sreda, 1. oktober 2014

Camino de Santiago: All the same



Eno največjih daril te prelepe poti so bili ljudje. Iz celega sveta. Na mojo pot so prihajali ljudje iz Južne Koreje, Južne Afrike, ZDA, Nove Zelandije, Avstralije, Islandije, Irske, Velike Britanije, Francije, Italije, Nizozemske, Japonske…skratka od povsod in vsi na enem mestu, kar je prav posebna izkušnja. Posebej za nekoga, ki ga človeška duša tako zelo zanima. Smo zelo različni? Glede na težke zgodbe, ki jih Camino rešuje bi rekla, da..NE. Odločen ne v smeri tega, da bi kulturne razlike kakorkoli vplivale na naše bolečinsko jedro enkrat, ko je razdraženo. In tudi naše sočutje, ki ga na Caminu spontano razviješ je v svojem bistvu povsem enako ne glede na barvo kože, poreklo ali vero, ki ji pripadaš.

Tako ni bilo nič nenavadnega, ko sem srečala na poti iz Leona edinega črnopoltnega romarja, ki se je na Caminu strastno zaljubil. V ene dnevu je s poškodovano nogo prehodil nekje okoli 70 kilometrov le za to, da bi srečal svojo ljubo. Ko mi je brezpogojno in srčno razlagal o tem dekletu, ki ga poskuša uloviti po tem, ko ga je poškodba za več dni ustavila na enem mestu, so oči žarele kot le redkokdaj. Polna srčne energije sva se razšla in znova srečala dan pred Santiagom, ko je čakal v enem od gostišč nanjo. Menda je bil hitrejši, ker je hodil tudi ponoči in v dežju, ko se je ona ustavila in je tam čakal nanjo. Tisti dan sem tudi sama prehodila že dobrih 30 kilometrov, a nekako nisem čutila prave utrujenosti posebej pa me je poganjala misel na vse prijatelje, ki sem jih srečevala po prihodu na destinacije po Caminu in veselje ob tem, da jih še zadnjič objamem. Tako mi tudi 40 kilometrov skoraj teka ni pomenilo prave težave. Vodila me je čista ljubezen do ljudi, ki jim končno razprem svoje srce oni pa meni. In velika želja, da se srečamo znova. In tudi v tem primeru sem opazila kako zelo podobni smo, ko pozabimo na namišljeno embalažo, v katero smo zapakirani.

Ko je človek srčno prisoten, ni nič nenavadnega, da ti ljudje zaupajo svoje zgodbe in v globini zrcalne slike brezpogojnega drugega iščejo pravzaprav sebe. Tako je bilo zgodb s Camina zelo veliko in neverjetno se mi je zdelo kako zelo nas v teh časih bolečina zbližuje in po svoje združuje. Če sem mislila, da »pati« samo Slovenija in se utaplja v vlogi žrtve sem opazila, da se podobni programi dogajajo povsod po svetu. Ko bi bili nekje »vesoljci«, ki bi v naš zrak spuščali iste miselne vibracije, ki nas nato hromijo. No televizija in novi mediji vsekakor niso ravno v pomoč, če pa vemo še kaj o realnem prenosu energij in neverjetnem transferju, ki mu ljudje podležemo tudi, če se tega ne zavedamo, se lahko resno zamislimo nad tem koliko misli, ki jih mislimo in čustev, ki jih čutimo sploh pripada nam? Ko boste naslednjič v stiski se realno vprašajte koliko odstotkov bolečine, ki jo čutite resnično pripada vam. Presenečeni boste nad odgovorom in morda s tem pridobili še en delček zavedanja o širši sliki Življenja.

Camino je z svojo globoko neverjetno energijo v hipu iz nas čistil miselne programe, ki so nas vodlili v bolečino. Razlogi so bili sicer resni in noben, ki ga srečam na poti, ni bil »drama queen«. Šlo je za resne borce z resnimi zgodbami o tragedijah, smrti, fatalnih boleznih, umorih in še in še….ostajala sem oslupla nad tem kaj vse človek lahko na poti do svoje človečnosti, sočutja in miline doživi. Za preporod vase. Ko sem opazovala sebe in ostale na poti, mi je bilo vsaki dan bolj jasno, da ima bolečina svoj namen do trenutka, ko te dokončno ne katapultira ven in vsiljene miselne matrice, da moraš biti žrtev, če se ti pripeti nekaj bolečega in groznega. Ljudje, ki sem jih srečevala so bili pravi navdih pri tem, da temu ni tako. Da lahko izbereš pot prisotnosti, pristnosti, da lahko ceniš življenje veliko bolj kot morda tisti, ki se lahko še slepi, da te lahko bolečina naredi bolj ŽIVEGA in ne nujno bolj TRDEGA kot so nas to učili naš starši. Prav ŽIVOST in FLOW je nekaj kar na Caminu teče na pretek in se ne ustavi ne glede na to kako zelo bi se želel v določenem trenutku smiliti sebi. Preprosto te odpihne naprej in kot mala mušica se prepustiš tej sili, ki ti želi le dobro. Zapala sem mu, dragemu Caminu in pokazal mi je pot v iskrivo resničnost, na katero v žalovanju pozabim. 

Vsi smo spali v istih prostorih....
 Skoraj vsi šteli kilometre:-)....
 Čisto vsi bili soočeni z junk spanish hrano na poti in sanjali o domačih bučkah...no morda Američanom ni bilo tako zelooo težko:-)
Vsi smo imeli na vsake toliko dovolj ravne, vroče Mesete....
In vsem je zaigralo srce ob prihodu v Santiagoooooo.....-)

Ni komentarjev:

Objavite komentar