Camino de Santiago - Local legend

Po tem, ko sem se v lanskem letu poslovila od ljubljenega očeta, s katerim sva imela epski odnos poln globine, čustev, vzponov padcev, a ljubezni skoraj nezemeljskih razsežnosti in po tem, ko sem uspešno opravila svojo operacijo tumorja in končala po tem še enkrat na urgenci zaradi popolne odpovedi sistema, je v meni dozorela močna namera po popolni spremembi. Ker v vesolju vse poteka po principu namera - akcija, se je le to takoj odzvalo in z začetkom leta sem bila brezposelna.

Po dvanajstih letih zone udobja je življenje stestiralo koliko je moja želja po spremembi resna....in mi dalo pravzaprav 0 možnosti, da obtičim, saj trenutek v katerem naj bi obtičala ni bil nič od tega kar bi zmogla prenesti. Kajti šele po očetovem odhodu sem se šele dobro zavedala, da naju je s preljubo sestro v zadnjih osmih letih zapustil starejši brat, mamica, tata in obe mucki - ena nekaj mesecev pred njim in druga le nekaj mesecev za njim. Popolna tabula raza, vakuuuummmmm.

Spraviti v polje zavesti tako veliko sprememb je na trenutke tudi zame velik zalogaj, saj se obrambni mehanizmi takoj aktivirajo, a sanje so tisto polje kjer si dovolim čutiti vso grozo tega, da ostaneš tako zelo SAM. Tudi vedenje, da gre le za misel in tona hvaležnosti za vsak trenutek, ki ga čutim, mi po aktivnih sanjah, ko v vsaki celici brez zavor čutim bolečino ob izgubi, ne pomagajo. Takrat VEM, da je čas za akcijo.

In Camino de Santiago, ko mi dobrih 850 km skoraj ni bilo dovolj, je bil prav to. Namen romanja je bil oditi na konec sveta - pomen končne postaje mesta Finisterra, da lahko tam skurim listek papirja, na katerem so zapisana vsa občutka, misli, slike in pravzaprav skoraj cela moja preteklost. In da izpustim mojega dragega tato.

A pot mi pokaže mnoge obraze, na katere sploh nisem računala. S kirurško nantačnostjo je odpiralo vsak sloj žalosti, jeze in frustracij, ki so zastirale pogled na moje srce. Na pot so mi prihajali ljudje in situacije, ki so mi jemale sapo, me krčile v joku žalosti in globoke sreče.

Ena takšni zgodb se nanaša na noč, ko mi ob dve zjutraj duša prišepne, da je čas, da se podam na pot v temi. Naboj je bil tako močan, da zdrava logika ni delovala in z lučko na glavi in nahrbtnikom na rami sem se podala v neznani gozd v Španiji iskati...POGUM. Sprva sem bila globo hvaležna za to, da se pravzaprav ne bojim tako zelo in bila ponosna na to, da sem se sploh spravila v to zgodbo. A kmalu je tisti tam gor, ki upravlja show začel spuščati efekte.

Prvi je sledil na sredi opuščene vasice na robu gozda, ko me je obiskalo osem mačk, ki so spuščale vse mogoče glasove. Priplazile so se za mojim hrbtom in začele prepevati najbolj grozljive glasove vredne top grozljivke. V želodcu me je pošteno zvilo, čeprav sem velika ljubiteljica muckov. A te zverke gozdne nočne? Hm....ne hvala. In že sem jo ucvrla v nov del gozda.

Tam sem spoznala kako naporno je hoditi ponoči in gledati okoli sebe. Svetlikajoče oči, ki se odsevajo v daljavi, ko z naglavno lučko siješ v smer niso ravno prijetne, pa četudi gre za bambi. Ponoči tega ne veš in naš razum začne s svojo dramo, da gre najmanj za zmaja, ki je ušel in sosednjega planeta.

Tako sem dojela tam sredi teme dve lekciji: KO HODIŠ NE GLEJ NAPREJ, SAJ S POGLEDOM UPRTIM V NEZNANO NE VEŠ KAJ TE TAM ČAKA. BODI POVSEM PRISOTNA V TRENUTKU, KORAK ZA KORAKOM. VEČ OD TEGA NE OBVLADUJEŠ IN TI POVZROČA LE STRAH. VEDENJE JE TUKAJ SEDAJ. Tako sem sprejela močno lekcijo prisotnosti in čutila v tem prav poseben mir.

Ine druga lekcija? NE VERJAMI UMU. TA VEDNOOOO PRETIRAVA. Verjetno je bil res le kakšen srnjak, ki me je spremljal na poti, a moj um...ah......

Vsa vznemirjena, da znova komuniciram s svojo dušo sem se pognala naprej. In padla na brado si ob tem spahnila ramo in krvavela od povsod. A takoj sem slišala glasek, ki mi je rekel:" Vzami hladen kamen in vode in si ga prilimaj na obraz. Nadaljuj"....in kaj sem " htela ku da se cbnem v rt in nadaljujem":-).
Ob tem nisem mogla razumeti kako je mogoče, da me je nahrbtnik tako močno zanesel na tla, da sem si še ramo poškodovala. Sila teže je bila tako nenavadno močna, da sem imela občutek kot bi me kdo prijel za lase in v polnem šusu pritisnil k tlem.

Ob tem naj ne pozabim, da je na moji desni tekla reka, ki se mi je zdela gromozanska in zelo, zelo, zelo me je plašilo njeno bučanje, ki je povsem onemogočilo moj čut za sluh in orientacijo. Da sem jo lažje sprejela mi je pomagala prispodoba, da je reka pravzaprav  moja podzavest, v kateri se trenutno odvija ur nebes, ki pa kot voda mora neovirano naprej in naj me tega ni strah. In smo znova pri lekciji SPREJEMANJA:-).

Po vsem tem sem imela dovolj. Sonce je začelo vzahajati in približevala sem se Pamploni. Mislim, da sem bila ena najbolj zgodnjih romark v zgodovini Camina, ki je obiskala mesto. No vsaj obrazi zaspanih občanov so dali čutiti, da sem milo rečeno nenavadna....:-)........Zakaj naslov Local legend? Ker se je zgodba o nori ženski, ki hodi sama ponoči po gozdovih razširila med romarji kot virus. Ko sem na eni naslednjih etap veselo čofotala po vodi je k meni pristopl Američan in mi začel razlagati o tem kako bi šel s sinom ponoči hoditi, a ga je malce strah. Zgodba o ženski, ki se je skotalila v reko in polomila čeljust in so jo prišli reševati neki Nemci mu je natrosla resen strah v kosti......hahahahahahaha......in znova je bil v igri um, ki je iz miša naredil slona.....hahahahahah......to be continued 

Tjaši Artnik Knibbe

 

Kamen na udarnino? Super ideja! V dveh dneh sem bila kot nova. Rama me pa tudi ni več bolela, saj je bila njena vloga vzbuditi občutek izgube kontrole. Ko sem to razumela in jo sprejela...sem delala že drugi dan sklece:-)

                                         Ste vedeli, da so sončni vzhodi tako zelo lepi? Urnik hitenja v službo nas  
                                         prikrajša za to lepoto, milino, ljubeče prebujenje...seveda je bil tisti po nočnem
                                         sprehodu še bolj čustven od vseh ostalih....

Po prvem vzponu....ko še nisem vedela kaj me čaka:-)