Otopelost ali živost?

Sedim na sredi domače dnevne sobe in poslušam vrvež otrok z ulice. Tako kot nekoč, ko smo se tudi sami potepali po ulicah Markovca.  35 let je bilo to mesto vseh božičev, prelepih jaslic, dišečih pojedin, potepanj, poletnih radoživosti in predvsem ljubečih druženj. Z družino smo soustvarjali kopico prijetnih občutkov, kdaj se pa tudi fino skregali. Kar nas je delalo resnične in predvsem pa žive. Po tem, ko sem v zadnjih letih lahko med seboj primerjala različna okolja, v katerih začasno živim in različne navade srca, sem prišla do spoznanja zakaj mi je jug (s tem mislim tudi Slovenijo) tako zelo blizu. Ne toliko zaradi večje odprtosti ali kaotičnosti, ki se nekje ravno v Sloveniji loči na pol. Ali zaradi izgubljanja v birokratičnih procesih, ki so za naš južni um preprosto nelogični in izguba časa, ampak predvsem zaradi topline in še ene lastnosti, ki se mi pokaže kot kvaliteta šele po Nizozemski….zaradi živosti.

Naj pojasnim pojem živosti ali bolje njegovo nasprotje otopelost. Ko sem prišla v zlato deželo baby boomerjem, tulipanov in umetne narave, mi nikakor ni bilo jasno kakšno vibracijo čutim. Na eni strani izjemno napetost in bolečino v celicah, a na drugi nasmeške in hladnost. Zanimiva kombinacija ognja podtalnice in ledu na površju. Tako kmalu ugotovim, da je v tem okolju izjemno pomembno kaj si drugi mislijo o tebi in četudi jih imamo za odprte naj prišepnem, da temu v resnici ni tako. Ob tem to okolje globoko definira komformizem in prilagajanje celoti. Če ti to uspe, si zmagal. Seveda moj divji neukrotljiv duh temu nikakor ne ustreza in ni redkost, da se s tako naoljenim sistemom z lahkoto počiva. A po svoje si jemljem to kot učiteljica in raziskovalka življenja za izzivi. Na eni strani, da jugu povem kako izjemno očarljiv je in da na drugi sever prebudim v strastnost, ki so jo nadomestili s kontrolo. No res je, da bi se tudi mi lahko naučili njihove korektnosti, ki je vsekakor ena od top vrlin. Tam je čutiti tudi pomanjkanja boja za preživetje, ki mu kljubuje masa denarja pridobljenega dolgo nazaj v času in dominanca nad ekonomskim sistemom, ki ga sedaj vsiljujejo nam. Tudi toleranca do drugačnih je na severu (velja za večja mesta) nekaj, kar mi zelo ustreza, a razumem tudi, čemu pri tako majhnem narodu v kolektivno nezavedno vcepljen strah pred izginotjem.

Tudi hrana je ena tistih vrednot, ki bi jih morali ljubosumno držati zase in se še bolj aktivno ukvarjati z želišči in vse kar narava lahko ponudi. Naša voda ne bi smela biti v rokah tujcev, ampak se prodajati kot zadnji diamant. Naj ne zvenim osladno, ampak od kar sem svoje telo izpostavila svetu, ki se je ujelo v resno onesnaženje, svojo vodo pa filtrira iz morja, mi kar ne more odpustiti in nenehno se loviva v ritmih različnih intoleranc. Prej navajeno na divje šparglje, bezek in rman (ja naš oče je bil pravi zeliščar in vizionar, ki je že 40 let nazaj opozarjal na problem prazne hrane)  sedaj joče, ko mu na krožnih zlijem čorbo iz plastične zelenjave. Zamislite si kako nato kompenziram v Sloveniji.

Zadnjič me je starejša soseda vprašala, če sem se zredila ali kaj, ker sem se vrnila iz severa napihnjena kot žaba. Tudi sama ni bila prepričana kako naj me opiše, a opazila je, da se s telesom nekaj dogaja. Ta proces napihnjenosti nato s pravim detoxom usahne. Nima vsak tako zaznavnega telesa kot jaz, to je pa del moje raziskovane poti in mi telo služi kot telo zaznave, ki odkriva svet zavesti. Skozi nelagodje me pelje v svetove, ki so mi neznani in prav skozi občutje telesa sem prvič spoznala pojem otopelosti. Odsotnost živosti, ko se skozi telo namesto lahkotne čiste tekoče svetlobe pretaka gosta gmota in sluz. Jak. In ta vpliva na to, da postaneš neobčutljiv na okolje, da lahko preždiš ure in ure najprej pred računalnikom nato pa za tevejem in poslušaš najbolj neumne tv šove, ki gojijo to otopelost. Če se sprehodiš po podeželju po kosilu ni redkost, da naletiš na celo vrsto sosedov, ki gledajo isti šov, ob isti uri, z istimi sprejemniki. Okna so namreč brez zaves. Ta navada poskuša ujeti tudi Slovence, a ko opazujem po FB-ju meljavžnt ljudi, ki mahajo z vršacev, se podijo po Tibetu, kažejo svoje košarice z jurčki in lisičkami, nastavljajo fotoaparatu celo svoje prešvicane superge, se mi stori milo. Globoko vdihnem in izdihnem in si reče, da nas ne bodo uspeli z lahkoto ujeti. Četudi se večina sploh ne zaveda kako toksični so ti veliki na materiji temelječi sistemi, je duša tako inteligentna, da nas avtomatično sili v preživetje onkraj. 

»Pa kako lahko živiš izven sistema?«….moja izbira, da hodim po robu je individualna in namenjena temu, da kažem zrcalo kaj se tam dogaja in odpiram horizonte….z namenom, da se sistem mehča in omogoča individualnost. Gre za to, da ni lepšega kot skupnost, v kateri si lahko svoj, ki jo usmerjajo zreli posamezniki in ki se povezuje v sočutju in sodelovanju. Vrednote, ki našim staršem niso bile tako zelo tuje kot postajajo današnjemu človeku.

Narcizem se skriva za zlaganim individualizmom. A Človek, ki ima sebe, čuti močno željo po tem, da se poveže v ljubezni z drugim bitjem. Tako smo grajeni in to imam v krvi. A ne pa, da se skozi kanal otopelosti združujemo v sredice, ki jim vlada moč in kontrolo ter odsotnost živosti.

Tako dragi moji naj vam gre ves poklon. Vem, da ni lahko biti boj preživetja, a spomnite se na vso naravo, ki jo imate, na vsako divjo rastlino, ki vam kaže zrcalo kako živeti svoji, na vsak sončni zahod, ki se jasno spušča v noč, na vonj po sveže pokošeni travi, ki pri nas še diši, na divje cvetice, ki skupaj rastejo v najlepšem šopku, a vsaka svoja, na vsako zelenjavo, ki bogati vaš krožnik……….

Čemu sem hvaležna, da sem okusila sever? Zato, ker še nikoli prej nisem s tako prisotnostjo in globoko hvaležnim doživljanjem ležala na travi polni cvetočega timjana kot sedaj. Čutila sem potrebo po tem, da poljubim zemljo, se sezujem in bosimi nogami tacam naokoli. Ko sem se ulegla na trato, sem prav čutila telo kako se je razelektrilo in v to obilje spustilo napetost. Nato so stopile solze hvaležnosti, da to lahko občutim in hrepenenja, ker moja dharma trenutno VE, da je na severu prostor, kjer me trenutno najbolj potrebuje.

Z milino, Sarabraj

1.6……CENTER SOULUCIJA, SLOVENIJA

https://www.facebook.com/events/547904192054908/

1.7….DANCE FESTIVAL, GRČIJA

https://www.facebook.com/events/183997335291111/

Živeti na robu, a avtentično

Popotovanja zadnjih let so povsem obrnila na glavo življenje kot sem ga živela nekoč. Po tem, ko sem se dobesedno odklopila od vsega kar se poznala, se podala na popotovanja tako po svetu kot v notranje skrivnosti, spisala knjigo, za katero sedaj zbiram sredstva, da se uresniči, se začenja nova Pot, ki je povsem negotova, a tako zelo resnična. » Ali kaj pogrešaš prejšnji vznemirljivi poslovni svet?« me je na eni od zadnjih delavnic vprašala uspešna slovenska managerka. Zamislila sem se nad tem kako si ljudje predstavljajo življenje sodobnega jogija. Mir? Spokoj? Sedenje na kamnju in meditiranje? Naj pojasnim, da moja duhovna resničnost ni najbolj podobna tej liniji, saj sodim med tiste Duše, ki so si izbrale, da bodo v teh ključnih časih transformacije povsem sledile navodilom Duha in sporočilom, ki se kot posodobitve softvera loudajo dnevno v moje možgane. Ti so le receptor, ki v besede in delovanje nato spremenijo v kar mora biti storjeno. In ta Vir se je odločil, da me potisne v kaotične dele trenutne resničnosti (Paris, Bruselj, Amsterdam, Grčija, Slovenija, Egipt…), navkljub temu, da si moj Um še vedno želi zbežati vstran od ponorelega sveta.

Vem, da ta del spokoja v fizični obliki še pride, a prej je potrebno zavihati rokave in poskrbeti za to, da se aktivira kar največ Svetilnikov -  posameznikov, ki se ne bojijo zapustiti svoje stare identitete in so dovolj drzni, da s pozicije zrelosti zakorakajo v celovitost sebe. Pri tem ne gre za »hipi princip« nezrelega otroka, ki si želi svet poln mavrice - danes se ta princip delovanja v Eu in ZDA zelo jača in pretvarja v nekakšno na eni strani sanjsko resničnost polno fiktivne svetlobe in na drugi »Fuck you« jogije, ki se ne dajo zlomiti, saj so tako presneto fleksibilni - ampak za to, da integriramo v svoj racionalni ter telesni del še čustvenega  (zelo pomemben in nepriljubljen) in nato duhovnega ali tistega, ki transcedentira zgolj zavedanje telesa in materialnega. Kajti, ko smo poravnani na vseh nivojih delovanja smo lahko Celoviti. 

Pojem, ki ga dojamem šele v zadnjem letu med pisanjem svoje knjige s Camina. Ko sem bila dovolj pogumna, da sem pogledala v svojo temo in svojo ranljivost in si nalila čistega vina, da bo to del, ki bo še vedno v meni občasno vzbujal strahospoštovanje, a me sočasno vračal v moč. S tem, ko bom namreč v svoj trenutek vračala dele sebe, ki si želijo biti realizirani, bom vedno bolj polna-cela. Takrat pa ne potrebujem stimulansov iz okolja in lažnih identitet, ki me polnijo z…zrakom. Stanje, ko si kot žaba, ki se polni in polni in ker je tako zelo polna, ne zmore več pošteno vdihniti. Zato izgubi stik z Virom, saj ta potrebuje vdih, da se srečata. In pri tem ni pomembno v kakšno embalažo se strpamo. Naj bo to identiteta uspešnega mladega podjetnika ali najbolj popularnega duhovnega učitelja. Če nismo predani avtentičnosti, smo predani boju proti njej in seriji obrambnih mehanizmov, ki nam onemogočajo, da bi jo uvideli.

 » Ampak kako lahko živiš tako brez vsake kontrole? Ali te ne zanima kaj si o tebi mislijo tvoji obiskovalci delavnic in jih vsaj z nekaj maili po dogodku ne napadeš z dodatnimi ugodnostmi, da se bodo vrnili? Kako zmoreš, da te ne prime panika in se začneš krčiti v strahu, da bi kdo vzel tvoje »stranke« in si nikogar ne lastiš? Kako si lahko ta presneto pretočna?« me je po čudovitem dogodku na sredi Amsterdama, kamor me je sočasno z intenzivni energetskimi čiščenji te države vodil Duh, vprašala čudovita organizatorka »moje« delavnice. Smejala sem njeni goreči prizemljeni kontroli in načinu, ki mi je tako zelo znan, da bi vsaj navidezno kontrolirali vsakdanjik. Izgorelo telo sicer priča, da kontrole ni več, a um še kar vztraja na točki, da je potrebno biti do strank prekomerno uslužen (kje je sploh konec te uslužnosti-bolezen?), da si moramo izbrati še dodatne kanale promocije in še dodatno vrednost, da bodo le veseli tile »naši« ljudje. Pa kam tako pljujemo? V svet poln kompleksnosti in presežka ponudbe, kar se danes kaže že kot problem in zasičenost. Ljudje ne marajo več kompleksnosti in vedno bolj jasno postaja, da se moramo vrniti v  preprostost, a pristnost. To je vizija, ki mi jo je predal v doto že dolgo nazaj preljubi oče in pri svojem ustvarjanju to upoštevam. Ni vedno lahko, saj je jezik, ki ga govorim včasih povsem drugačen od druge strani, ki je okorela in uokvirjena, a ko se zgodi stik se lahko iz tega tako veliko naučimo. Sicer pa mislim, da pot vizionarjev zaradi svoje funkcije oranja ledine ni bila nikoli pravi piknik.

Zakaj torej preprostost? Ker nas kompleksnost odtujuje od Vira. Ta za svojo komunikacijo ne potrebuje zlatih držal na baročnih stolicah, debelih angelčkov upodobljenih na slikah ali pisarn na vrhu nebotičnika, da bi bili le bližje Viru. Komunikacija z virom je lahkotna in povsem pretočna. Ne potrebuje orodij in oblik, ker je vsemogočna in prisotna pri vsakemu. Ne diskvalificira nikogar ne glede na raso, spol ali izobraženost. Večinoma je prazen um in lahkotno telo prava prednost, da nas obišče.

V mesecu maju in juniju ste vabljeni, da skupaj okusimo plemenite energije povezanosti z neskončnim virom energij in da v svoje možgane naložite program….Pretočne Preprostosti.

7.5……EIA CENTER, HRVAŠKA

https://www.facebook.com/events/1049261941779186/1049263118445735/

24.5……TRINITI JOGA, SLOVENIJA

https://www.facebook.com/events/582594371918725/

1.6……CENTER SOULUCIJA, SLOVENIJA

https://www.facebook.com/events/547904192054908/

1.7….DANCE FESTIVAL, GRČIJA

https://www.facebook.com/events/183997335291111/

Zgodbica o odnosih

Marija je že zelo mlada povila Sanjo. Ko je v množici turistov zagledala Marka, so se ji zarosile oči, srce je začelo nabijati kot noro in vedela je, da se pripravlja pravi tornado čustev. Ker energija vedno opravi svoje in čista namera ravno tako, sta se ponoči že lepo crkljala in se ob ritmih valovanja toplega morja prepuščala strasti….precej klasičen scenarij, ki pa se ne konča vedno tako kot si zamišljamo. No je pa tudi res, da v takšnih trenutkih bolj malo v resnici razmišljamo, saj naše telo na polno prevzamejo hormoni in razum v večini primerov odpove.

Mariji se je zgodilo ravno to in čez devet mesecev je povila živahno dušico, ki si ni znala predstavljati koliko vzorcev bo posrkala že prve mesece svojega življenja. Mamica je bila namreč zelo huda, ker je ostala prav tako kot njena mama sama in more, da bo vzgajala brez očeta, kot se je to zgodilo njej, so se uresničile. Ah ti vzorci. Ko bi nas v šoli učili o njih, namesto odvodov in integralov, bi bilo verjetno življenje mnogokrat veliko lažje, ali pa ko bi pristno skomunicirali zgodbo o naravni dinamiki hormonov namesto, da nas učijo o paramecijih in amebi…. Prioritete  šolstva mi itak niso bile nikoli jasne, a vrnimo se na zgodbico.

Skratka scenarij nesrečne mame se preslika na tamalo. Marija v odsotnosti občutka varnosti, ki izvira  že iz otroštva, prevzame zaščitniško vlogo in strah, da se ne bi Sanji kaj zgodilo, s tem pa krč odigra glavno vlogo v vzgojni dinamiki. Marija se žrtvuje za deklico na vse mogoče načine, dela vse »najbolje«zanjo, jo gre iskati na balet pa na plavanje, pospravi vse za njo…se vam že svita? Precej znan model, ko starš poleg strahu v vzgoji aktivira še krivdo. Oh ta grozljiv občutek krivde, ki se nato kot dota prenese v trenutku na otroka. Občutek trdovraten kot sam hudič, ki zastrupi še tako plemenito  dobro namero.

Kar mama razume kot ljubezen začuti Sanja v fazi, ko se želi otrok končno naravno osvoboditi, (v puberteti) kot dušenje. A mama ne razume kako je mogoče, da ta nehvaležnica ne vidi, da bi ona vendar umrla zanjo. Ti starši bi res radi nenehno umirali za nas, a kaj ko si mi v resnici tega ne želimo. Tudi sami si vendar niso želeli, da bili njihovi starši nesrečni in kar povprek umirali. Ali pač?

Sanja začne izzivati meje in iz meseca v mesec si izbira nove načine kako odkriti meje svojega, da bi jasneje razumela kje se konča ona in kje mama. Tako dela vse kar pač mama ne počne in s tem spravlja seveda Marijo v obup. Ker Marija ne razume, da gre za poskus ustvarjanja lastnega polja. Marija ji očita, a v resnici se boji in nori, ker ima občutek, da je sama zakrivila vse skupaj, ko se je pred leti v eni noči spozabila. Ponovno ta krivda, ki nadomesti zdravo kmečko logiko. A kaj storiti?

Ljubi moji zrcala, zrcala in še enkrat zrcala. Vprašanje, ki bi mu ga zastavili ni stilu čarovnice iz Sneguljčice, ki se ozira v smeri nečimernosti, ampak pristno vprašanje: »Pa kje ga falim?«Takrat je otrok neprecenljivo zrcalo, ki pove mnogo več. A le, ko si upamo uzreti vanje iz pozicije sebe. Ne iz stališča »Jaz uboga žrtev, ki me nenehno tepe življenje«, ampak jaz človek, ki se trudi po najboljših močeh, ki ni vsemogočen, a neverjetno močan, jaz ki se bojim, a si želim ta strah preseči, jaz ki se zavedam krivde, a se ji želim izviti. Saj gre vendar le za občutke, ki si želijo le pogovor, odkriti pogovor o tem kdaj in kako nam lahko pomagajo in kdaj pač ne.

Čudovito bi bilo, ko bi se Marija usedla na kavo z nekom, ki ji jasno in glasno da vedeti, da ne greši s tem, ko se trudi biti droba mama, da ne greši s tem, ko dela cele dneve, ampak iz poti skrene že v trenutku, ko se odloča za pokoro. Ljubezen ni krivda in odplačevanje računov zanjo, ljubezen je sprejemanje svoje ranljivosti in pristno priznanje vseh pomanjkljivosti, ki jih na brežine naplavi življenje. Je moč, da prosiš za pomoč. Posebno, ko se zaveš svoje žrtveniške vloge, se začne velik preobrat v smeri notranje moči. Pride celo točka, ko se iz srca nasmejiš, ko opaziš svoj »Kristusov sidrom«kako bi umrl za cel svet, da bi bili vsi srečni. Hahahahaha…kakšna ego izjava ej. Pa zakaj moram jaz umirati, da bi vsi živeli. Kako egocentrične izjave si lahko izmišlja žrtev, ki si pod krinko uboge copate, v resnici želi biti nekaj posebnega, najboljšega, sanjskega….s tem pa nerealnega in že po definiciji še bolj ranljivega in podvrženega manipulacijam.

Ko ima Marija dovolj potrka na moja vrata in že pogled nanjo daje slutiti, da nase ne da ničesar. Počasi razvijeva pogovor v smeri njenih občutkov, njenih potreb, njenih želja in hčer sprva pustiva povsem ob strani. Tako se začne pot v odkrivanje njene majhne deklice, ki si želi upirati, noreti, razbijati, ker se je ona v otroški dobi odločila, da mamino krivdo namesto z izzivanje zadovolji s prilagajanjem. Tako postane vzor »pridne punčke«, ki jo »upornica« hči spravi povsem iz tira. No ja v resnici jo je iz harmonije spravila v resnici upogljiva notranja punčka, ki gre le v eno smer. V smer izgube lastne identiete in popolne predaje  vsem okoli sebe. Ker je narava mila in ljubka ji nameni polarnost tega vedenje, da sprevidi kje pozabi nase sama. To pa se praviloma zgodi z magično »kontro«, ki jo mnogi razumejo kot proti napad namesto kot podporo v smeri gola – ki v tem primeru pomeni notranja integriteta, moč in samozavest, ki ne izhaja iz zunanje potrditve, ampak notranjega občutka, da si, ker le si. 

Z milino, Sarabraj