Ups....na tej točki bodo mnogi zaprli blog:-), saj imajo dovolj bolečine. In razumem jih. Tudi sama sem izbira metodo "izogiba", ko je šlo za bolečino in svoje življenje polnila le z "lepim". A počasi me je ta tekma s svojimi silnicami "teme" začela utrujati in dojela sem, da jo moram dojeti.
Ko sem se na polno spustila v to izjemno energetsko dinamiko, ker druge pravzaprav nisem imela (naj bo jasno, da nisem bila tako zelo pogumna, ampak prej "prisiljena" ali pa je imela moja druše res en bizaren izbor reinkarnacije, hm), sem opazila kako neverjetno se je moj UM repenčil. Ali bolje kitil. Ponudil mi je meljavžn načinov, kako me bo obranil prej tem "smradom lepljivim" od ranljivosti in me popeljal v zmagoslaven svet Perfekcije. Tja sem večkrat skoraj zajadrala, a občutki, ko ti uspe zmagoslaven podvig (npr. državna prvakinja v odbojki na mivki) sploh niso tako Top kot sem mislila. Tam "zgoraj" se je začel šele pravi boj, da ohranim pozicijo biti tam v "Nebesih". In seveda so bile zahteve vedno večje in bilo je potrebno dati vse in še več, da sem ohranila podobo sebe "Popolnice".
Hvala Bogu za vse Ranljive situacije, ki so sledile in za to, da sem uspela popustiti krč-kontrolo-iluzijo, da bo vse VEDNO kulllll. Hvala Egu, da mi je le dal toliko prostora, da je majcen žarek iz teme naredil jasno sliko. Hvala MENI, da sem se nehala tako presento pehati za trenutke sreče, ki naj bi jo prinesla popolnost. Hvala moji "temi", da ni obupala nad mano in me ljubeče skozi bolečino (bolj jasnega in glasnega jezika prisotnosti ne poznam:-)) opozarjala, da naj le neham s samodestrukcijo. Hvala moja draga Bolečina, da si vztrajala tudi, ko sem te dušila s tekom, s hrano, z odvisnimi odnosi, z iluzornimi idejami... Danes, ko razumem kako neverjetno izjemen je jezik Ranljivosti, ki ima primarno nalogo vračanja nazaj v TOK Življenja, čutim do tega spoznanja GLOBOKO LJUBEZEN. Ljubim te draga JAZ. Milo te ljubim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar