četrtek, 12. maj 2016

Otopelost ali živost?


Sedim na sredi domače dnevne sobe in poslušam vrvež otrok z ulice. Tako kot nekoč, ko smo se tudi sami potepali po ulicah Markovca.  35 let je bilo to mesto vseh božičev, prelepih jaslic, dišečih pojedin, potepanj, poletnih radoživosti in predvsem ljubečih druženj. Z družino smo soustvarjali kopico prijetnih občutkov, kdaj se pa tudi fino skregali. Kar nas je delalo resnične in predvsem pa žive. Po tem, ko sem v zadnjih letih lahko med seboj primerjala različna okolja, v katerih začasno živim in različne navade srca, sem prišla do spoznanja zakaj mi je jug (s tem mislim tudi Slovenijo) tako zelo blizu. Ne toliko zaradi večje odprtosti ali kaotičnosti, ki se nekje ravno v Sloveniji loči na pol. Ali zaradi izgubljanja v birokratičnih procesih, ki so za naš južni um preprosto nelogični in izguba časa, ampak predvsem zaradi topline in še ene lastnosti, ki se mi pokaže kot kvaliteta šele po Nizozemski….zaradi živosti.

Naj pojasnim pojem živosti ali bolje njegovo nasprotje otopelost. Ko sem prišla v zlato deželo baby boomerjem, tulipanov in umetne narave, mi nikakor ni bilo jasno kakšno vibracijo čutim. Na eni strani izjemno napetost in bolečino v celicah, a na drugi nasmeške in hladnost. Zanimiva kombinacija ognja podtalnice in ledu na površju. Tako kmalu ugotovim, da je v tem okolju izjemno pomembno kaj si drugi mislijo o tebi in četudi jih imamo za odprte naj prišepnem, da temu v resnici ni tako. Ob tem to okolje globoko definira komformizem in prilagajanje celoti. Če ti to uspe, si zmagal. Seveda moj divji neukrotljiv duh temu nikakor ne ustreza in ni redkost, da se s tako naoljenim sistemom z lahkoto počiva. A po svoje si jemljem to kot učiteljica in raziskovalka življenja za izzivi. Na eni strani, da jugu povem kako izjemno očarljiv je in da na drugi sever prebudim v strastnost, ki so jo nadomestili s kontrolo. No res je, da bi se tudi mi lahko naučili njihove korektnosti, ki je vsekakor ena od top vrlin. Tam je čutiti tudi pomanjkanja boja za preživetje, ki mu kljubuje masa denarja pridobljenega dolgo nazaj v času in dominanca nad ekonomskim sistemom, ki ga sedaj vsiljujejo nam. Tudi toleranca do drugačnih je na severu (velja za večja mesta) nekaj, kar mi zelo ustreza, a razumem tudi, čemu pri tako majhnem narodu v kolektivno nezavedno vcepljen strah pred izginotjem.

Tudi hrana je ena tistih vrednot, ki bi jih morali ljubosumno držati zase in se še bolj aktivno ukvarjati z želišči in vse kar narava lahko ponudi. Naša voda ne bi smela biti v rokah tujcev, ampak se prodajati kot zadnji diamant. Naj ne zvenim osladno, ampak od kar sem svoje telo izpostavila svetu, ki se je ujelo v resno onesnaženje, svojo vodo pa filtrira iz morja, mi kar ne more odpustiti in nenehno se loviva v ritmih različnih intoleranc. Prej navajeno na divje šparglje, bezek in rman (ja naš oče je bil pravi zeliščar in vizionar, ki je že 40 let nazaj opozarjal na problem prazne hrane)  sedaj joče, ko mu na krožnih zlijem čorbo iz plastične zelenjave. Zamislite si kako nato kompenziram v Sloveniji.



Zadnjič me je starejša soseda vprašala, če sem se zredila ali kaj, ker sem se vrnila iz severa napihnjena kot žaba. Tudi sama ni bila prepričana kako naj me opiše, a opazila je, da se s telesom nekaj dogaja. Ta proces napihnjenosti nato s pravim detoxom usahne. Nima vsak tako zaznavnega telesa kot jaz, to je pa del moje raziskovane poti in mi telo služi kot telo zaznave, ki odkriva svet zavesti. Skozi nelagodje me pelje v svetove, ki so mi neznani in prav skozi občutje telesa sem prvič spoznala pojem otopelosti. Odsotnost živosti, ko se skozi telo namesto lahkotne čiste tekoče svetlobe pretaka gosta gmota in sluz. Jak. In ta vpliva na to, da postaneš neobčutljiv na okolje, da lahko preždiš ure in ure najprej pred računalnikom nato pa za tevejem in poslušaš najbolj neumne tv šove, ki gojijo to otopelost. Če se sprehodiš po podeželju po kosilu ni redkost, da naletiš na celo vrsto sosedov, ki gledajo isti šov, ob isti uri, z istimi sprejemniki. Okna so namreč brez zaves. Ta navada poskuša ujeti tudi Slovence, a ko opazujem po FB-ju meljavžnt ljudi, ki mahajo z vršacev, se podijo po Tibetu, kažejo svoje košarice z jurčki in lisičkami, nastavljajo fotoaparatu celo svoje prešvicane superge, se mi stori milo. Globoko vdihnem in izdihnem in si reče, da nas ne bodo uspeli z lahkoto ujeti. Četudi se večina sploh ne zaveda kako toksični so ti veliki na materiji temelječi sistemi, je duša tako inteligentna, da nas avtomatično sili v preživetje onkraj. 



»Pa kako lahko živiš izven sistema?«….moja izbira, da hodim po robu je individualna in namenjena temu, da kažem zrcalo kaj se tam dogaja in odpiram horizonte….z namenom, da se sistem mehča in omogoča individualnost. Gre za to, da ni lepšega kot skupnost, v kateri si lahko svoj, ki jo usmerjajo zreli posamezniki in ki se povezuje v sočutju in sodelovanju. Vrednote, ki našim staršem niso bile tako zelo tuje kot postajajo današnjemu človeku.

Narcizem se skriva za zlaganim individualizmom. A Človek, ki ima sebe, čuti močno željo po tem, da se poveže v ljubezni z drugim bitjem. Tako smo grajeni in to imam v krvi. A ne pa, da se skozi kanal otopelosti združujemo v sredice, ki jim vlada moč in kontrolo ter odsotnost živosti.
Tako dragi moji naj vam gre ves poklon. Vem, da ni lahko biti boj preživetja, a spomnite se na vso naravo, ki jo imate, na vsako divjo rastlino, ki vam kaže zrcalo kako živeti svoji, na vsak sončni zahod, ki se jasno spušča v noč, na vonj po sveže pokošeni travi, ki pri nas še diši, na divje cvetice, ki skupaj rastejo v najlepšem šopku, a vsaka svoja, na vsako zelenjavo, ki bogati vaš krožnik……….



Čemu sem hvaležna, da sem okusila sever? Zato, ker še nikoli prej nisem s tako prisotnostjo in globoko hvaležnim doživljanjem ležala na travi polni cvetočega timjana kot sedaj. Čutila sem potrebo po tem, da poljubim zemljo, se sezujem in bosimi nogami tacam naokoli. Ko sem se ulegla na trato, sem prav čutila telo kako se je razelektrilo in v to obilje spustilo napetost. Nato so stopile solze hvaležnosti, da to lahko občutim in hrepenenja, ker moja dharma trenutno VE, da je na severu prostor, kjer me trenutno najbolj potrebuje.

Z milino, Sarabraj






1.6……CENTER SOULUCIJA, SLOVENIJA
https://www.facebook.com/events/547904192054908/
1.7….DANCE FESTIVAL, GRČIJA
https://www.facebook.com/events/183997335291111/

Ni komentarjev:

Objavite komentar