A moj duh se odloči, da bo po hoji čas za druženje med hojo pa ali čas za prevajanje sporočila duha tistim, ki to potrebujejo ali pa hojo v tišini. Ker imam s tišino že kar nekaj izkušenj (ja ja vem Alenka (moja sestra), da ko sva skupaj govorim kot dež, a mi po novem tudi tišina ni tuja.-) in neskončno uživam v njen), sem se odločila, da ji prisluhnem.
In poslušala škrtanje svojih pohodnih čevljev, čutila različne nianse vetra, zaznavala glasove narave, ki jih sicer z lahkoto prezreš....čutila sem mnogo različnih vonjav in zaznave so me naredile pravo divjo žensko.
A kljub vsemu je en del mene ostajal blokiran. Kot bi nekdo postavil v moje možgane nekakšno blokado in nikakor nisem čutila leve hemisfere. To sem čutila od očetove smrti. Da je del zavedanja odšel nekam v en "varen" brlog in se ne želi vrniti.
Ko sva bila tam daleč med gozdovi in hribi sama s tem telom uma, sem mu prišepnila, da je čas za najino srečanje. V enem od prelepih gričev se ustavim in dam jasno namero za to, da se soočam z delom sebe, ki je ostal tako šokiran ob smrti očeta, da po dobrem letu ne želi domov. Nato se napotim v Villafranco del Bierzo, kjer prespim v čudovitem hostlu (teh na poti ne manjka), srečam preljube prijatelje, ki omenijo, da obstajajo za naslednjo etapo tri možnosti. Ena od njih (imenovana Dragonte), je nemarkirana, kar je na poti redkost in menda je ne izbere veliko ljudi, saj si pri tako dolgih turah ne moreš privoščiti, da bi se izgubil. Preprosto nimaš moči za to. Poleg tega ima tri večje vzpone, kar se pri 38 kilometrih hoje še kako pozna.
Njihova pripoved me ne pritegne, saj sem si komaj pozdravila žulj na mezincu, ki me je mučil še kak dan nazaj. Pa sva se zmenila, da je to le strah pred napredovanjem in sam mi je pokazal pot kako naj ga pozdravim (vzameš sukanec in iglo ter jod....preluknjaš žulj in pustiš sukanec v žulju...iglo seveda vzameš ven:-)).Neverjetno kako intenzivno telo komunicira, če mu le omogočimo prostor za to. In naj ne izgubljam besed o tem kako zelooooooo je telo povezano s čustvi. One nation on station:-).
Ko sem se utrujena od vročine in hoje ulega v posteljo, sem si želela le zaspati. Pot je bila zelo dolga in trajala celih 12 ur. Za tisti dan sem imela resssss dovolj. Pa mi nekaj ne da spati.....Dragonte, Dragonte, Dragonte slišim. " Zmaj (Drago po italijansko) je nov izziv Tjaši. Saj si rekla, da imaš dovolj omejitev uma in come on jogin you can do it!!!!!".....ja pa ne no....ne...ne...ne.....im to old for this shit....pa za sabo mam že tako naporno leto, pa ne me j....., kaj pa moj žulj, pa kako naj se spustim v gozd nekam v neko vuko.....dej no dear spirit ne se hecaaaaaattttttttt..........tako nekako se je petnajst minut repenčil moj um, a mirno sem ga opazovala iz varne pozicije ptička na veji in mu dovolila, da se malo sprazni.
Zjutraj ob 5ih pa sem brezkompromisno vzela v roke nahrbtnih, si zavezala gojzarje in gasa. Ko sem iskala začetek, sem naletela na dve ženski, ki sta dan prej šli do začetka poti in se obrnili:" To je norost, če nimaš mape, kompasa ali česarkoli ne hodi tja!!!! Midve sva se pripravili na to pa naju je pot odvrnila!" Mirno sem jima odgovorila, da če bodo pogrešali Lokalno legendo s Camina, naj me pridejo iskati v Dragonte. Le za trenutek so se mi zašibila kolena, a še naslednji sem dobesedno poletela po cesti navzgor in izginila za ovinki. Ne vem kaj sta si mislili Avstrijki, ki nekaj o gorah že vesta, a gledati sta za mano vse do zadnjega ovinka.
A za mano nista prišli.
Najprej sem po poti vriskala, prvi vzpon se je namreč zaključil s čudovitim razgledom na vse strani in sončni vzhod, ki me je nežno pobožal je v mojem srcu prebudil tono radosti. Nadaljevanje je potekalo brez večjih težav in oznake v kombinaciji z vero v intuicijo so lepo kazale kam jo mahniti.
Prvo nelagodje sem čutila, ko se je na moji desni strani začel spuščati oblak. Če se to čudo veliko spusti nad moj del poti, sem pečena. V telo se je začelo vsiljevati krč in pospešila sem korak. Pogled okoli mene je namreč kazal na to, da sem res nekje bogu za nogo v tuji deželi...sama......stiska je v meni stestirala vero...in prosila sem svojo notranjo moč naj me varuje pred oblakom.....pot hvalabogu takoj zavije v desno in z največjim veseljem se poslovim o grozljivega trenutka.....nagrada pa spust, po katerem dobesedno stečem....in tečem polna radosti in neskočnih zalog energije...tečem...juhej....flock flock flock flock.....kaj je pa zdaj to.....potoček, ki nenadoma nastane blatna mlakuža z grmovjem, ki zapira vedno bolj pot....ma kdaj?...kdaj se je to zmanifestiralo?.......silim naprej, saj nazaj ne gre....na Caminu, si obljubim, grem vedno naprej nikoli nazaj....v tem trenutku se mi to ni zdela najbolj briljantna ideja....zabredem do kolen v blato.....srce začne biti, saj naprej NE MOREM....panika?....no way Tjaši....na tej točki sva že bili...no panik....in rinem naprej v hrib, vse okoli mene polzi in občutek imam, da sem resnično zaje......naredim krog, a nazaj ne grem.....sicer pa sem prehodila že 10 km in ni šanse, da se vrnem...NE...........spet želim na silo riniti čez grmovje in takrat čutim znova notranjo modrost, ki mi šepeta: NIČ NA SILO. ŽIVLJENJE JE HARMONIJA, JE TOK. NIČ NA SILO. SPUSTI KRČ IN ZADIHAJ. DOVOLI TOKU, DA PONUDI REŠITEV. Moj ego se temu želi za trenutek upirat ma ga kmalu utopim v blatu...in se umirim.
Takrat pa na sosednjih dve drevesih vidim znak S...verjetno v španskem jeziku to pomeni, da je godno za sekanje ali nekaj podobnega, a jaz čutim, da je to smer Santiaga.....in kot omamljena sledim smeri....hodim še pol ure po poti nakar naletim na znak, da je nekdo že hodil pred mano.....nekod je prijazno ob poti nastavil mini skulpture s kamenčki.....sesedem se na kolena in začnem kričati kot volkulja, ki ji vzamejo mladiča...kričim.....jočem......iz svojega telesa izstisnem vso težo, ki me tako zelo stiska zadnje leto.....in nadaljujem. Sonce pripeka, začenja se nov vzpon in moje vodne zaloge niso ravno velike, saj sem vsaki dan izbirala med težo in udobjem....tokrat nisem bila prepričana ali sem se odločila prav, saj sem z solzami pokurila kar nekaj mineralov in tekočine....ja res sem izlila iz sebe velikooooooo trde, lepljive energije.
Po vzponu dobesedno vzletim in čutim kako neverjeno močno postaja moje telo, da o umu sploh ne govorim. Telo prevzamejo mravljinci, adrenalin mi dobesedno šprica iz ušes. "Nisem prišla tako daleč, da bom dovolila umu, da me potre. Dovolj je bilo. Gremo dalje bejbi. ZMOREŠ!"
In sem zmogla, dvakrat sem padla na kolena, se zjokala in nadaljevala vsak korak lažja, močnejša, bolj prisotna. Del mene, ki se je izognil čustveni bolečini, v tej drami začenja dojemati, da je tukaj doma, da je varno kričati, da je varno celemu svetu izjokati, da je OČETOV odhod zame izjemno velik izziv, da me boli, da se tudi močni lomimo, ko je preveč, da se ranljiva...........da sem ŽIVA......
In ko se vsa ta čustvena drama, krč ko rojevaš svojo bolečino v varnem okolju neznanega hribovja na polno izrazi, se zgodi TAKOJ tok. Radostni tok življenje, ki steče skozi vsako celico, ki bije v srcu....pravzaprav ta tok nikoli ne odide nikamor le naš um nas prepriča, da delujemo v drugo smer.....tako lahko je:-):-)...
Na cilj sem prošla z novim žuljem, ki ga takoj namočim reko in stočim še zadnje solzice. Vidim kako vidno plahni, saj razume, da SEM DOJELA. Razume, da sem se iz hriba vrnila drugačna, da me je manj strah....čuti, da počasi ne bo več potreben.....to be continued:-)
Jutranji pogled na prve sončne žarke...romantika
OBLAKKKKKKKKKKKKKKKKKKKKKK
Si predstavljate gin tonik in mandljevo torto po takšnem izzivu...kako neverjeten okus ima, ko čutiš to na polno:-):-):-):-)...metabolizem tako hitro deluje, da se vse v trenutku predela...lahkota pa neverjetna....
Ni komentarjev:
Objavite komentar