Zavedala sem se absurdnosti »svoje« (no ne ravno moje, če pogledamo kako iz te podobe cveti knjižna, filmska in glasbena industrija) romanticirane podobe princa na belem kljusetu, ki bo na mojo ženskost posadil zlato polje cvetlic….in ko se bova ljubila nam bodo angeli peli, mavrica sijala neposredno iz nebes in…..naaaaak…….notttt……what a bullshit predstava….no saj jo cenim, ker mi je dala uvid v to kar danes zmorem dojeti, a vseeno se mi zdi neverjetno kako sem si zmogla misli takole pocukrati.  Brrrr.

No potem se zgodi Življenje, ki ne teče tako kot bi radi izsilili, prileti prvo razočaranje pa drugo pa…..in lepega dne se zbudiš povsem neveden. Odličen začetek. Pojma nimaš kaj bi svojimi spolnimi organi sploh počel. Ali bolje sploh ne veš kaj se tam doli dogaja. Skrajno zanimivo kako te organe nekako nezavestno obravnavamo. Eni od njihove dinamike odvisni drugi jih zanikajo, a prav je vedno nekje vmes. Da jim damo prostor in možnost da se izrazijo, a ne da nas na drugi strani kompulzivno vodijo in opominjajo s tem na to, da smo jih spregledali. Namreč pristen stik s svojo spolnostjo je izjemnega pomena na poti opolnomočenja in sestavljena celovitosti svoje biti. Sram, gnus, strah so le nekatera čustva, ki jih bomo morda srečali, a v tem ni nič nenormalnega. Takle pač mamo in bolj bomo zavestni bliže bomo stanju, ko se spustimo. Pri tem naj opozorim, da naj brskanje po svoji spolnosti ne bo mentalni nadzor in analiziranje, ampak naj vas vodi čutnost. Naj vas vodi intuicija in neznano. Strah? Zakaj neznano? Ker spolnosti ni mogoče definirati še manj ujeti. Ona je tako intimno povezana s kreativnostjo, da je joj. In kaj je kreativnost? Rojevanje iz polja neskončnega potenciala in zato ni naučljiva, ampak bolj kanal za ustvarjanje nove kvalitete. Spolnost pa kanal, da se ta energija uresniči. Kaj bolj ustvarjalnega kot kanal, iz katerega lahko nastane čisto novo živo bitje? Je ni slike ali glasbe, ki bi bila primerljiva z bilijoni celic, ki ustvarijo Človeka. Le čemu smo si dovolili le to tako zelo zasramovati? Kdo ima korist od tega, da si ne priznamo svoje moči? ….vprašanja, ki mi omogočijo dovolj kritičnega uvida v svet in mi dajo možnost, da izpustim matrico sramu. Le pogumno, srčno me zanima me kaj boste odkrile, kaj nove ustvarile.

Kako torej zgleda spolna moč, ko te ujame? Sprva morda kot tzunami hormonov, ki nekontrolirano iščejo pot, da se uresničijo ( v tej fazi je vloga opazovalca odlična točka – da se ne izgubimo v hormonih, ampak jih le opazujemo), v takšni fazi se morda vplete um, ki spolno zadovoljitev želi pomešati s čustvi (posebej pri ženskah) in ustvarjajo se romantičen podobe moškega, ki to ni. V resnici si morda želimo le nekontroliran, divji spolni odnos, obilje dotikov, nežnih šepetanj in senzualnega izzivanja erogenih con….a ker smo naučene, da je to »bad bad bad girl«, si ustvarimo iluzijo, da je potrebno biti v moškega zaljubljene. In tako si vse zapletemo in naredimo projekcijo, ki je ne potrebujemo. Priznajmo si prvinskost svojih hormonov in jo ločujmo od idealizirane podobe partnerja. Ne gre za to, da bi norele sedaj po svetu in v svojo auro vabile vse po spisku. Gre bolj za to, da vam je jasno zakaj, koga in kdaj. In da si ne nabijate krivde, ko korak ni ubran, ko izbira ni v skladu s podobo life time partnerja in razumete, da je smiselno pogumno in ranljivo izraziti tako Marijo kot Magdaleno- iz perspektive, da je bila prva podoba ubranosti, slednja pa arhetip čiste strasti. Pot iskanja ravnovesja, ki nas vodi v Celovitost.

Sarabraj

Sledite za več objav FB: Iskriv.si s Sarabraj 

Kako je živeti na robu pečine?

Živeti na tem robu pravzaprav niti ni tako zelo težko, če se spomniš, da znaš leteti:-). Kakšen dan sicer pozabiš in zdi se ti, da si na polno treščil ob tla. In umrl. Zapustil telo in...našel znova stik z globino svoje celovitosti. Se pobral in znova vzletel. Proti mavrici, a včasih pogumno v orkan. Vedoč, da sta oba v svoji neponovljivosti trenutka izkušnja, ki jo je vredno okusiti, se z njo igrati, dovoliti, da te očara ali izpljune. Z zaupanjem, da te bogati.

Opazujem nahrbtnik. Na postelji v stanovanju, ki ga za nekaj mesecev najemam, stojita še dve potovalki in nekaj drobnarij. Le nekaj tednov nazaj sva s sestro zaprli stanovanje najinega doma. Prostora varnosti, svetlobe in mnogih darov. Prostor nostalgije in navezanost. A tudi ena tistih zgodb, ki jih preprosto moraš spustiti, če želiš leteti z Življenjem. Zorenje. Tako ja. Ko dovoliš, da skupaj z onim zoriš v svoje polne sposobnosti. Ko pojasniš telesu, da se ne ruši svet okoli, ampak polni življenje v njem. Točka, ko stojiš na vrhu najvišje gore in ko ti kolena klecajo. Um kriči, da se ne gre, da ga je strah, da ne zmore. Pa pride veter in te v trenutku nemoči potisne čez rob. Krik. Panika. Mir. Letim. Ob meni učiteljice. Ptice, ki mi pokažejo, kako po fazi truda za vzlet sledi popolno prepuščanje. Hvala vam, sedaj Vem. Tako se danes sestra podaja po poti predane freediverke in neustrašno boža morske skrivnosti ter raziskuje pozabljene vibracije enosti tam globoko na 90 metrih globine. Sama pa sledim dharmi, potujem kamor me vodi duša, raziskujem meje uma, se izpostavljam in na polno delim svoje izkušnje ranljivosti in iskrivosti.

 " Kje živiš sedaj?" je naravno vprašanje, ki se zastavi vsakemu, ki me sreča." Nikjer in povsod" sta besedi, ki najlažje opišeta mojo hojo po robu zone udobja. Njej sem se posvetila in njo testiram. Vedno znova. S podvigi, ki le z mini nahrbtnikom in le osnovnimi potrebščinami odkrivam Svet ali ko se v svojih meditacijah izgubljam, rojevam, umiram in znova najdem ali ko delim svoje izkušnje tistim, ki želijo odpreti Srce. Ko dopuščam, da me vsaki Trenutek vedno znova rojeva, osvobojena materialne navezanosti in sočasno duševnih spon. " Ali te ni strah?" Hm...ne danes me večinoma ni več strah. Srečujem se še s čustvom žalosti, ko se moje srce zave, da sem jih v materialni obliki izgubila in zavibrira, ko se zavem, da sva se z očetom dodobra poslovila, saj se je oddvojil od ciklusa reinkarnacij in zlil v eno - včasih, redko, morda le za trenutek nezavesti se počutim sama, ker potujem večinoma (za sedaj;-) še sama, a nato zavedanje znova poboža moje Srce in zavem se globoke pripadnosti. Tebi, svetu, nam, Življenju, Toku, Viru.

"Ranljiva? Se ob vseh neznaka jutrišnjega dne ne počutiš izpostavljena?" Včasih. A ko se to zgodi spustim, da se v fokusu Trenutka ta dragocenost uresniči in vedno, ampak res vedno po tem čutim vedno večjo moč in eksponentno ustvarjalnost. Takrat je navadno čas za nove podvige, za nova doživetja.

Life junkey? Morda:-). Občutek, ko začneš na polno Živeti po tem, ko si dolgo spal sanje varnosti udobja in iluzijo večne nespremembe, je izjemen. Odpihnete te na pot, energija je neznanska. Osvajaš vrhove, iščeš in raziskuješ in si zaljubljen. Nato se ta val malce pomiri in se stopi v ljubezen. Preseže tebe, preseže vse kar poznaš. V tem nevedenju nato najdeš mir. V neznanem, točko neskončnega potenciala.

Z ljubeznijo, Sarabraj.

Hvala, ker deliš in tudi tako pomagaš besedi, da najde Srce. Pišem zato, da opolnomočim, pišem zato, da kot svetilnik v megli sijem  smer, pišem, ker je to en od načinov kako sem povezana.


Priduži se mi na FB: Iskriv si s Sarabraj.

Ljubi me, ne ljubi?

Zadnjič je sinhrona usoda ( zanimiv sistem "naključij") na pot pripeljala prijetno dušo, ki me je vprašala: »Rada bi ljubila na polno, a me je strah, da ne bom ljubljena. Kaj naj storim?«

Polno ljubiti je strah že cele generacije. Dobro smo se zaplezali v matrico strahu, ki ljubezen ni. Polno srce se ne boji in vse kar naj bi bil strah pred ljubeznijo je prej strah pred zavrnitvijo in osamljenostjo, ki pa nista ljubezen temveč iluziji ega, da smo manj kot v resnici smo in da smo ločeni od celote. Ljubeče srce ljubi. Tudi, ko ni uslišano.

Ono ne zahteva in ne pričakuje, da bi jo ista oseba ljubila nazaj. Ono Ljubi. In se dobro zaveda, da je vredno, da je ljubljeno že s tem, da ljubi. Če ga ne ljubi morda druga oseba, ga lahko Življenje obdari z milostjo zaznave ljubezni Življenja samega. Ali morda drugih živih bitij. Naša obsesija s tem, da moramo biti ljubljeni po določenih merili nas pravzaprav hromi. Kaj, ko bi obrnili sliko in se vprašali » Kako lahko bolj polno jaz ljubim?«

Dopusti ljuba Duša, da ti Življenje pokaže kako ljubi. Dopusti. Brez konceptov in idej o tem kaj pričakuješ in kaj si želiš. Brez potiska jaz hočem in si želim. Dopusti, da te Ljubezen v vsej svoji avtentični moči obišče. Morda bo brez prave forme in oblike. Morda bo le zavedanje. Morda nič od tega in prineseš v našo izkušnjo novo kvaliteto. Pomembno pri vsem je, da izpustiš. Da se sprijazniš s tem, da te le ego prepričuje, da nisi vreden ljubezni in da kolektivna energija to le še napihuje. Nato pa spusti meč. Ne bojuj se za ljubezen, temveč dovoli, da te ta objame. Joči. Kriči. A izpusti boj zanjo. Zgodilo se bo in srce bo prevzel močan dreget. Odprlo se bo. Takrat boš vedel/a.

Z Ljubeznijo, Sarabraj.


Hvala, ker deliš in tudi tako spreminjaš vibracijo strahu v ljubezen. Pridruži se mi na FB profilu : Iskriv.si s Sarabraj za več srčne energije.

Ali naj se predam?

Dolgo je kar sem sedla za računalnik in izpustila Toku, da se piše. Tako ja. Dovolim, da steče. Včasih skozi pisanje dobim potreben odgovor drugič zgolj spontani uvid, ki ga nisem predvidevala v vprašanju, ampak le brezpogojno sprejela. Pisanje je zame način Biti v Toku. Se ne silim in hvaležna sem, da mi ni potrebno pisati iz nuje, ampak imam blagoslov možnosti, da se v njem odraža obilje spuščanja in prepuščanja. Na svojih delavnicah veliko govorim o pomenu Spuščanja. Pogosto na prvi vdih naleti ta beseda na odpor, saj se prepogosto povezuje s predajo, udajo in porazom. » Kako naj popustim sedaj, ko pa sem dala skozi že vsa mogoča zdravljenja?« Ali pa: » Ali pomeni spustiti kontrolo in moj udarniški korak to, da bom kot pasivni polž čakala na Življenje?« Legitimna vprašanja, ki se zdijo statičnemu in v matrico ujetemu umu povsem na mestu. Tudi »mojemu«. A ko hodimo po robu teh omejitev, jih testiramo, dražimo in raztegujemo, se zgodi povsem drugačen uvid v proces spuščanja.

Pred leti, ko sem še kot neutrudna Amazonka z bikovskim temperamentom (čeprav sem tehtnica po horoskopu:-)), na vrh gore nosila poleg sebe še kup drugih ubogih »žrtev« in bila znana po tem, da nikoli ne cedim (ampak res skoraj nikoli), je veljala ta moja lastnost borke in tiste, ki sili čez največja neurja, ki za seboj vleče pri tem druge in si jih po herojsko nalaga na ramena, za cenjeno. O kako je ugajalo mojemu egu, ko je nekdo le prepoznal to mojo častno vlogo in me pohvalil. Kot mali ptiček sem hvaležno zažvrgolela in se podala v novi hurikan. Prepričana, da sem tukaj prav zato, da rešujem in da sem čisto posebni lomilec ledu. Na polno. Svoje gibe, misli in občutke sem kontrolirala na način izrabe fokusa. Kako je to mogoče? Imela sem ponotranjeno sposobnost v zastal dih usmeriti vso svojo namero in nato kot najboljši apneaš v tem vztrajati. Seveda sem v pomanjkanju kisika s tem škodila svojim celicam in možganom, če se metaforično izrazim, a nič za to. Pomembo je bilo le:« Kako si pa ti zlata. In pridna. In od staršev si povzela le najboljše. V športu ti bo ta sposobnost koncentracije še kako prav prišla. Le tako naprej«. In sem poslušala. Pridna.

Do dne popolne izgorelosti in izgube vajeti. Jp ravno v tistih trenutkih teme noči, ko sem dojela kako zelo bogat je jezik bolečine in IZGUBE KONTROLE telesa, uma in duha, sem se vedno znova rojevala.« Vendar kako naj izpustim, ko pa me je strah, da če ne bom kontrolirala ljudi ob sebi bo vse še bolj kaotično?« Strah, ki se mi je kotalil po celicah (in se mi ob večjih izzivih še). Zelo znan zelo gosto vibrirajoč, a del izkušnje, ki se ji pravi…zorenje. Sprva sem izpustila, ker nisem več mogla držati, ker sem izgubila koncentracijo, s katero sem držala kontrolo pod…kontrolo. In v tišini vorteksa ugotovila, da se pravi Stik z Življenjem nahaja pravzaprav tam. Tam, ko so moje roke na polno razprte, srce čuti iskreno – včasih bolečino drugič svetlobo-, tam kjer sem del večje sile, ki krepko presega kontrol-frika egiča.

Kako se ta uvid nato praktično izkaže? Kot primer naj navedem točko, na kateri v tem mikro trenutku stojim. Vem kaj so moji darovi, vem, da zmorem zelo veliko, vem, da se prišla deliti Svetlobo, vem tudi kako jo bom v naslednjih letih delila…..in to je vse….kje, kako, s kom, čemu, kdaj…..vse prepuščam Toku. In tudi s tem kot pionir testiram meje. In prinašam nova vedenja v našo skupno izkušnjo. Ne gre za to, da bi sedaj vsem povprek solila pamet, da prodajo vse kar imajo, zapustijo življenje, ki ga imajo in sledijo iluziji o svobodi. Gre bolj za brezpogojno deljenje spoznanj, ki jih na tej poti polni negotovosti pridobivam.  Gre za namero, da zrcalim izkušnje, ki jih zelo nenavaden položaj »odrasle sirote« in »brezdomke« prinaša v našo skupno izkušnjo. Gre za polno zavedanje vrednote družine, o kateri tako zelo rada govorim. O ljubečih pretočnih odnosih, ki so tako zelo vredni in še prepogosto podrejeni skrajno ego vodenim dinamikam. Gre za to, da zrcalim pomen svojosti, a sočasno izjemno bogastvo deljenja tega obilja z drugimi…. Gre za to, da je lahko lažna popotniška svoboda zasvojujoča in te kmalu lahko zapelje na stran pota ega. Tista globoka svoboda, ki jo začutim ob mamini smrti, ni svoboda potovanja po svetu brez »navlake« družinskih odnosov, ampak globok občutek svobode, ko se osvobodiš pravzaprav okov sebe-ega. Tako osvobojen v popotovanju več ne iščeš sebe, ampak se bolj igraš alkimijo Življenja. Mene vodi po tej poti soustvarjanje Agape-ja ali bolje tiste najgloblje oblike Ljubezni, ki se lahko vedno znova rojeva med zemeljskimi bitji. Gre za Pot polno treninga Predaje. Tudi, ko stojiš do kolen v blatu nekje na sredi gozda v tuji državi premražen in prestrašen in Veš, da moraš spustiti krč.  Ali, ko se v vsej človeškosti zaveš kako zelo pogrešaš svojo družino in si upaš predati bolečini, ki sledi. Kajti le predan-v stanju brezpogojnega sprejemanja Življenja- lahko na polno užiješ vso kristalnost tega Toka.

Z ljubeznijo, Sarabraj.