Opazovanje komunikacije po facebooku (televizije že zelo
dolgo pri nas doma ni več) o grozljivih napadih, ki jih »sile zla« vsiljujejo v
našo resničnost (ne glede na korenine, vero, barvo kože), daje nevtralnemu umu
močno čutiti, da smo tako kot mnogokrat povsem razdeljeni. Delitev uma na dobro
in zlo, na moje in tvoje, na imeti prav in imeti narobe, je pravzaprav
najmočnejše orožje, ki ga ima ego za destrukcijo in napad. Kajti umirjen,
scentriran um, ki ne sodi na prvi impulz in dovoli položaju dovolj kritičnega
zavedanja, ne pušča prostora manipulaciji uma (strupene misli) ter telesa
(negativni stres). Oplemeniten, zrel um v ospredje namesto želje, da imamo
prav, ali vzgiba, da se med seboj brutalno žalimo in se drug nad drugega
spravljamo v želji, da bi imel naš notranji Kritik prav, v ospredje postavlja
realne možnosti za grožnjo, hvaležnost za to, kar imamo, složnost, naraven
vzgib k povezovanju, ko smo ogroženi, in v večini reakcije Ljubezni.
Ampak ta presneti Prav, ki nas dela tako izjemno vodljive in
Ranljive. Ta presneti ego, ki dobi svojo hrano in polno legitimno pravico za
razmah, ko se vzpostavijo razmere »katastrofičnosti«. Takrat se naše neizživeto
bolečinsko jedro, ki izhaja iz naših osebnih frustracij, polno izrazi, kriči in
napada. Le da ima na koncu svoj prav. Sprašujem se, ali nismo s svojo močjo
zavedanja sedaj le na potezi, da …odrastemo. Da rečemo bobu bob in se izrečemo
s tem, da ne bomo nikomur dovolili, da fizično v agresiji prestopa naše meje,
da bomo jasno poskrbeli najprej za svojo varnost, ki pa ne izhaja le iz zunanje
ograditve in potrebe po fizični varnosti, ampak tudi pogledali vase in se z njo
soočali.
Sedaj je čas velikih premikov. Sedaj je čas, da pokažemo
svoje sočutje v smislu zdrave kmečke logike in prisluhnemo intuiciji, ne pa
medijem. Kako nemočni so mediji v vsej tej kalvariji, jasno pokaže le bežen
vpogled v poročanje. Če eden goreče poroča o tem, da so problem muslimani, bo
drugi z enakim prepričanjem s prstom kazal na kapitaliste in tretji morda
menil, da so za vse krivi Rusi. Komu verjeti? Kako sploh izbirate, komu
verjamete? Ker so tako rekli starši, sosed, medij, ki mu zaupamo? Na podlagi
česa? Intuicije? Ali veste, kaj to sploh je? Dejstev? Ste bili prisotni, da
veste, da je reees tako? In kako nam vse to razglabljanje in iskanje Krivca
lahko pomaga? Se resnično lahko nadejamo, da bomo z vso vloženo energijo prišli
do rešitve? Se nam naše vsakdanje ukvarjanje s politiko namesto resničnega
blagostanja skupnosti kdaj sploh povrne? Morda v obliki čira na želodcu in
polni glavi sivih las ter z zmagoslavno iluzijo, da pa le nismo krivi in
odgovorni mi, ampak ta presneta vlada, Pokvarjen svet ...
Največ, kar lahko sedaj naredimo s tem, je, da si damo
priložnost nevtralne pozicije, da nehamo drug drugega izzivati in se s tem
šibiti. Razjasnimo si, da AGRESIJA NI O. K., DA BOMO STORILI VSE, KAR JE V NAŠI
MOČI, DA SE ZAŠČITIMO, ČE BOMO KDAJ OGROŽENI, in da vlagamo kar največ ustvarjalne energije
v to, kar imamo. (Verjemite mi, da vam tudi obisk vedeževalke in njena res
100-odstotna napoved o katastrofi ne bo pomagala, če do te nekoč pride. Prej
vas bo takšna napoved, če ji boste verjeli, povsem zamrznila in vam uničila
trenutke še pred resničnim pojavom "zla". Kakšna škoda Življenja.)
Naj vas pariška tragedija in mnoge, ki se trenutno dogajajo
po svetu, vračajo v hvaležnost za to, da živite v prelepi Sloveniji, naj vam odpira
srce in celi rane občutka, da smo bili za kar koli prikrajšani, ker smo
»majhni«, naj v vas tli Ljubezen in se topijo zamere, ki so povsem nepomembne,
ko nas res zadane katastrofa. Ker če bo kadar koli prišlo do najhujšega, vam bo
žal vsakega dragocenega trenutka, ki ste ga porabili na facebooku s sproščanjem
svojega notranjega nezadovoljstva, namesto da bi tekali svobodni bosi po travi,
obiskali končno vse tiste, ki so vam pri srcu, spekli nekaj dobrega za vam
ljube osebe, vdihnili vsak vdih in izdih, ki diši po svobodi, in kričali
Življenju DA. Cenite, cenite in še enkrat cenite to, kar vam Življenje ponuja,
in prenehajte sebe in se tudi med seboj razdvajati. Ker na koncu res ni
pomembno, kdo ima prav in kdo ne, ampak kaj smo vmes s svojim Življenjem
storili. Smo ga zapravili za dokazovanje svojega prav ali mu dali priložnost,
da ga odživimo kot Človek.
Sarabraj
Ni komentarjev:
Objavite komentar