Živeti na robu, a avtentično

Popotovanja zadnjih let so povsem obrnila na glavo življenje kot sem ga živela nekoč. Po tem, ko sem se dobesedno odklopila od vsega kar se poznala, se podala na popotovanja tako po svetu kot v notranje skrivnosti, spisala knjigo, za katero sedaj zbiram sredstva, da se uresniči, se začenja nova Pot, ki je povsem negotova, a tako zelo resnična. » Ali kaj pogrešaš prejšnji vznemirljivi poslovni svet?« me je na eni od zadnjih delavnic vprašala uspešna slovenska managerka. Zamislila sem se nad tem kako si ljudje predstavljajo življenje sodobnega jogija. Mir? Spokoj? Sedenje na kamnju in meditiranje? Naj pojasnim, da moja duhovna resničnost ni najbolj podobna tej liniji, saj sodim med tiste Duše, ki so si izbrale, da bodo v teh ključnih časih transformacije povsem sledile navodilom Duha in sporočilom, ki se kot posodobitve softvera loudajo dnevno v moje možgane. Ti so le receptor, ki v besede in delovanje nato spremenijo v kar mora biti storjeno. In ta Vir se je odločil, da me potisne v kaotične dele trenutne resničnosti (Paris, Bruselj, Amsterdam, Grčija, Slovenija, Egipt…), navkljub temu, da si moj Um še vedno želi zbežati vstran od ponorelega sveta.

Vem, da ta del spokoja v fizični obliki še pride, a prej je potrebno zavihati rokave in poskrbeti za to, da se aktivira kar največ Svetilnikov -  posameznikov, ki se ne bojijo zapustiti svoje stare identitete in so dovolj drzni, da s pozicije zrelosti zakorakajo v celovitost sebe. Pri tem ne gre za »hipi princip« nezrelega otroka, ki si želi svet poln mavrice - danes se ta princip delovanja v Eu in ZDA zelo jača in pretvarja v nekakšno na eni strani sanjsko resničnost polno fiktivne svetlobe in na drugi »Fuck you« jogije, ki se ne dajo zlomiti, saj so tako presneto fleksibilni - ampak za to, da integriramo v svoj racionalni ter telesni del še čustvenega  (zelo pomemben in nepriljubljen) in nato duhovnega ali tistega, ki transcedentira zgolj zavedanje telesa in materialnega. Kajti, ko smo poravnani na vseh nivojih delovanja smo lahko Celoviti. 

Pojem, ki ga dojamem šele v zadnjem letu med pisanjem svoje knjige s Camina. Ko sem bila dovolj pogumna, da sem pogledala v svojo temo in svojo ranljivost in si nalila čistega vina, da bo to del, ki bo še vedno v meni občasno vzbujal strahospoštovanje, a me sočasno vračal v moč. S tem, ko bom namreč v svoj trenutek vračala dele sebe, ki si želijo biti realizirani, bom vedno bolj polna-cela. Takrat pa ne potrebujem stimulansov iz okolja in lažnih identitet, ki me polnijo z…zrakom. Stanje, ko si kot žaba, ki se polni in polni in ker je tako zelo polna, ne zmore več pošteno vdihniti. Zato izgubi stik z Virom, saj ta potrebuje vdih, da se srečata. In pri tem ni pomembno v kakšno embalažo se strpamo. Naj bo to identiteta uspešnega mladega podjetnika ali najbolj popularnega duhovnega učitelja. Če nismo predani avtentičnosti, smo predani boju proti njej in seriji obrambnih mehanizmov, ki nam onemogočajo, da bi jo uvideli.

 » Ampak kako lahko živiš tako brez vsake kontrole? Ali te ne zanima kaj si o tebi mislijo tvoji obiskovalci delavnic in jih vsaj z nekaj maili po dogodku ne napadeš z dodatnimi ugodnostmi, da se bodo vrnili? Kako zmoreš, da te ne prime panika in se začneš krčiti v strahu, da bi kdo vzel tvoje »stranke« in si nikogar ne lastiš? Kako si lahko ta presneto pretočna?« me je po čudovitem dogodku na sredi Amsterdama, kamor me je sočasno z intenzivni energetskimi čiščenji te države vodil Duh, vprašala čudovita organizatorka »moje« delavnice. Smejala sem njeni goreči prizemljeni kontroli in načinu, ki mi je tako zelo znan, da bi vsaj navidezno kontrolirali vsakdanjik. Izgorelo telo sicer priča, da kontrole ni več, a um še kar vztraja na točki, da je potrebno biti do strank prekomerno uslužen (kje je sploh konec te uslužnosti-bolezen?), da si moramo izbrati še dodatne kanale promocije in še dodatno vrednost, da bodo le veseli tile »naši« ljudje. Pa kam tako pljujemo? V svet poln kompleksnosti in presežka ponudbe, kar se danes kaže že kot problem in zasičenost. Ljudje ne marajo več kompleksnosti in vedno bolj jasno postaja, da se moramo vrniti v  preprostost, a pristnost. To je vizija, ki mi jo je predal v doto že dolgo nazaj preljubi oče in pri svojem ustvarjanju to upoštevam. Ni vedno lahko, saj je jezik, ki ga govorim včasih povsem drugačen od druge strani, ki je okorela in uokvirjena, a ko se zgodi stik se lahko iz tega tako veliko naučimo. Sicer pa mislim, da pot vizionarjev zaradi svoje funkcije oranja ledine ni bila nikoli pravi piknik.

Zakaj torej preprostost? Ker nas kompleksnost odtujuje od Vira. Ta za svojo komunikacijo ne potrebuje zlatih držal na baročnih stolicah, debelih angelčkov upodobljenih na slikah ali pisarn na vrhu nebotičnika, da bi bili le bližje Viru. Komunikacija z virom je lahkotna in povsem pretočna. Ne potrebuje orodij in oblik, ker je vsemogočna in prisotna pri vsakemu. Ne diskvalificira nikogar ne glede na raso, spol ali izobraženost. Večinoma je prazen um in lahkotno telo prava prednost, da nas obišče.

V mesecu maju in juniju ste vabljeni, da skupaj okusimo plemenite energije povezanosti z neskončnim virom energij in da v svoje možgane naložite program….Pretočne Preprostosti.

7.5……EIA CENTER, HRVAŠKA

https://www.facebook.com/events/1049261941779186/1049263118445735/

24.5……TRINITI JOGA, SLOVENIJA

https://www.facebook.com/events/582594371918725/

1.6……CENTER SOULUCIJA, SLOVENIJA

https://www.facebook.com/events/547904192054908/

1.7….DANCE FESTIVAL, GRČIJA

https://www.facebook.com/events/183997335291111/

Zgodbica o odnosih

Marija je že zelo mlada povila Sanjo. Ko je v množici turistov zagledala Marka, so se ji zarosile oči, srce je začelo nabijati kot noro in vedela je, da se pripravlja pravi tornado čustev. Ker energija vedno opravi svoje in čista namera ravno tako, sta se ponoči že lepo crkljala in se ob ritmih valovanja toplega morja prepuščala strasti….precej klasičen scenarij, ki pa se ne konča vedno tako kot si zamišljamo. No je pa tudi res, da v takšnih trenutkih bolj malo v resnici razmišljamo, saj naše telo na polno prevzamejo hormoni in razum v večini primerov odpove.

Mariji se je zgodilo ravno to in čez devet mesecev je povila živahno dušico, ki si ni znala predstavljati koliko vzorcev bo posrkala že prve mesece svojega življenja. Mamica je bila namreč zelo huda, ker je ostala prav tako kot njena mama sama in more, da bo vzgajala brez očeta, kot se je to zgodilo njej, so se uresničile. Ah ti vzorci. Ko bi nas v šoli učili o njih, namesto odvodov in integralov, bi bilo verjetno življenje mnogokrat veliko lažje, ali pa ko bi pristno skomunicirali zgodbo o naravni dinamiki hormonov namesto, da nas učijo o paramecijih in amebi…. Prioritete  šolstva mi itak niso bile nikoli jasne, a vrnimo se na zgodbico.

Skratka scenarij nesrečne mame se preslika na tamalo. Marija v odsotnosti občutka varnosti, ki izvira  že iz otroštva, prevzame zaščitniško vlogo in strah, da se ne bi Sanji kaj zgodilo, s tem pa krč odigra glavno vlogo v vzgojni dinamiki. Marija se žrtvuje za deklico na vse mogoče načine, dela vse »najbolje«zanjo, jo gre iskati na balet pa na plavanje, pospravi vse za njo…se vam že svita? Precej znan model, ko starš poleg strahu v vzgoji aktivira še krivdo. Oh ta grozljiv občutek krivde, ki se nato kot dota prenese v trenutku na otroka. Občutek trdovraten kot sam hudič, ki zastrupi še tako plemenito  dobro namero.

Kar mama razume kot ljubezen začuti Sanja v fazi, ko se želi otrok končno naravno osvoboditi, (v puberteti) kot dušenje. A mama ne razume kako je mogoče, da ta nehvaležnica ne vidi, da bi ona vendar umrla zanjo. Ti starši bi res radi nenehno umirali za nas, a kaj ko si mi v resnici tega ne želimo. Tudi sami si vendar niso želeli, da bili njihovi starši nesrečni in kar povprek umirali. Ali pač?

Sanja začne izzivati meje in iz meseca v mesec si izbira nove načine kako odkriti meje svojega, da bi jasneje razumela kje se konča ona in kje mama. Tako dela vse kar pač mama ne počne in s tem spravlja seveda Marijo v obup. Ker Marija ne razume, da gre za poskus ustvarjanja lastnega polja. Marija ji očita, a v resnici se boji in nori, ker ima občutek, da je sama zakrivila vse skupaj, ko se je pred leti v eni noči spozabila. Ponovno ta krivda, ki nadomesti zdravo kmečko logiko. A kaj storiti?

Ljubi moji zrcala, zrcala in še enkrat zrcala. Vprašanje, ki bi mu ga zastavili ni stilu čarovnice iz Sneguljčice, ki se ozira v smeri nečimernosti, ampak pristno vprašanje: »Pa kje ga falim?«Takrat je otrok neprecenljivo zrcalo, ki pove mnogo več. A le, ko si upamo uzreti vanje iz pozicije sebe. Ne iz stališča »Jaz uboga žrtev, ki me nenehno tepe življenje«, ampak jaz človek, ki se trudi po najboljših močeh, ki ni vsemogočen, a neverjetno močan, jaz ki se bojim, a si želim ta strah preseči, jaz ki se zavedam krivde, a se ji želim izviti. Saj gre vendar le za občutke, ki si želijo le pogovor, odkriti pogovor o tem kdaj in kako nam lahko pomagajo in kdaj pač ne.

Čudovito bi bilo, ko bi se Marija usedla na kavo z nekom, ki ji jasno in glasno da vedeti, da ne greši s tem, ko se trudi biti droba mama, da ne greši s tem, ko dela cele dneve, ampak iz poti skrene že v trenutku, ko se odloča za pokoro. Ljubezen ni krivda in odplačevanje računov zanjo, ljubezen je sprejemanje svoje ranljivosti in pristno priznanje vseh pomanjkljivosti, ki jih na brežine naplavi življenje. Je moč, da prosiš za pomoč. Posebno, ko se zaveš svoje žrtveniške vloge, se začne velik preobrat v smeri notranje moči. Pride celo točka, ko se iz srca nasmejiš, ko opaziš svoj »Kristusov sidrom«kako bi umrl za cel svet, da bi bili vsi srečni. Hahahahaha…kakšna ego izjava ej. Pa zakaj moram jaz umirati, da bi vsi živeli. Kako egocentrične izjave si lahko izmišlja žrtev, ki si pod krinko uboge copate, v resnici želi biti nekaj posebnega, najboljšega, sanjskega….s tem pa nerealnega in že po definiciji še bolj ranljivega in podvrženega manipulacijam.

Ko ima Marija dovolj potrka na moja vrata in že pogled nanjo daje slutiti, da nase ne da ničesar. Počasi razvijeva pogovor v smeri njenih občutkov, njenih potreb, njenih želja in hčer sprva pustiva povsem ob strani. Tako se začne pot v odkrivanje njene majhne deklice, ki si želi upirati, noreti, razbijati, ker se je ona v otroški dobi odločila, da mamino krivdo namesto z izzivanje zadovolji s prilagajanjem. Tako postane vzor »pridne punčke«, ki jo »upornica« hči spravi povsem iz tira. No ja v resnici jo je iz harmonije spravila v resnici upogljiva notranja punčka, ki gre le v eno smer. V smer izgube lastne identiete in popolne predaje  vsem okoli sebe. Ker je narava mila in ljubka ji nameni polarnost tega vedenje, da sprevidi kje pozabi nase sama. To pa se praviloma zgodi z magično »kontro«, ki jo mnogi razumejo kot proti napad namesto kot podporo v smeri gola – ki v tem primeru pomeni notranja integriteta, moč in samozavest, ki ne izhaja iz zunanje potrditve, ampak notranjega občutka, da si, ker le si. 

Z milino, Sarabraj 

Ne maram »nemoči"

Z možem sva debatirala o tem kako zelo ga jezi, ko se v službi nihče ne drži rokov, ko se ljudje sprenevedajo in krivijo en drugega in ko ga v domačem okolju ljudje ne razumejo, ko si želi po napornem dnevu miru. Iz njegovih ust je bruhala meni zelo znana vibracija »Zakaj svet ni popoln kot si želi biti sama«, ki me je dolga leta nazaj tolikokrat pahnila na rok izgorevanja. Svet sem želela popoln kot sem si želela, da bi bila moja družina popolna. A svet ni popoln kot tudi moja družina ne in še manj jaz sama. Seveda sem to dojela, ko so še zadnji poskusi, da bi olepotičila svoj svet do onemoglosti razblinili na tisočere koščke. Ko sem na eni strani doživela romantiko mobinga pravih mojstrov čustvenega vampirjenja in dojela, da se vedem kot v Amazonsko preobleče predpražnik. Jp lepi j…. predpražnik. Mogoče sem se celo prepričala, da sem tak lep Perzijski, ne tisti iz Ikee, a dejstvo je, da si je vsak še tako povprečen vampirček na meni lahko fino nabrsuil zobke.

Dojeti to je bil cel križ. A hvala bogu, da me je Življenje fino skloftalo, da sem se po principu elektrošoka zbudila. In če le za hipec znova zatavam v kolektivno tkanje pravljičnih sanj, me »slučajno« spet iz sna prebudi meni zelo znan način obujanja Trnljučice…B O L E Č I N A.

Čustvena ali fizična, na meniju je več izbire, a ko pride praviloma nosi močno katarzično sporočilo in kopico AHA-jev. Ker jo prijazno sprejmem (razen pred polno luno, ko mi gre tako na jetra, da bi jo najraje….:-)), se le ta ne razvije več v trpljenje, ampak ostale le dobra porcija super sveže pristne bolečine. Ki pa mine. Kako hitro je odvisno od tega kako dolgo dovolim umu, da me mrcvari. Sedaj niti ne več tako dolgo. Če grem v meditacijo še manj. A včasih meditacijo preskočim, ker si želim prisotno videti kako se bolečina obnaša. Ne želim preživeti življenja v begu pred njo, kar bi lahko meditacija bila. Meditacijo posvečam odkrivanju novih dimenzij mojega bivanja in ne begu. To je odvisnost. Taka prefinjena, a je kompenzacija bolečini.

Pogovor o želji po popolnem svetu se z možem razvije v smeri nemoči. Občutka nemoči, ki ga čuti, ko se svet ne vrti v smeri, ki bi si jo želel. Ko mu omenim občutek nemoči me takoj prekine, da gre bolj za jezo in frustracijo. Povabim ga, da se ogleda. Da se postavi na oder in opazuje kako se vede, ko se stvari ne obrnejo v smeri perfekcije. » Joj pa bo res nemoč. Poglej kako nesrečno se repenčim, a na koncu s čikom v ustih nemočno obsedim na vrtu. Ti šment. « Povabim ga k temu, da mi pojasni kako sploh doživi nemoč. » Ni mi všeč. Ne maram je. Srh me spreleti ob njej« Nato se iz globim duše znova javi globlji glas, ki presega ego in nama pojasni:« Razumita, da je nemoč le sklop misli, ki vzpodbujajo občutke. Je del izkušnje o učenju kaj ljubezen ni, da bosta razumela kaj ljubezen je. Nemoč je le energija v gibanju, ki pa ni del vajine identitete. Je zgolj del vajine kreacije, a ni kreator. Je sploh mogoče še, da čutita nemoč, ko se zavesta svoje moči kot ustvarjalca občutka nemoči?« In že me zajame znani občutek mravljincev, ko se znova iz moje zavesti sprosti perpetum vibracija, ki si želi v razrešitev. Slišim jo kako se svobodno premika naprej in ni več del moje identitete. Nemoč nisem JAZ, ampak jaz SEM, ki se odločam za izkušnjo nemoči ali ne. Oujea!

Z močjo, Sarabraj.

Bogastvo sestrskih-bratskih krogov

Ravno sem se vrnila s čaja, ki smo ga imeli z dekleti. Ena živi v tujini drugi dve v Sloveniji. Pogovori so tekli o tem, kako si organizirati življenje, da bi bile vse manj obremenjene, da bi se znale vedno in povsod zavzeti zase, kako postaviti meje ljudem, ki jim je samoumevno, da nas izkoriščajo, kako pokazati svojo zrelo sebe svojim družinam , ki so naše meje zabrisali že dolgo nazaj in kako iz pepela otroškosti zazoreti v zrelo sebe. 

V trenutku, ko sem skozi srce poslušala naše zgodbe, sem se zavedla kako neverjetno podobno čustvujemo, kako se vse bojimo ranljivosti in se je po svoje celo sramujemo in kako zelo visoke cilje popolnosti smo si postavile. Čeprav izhajamo iz povsem različnih družinskih ozadij in resničnosti, smo se tam ob čaju v predbožičnem času, vse znašle v svojem sestrstvu na podobnih poljih življenjskih lekcij. Ta podobnost je v meni zavibrirala domačnost in občutek osamljenosti, ki nam ga čara ego, ko mislimo, da smo v svoji depresiji, anksioznosti in »nepopolnosti«, ki jih npr. Facebook ne more požreti, izpade v tej perspektivi vnovič kot iluzija. Dovolj je le, da si vzamemo dovolj časa in si ga posvetimo. Ena drugi, en drugemu. Da si dovolimo prostor, v katerem bi se ne glede na to kdo smo, kaj vemo in kako delujemo videli, slišali in podprli. V takšnih sočutnih pogovorih ni nič nenavadnega, da se iskreno izpovemo, da tudi najbolj »močni« klecnejo, da imamo skoraj vsi že izkušnje s čustvenimi vampirji, ki nas neizprosno učijo lekcij postavljanja lastnih meja. Te pa nas učijo, da se meje postavijo samodejno, ko se cenimo, ko se slišimo, ko se ustavimo in nežno objamemo. Takšni krogi, ko si v varnem okolju izmenjamo svoje ranljivosti, so jačale ženske v najhujših preizkušnjah in tudi danes niso nič manj pomembni.

Vem čas. Ta presneti čas in način kako nas ego prepričuje in nam dela čustveno zmedo ta pa neposredno vpliva na percepcijo časa, je res trn v peti vseh nas. Ko sem pred leti tudi sama dovolila čustvenim viharjem, da me vzamejo za talko tudi po cel mesec, sem tudi sama nenehno čutila, da mi čas dobesedno puhti. Neprizmeljena in v primežu neurij sem nenehno gasila požare. Danes, četudi me življenje nenehno postavlja pred težke teste, temu več ni tako. Meditacija in joga mi pomagata, da ohranim veliko več časa predvsem pa perspektivo opazovalke. Ker sem po naravi hiper ustvarjalna in se zelo rada strastno zakadim v več projektov hkrati, mi takšna pomiritev-jasnina prinaša veliko bolj racionalno porabo časa. Ob tem se jasno zavedam kako zelo pomembni so drugi, ko se v meni dogaja nekaj, kar morda zaradi prevelike osebne bližine ne bi mogla videti. Takrat je zrcalo v drugem najbolj dragoceno sporočilo na poti. Modrovati, da ne čakajte, da vas položi bolezen ali izgorelost je zelo lahko, a moje sporočilo ne gre v smer soljenja pameti. Rada bi vam prišepnila, da vas vidim, da niste sami, da se v takšnih in drugačnih notranjih temah duše danes tako ali drugače giblje veliko sorodnih duš. Rada bi vam pokazal v smer drugih, ki ravno tako iščejo pot kot vi in vam nežno položila na dušo, da se ne osamite. Ker res niste v stiski nikoli sami. Četudi vas ego neutrudno v to prepričuje. Le spomniti se morate, da morda pomoč ne pride v obliki kot ste si jo zamislili, ampak v drugih ljudeh, drugih situacijah kot sicer, a vedno potrkajo na naše duri zemeljski angeli. Le priložnost jim moramo dati, da jih pogumno prepoznamo.

Z milino, Sarabraj.