Dolgo je kar sem sedla za računalnik in izpustila Toku, da
se piše. Tako ja. Dovolim, da steče. Včasih skozi pisanje dobim potreben
odgovor drugič zgolj spontani uvid, ki ga nisem predvidevala v vprašanju, ampak
le brezpogojno sprejela. Pisanje je zame način Biti v Toku. Se ne silim in
hvaležna sem, da mi ni potrebno pisati iz nuje, ampak imam blagoslov možnosti,
da se v njem odraža obilje spuščanja in prepuščanja. Na svojih delavnicah
veliko govorim o pomenu Spuščanja. Pogosto na prvi vdih naleti ta beseda na
odpor, saj se prepogosto povezuje s predajo, udajo in porazom. » Kako naj
popustim sedaj, ko pa sem dala skozi že vsa mogoča zdravljenja?« Ali pa: » Ali
pomeni spustiti kontrolo in moj udarniški korak to, da bom kot pasivni polž
čakala na Življenje?« Legitimna vprašanja, ki se zdijo statičnemu in v matrico
ujetemu umu povsem na mestu. Tudi »mojemu«. A ko hodimo po robu teh omejitev,
jih testiramo, dražimo in raztegujemo, se zgodi povsem drugačen uvid v proces
spuščanja.
Pred leti, ko sem še kot neutrudna Amazonka z bikovskim
temperamentom (čeprav sem tehtnica po horoskopu:-)),
na vrh gore nosila poleg sebe še kup drugih ubogih »žrtev« in bila znana po
tem, da nikoli ne cedim (ampak res skoraj nikoli), je veljala ta moja lastnost borke in tiste, ki sili
čez največja neurja, ki za seboj vleče pri tem druge in si jih po herojsko
nalaga na ramena, za cenjeno. O kako je ugajalo mojemu egu, ko je nekdo le
prepoznal to mojo častno vlogo in me pohvalil. Kot mali ptiček sem hvaležno
zažvrgolela in se podala v novi hurikan. Prepričana, da sem tukaj prav zato, da
rešujem in da sem čisto posebni lomilec ledu. Na polno. Svoje gibe, misli in
občutke sem kontrolirala na način izrabe fokusa. Kako je to mogoče? Imela sem
ponotranjeno sposobnost v zastal dih usmeriti vso svojo namero in nato kot
najboljši apneaš v tem vztrajati. Seveda sem v pomanjkanju kisika s tem škodila
svojim celicam in možganom, če se metaforično izrazim, a nič za to. Pomembo je
bilo le:« Kako si pa ti zlata. In pridna. In od staršev si povzela le
najboljše. V športu ti bo ta sposobnost koncentracije še kako prav prišla. Le
tako naprej«. In sem poslušala. Pridna.
Do dne popolne izgorelosti in izgube vajeti. Jp ravno v
tistih trenutkih teme noči, ko sem dojela kako zelo bogat je jezik bolečine in
IZGUBE KONTROLE telesa, uma in duha, sem se vedno znova rojevala.« Vendar kako
naj izpustim, ko pa me je strah, da če ne bom kontrolirala ljudi ob sebi bo vse
še bolj kaotično?« Strah, ki se mi je kotalil po celicah (in se mi ob večjih
izzivih še). Zelo znan zelo gosto vibrirajoč, a del izkušnje, ki se ji pravi…zorenje.
Sprva sem izpustila, ker nisem več mogla držati, ker sem izgubila koncentracijo,
s katero sem držala kontrolo pod…kontrolo. In v tišini vorteksa ugotovila, da
se pravi Stik z Življenjem nahaja pravzaprav tam. Tam, ko so moje roke na polno
razprte, srce čuti iskreno – včasih bolečino drugič svetlobo-, tam kjer sem del
večje sile, ki krepko presega kontrol-frika egiča.
Kako se ta uvid nato praktično izkaže? Kot primer naj
navedem točko, na kateri v tem mikro trenutku stojim. Vem kaj so moji darovi,
vem, da zmorem zelo veliko, vem, da se prišla deliti Svetlobo, vem tudi kako jo
bom v naslednjih letih delila…..in to je vse….kje, kako, s kom, čemu, kdaj…..vse
prepuščam Toku. In tudi s tem kot pionir testiram meje. In prinašam nova
vedenja v našo skupno izkušnjo. Ne gre za to, da bi sedaj vsem povprek solila
pamet, da prodajo vse kar imajo, zapustijo življenje, ki ga imajo in sledijo
iluziji o svobodi. Gre bolj za brezpogojno deljenje spoznanj, ki jih na tej
poti polni negotovosti pridobivam. Gre
za namero, da zrcalim izkušnje, ki jih zelo nenavaden položaj »odrasle sirote« in »brezdomke«
prinaša v našo skupno izkušnjo. Gre za polno zavedanje vrednote družine, o kateri tako zelo
rada govorim. O ljubečih pretočnih odnosih, ki so tako zelo vredni in še
prepogosto podrejeni skrajno ego vodenim dinamikam. Gre za to, da zrcalim pomen
svojosti, a sočasno izjemno bogastvo deljenja tega obilja z drugimi…. Gre za
to, da je lahko lažna popotniška svoboda zasvojujoča in te kmalu lahko zapelje
na stran pota ega. Tista globoka svoboda, ki jo začutim ob mamini smrti, ni
svoboda potovanja po svetu brez »navlake« družinskih odnosov, ampak globok
občutek svobode, ko se osvobodiš pravzaprav okov sebe-ega. Tako osvobojen v
popotovanju več ne iščeš sebe, ampak se bolj igraš alkimijo Življenja. Mene
vodi po tej poti soustvarjanje Agape-ja ali bolje tiste najgloblje oblike Ljubezni,
ki se lahko vedno znova rojeva med zemeljskimi bitji. Gre za Pot polno treninga
Predaje. Tudi, ko stojiš do kolen v blatu nekje na sredi gozda v tuji državi
premražen in prestrašen in Veš, da moraš spustiti krč. Ali, ko se v vsej človeškosti zaveš kako zelo pogrešaš svojo družino in si upaš predati bolečini, ki sledi. Kajti le predan-v stanju brezpogojnega sprejemanja Življenja- lahko na polno užiješ vso kristalnost tega Toka.
Z ljubeznijo, Sarabraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar