Članek Primorske novice: Pogum, da sprejmeš, kar ti je bilo dano. Pogum, da siješ.

Zgodba o Tjaši Artnik Knibbe je zgodba o ženski, ki izhaja iz ljubeče, a z odvisnostmi obremenjene družine. Vedno se je počutila kot tista, ki mora reševati probleme drugih, dokler niso bili pritiski prehudi in je mehurček počil. Svet je začela dojemati drugače; pustila je službo in se poglobila vase. Odločila se je, da bo poslušala svoj notranji glas, ki jo je popeljal na 850 kilometrov dolgo romanje, da se dokončno odveže od preteklosti.

 
Tjaši Artnik Knibbe se je rodila v Ljubljani, vendar se je družina že kmalu po njenem rojstvu preselila na Primorsko. Z bratom in starši - oče je bil Bric, mama pa iz Prlekije - je živela najprej v Luciji, nato pa v Kopru, kjer se jim je pridružila še mlajša sestra. “Oče je bil vodovodni inštalater. Bil je zelo globok in predan sočutju, zato so si ga ljudje zapomnili. Iz najmanjšega detajla je znal narediti zgodbo, ki je sogovorniku dala misliti,” se Tjaši spominja svojega očeta Franca Artnika, ki ga, malo za šalo, zelo pa zares, preimenuje v čisto svojega osebnega guruja.

Tesno povezano družino so zaznamovale težave z odvisnostjo. “Oče je imel težave z alkoholom, brat pa z mamili. Oba sta imela močno osebnost, hkrati pa sta v sebi skrivala veliko bolečine. Oče je bil vizionar, ki je videl stvari vnaprej. Videl je ljudi in njihove usode. Bil je čuten, ljubeč, prisoten, hodil je v naravo. Učil me je, naj rešitev ne iščem v drugih, temveč v sebi. A sočasno je vedno poudarjal, da človek ni sam sebi namen in da brez ljubezni nam živeti ni. Njegovega alkoholizma nisem nikoli razumela kot nekaj zlonamernega. Jasno mi je bilo, da je drugačen, in da je zelo trpel v okolju, v katerem je živel,” se spominja Tjaši.

Kasneje se je oče ozdravil alkoholizma, in s Tjaši sta imela na razpolago več kot desetletje, da se naužijeta drug drugega. Tudi bratu je uspelo, da se je začasno ozdravil odvisnosti. Bil je prvi Slovenec, ki se je pridružil Don Pierinovi skupnosti Srečanje; najprej v Italiji, nato pa še na Tajskem. Tjašina starša sta o novem načinu zdravljenja narkomanije prva spregovorila v slovenskih medijih. Ko pa se je brat vrnil v domače “toksično” okolje, je znova zapadel v odvisnost in umrl. Nato je za rakom zbolela še mama.

Notranje prebujenje

Tjaši je medtem v Ljubljani končala študij komunikologije. Za nekaj časa se je vrnila v Koper, tudi k odbojki, ki jo je redno trenirala in igrala v koprskem klubu. Zaposlila pa se je nato spet v Ljubljani, kamor se je tudi za stalno preselila. Poročila se je z Nizozemcem Remcom Knibbejem.
V časopisni hiši Dnevnik je začela delati v oddelku tržnega komuniciranja, kjer je med drugim vodila projekt Gazele. Delo je doživljala kot zelo stresno in odgovorno. “Če izhajaš iz družine, v kateri je veliko odvisnosti in čustvene bolečine, si že od malega navajen igrati vlogo odraslega. Vendar te nenehno prevzemanje odgovornosti v odrasli dobi začne utrujati. Preveč osebno sem jemala stvari in preveč sem se gnala. Pogosto sem izgorela od izčrpanosti, nato pa so mi dodelili mesto novinarke, kar me je rešilo,” meni Tjaši.

Mamina smrt pred štirimi leti je popolnoma spremenila njeno dojemanje sveta. “Ko je mama odšla, je del mene odšel z njo. Tako sem bila prisotna pri njenem procesu umiranja, da sem si skupaj z njo želela oditi tudi sama. Še prej sem želela nase pritegniti njeno bolezen, kajti v družini sem bila vedno tista, ki mora reševati probleme. Res se je v meni razvil tumor, ki pa k sreči ni bil rakav, a sem vseeno morala na operacijo,” se težkih dni spominja Tjaši.

Ko se zgodiš sam sebi

Doživela je globoko notranje prebujenje. “Po mamini smrti je bilo vsega preveč. Mehurček je počil. V tistem poku sem se pravzaprav zgodila sami sebi. Popolnoma sem se predala energiji in prepustila toku življenja. Občutila sem močan notranji mir. Tudi kot novinarka sem začela obiskovati delavnice in pisati članke o duhovnih temah. Srečala sem veliko učiteljev, ki pa so se mi zdeli še vedno preveč vpeti v svoj razum in niso bili pristni.”

Očetova smrt je bila popolnoma drugačna - hitra. “Verjetno je bil to tudi edini način, da se je najina močna vez pretrgala,” razmišlja Tjaši. Očetov odhod je vzela kot izziv, da je bila ves čas popolnoma prisotna in bolečini ni dala priložnosti, da jo zaduši. Odločila se je, da bo naredila vse, da bo poglobila in razširila očetova vedenja in to, kar sta skupaj ustvarila.
 
“Imej pogum, da sprejmeš, kar ti je bilo dano. Pogum, da pokažeš svojo svetlobo, brez fasad, brez umika. S tem se ukvarjam zadnja leta. Nisem šla živet daleč v gozd. Življenje me je z globoko duhovno izkušnjo pustilo v okolju, v katerem sem živela že prej,” pripoveduje Tjaši.
Pustila je redno službo in se popolnoma predala novi poti. “Mož je obljubil, da bo poskrbel za mojo finančno varnost, da se lahko za nekaj časa popolnoma prepustim brezpogojnemu toku življenja. Ženska ima še posebej izražen instinkt, da mora poskrbeti za svoj dom in družino, kar jo lahko v takšnih primerih tudi omejuje,” meni naša sogovornica.

Iz duhovne iskalke se je kmalu spremenila v raziskovalko. Tudi Camino - znamenita španska Jakobova romarska pot - je bil eden takšnih izzivov. Še prej pa si je vzela nekaj mesecev za meditacijo in poglabljanje vase. “Prisotnost, nevtralnost, sočutje in milina. To so štiri ključna sporočila, zaradi katerih me je življenje zdaj aktiviralo, tako kot mnoge druge ljudi, da skupaj ustvarimo novo resničnost.”

Prva lekcija Camina

Prva lekcija Camina se začne, ko začneš pakirati nahrbtnik, je ugotovila Tjaši. “Sama se odločim za majhen, 30-litrski nahrbtnik, in premišljeno vanj zložim stvari, ki jih prej tudi stehtam. Zamisel o tem, da bom mesec in pol hodila po svetu s tako malo prtljage, me ves čas sili v smeh. Končno. Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah, je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake,” je zapisala v svojem blogu.

Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Tjaši je pot začela v francoski vasici Saint-Jean-Pied-de-Portu, že po prvem prelazu čez Pireneje pa je bila v Španiji. Prehodila je 850 kilometrov, saj poti ni zaključila v Santiagu, kjer se zaustavi večina romarjev, ampak je nadaljevala proti obali Atlantika in čarobnega obmorskega mesteca Finisterra, kjer je pri svetilniku obredno zakurila svoja oblačila in v ogenj odvrgla vse misli, ki so jo vezale na preteklost. Dni, ki jih je preživela na Caminu, ni štela. Popolnoma je pozabila na čas in na koncu celo zamudila let domov, a se je vse lepo izteklo. “Hodiš, ko čutiš, da je čas, in se ustaviš, ko se tako odloči ritem. Vredno poskusiti, saj sicer ne vidim pravega smisla v duhovnih potovanjih. Časovnice so le zrcalo kontrole, ta pa odraz strahu in negotovosti. Zelo sem hvaležna, da mi je uspel popoln umik,” svojo hojo opisuje Tjaši.

Hodila je v glavnem v tišini. “Na Camino pridejo različni ljudje. Nekateri so fizično zelo pripravljeni, drugi popolnoma nepripravljeni. Na koncu sem doumela, da je bistvena razlika, kdo je šel skozi Camino laže in kdo teže, v tem, kakšno lekcijo se je moral naučiti. Najtežjo izkušnjo so imeli tisti, ki so želeli imeti največ kontrole. Vsak dan so načrtovali, koliko kilometrov bodo prehodili. Pot so razdelili na etape in prebrali veliko priročnikov. Tudi vodnik po Caminu lahko kdaj smiselno pogledaš, recimo na odsekih, po katerih hodi veliko ljudi in moraš zvečer pohiteti, da dobiš prenočišče. Enkrat sem si tudi jaz dovolj zgodaj rezervirala prenočišče, čeprav je bilo moje vodilo, da se popolnoma predam poti. Ampak to še ne pomeni, da ne smeš biti praktičen, ko je to potrebno. Pokliči, rezerviraj, in potem se predajaj vso pot, saj veš, da te zvečer čaka prenočišče.”

Ponovni zagon

Hoja ji ni predstavljala pretiranega napora. Meje, za katere je bila prej prepričana, da jih ne more preseči, je presegla večkrat in z lahkoto. Tudi trenirala pred potjo ni veliko, čeprav je bila prepričana, da bi morala. “Camino je tipičen primer, kako lahko z brezmejno duhovno močjo presežeš prepričanje, koliko si dejansko sposoben. Predaš se igri in dialogu med telesom, duhom, mislimi in čustvi. To je samodejen, avtoregulativen proces. Ko nič ne delaš in si dovoliš, da samo si. Vsi smo navajeni delovati: moramo meditirati, moramo trenirati, moramo prebrati določeno knjigo, da v nas vzbudi neki impulz. Ampak ujamemo se v past, ko mislimo, da moramo kaj narediti, da pridemo v stanje, ko samo smo. Nasprotno, za kaj takega se moramo umiriti in ne delovati. Šele ko dosežemo to stanje, se potem ponovno aktiviramo. Sama sem to prvič storila prav na Caminu.”

Na poti jo je poiskalo veliko mladih; včasih so kar nekaj časa hodili za njo, preden so jo ogovorili. Slišali so, da ženska, ki hodi v tišini, nosi sporočila. “Ta sporočila so bila res močna. Ko hodiš v tišini, čutiš vibracije, ki jih oddajajo ljudje, in brez besed zaznaš njihove zgodbe. V vsakodnevnem življenju je preveč hrupa. V samoti in v stiku s čudovito naravo pa začutiš svojo avtentičnost, zaslišiš se in zaveš, kdo si.”

Preseganje omejitev

Več globokih izkušenj je doživela na poti. “Pot po puščavskem delu, Meseti, je brutalna za vsakega, ki živi v glavi. Marsikdo se je tega dela poti tako bal, da je šel na avtobus in ga preskočil. Fizično je ta etapa naporna, ker je tam zelo vroče. Še bolj zanimivo pa je to, da ob poti ni raznih dražljajev, ki ti sicer okupirajo um. Ničesar ni tam, razen kamenja.”

Šok, ki ga doživiš v tisti praznini, je velik, priznava Tjaši. “Ne znamo več živeti brez stimulansov. Jaz pa sem se sredi puščave počutila kot riba v vodi, ker sem se znala popolnoma predati izkušnji. Med hojo sem doživela eno svojih najlepših in najglobljih meditacij.”

Nekoč pa se je odločila, da si bo zavestno naložila več bremena, kot je menila, da ga zmore. Želela je izkusiti, kje so njene meje. Odločila se je, da bo pomagala invalidu na vozičku in njegovemu prijatelju, ki ga je potiskal po Caminu. “Stalno sem ju srečevala, in nekoč sem vedela, da je čas, da jima pristopim. Začela sem potiskati invalidski voziček in hodila celo hitreje od moškega, ki je voziček potiskal prej, zdaj pa je začuden sopihal za mano in mi prigovarjal, da nisem normalna, ker hodim tako hitro. Prepustila sem se energiji in se nisem obremenjevala z ničemer. Voziček sem pripeljala do vrha hriba, nato pa mi je moški, ki je sedel v njem, rekel, naj raje počakava na njegovega prijatelja,” v smehu pripoveduje Tjaši.

Tisti dan je spoznala, koliko v resnici zmore. Duhovno, psihično in fizično je dala vse od sebe, naslednje jutro pa se je vsa sveža zbudila že ob pol petih zjutraj in se veselo odpravila na pot, čeprav je lilo kot iz škafa. Prehodila je 40 kilometrov in spoznala, kako nas um po nepotrebnem omejuje.

“Camino mi je bil pisan na kožo, ker sem v sebi nosila veliko čustvene bolečine. Hoja pa je fizični napor, pri katerem se tudi spotiš, in to mi je zelo dobro delo. Bolečina je vse bolj prihajala na površje, v naravi pa sem se počutila dovolj varno, da sem bila lahko ves čas v stiku s to bolečino. Hoja je zelo ritmična, zato lahko z njo zelo lepo uravnovesimo telo in umirimo psiho. Še posebej, če vsak dan dolgo hodiš. Na Caminu sem si pridobila veliko fizične moči, moje telo pa se je precej spremenilo, tako da sem zdaj včasih kar presenečena, ko uzrem svojo novo podobo,” pripoveduje Tjaši. Sprva ni nameravala pisati o Caminu. Niti fotografskega aparata ni vzela s sabo, kot to mnogi počno, da po vrnitvi objavijo potopis. Ni se javljala prijateljem na Facebooku, le možu je vsake toliko poslala sporočilo, pa še njega je prosila, naj je v mislih ne spremlja in naj ga ne skrbi zanjo.

Ko pa se je vrnila s poti, si je spet zaželela pisati. Bila je presenečena, saj je po očetovi smrti zaradi žalovanja izgubila voljo za pisanje. Objavila je prvi blog, potem pa se ji je odprlo. Vedela je, da mora spregovoriti o svojih izkušnjah.

Bloge na svoji spletni strani sparklyreality.com zdaj prevaja tudi v angleški in nemški jezik. Načrtuje tudi snemanje kratkih videosporočil. Čeprav se je v svojem zasebnem življenju zadnja leta raje odločala za samoto, je zdaj zlahka našla pot do ljudi. “Duhovnost je naša prava narava, ampak tu na zemlji moramo doumeti, kaj to pomeni v praktičnem smislu. Živeti moramo pristno: da drug drugega vidimo, da se opazimo in ne gremo kar mimo, če koga kaj boli. Vzeti si moraš čas, da prisluhneš, in vedno težiti k temu, da iščeš rešitve in ne konfliktov. Ko si v stiku sam s sabo in z naravo, za življenje potrebuješ zelo malo. Naravno težiš k temu, da si v družbi sorodnih duš in se zavedaš, kako pomembna je ustvarjalnost. Nesmiselno je zadrževati energijo v sebi, veliko bolje se je izraziti,” je prepričana Tjaši, ki svojo vlogo zdaj vidi v pisanju. Pripravlja tudi skupinska srečanja in meditacije. Ljudem želi pomagati pri ozaveščanju raznih vedenjskih vzorcev, ki jim preprečujejo, da bi se predali in polno živeli.

V glavi ima še vedno seznam stvari, ki jih želi narediti do svojega 40. leta. Seznam je začela uresničevati letos. “Za toliko stvari si rečemo, da jih bomo enkrat uresničili. Ko pa sta moja starša odšla, sem se začela spraševati, kdaj bo zame nastopil ta 'enkrat'. Kdaj bom nehala govoriti, da se mi kaj ne da in da česa ne zmorem?” se sprašuje naša sogovornica.

Seznam strasti

Ko se je vprašala, katere so njene zemeljske strasti in česa ji bo žal, če v življenju vsaj enkrat ne poskusi, ji je takoj prišlo na misel ogromno stvari, ki jih zdaj drugo za drugo uresničuje. Letos poleti se je naučila surfati na vodi. Ena od stvari na njenem seznamu je tudi knjiga v angleškem jeziku, s katero želi obkrožiti svet. Na seznamu je tudi tečaj prostega potapljanja v globinah Rdečega morja pri sestri Alenki Artnik, ki se je v zadnjih letih ljudem vtisnila v spomin s serijo rekordov v prostem potapljanju.

Ne skrbi je, kako bo zaslužila denar. “Če si v stiku z notranjim obiljem, je poskrbljeno tudi za tvoje finance,” je prepričana. “Materialne dobrine ti ne pomenijo več kompenzacije za polno bivanje, ampak so le naravna posledica obilja, ki ga čutiš v sebi. Pomembno pri vsem tem je, da se znova naučimo ritma dajanja in sprejemanja, saj nas lahko prav ta skupinska dinamika zelo ojača. Individualizem, ki ga danes mnogi mešajo z svobodo, kaže svoje zobe. Obrnimo se drug k drugemu in si tako kot nekoč pomagajmo. Takrat bo znova jasno, da za srečo potrebujemo res malo denarja in veliko ljubezni. Kako gre že tista pesem: 'Življenje je lepo, če ga živiš,'”
ALJA TASI
www.aljatasi.si