Ali naj se predam?

Dolgo je kar sem sedla za računalnik in izpustila Toku, da se piše. Tako ja. Dovolim, da steče. Včasih skozi pisanje dobim potreben odgovor drugič zgolj spontani uvid, ki ga nisem predvidevala v vprašanju, ampak le brezpogojno sprejela. Pisanje je zame način Biti v Toku. Se ne silim in hvaležna sem, da mi ni potrebno pisati iz nuje, ampak imam blagoslov možnosti, da se v njem odraža obilje spuščanja in prepuščanja. Na svojih delavnicah veliko govorim o pomenu Spuščanja. Pogosto na prvi vdih naleti ta beseda na odpor, saj se prepogosto povezuje s predajo, udajo in porazom. » Kako naj popustim sedaj, ko pa sem dala skozi že vsa mogoča zdravljenja?« Ali pa: » Ali pomeni spustiti kontrolo in moj udarniški korak to, da bom kot pasivni polž čakala na Življenje?« Legitimna vprašanja, ki se zdijo statičnemu in v matrico ujetemu umu povsem na mestu. Tudi »mojemu«. A ko hodimo po robu teh omejitev, jih testiramo, dražimo in raztegujemo, se zgodi povsem drugačen uvid v proces spuščanja.

Pred leti, ko sem še kot neutrudna Amazonka z bikovskim temperamentom (čeprav sem tehtnica po horoskopu:-)), na vrh gore nosila poleg sebe še kup drugih ubogih »žrtev« in bila znana po tem, da nikoli ne cedim (ampak res skoraj nikoli), je veljala ta moja lastnost borke in tiste, ki sili čez največja neurja, ki za seboj vleče pri tem druge in si jih po herojsko nalaga na ramena, za cenjeno. O kako je ugajalo mojemu egu, ko je nekdo le prepoznal to mojo častno vlogo in me pohvalil. Kot mali ptiček sem hvaležno zažvrgolela in se podala v novi hurikan. Prepričana, da sem tukaj prav zato, da rešujem in da sem čisto posebni lomilec ledu. Na polno. Svoje gibe, misli in občutke sem kontrolirala na način izrabe fokusa. Kako je to mogoče? Imela sem ponotranjeno sposobnost v zastal dih usmeriti vso svojo namero in nato kot najboljši apneaš v tem vztrajati. Seveda sem v pomanjkanju kisika s tem škodila svojim celicam in možganom, če se metaforično izrazim, a nič za to. Pomembo je bilo le:« Kako si pa ti zlata. In pridna. In od staršev si povzela le najboljše. V športu ti bo ta sposobnost koncentracije še kako prav prišla. Le tako naprej«. In sem poslušala. Pridna.

Do dne popolne izgorelosti in izgube vajeti. Jp ravno v tistih trenutkih teme noči, ko sem dojela kako zelo bogat je jezik bolečine in IZGUBE KONTROLE telesa, uma in duha, sem se vedno znova rojevala.« Vendar kako naj izpustim, ko pa me je strah, da če ne bom kontrolirala ljudi ob sebi bo vse še bolj kaotično?« Strah, ki se mi je kotalil po celicah (in se mi ob večjih izzivih še). Zelo znan zelo gosto vibrirajoč, a del izkušnje, ki se ji pravi…zorenje. Sprva sem izpustila, ker nisem več mogla držati, ker sem izgubila koncentracijo, s katero sem držala kontrolo pod…kontrolo. In v tišini vorteksa ugotovila, da se pravi Stik z Življenjem nahaja pravzaprav tam. Tam, ko so moje roke na polno razprte, srce čuti iskreno – včasih bolečino drugič svetlobo-, tam kjer sem del večje sile, ki krepko presega kontrol-frika egiča.

Kako se ta uvid nato praktično izkaže? Kot primer naj navedem točko, na kateri v tem mikro trenutku stojim. Vem kaj so moji darovi, vem, da zmorem zelo veliko, vem, da se prišla deliti Svetlobo, vem tudi kako jo bom v naslednjih letih delila…..in to je vse….kje, kako, s kom, čemu, kdaj…..vse prepuščam Toku. In tudi s tem kot pionir testiram meje. In prinašam nova vedenja v našo skupno izkušnjo. Ne gre za to, da bi sedaj vsem povprek solila pamet, da prodajo vse kar imajo, zapustijo življenje, ki ga imajo in sledijo iluziji o svobodi. Gre bolj za brezpogojno deljenje spoznanj, ki jih na tej poti polni negotovosti pridobivam.  Gre za namero, da zrcalim izkušnje, ki jih zelo nenavaden položaj »odrasle sirote« in »brezdomke« prinaša v našo skupno izkušnjo. Gre za polno zavedanje vrednote družine, o kateri tako zelo rada govorim. O ljubečih pretočnih odnosih, ki so tako zelo vredni in še prepogosto podrejeni skrajno ego vodenim dinamikam. Gre za to, da zrcalim pomen svojosti, a sočasno izjemno bogastvo deljenja tega obilja z drugimi…. Gre za to, da je lahko lažna popotniška svoboda zasvojujoča in te kmalu lahko zapelje na stran pota ega. Tista globoka svoboda, ki jo začutim ob mamini smrti, ni svoboda potovanja po svetu brez »navlake« družinskih odnosov, ampak globok občutek svobode, ko se osvobodiš pravzaprav okov sebe-ega. Tako osvobojen v popotovanju več ne iščeš sebe, ampak se bolj igraš alkimijo Življenja. Mene vodi po tej poti soustvarjanje Agape-ja ali bolje tiste najgloblje oblike Ljubezni, ki se lahko vedno znova rojeva med zemeljskimi bitji. Gre za Pot polno treninga Predaje. Tudi, ko stojiš do kolen v blatu nekje na sredi gozda v tuji državi premražen in prestrašen in Veš, da moraš spustiti krč.  Ali, ko se v vsej človeškosti zaveš kako zelo pogrešaš svojo družino in si upaš predati bolečini, ki sledi. Kajti le predan-v stanju brezpogojnega sprejemanja Življenja- lahko na polno užiješ vso kristalnost tega Toka.

Z ljubeznijo, Sarabraj.

Otopelost ali živost?

Sedim na sredi domače dnevne sobe in poslušam vrvež otrok z ulice. Tako kot nekoč, ko smo se tudi sami potepali po ulicah Markovca.  35 let je bilo to mesto vseh božičev, prelepih jaslic, dišečih pojedin, potepanj, poletnih radoživosti in predvsem ljubečih druženj. Z družino smo soustvarjali kopico prijetnih občutkov, kdaj se pa tudi fino skregali. Kar nas je delalo resnične in predvsem pa žive. Po tem, ko sem v zadnjih letih lahko med seboj primerjala različna okolja, v katerih začasno živim in različne navade srca, sem prišla do spoznanja zakaj mi je jug (s tem mislim tudi Slovenijo) tako zelo blizu. Ne toliko zaradi večje odprtosti ali kaotičnosti, ki se nekje ravno v Sloveniji loči na pol. Ali zaradi izgubljanja v birokratičnih procesih, ki so za naš južni um preprosto nelogični in izguba časa, ampak predvsem zaradi topline in še ene lastnosti, ki se mi pokaže kot kvaliteta šele po Nizozemski….zaradi živosti.

Naj pojasnim pojem živosti ali bolje njegovo nasprotje otopelost. Ko sem prišla v zlato deželo baby boomerjem, tulipanov in umetne narave, mi nikakor ni bilo jasno kakšno vibracijo čutim. Na eni strani izjemno napetost in bolečino v celicah, a na drugi nasmeške in hladnost. Zanimiva kombinacija ognja podtalnice in ledu na površju. Tako kmalu ugotovim, da je v tem okolju izjemno pomembno kaj si drugi mislijo o tebi in četudi jih imamo za odprte naj prišepnem, da temu v resnici ni tako. Ob tem to okolje globoko definira komformizem in prilagajanje celoti. Če ti to uspe, si zmagal. Seveda moj divji neukrotljiv duh temu nikakor ne ustreza in ni redkost, da se s tako naoljenim sistemom z lahkoto počiva. A po svoje si jemljem to kot učiteljica in raziskovalka življenja za izzivi. Na eni strani, da jugu povem kako izjemno očarljiv je in da na drugi sever prebudim v strastnost, ki so jo nadomestili s kontrolo. No res je, da bi se tudi mi lahko naučili njihove korektnosti, ki je vsekakor ena od top vrlin. Tam je čutiti tudi pomanjkanja boja za preživetje, ki mu kljubuje masa denarja pridobljenega dolgo nazaj v času in dominanca nad ekonomskim sistemom, ki ga sedaj vsiljujejo nam. Tudi toleranca do drugačnih je na severu (velja za večja mesta) nekaj, kar mi zelo ustreza, a razumem tudi, čemu pri tako majhnem narodu v kolektivno nezavedno vcepljen strah pred izginotjem.

Tudi hrana je ena tistih vrednot, ki bi jih morali ljubosumno držati zase in se še bolj aktivno ukvarjati z želišči in vse kar narava lahko ponudi. Naša voda ne bi smela biti v rokah tujcev, ampak se prodajati kot zadnji diamant. Naj ne zvenim osladno, ampak od kar sem svoje telo izpostavila svetu, ki se je ujelo v resno onesnaženje, svojo vodo pa filtrira iz morja, mi kar ne more odpustiti in nenehno se loviva v ritmih različnih intoleranc. Prej navajeno na divje šparglje, bezek in rman (ja naš oče je bil pravi zeliščar in vizionar, ki je že 40 let nazaj opozarjal na problem prazne hrane)  sedaj joče, ko mu na krožnih zlijem čorbo iz plastične zelenjave. Zamislite si kako nato kompenziram v Sloveniji.

Zadnjič me je starejša soseda vprašala, če sem se zredila ali kaj, ker sem se vrnila iz severa napihnjena kot žaba. Tudi sama ni bila prepričana kako naj me opiše, a opazila je, da se s telesom nekaj dogaja. Ta proces napihnjenosti nato s pravim detoxom usahne. Nima vsak tako zaznavnega telesa kot jaz, to je pa del moje raziskovane poti in mi telo služi kot telo zaznave, ki odkriva svet zavesti. Skozi nelagodje me pelje v svetove, ki so mi neznani in prav skozi občutje telesa sem prvič spoznala pojem otopelosti. Odsotnost živosti, ko se skozi telo namesto lahkotne čiste tekoče svetlobe pretaka gosta gmota in sluz. Jak. In ta vpliva na to, da postaneš neobčutljiv na okolje, da lahko preždiš ure in ure najprej pred računalnikom nato pa za tevejem in poslušaš najbolj neumne tv šove, ki gojijo to otopelost. Če se sprehodiš po podeželju po kosilu ni redkost, da naletiš na celo vrsto sosedov, ki gledajo isti šov, ob isti uri, z istimi sprejemniki. Okna so namreč brez zaves. Ta navada poskuša ujeti tudi Slovence, a ko opazujem po FB-ju meljavžnt ljudi, ki mahajo z vršacev, se podijo po Tibetu, kažejo svoje košarice z jurčki in lisičkami, nastavljajo fotoaparatu celo svoje prešvicane superge, se mi stori milo. Globoko vdihnem in izdihnem in si reče, da nas ne bodo uspeli z lahkoto ujeti. Četudi se večina sploh ne zaveda kako toksični so ti veliki na materiji temelječi sistemi, je duša tako inteligentna, da nas avtomatično sili v preživetje onkraj. 

»Pa kako lahko živiš izven sistema?«….moja izbira, da hodim po robu je individualna in namenjena temu, da kažem zrcalo kaj se tam dogaja in odpiram horizonte….z namenom, da se sistem mehča in omogoča individualnost. Gre za to, da ni lepšega kot skupnost, v kateri si lahko svoj, ki jo usmerjajo zreli posamezniki in ki se povezuje v sočutju in sodelovanju. Vrednote, ki našim staršem niso bile tako zelo tuje kot postajajo današnjemu človeku.

Narcizem se skriva za zlaganim individualizmom. A Človek, ki ima sebe, čuti močno željo po tem, da se poveže v ljubezni z drugim bitjem. Tako smo grajeni in to imam v krvi. A ne pa, da se skozi kanal otopelosti združujemo v sredice, ki jim vlada moč in kontrolo ter odsotnost živosti.

Tako dragi moji naj vam gre ves poklon. Vem, da ni lahko biti boj preživetja, a spomnite se na vso naravo, ki jo imate, na vsako divjo rastlino, ki vam kaže zrcalo kako živeti svoji, na vsak sončni zahod, ki se jasno spušča v noč, na vonj po sveže pokošeni travi, ki pri nas še diši, na divje cvetice, ki skupaj rastejo v najlepšem šopku, a vsaka svoja, na vsako zelenjavo, ki bogati vaš krožnik……….

Čemu sem hvaležna, da sem okusila sever? Zato, ker še nikoli prej nisem s tako prisotnostjo in globoko hvaležnim doživljanjem ležala na travi polni cvetočega timjana kot sedaj. Čutila sem potrebo po tem, da poljubim zemljo, se sezujem in bosimi nogami tacam naokoli. Ko sem se ulegla na trato, sem prav čutila telo kako se je razelektrilo in v to obilje spustilo napetost. Nato so stopile solze hvaležnosti, da to lahko občutim in hrepenenja, ker moja dharma trenutno VE, da je na severu prostor, kjer me trenutno najbolj potrebuje.

Z milino, Sarabraj

1.6……CENTER SOULUCIJA, SLOVENIJA

https://www.facebook.com/events/547904192054908/

1.7….DANCE FESTIVAL, GRČIJA

https://www.facebook.com/events/183997335291111/

Živeti na robu, a avtentično

Popotovanja zadnjih let so povsem obrnila na glavo življenje kot sem ga živela nekoč. Po tem, ko sem se dobesedno odklopila od vsega kar se poznala, se podala na popotovanja tako po svetu kot v notranje skrivnosti, spisala knjigo, za katero sedaj zbiram sredstva, da se uresniči, se začenja nova Pot, ki je povsem negotova, a tako zelo resnična. » Ali kaj pogrešaš prejšnji vznemirljivi poslovni svet?« me je na eni od zadnjih delavnic vprašala uspešna slovenska managerka. Zamislila sem se nad tem kako si ljudje predstavljajo življenje sodobnega jogija. Mir? Spokoj? Sedenje na kamnju in meditiranje? Naj pojasnim, da moja duhovna resničnost ni najbolj podobna tej liniji, saj sodim med tiste Duše, ki so si izbrale, da bodo v teh ključnih časih transformacije povsem sledile navodilom Duha in sporočilom, ki se kot posodobitve softvera loudajo dnevno v moje možgane. Ti so le receptor, ki v besede in delovanje nato spremenijo v kar mora biti storjeno. In ta Vir se je odločil, da me potisne v kaotične dele trenutne resničnosti (Paris, Bruselj, Amsterdam, Grčija, Slovenija, Egipt…), navkljub temu, da si moj Um še vedno želi zbežati vstran od ponorelega sveta.

Vem, da ta del spokoja v fizični obliki še pride, a prej je potrebno zavihati rokave in poskrbeti za to, da se aktivira kar največ Svetilnikov -  posameznikov, ki se ne bojijo zapustiti svoje stare identitete in so dovolj drzni, da s pozicije zrelosti zakorakajo v celovitost sebe. Pri tem ne gre za »hipi princip« nezrelega otroka, ki si želi svet poln mavrice - danes se ta princip delovanja v Eu in ZDA zelo jača in pretvarja v nekakšno na eni strani sanjsko resničnost polno fiktivne svetlobe in na drugi »Fuck you« jogije, ki se ne dajo zlomiti, saj so tako presneto fleksibilni - ampak za to, da integriramo v svoj racionalni ter telesni del še čustvenega  (zelo pomemben in nepriljubljen) in nato duhovnega ali tistega, ki transcedentira zgolj zavedanje telesa in materialnega. Kajti, ko smo poravnani na vseh nivojih delovanja smo lahko Celoviti. 

Pojem, ki ga dojamem šele v zadnjem letu med pisanjem svoje knjige s Camina. Ko sem bila dovolj pogumna, da sem pogledala v svojo temo in svojo ranljivost in si nalila čistega vina, da bo to del, ki bo še vedno v meni občasno vzbujal strahospoštovanje, a me sočasno vračal v moč. S tem, ko bom namreč v svoj trenutek vračala dele sebe, ki si želijo biti realizirani, bom vedno bolj polna-cela. Takrat pa ne potrebujem stimulansov iz okolja in lažnih identitet, ki me polnijo z…zrakom. Stanje, ko si kot žaba, ki se polni in polni in ker je tako zelo polna, ne zmore več pošteno vdihniti. Zato izgubi stik z Virom, saj ta potrebuje vdih, da se srečata. In pri tem ni pomembno v kakšno embalažo se strpamo. Naj bo to identiteta uspešnega mladega podjetnika ali najbolj popularnega duhovnega učitelja. Če nismo predani avtentičnosti, smo predani boju proti njej in seriji obrambnih mehanizmov, ki nam onemogočajo, da bi jo uvideli.

 » Ampak kako lahko živiš tako brez vsake kontrole? Ali te ne zanima kaj si o tebi mislijo tvoji obiskovalci delavnic in jih vsaj z nekaj maili po dogodku ne napadeš z dodatnimi ugodnostmi, da se bodo vrnili? Kako zmoreš, da te ne prime panika in se začneš krčiti v strahu, da bi kdo vzel tvoje »stranke« in si nikogar ne lastiš? Kako si lahko ta presneto pretočna?« me je po čudovitem dogodku na sredi Amsterdama, kamor me je sočasno z intenzivni energetskimi čiščenji te države vodil Duh, vprašala čudovita organizatorka »moje« delavnice. Smejala sem njeni goreči prizemljeni kontroli in načinu, ki mi je tako zelo znan, da bi vsaj navidezno kontrolirali vsakdanjik. Izgorelo telo sicer priča, da kontrole ni več, a um še kar vztraja na točki, da je potrebno biti do strank prekomerno uslužen (kje je sploh konec te uslužnosti-bolezen?), da si moramo izbrati še dodatne kanale promocije in še dodatno vrednost, da bodo le veseli tile »naši« ljudje. Pa kam tako pljujemo? V svet poln kompleksnosti in presežka ponudbe, kar se danes kaže že kot problem in zasičenost. Ljudje ne marajo več kompleksnosti in vedno bolj jasno postaja, da se moramo vrniti v  preprostost, a pristnost. To je vizija, ki mi jo je predal v doto že dolgo nazaj preljubi oče in pri svojem ustvarjanju to upoštevam. Ni vedno lahko, saj je jezik, ki ga govorim včasih povsem drugačen od druge strani, ki je okorela in uokvirjena, a ko se zgodi stik se lahko iz tega tako veliko naučimo. Sicer pa mislim, da pot vizionarjev zaradi svoje funkcije oranja ledine ni bila nikoli pravi piknik.

Zakaj torej preprostost? Ker nas kompleksnost odtujuje od Vira. Ta za svojo komunikacijo ne potrebuje zlatih držal na baročnih stolicah, debelih angelčkov upodobljenih na slikah ali pisarn na vrhu nebotičnika, da bi bili le bližje Viru. Komunikacija z virom je lahkotna in povsem pretočna. Ne potrebuje orodij in oblik, ker je vsemogočna in prisotna pri vsakemu. Ne diskvalificira nikogar ne glede na raso, spol ali izobraženost. Večinoma je prazen um in lahkotno telo prava prednost, da nas obišče.

V mesecu maju in juniju ste vabljeni, da skupaj okusimo plemenite energije povezanosti z neskončnim virom energij in da v svoje možgane naložite program….Pretočne Preprostosti.

7.5……EIA CENTER, HRVAŠKA

https://www.facebook.com/events/1049261941779186/1049263118445735/

24.5……TRINITI JOGA, SLOVENIJA

https://www.facebook.com/events/582594371918725/

1.6……CENTER SOULUCIJA, SLOVENIJA

https://www.facebook.com/events/547904192054908/

1.7….DANCE FESTIVAL, GRČIJA

https://www.facebook.com/events/183997335291111/