Sedim na sredi domače dnevne sobe in poslušam vrvež otrok z ulice. Tako kot nekoč, ko smo se tudi sami potepali po ulicah Markovca. 35 let je bilo to mesto vseh božičev, prelepih jaslic, dišečih pojedin, potepanj, poletnih radoživosti in predvsem ljubečih druženj. Z družino smo soustvarjali kopico prijetnih občutkov, kdaj se pa tudi fino skregali. Kar nas je delalo resnične in predvsem pa žive. Po tem, ko sem v zadnjih letih lahko med seboj primerjala različna okolja, v katerih začasno živim in različne navade srca, sem prišla do spoznanja zakaj mi je jug (s tem mislim tudi Slovenijo) tako zelo blizu. Ne toliko zaradi večje odprtosti ali kaotičnosti, ki se nekje ravno v Sloveniji loči na pol. Ali zaradi izgubljanja v birokratičnih procesih, ki so za naš južni um preprosto nelogični in izguba časa, ampak predvsem zaradi topline in še ene lastnosti, ki se mi pokaže kot kvaliteta šele po Nizozemski….zaradi živosti.
Naj pojasnim pojem živosti ali bolje njegovo nasprotje
otopelost. Ko sem prišla v zlato deželo baby boomerjem, tulipanov in umetne
narave, mi nikakor ni bilo jasno kakšno vibracijo čutim. Na eni strani izjemno
napetost in bolečino v celicah, a na drugi nasmeške in hladnost. Zanimiva kombinacija
ognja podtalnice in ledu na površju. Tako kmalu ugotovim, da je v tem okolju
izjemno pomembno kaj si drugi mislijo o tebi in četudi jih imamo za odprte naj
prišepnem, da temu v resnici ni tako. Ob tem to okolje globoko definira
komformizem in prilagajanje celoti. Če ti to uspe, si zmagal. Seveda moj divji
neukrotljiv duh temu nikakor ne ustreza in ni redkost, da se s tako naoljenim
sistemom z lahkoto počiva. A po svoje si jemljem to kot učiteljica in
raziskovalka življenja za izzivi. Na eni strani, da jugu povem kako izjemno
očarljiv je in da na drugi sever prebudim v strastnost, ki so jo nadomestili s
kontrolo. No res je, da bi se tudi mi lahko naučili njihove korektnosti, ki je
vsekakor ena od top vrlin. Tam je čutiti tudi pomanjkanja boja za preživetje,
ki mu kljubuje masa denarja pridobljenega dolgo nazaj v času in dominanca nad
ekonomskim sistemom, ki ga sedaj vsiljujejo nam. Tudi toleranca do drugačnih je
na severu (velja za večja mesta) nekaj, kar mi zelo ustreza, a razumem tudi, čemu
pri tako majhnem narodu v kolektivno nezavedno vcepljen strah pred izginotjem.
Tudi hrana je ena tistih vrednot, ki bi jih morali
ljubosumno držati zase in se še bolj aktivno ukvarjati z želišči in vse kar
narava lahko ponudi. Naša voda ne bi smela biti v rokah tujcev, ampak se prodajati
kot zadnji diamant. Naj ne zvenim osladno, ampak od kar sem svoje telo
izpostavila svetu, ki se je ujelo v resno onesnaženje, svojo vodo pa filtrira
iz morja, mi kar ne more odpustiti in nenehno se loviva v ritmih različnih intoleranc.
Prej navajeno na divje šparglje, bezek in rman (ja naš oče je bil pravi
zeliščar in vizionar, ki je že 40 let nazaj opozarjal na problem prazne hrane) sedaj joče, ko mu na krožnih zlijem čorbo iz
plastične zelenjave. Zamislite si kako nato kompenziram v Sloveniji.
Zadnjič me je starejša soseda vprašala, če sem se zredila
ali kaj, ker sem se vrnila iz severa napihnjena kot žaba. Tudi sama ni bila
prepričana kako naj me opiše, a opazila je, da se s telesom nekaj dogaja. Ta
proces napihnjenosti nato s pravim detoxom usahne. Nima vsak tako zaznavnega
telesa kot jaz, to je pa del moje raziskovane poti in mi telo služi kot telo
zaznave, ki odkriva svet zavesti. Skozi nelagodje me pelje v svetove, ki so mi
neznani in prav skozi občutje telesa sem prvič spoznala pojem otopelosti. Odsotnost
živosti, ko se skozi telo namesto lahkotne čiste tekoče svetlobe pretaka gosta
gmota in sluz. Jak. In ta vpliva na to, da postaneš neobčutljiv na okolje, da
lahko preždiš ure in ure najprej pred računalnikom nato pa za tevejem in
poslušaš najbolj neumne tv šove, ki gojijo to otopelost. Če se sprehodiš po
podeželju po kosilu ni redkost, da naletiš na celo vrsto sosedov, ki gledajo
isti šov, ob isti uri, z istimi sprejemniki. Okna so namreč brez zaves. Ta
navada poskuša ujeti tudi Slovence, a ko opazujem po FB-ju meljavžnt ljudi, ki
mahajo z vršacev, se podijo po Tibetu, kažejo svoje košarice z jurčki in
lisičkami, nastavljajo fotoaparatu celo svoje prešvicane superge, se mi stori
milo. Globoko vdihnem in izdihnem in si reče, da nas ne bodo uspeli z lahkoto
ujeti. Četudi se večina sploh ne zaveda kako toksični so ti veliki na materiji
temelječi sistemi, je duša tako inteligentna, da nas avtomatično sili v
preživetje onkraj.
»Pa kako lahko živiš izven sistema?«….moja izbira, da hodim
po robu je individualna in namenjena temu, da kažem zrcalo kaj se tam dogaja in
odpiram horizonte….z namenom, da se sistem mehča in omogoča individualnost. Gre
za to, da ni lepšega kot skupnost, v kateri si lahko svoj, ki jo usmerjajo
zreli posamezniki in ki se povezuje v sočutju in sodelovanju. Vrednote, ki
našim staršem niso bile tako zelo tuje kot postajajo današnjemu človeku.
Narcizem se skriva za zlaganim individualizmom. A Človek, ki ima sebe, čuti močno željo po tem, da se poveže v ljubezni z
drugim bitjem. Tako smo grajeni in to imam v krvi. A ne pa, da se skozi kanal
otopelosti združujemo v sredice, ki jim vlada moč in kontrolo ter odsotnost
živosti.
Tako dragi moji naj vam gre ves poklon. Vem, da ni lahko
biti boj preživetja, a spomnite se na vso naravo, ki jo imate, na vsako divjo
rastlino, ki vam kaže zrcalo kako živeti svoji, na vsak sončni zahod, ki se
jasno spušča v noč, na vonj po sveže pokošeni travi, ki pri nas še diši, na
divje cvetice, ki skupaj rastejo v najlepšem šopku, a vsaka svoja, na vsako
zelenjavo, ki bogati vaš krožnik……….
Čemu sem hvaležna, da sem okusila sever? Zato, ker še nikoli
prej nisem s tako prisotnostjo in globoko hvaležnim doživljanjem ležala na
travi polni cvetočega timjana kot sedaj. Čutila sem potrebo po tem, da poljubim
zemljo, se sezujem in bosimi nogami tacam naokoli. Ko sem se ulegla na trato,
sem prav čutila telo kako se je razelektrilo in v to obilje spustilo napetost.
Nato so stopile solze hvaležnosti, da to lahko občutim in hrepenenja, ker moja
dharma trenutno VE, da je na severu prostor, kjer me trenutno najbolj
potrebuje.
Z milino, Sarabraj
1.6……CENTER SOULUCIJA, SLOVENIJA
https://www.facebook.com/events/547904192054908/
1.7….DANCE FESTIVAL, GRČIJA
https://www.facebook.com/events/183997335291111/
Ni komentarjev:
Objavite komentar