petek, 28. november 2014

Camino de Santiago: Ples kontrole in krivde

Ko smo se pri kundalini jogi učili povezovanja z dihom in čutenja sporočil svojega telesa, sem imela sprva kar nekaj težav. Naučena, da telo prepuščam slučaju in poslušam izključno misli, mi je zavestno zaznavanje nečesa tako odtujenega predstavljalo prav zabavno oviro. »Sledite dihu« nam je prigovarjala učiteljica in uvid v to, da ta reč imenovana dih resnično potuje po mojem telesu, se mi je zdela fascinantna. S treningom in meditacijo sem začela vedno bolj subtilno zaznavati svoje telo in to kar mi sporoča, a še zdaleč nisem slišala niti 1 odstotka tega kar se tam dogaja.

Ker verjamem, da sem na tej zemljici tudi z namenom, da raziskujem svet nezavednega, se mi zdi potovanje po svojih celicah prav posebna avantura. Z zelo omejenim vedenjem, ki ga imam pravzaprav o tem tako čudovitem ustroju, si tudi na Caminu privoščim dovolj trenutkov polne prisotnosti, ki jih namenim telesu. Primarna naloga je bila ugotoviti kako je povezano moje zablokirano črevo s tem, da je oče odšel. Po njegovi smrti sem namreč začela v telesu zaznavati kopico sprememb. Laktoza in gluten sta postala čez noč boleči izkušnji, ki napihneta moj kolon kot balon, da o bolečinah sploh ne govorim. Zanimalo me je, zakaj se je odločila udariti bolečina prav tja.

Klicala sem jo na plano, ji prigovarala, da mi pove kaj jo muči. In dojela, da je ključ pravzaprav znova KONTROLI. Stari znanki kontroli, ki se aktivira vsakič, ko življenje kot ga živimo pokaže svojo ranljivo podobo. V mojem primeru je šok nastal, ko sem morala skakati med Koprom in Ljubljano, ko sem se soočala z nesočutnim slovenskim zdravstvom in socialo, ko sem iz top organizatorke v treh mesecih povsem izgorela. Četudi sem se zavedala pomena vpletanja drugih ljudi in koristnosti njihove pomoči, me je časovna stiska tako zelo presenetila, da mi je občasno zmanjkovalo kar sape. Pri vsem tem, seveda ni pomagalo to, da nisem imela časa za dober jok in vsaj malce spuščanja stresa na plano, saj za to nekako v popolnem mrku ni bilo časa.

O času vem veliko. Odkar sem okusila popolno prisotnost, sem opazila, da je lahko čas zelo raztegniti posebno, če se zavemo vseh misli o tem, kako zamujamo življenje s skrbmi o včeraj in jutri in nas je v SEDAJ resnično zelo malo.

A, ko je SEDAJ tako zelo naporen, kako si pomagati ob tem? Spoznanja me pripeljejo do tega, da sem pri očetu že vedela kako pomembno je poskrbeti kot skrbnik umirajočega zase. Kako pomembno je sočasno narediti vse kar je v naši moči, a sočasno delati na tem, da sprejmemo, da je sila življenje-bolezen-smrt včasih preprosto močnejša od naše še tako neverjetne namere, da nekoga potegnemo ven iz škripcev.
Zgodbe o ljudeh, ki jih reši nekdo drug, v meni od nekdaj vibrirajo  misel, da je mogoče drugega resnično rešiti. Ustvarila se je prazna iluzija o reševanju in pomoči, ki sega daleč onkraj naših omejitev, ko v resnici en drugemu ponujamo zgolj brezpogojno oporo. LJUBEZEN. Ta lahko nato naredi potreben »čudež«, če je namenjeno, da nekdo ostane med nami ali »čudeže«, če je čas, da se njegov duh znova zlije s celoto. Ugotovim, kako pomembno je spustiti pričakovanja, ideje o tem, da smo KRIVI, ker smo bili prepričani, da smo mi odgovorni za umirajoče. Ta enormna odgovornost nas lahko nato stisne pod težo in nam ne pusti dihati.  Dovolj je bilo neresničnih hipotez in zamisli, ki nam povzročajo tako veliko gorja. Ko smo namreč v tem primežu »reševanja«, se prerado zgodi, da nase povsem pozabimo. Zanemarjenje lasten duše in telesa, pušča lahko neizmerno grobe posledice, ki se jih nato s težavo rešimo, saj smo izrabili skoraj ves potencial za boj s KRIVDO.

Egoizem? Pogosto je nato slišati glas v glavi, ki nam prigovarja, da smo egoisti, če se v takšnih primerih poslušamo. Če nam duša kriči, da nehajmo delovati onkraj svojih zmožnosti, ker nas v to sili KRIVDA. Če nas poganja LJUBEZEN, ni težav, a ko se vsili v ta odnos pričakovanje po reševanju LJUBEZEN, kaj kmalu klikne v BEG PRED KRIVO. Ko nato obnemoremo se tolažimo s tem, da smo sicer povsem na koncu in se nam obeta več let rehabilitacije (če si bomo zanjo seveda vzeli čas), a vsaj grozljivega občutka krivde ne bo.

Naj spišem še nekaj uvidov, ki jih dobim na Caminu o krivdi. O njej razmišljam že več let in vedno znova se mi prikaže v povsem drugi luči, ko jo posplošeno razumemo. Krivda, kot jo čutim najprej v svojem telesu in mi šele nato pove svojo zgobo, je v resnici opozorilo, da jadramo v smer, ki ni najboljša za naše srce. Krivda nas le opozarja npr. v takšnih primerih, ko »rešujemo«, da s to vlogo moramo prenehati in se vrniti nazaj vase. V točko sidrišča iz katerega nato ne bezljamo, ampak služimo kot neprimerno močnejši temelj bolnemu. Takrat smo v svoji zrelosti in nič nenavadnega ni, da svoji okolici povemo, da smo utrujeni in da potrebujemo roko.

Kako jo odnesem pri očetu? Mislim, da me znova odnese skozi izkušnjo strah pred tem, da ga bom na koncu s kakšno neljubo potezo razjezila in da bom morala nato celo življenje živeti s tem. Bila sem sicer zelo zavestna tega in poskušala svojo jezo (beri nemoč) kanalizirati kje druge, a ker me je ujel občutek odgovornosti za to, da bo njegov odhod spokojen, sem se ujela tudi v zanko časa. In nabirala v sebi energijo čustev, ki se niso imela časa izraziti, saj sem si znova nakopala skrb in odgovornost za nekaj kar pravzaprav ni v mojih rokah. Z ljubeznijo lahko spremljam, lahko negujem in lahko spoštujem umirajočega, a on je tisti, ki takrat igra ključno vlogo, on je tisti, ki ima moč za to kako bo odšel in ali je morda čas za čudež. No recimo bolje on v sodelovanju s svojim višjim jazom, ki se lahko v takšnih trenutkih na polno manifestira. Takrat se pogosto zgodi, da se človeku vse postavi na glavo in morda celo ozdravi.

A naša goreča želja po mojih dosedanjih izkušnjah ni dovolj. Gre bolj za odločitev duše odhajajočega, ki včasih preprostno mora naprej ali pa nujno še ostaja v fizičnih ciklih. Če to sprejmemo, se iz našega hrbta skotali ogromna skala in mi smo lahko le še najbolj čisto kar smo… brezpogojno sočutje in milina, osvobojeni sodb in predvsem pričakovanj, ki nas nato silijo v krivdo. A če jo razumemo dobrohotno, vem da je le orientir na poti v srce.





sreda, 19. november 2014

Članek Primorske novice: Pogum, da sprejmeš, kar ti je bilo dano. Pogum, da siješ.

Zgodba o Tjaši Artnik Knibbe je zgodba o ženski, ki izhaja iz ljubeče, a z odvisnostmi obremenjene družine. Vedno se je počutila kot tista, ki mora reševati probleme drugih, dokler niso bili pritiski prehudi in je mehurček počil. Svet je začela dojemati drugače; pustila je službo in se poglobila vase. Odločila se je, da bo poslušala svoj notranji glas, ki jo je popeljal na 850 kilometrov dolgo romanje, da se dokončno odveže od preteklosti.
 
Tjaši Artnik Knibbe se je rodila v Ljubljani, vendar se je družina že kmalu po njenem rojstvu preselila na Primorsko. Z bratom in starši - oče je bil Bric, mama pa iz Prlekije - je živela najprej v Luciji, nato pa v Kopru, kjer se jim je pridružila še mlajša sestra. “Oče je bil vodovodni inštalater. Bil je zelo globok in predan sočutju, zato so si ga ljudje zapomnili. Iz najmanjšega detajla je znal narediti zgodbo, ki je sogovorniku dala misliti,” se Tjaši spominja svojega očeta Franca Artnika, ki ga, malo za šalo, zelo pa zares, preimenuje v čisto svojega osebnega guruja.

Tesno povezano družino so zaznamovale težave z odvisnostjo. “Oče je imel težave z alkoholom, brat pa z mamili. Oba sta imela močno osebnost, hkrati pa sta v sebi skrivala veliko bolečine. Oče je bil vizionar, ki je videl stvari vnaprej. Videl je ljudi in njihove usode. Bil je čuten, ljubeč, prisoten, hodil je v naravo. Učil me je, naj rešitev ne iščem v drugih, temveč v sebi. A sočasno je vedno poudarjal, da človek ni sam sebi namen in da brez ljubezni nam živeti ni. Njegovega alkoholizma nisem nikoli razumela kot nekaj zlonamernega. Jasno mi je bilo, da je drugačen, in da je zelo trpel v okolju, v katerem je živel,” se spominja Tjaši.

Kasneje se je oče ozdravil alkoholizma, in s Tjaši sta imela na razpolago več kot desetletje, da se naužijeta drug drugega. Tudi bratu je uspelo, da se je začasno ozdravil odvisnosti. Bil je prvi Slovenec, ki se je pridružil Don Pierinovi skupnosti Srečanje; najprej v Italiji, nato pa še na Tajskem. Tjašina starša sta o novem načinu zdravljenja narkomanije prva spregovorila v slovenskih medijih. Ko pa se je brat vrnil v domače “toksično” okolje, je znova zapadel v odvisnost in umrl. Nato je za rakom zbolela še mama.

Notranje prebujenje

Tjaši je medtem v Ljubljani končala študij komunikologije. Za nekaj časa se je vrnila v Koper, tudi k odbojki, ki jo je redno trenirala in igrala v koprskem klubu. Zaposlila pa se je nato spet v Ljubljani, kamor se je tudi za stalno preselila. Poročila se je z Nizozemcem Remcom Knibbejem.
V časopisni hiši Dnevnik je začela delati v oddelku tržnega komuniciranja, kjer je med drugim vodila projekt Gazele. Delo je doživljala kot zelo stresno in odgovorno. “Če izhajaš iz družine, v kateri je veliko odvisnosti in čustvene bolečine, si že od malega navajen igrati vlogo odraslega. Vendar te nenehno prevzemanje odgovornosti v odrasli dobi začne utrujati. Preveč osebno sem jemala stvari in preveč sem se gnala. Pogosto sem izgorela od izčrpanosti, nato pa so mi dodelili mesto novinarke, kar me je rešilo,” meni Tjaši.

Mamina smrt pred štirimi leti je popolnoma spremenila njeno dojemanje sveta. “Ko je mama odšla, je del mene odšel z njo. Tako sem bila prisotna pri njenem procesu umiranja, da sem si skupaj z njo želela oditi tudi sama. Še prej sem želela nase pritegniti njeno bolezen, kajti v družini sem bila vedno tista, ki mora reševati probleme. Res se je v meni razvil tumor, ki pa k sreči ni bil rakav, a sem vseeno morala na operacijo,” se težkih dni spominja Tjaši.

Ko se zgodiš sam sebi

Doživela je globoko notranje prebujenje. “Po mamini smrti je bilo vsega preveč. Mehurček je počil. V tistem poku sem se pravzaprav zgodila sami sebi. Popolnoma sem se predala energiji in prepustila toku življenja. Občutila sem močan notranji mir. Tudi kot novinarka sem začela obiskovati delavnice in pisati članke o duhovnih temah. Srečala sem veliko učiteljev, ki pa so se mi zdeli še vedno preveč vpeti v svoj razum in niso bili pristni.”

Očetova smrt je bila popolnoma drugačna - hitra. “Verjetno je bil to tudi edini način, da se je najina močna vez pretrgala,” razmišlja Tjaši. Očetov odhod je vzela kot izziv, da je bila ves čas popolnoma prisotna in bolečini ni dala priložnosti, da jo zaduši. Odločila se je, da bo naredila vse, da bo poglobila in razširila očetova vedenja in to, kar sta skupaj ustvarila.
 
“Imej pogum, da sprejmeš, kar ti je bilo dano. Pogum, da pokažeš svojo svetlobo, brez fasad, brez umika. S tem se ukvarjam zadnja leta. Nisem šla živet daleč v gozd. Življenje me je z globoko duhovno izkušnjo pustilo v okolju, v katerem sem živela že prej,” pripoveduje Tjaši.
Pustila je redno službo in se popolnoma predala novi poti. “Mož je obljubil, da bo poskrbel za mojo finančno varnost, da se lahko za nekaj časa popolnoma prepustim brezpogojnemu toku življenja. Ženska ima še posebej izražen instinkt, da mora poskrbeti za svoj dom in družino, kar jo lahko v takšnih primerih tudi omejuje,” meni naša sogovornica.

Iz duhovne iskalke se je kmalu spremenila v raziskovalko. Tudi Camino - znamenita španska Jakobova romarska pot - je bil eden takšnih izzivov. Še prej pa si je vzela nekaj mesecev za meditacijo in poglabljanje vase. “Prisotnost, nevtralnost, sočutje in milina. To so štiri ključna sporočila, zaradi katerih me je življenje zdaj aktiviralo, tako kot mnoge druge ljudi, da skupaj ustvarimo novo resničnost.”

Prva lekcija Camina

Prva lekcija Camina se začne, ko začneš pakirati nahrbtnik, je ugotovila Tjaši. “Sama se odločim za majhen, 30-litrski nahrbtnik, in premišljeno vanj zložim stvari, ki jih prej tudi stehtam. Zamisel o tem, da bom mesec in pol hodila po svetu s tako malo prtljage, me ves čas sili v smeh. Končno. Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah, je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake,” je zapisala v svojem blogu.

Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Tjaši je pot začela v francoski vasici Saint-Jean-Pied-de-Portu, že po prvem prelazu čez Pireneje pa je bila v Španiji. Prehodila je 850 kilometrov, saj poti ni zaključila v Santiagu, kjer se zaustavi večina romarjev, ampak je nadaljevala proti obali Atlantika in čarobnega obmorskega mesteca Finisterra, kjer je pri svetilniku obredno zakurila svoja oblačila in v ogenj odvrgla vse misli, ki so jo vezale na preteklost. Dni, ki jih je preživela na Caminu, ni štela. Popolnoma je pozabila na čas in na koncu celo zamudila let domov, a se je vse lepo izteklo. “Hodiš, ko čutiš, da je čas, in se ustaviš, ko se tako odloči ritem. Vredno poskusiti, saj sicer ne vidim pravega smisla v duhovnih potovanjih. Časovnice so le zrcalo kontrole, ta pa odraz strahu in negotovosti. Zelo sem hvaležna, da mi je uspel popoln umik,” svojo hojo opisuje Tjaši.

Hodila je v glavnem v tišini. “Na Camino pridejo različni ljudje. Nekateri so fizično zelo pripravljeni, drugi popolnoma nepripravljeni. Na koncu sem doumela, da je bistvena razlika, kdo je šel skozi Camino laže in kdo teže, v tem, kakšno lekcijo se je moral naučiti. Najtežjo izkušnjo so imeli tisti, ki so želeli imeti največ kontrole. Vsak dan so načrtovali, koliko kilometrov bodo prehodili. Pot so razdelili na etape in prebrali veliko priročnikov. Tudi vodnik po Caminu lahko kdaj smiselno pogledaš, recimo na odsekih, po katerih hodi veliko ljudi in moraš zvečer pohiteti, da dobiš prenočišče. Enkrat sem si tudi jaz dovolj zgodaj rezervirala prenočišče, čeprav je bilo moje vodilo, da se popolnoma predam poti. Ampak to še ne pomeni, da ne smeš biti praktičen, ko je to potrebno. Pokliči, rezerviraj, in potem se predajaj vso pot, saj veš, da te zvečer čaka prenočišče.”

Ponovni zagon

Hoja ji ni predstavljala pretiranega napora. Meje, za katere je bila prej prepričana, da jih ne more preseči, je presegla večkrat in z lahkoto. Tudi trenirala pred potjo ni veliko, čeprav je bila prepričana, da bi morala. “Camino je tipičen primer, kako lahko z brezmejno duhovno močjo presežeš prepričanje, koliko si dejansko sposoben. Predaš se igri in dialogu med telesom, duhom, mislimi in čustvi. To je samodejen, avtoregulativen proces. Ko nič ne delaš in si dovoliš, da samo si. Vsi smo navajeni delovati: moramo meditirati, moramo trenirati, moramo prebrati določeno knjigo, da v nas vzbudi neki impulz. Ampak ujamemo se v past, ko mislimo, da moramo kaj narediti, da pridemo v stanje, ko samo smo. Nasprotno, za kaj takega se moramo umiriti in ne delovati. Šele ko dosežemo to stanje, se potem ponovno aktiviramo. Sama sem to prvič storila prav na Caminu.”

Na poti jo je poiskalo veliko mladih; včasih so kar nekaj časa hodili za njo, preden so jo ogovorili. Slišali so, da ženska, ki hodi v tišini, nosi sporočila. “Ta sporočila so bila res močna. Ko hodiš v tišini, čutiš vibracije, ki jih oddajajo ljudje, in brez besed zaznaš njihove zgodbe. V vsakodnevnem življenju je preveč hrupa. V samoti in v stiku s čudovito naravo pa začutiš svojo avtentičnost, zaslišiš se in zaveš, kdo si.”

Preseganje omejitev

Več globokih izkušenj je doživela na poti. “Pot po puščavskem delu, Meseti, je brutalna za vsakega, ki živi v glavi. Marsikdo se je tega dela poti tako bal, da je šel na avtobus in ga preskočil. Fizično je ta etapa naporna, ker je tam zelo vroče. Še bolj zanimivo pa je to, da ob poti ni raznih dražljajev, ki ti sicer okupirajo um. Ničesar ni tam, razen kamenja.”

Šok, ki ga doživiš v tisti praznini, je velik, priznava Tjaši. “Ne znamo več živeti brez stimulansov. Jaz pa sem se sredi puščave počutila kot riba v vodi, ker sem se znala popolnoma predati izkušnji. Med hojo sem doživela eno svojih najlepših in najglobljih meditacij.”

Nekoč pa se je odločila, da si bo zavestno naložila več bremena, kot je menila, da ga zmore. Želela je izkusiti, kje so njene meje. Odločila se je, da bo pomagala invalidu na vozičku in njegovemu prijatelju, ki ga je potiskal po Caminu. “Stalno sem ju srečevala, in nekoč sem vedela, da je čas, da jima pristopim. Začela sem potiskati invalidski voziček in hodila celo hitreje od moškega, ki je voziček potiskal prej, zdaj pa je začuden sopihal za mano in mi prigovarjal, da nisem normalna, ker hodim tako hitro. Prepustila sem se energiji in se nisem obremenjevala z ničemer. Voziček sem pripeljala do vrha hriba, nato pa mi je moški, ki je sedel v njem, rekel, naj raje počakava na njegovega prijatelja,” v smehu pripoveduje Tjaši.

Tisti dan je spoznala, koliko v resnici zmore. Duhovno, psihično in fizično je dala vse od sebe, naslednje jutro pa se je vsa sveža zbudila že ob pol petih zjutraj in se veselo odpravila na pot, čeprav je lilo kot iz škafa. Prehodila je 40 kilometrov in spoznala, kako nas um po nepotrebnem omejuje.

“Camino mi je bil pisan na kožo, ker sem v sebi nosila veliko čustvene bolečine. Hoja pa je fizični napor, pri katerem se tudi spotiš, in to mi je zelo dobro delo. Bolečina je vse bolj prihajala na površje, v naravi pa sem se počutila dovolj varno, da sem bila lahko ves čas v stiku s to bolečino. Hoja je zelo ritmična, zato lahko z njo zelo lepo uravnovesimo telo in umirimo psiho. Še posebej, če vsak dan dolgo hodiš. Na Caminu sem si pridobila veliko fizične moči, moje telo pa se je precej spremenilo, tako da sem zdaj včasih kar presenečena, ko uzrem svojo novo podobo,” pripoveduje Tjaši. Sprva ni nameravala pisati o Caminu. Niti fotografskega aparata ni vzela s sabo, kot to mnogi počno, da po vrnitvi objavijo potopis. Ni se javljala prijateljem na Facebooku, le možu je vsake toliko poslala sporočilo, pa še njega je prosila, naj je v mislih ne spremlja in naj ga ne skrbi zanjo.

Ko pa se je vrnila s poti, si je spet zaželela pisati. Bila je presenečena, saj je po očetovi smrti zaradi žalovanja izgubila voljo za pisanje. Objavila je prvi blog, potem pa se ji je odprlo. Vedela je, da mora spregovoriti o svojih izkušnjah.

Bloge na svoji spletni strani sparklyreality.com zdaj prevaja tudi v angleški in nemški jezik. Načrtuje tudi snemanje kratkih videosporočil. Čeprav se je v svojem zasebnem življenju zadnja leta raje odločala za samoto, je zdaj zlahka našla pot do ljudi. “Duhovnost je naša prava narava, ampak tu na zemlji moramo doumeti, kaj to pomeni v praktičnem smislu. Živeti moramo pristno: da drug drugega vidimo, da se opazimo in ne gremo kar mimo, če koga kaj boli. Vzeti si moraš čas, da prisluhneš, in vedno težiti k temu, da iščeš rešitve in ne konfliktov. Ko si v stiku sam s sabo in z naravo, za življenje potrebuješ zelo malo. Naravno težiš k temu, da si v družbi sorodnih duš in se zavedaš, kako pomembna je ustvarjalnost. Nesmiselno je zadrževati energijo v sebi, veliko bolje se je izraziti,” je prepričana Tjaši, ki svojo vlogo zdaj vidi v pisanju. Pripravlja tudi skupinska srečanja in meditacije. Ljudem želi pomagati pri ozaveščanju raznih vedenjskih vzorcev, ki jim preprečujejo, da bi se predali in polno živeli.

V glavi ima še vedno seznam stvari, ki jih želi narediti do svojega 40. leta. Seznam je začela uresničevati letos. “Za toliko stvari si rečemo, da jih bomo enkrat uresničili. Ko pa sta moja starša odšla, sem se začela spraševati, kdaj bo zame nastopil ta 'enkrat'. Kdaj bom nehala govoriti, da se mi kaj ne da in da česa ne zmorem?” se sprašuje naša sogovornica.

Seznam strasti

Ko se je vprašala, katere so njene zemeljske strasti in česa ji bo žal, če v življenju vsaj enkrat ne poskusi, ji je takoj prišlo na misel ogromno stvari, ki jih zdaj drugo za drugo uresničuje. Letos poleti se je naučila surfati na vodi. Ena od stvari na njenem seznamu je tudi knjiga v angleškem jeziku, s katero želi obkrožiti svet. Na seznamu je tudi tečaj prostega potapljanja v globinah Rdečega morja pri sestri Alenki Artnik, ki se je v zadnjih letih ljudem vtisnila v spomin s serijo rekordov v prostem potapljanju.

Ne skrbi je, kako bo zaslužila denar. “Če si v stiku z notranjim obiljem, je poskrbljeno tudi za tvoje finance,” je prepričana. “Materialne dobrine ti ne pomenijo več kompenzacije za polno bivanje, ampak so le naravna posledica obilja, ki ga čutiš v sebi. Pomembno pri vsem tem je, da se znova naučimo ritma dajanja in sprejemanja, saj nas lahko prav ta skupinska dinamika zelo ojača. Individualizem, ki ga danes mnogi mešajo z svobodo, kaže svoje zobe. Obrnimo se drug k drugemu in si tako kot nekoč pomagajmo. Takrat bo znova jasno, da za srečo potrebujemo res malo denarja in veliko ljubezni. Kako gre že tista pesem: 'Življenje je lepo, če ga živiš,'”
ALJA TASI
www.aljatasi.si 

Camino de Santiago: Ples keltskih boginj

Objavljeno na www.duhovnost.eu
Fisterre je poseben kraj, ki bi ga bilo vredno doživeti tudi brez Camina. Energetski naboj kraja je tako izjemen, da sem ostala tam več dni. Čutila sem, da se mora med nama odviti še zadnji del zgodbe in nisem ostala praznih rok.

Že obisk rta Cabo Fisterra, ki se nahaja kar na koncu sveta ali vsaj na skrajnem severozahodu evropske celine, na najbolj zahodnem delu Španije in ga največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope, je bil posebno doživetje. Zgodovinsko obarvan skrajni del Galicije nosi v sebi mnoge zgodbe med drugim tudi to, da je v časih, ko so še verjeli v to, da je zemlja ploščata, verjeli tudi to, da se tam svet konča. Šele pomorščak Krištof Kolomb in njegovo odkritje Amerike nato mit počasi razblini.

Obiskala sem ga trikrat in vsakič doživela nekaj povsem drugega. Prvič je bilo vse vezano na konec poti in na to, da sem končno le dosegla znak z 0.0 km. Nekega posebnega veselja ob tem nisem čutila, saj sem si želela na eni strani nadaljevati pot, a duša me je peljala nazaj v svet, da prenesem sporočilo.
Ko smo s prijatelji caminerosi sedeli na klifu in gledali zahajajoče sonce, je vsak doživljal trenutek po svoje. Z Jess in Claudijo smo dvignile plastične kozarčke s šampanjcem, ki ga je Jess imela skoraj vedno pri roki (nikoli se ne ve kdaj bo čas za slavje :) ), gledale v zahod in se spominjale najlepših in najtežjih delov Camina. Nato smo vzele vsaka svoj paketek namenjen kurjenju v ognju  in opravile s svojimi spomini, ki nas ne podpirajo več. Sonce in veter, ki se je dvignil takoj za tem, zvezdnato nebo in kopica sorodnih duš, v nas stopijo še zadnje spomine ločenosti. Skupaj začutimo enost.

Naslednji obisk opravim sama in sledim desni strani rta. Razgled, neokrnjena narava, zahajajoče sonce in le zvok valovanja, me odnesejo globoko v srce dežele, v katero se brezpogojno zaljubim. Svoj pohod tokrat zaključim na delu, kjer se nahajajo čudežni kamni, v katerih moč so verjeli že Kelti. Ti s svojo kulturo močno zaznamujejo celo Galicijo in čutiti je, da se v današnjih časih znova vrača v zavest ljudi. Posebno mesto na teh čarobnih energetskih mestih najdejo rituali soncu ter posebni ritual za plodnost. Rt se dviga v hrib Facho, ki s svojo veličino navduši prav vse. Na Fachu so v predkrščanskih časih izvajali posebne rituale namenjene čaščenju sonca in matere zemlje.
Uležem se na ogromno zaobljeno skalo in uživam v horizontu, ko se sonce spaja z morjem, luna pa sočasno dviga na drugi strani rta. V mislih se povežem s keltskimi boginjami, ki me spomnijo dolgo nazaj pozabljene primarne ženske moči. Namignejo mi, da moram naslednjo noč meditirati ob polni luni na enem od posebnih kamnov.

Tako doživim še tretji pohod na rt, ko z lučko na glavi in spalno vrečo v roki sopiham proti vrhu. Usedem se na kamen in popolnoma predam čarobnemu trenutku lune in njenega lesketanja v prostranem morju. Če bi mi nekdo namignil, da bom tako zaključevala svoje potovanje, mu res ne bi verjela, saj še meni zveni vse preveč popolno. A ker si dovolim popolnost, brezpogojno se ji odprem, se zgodi. Brez sramu, krivde ali kakšne druge ovire. Brez projekcij drugih, da se ne da. Zgodi se v polni moči. V energetski spirali, ki združi sočasno moje telo in dušo ali bolje me ponovno spomni, da ta združitev pravzaprav nikoli ni bila potrebna, saj je ločenost le iluzorna misel.  Moj um se povsem umiri in iz točke neutralnega sočutja se povsem predam trenutku. Opazovanje mogočne moči narave in ponižna predaja le tej, razpiranje srca, ki vzvaluje v koherenci – popolni harmoniji, čistost misli, sprejemanje moči, ki jo kot človek – ženska imam….Na tej točki zaslišim glas, ki me prijazno opomni, da je čas da sprejmem to celovitost svoje narave in naj intuitivno poslušam signale na poti kako to v popolnosti ozavestiti. Nato se zavijem v spalno vrečo in pod polno luno nekje na sredi rta zaspim. Nekje ob treh zjutraj se ponovno odpravim v mesto.
Naslednji dan me pot vodi do mistične plaže, kjer doživim nov val radosti. Ob spustu na neverjetno primarno ohranjeno plažo, kjer v večernih urah svoje mesto dobijo umetniki, iskalci svobode iz vseh celin in tisti, ki se odločijo za umik iz ponorelega sveta, se v meni zgodi globok premik. Pred sabo namreč v fizični obliki zagledam moj, čisto moj, sveti kraj, ki ga zvizualiziram pred leti v eni svojih srčnih meditacij. Tam se mi izriše točno takšen kraj in vanj se nato vračam vsakič, ko čutim, da sem se iz srca pomaknila v um. A da ga bom videla v živo? O moj bog kako otroško veselje je privrelo na dan. In hvaležnost.

Meditacija na takšni plaži mi znova prinese globok stik z vetrom, ki mi pripoveduje o tem kako pomembna je za žensko senzualnost. Oblečena le v spodnje perilo povsem divja in predana uživam v bučanju valov in vetru, ki se silovito zaganja v moje telo. Je mogoče čutiti toliko senzualnosti v stiku z naravo? Je mogoče v sebi prebuditi daleč pozabljeno strast in notranjo moč matere Gaie? Pa še kako :). Ker o Keltski kulturi in paganskih ritualih ne vem še danes veliko, se mi je zdelo povsem neobremenjeno in nedolžno odkrivanje čarobnosti narave čudovita izkušnja. Iz polja nič, brez projekcij, brez misli, brez idej sem si v popolnem trenutku  dovolila odkrivati. In pridobila tako zelo pomemben del moči, ki bi ostal sicer zaklenjen v moji maternici. Čista, naravna moč ženske energije, ki diha z naravo, se ji predaja, jo posluša in nato njena vedenja kanalizira v življenje. To napolni nato integriteta, dostojanstvo, avtentičnost, milina, sočutje, neutralni um in predvse zrelost.


sreda, 29. oktober 2014

Camino de Santiago: Ezoterični aspekt camina

Objava na: www.duhovnost.eu

Med tem, ko smo z ostalimi romarji pod drevesi z neskončnim užitkom jedli španske pomaranče (tako dobrih pa že dolgo ne) pogovor ni redko nanesel na recimo temu bolj mističen del izkušnje, o kateri piše v svoji knjigi Paulo Coelho. »Jaz sem se odločil potrenirati prav vse korake do notranjega čarovnika, ki jih opisuje v knjigi« mi zaupa Tony, ki ga zelo zanima kako vidim stvari jaz, tiha popotnica.« Zakaj bi si želela vzeti prisotnost trenutka z že začrtano potjo?« ga podražim. Želi me prepričati, da bom videla lahko posebna bitja, upravljala z naravnimi elementi in se v življenju gibala kot prava čarodejka. A za to moram poslušati navodila avtorja, ki točno ve kako odkriti sveti gral.
Vdihnem, izdihnem in dovolim duši, da mu neposredno odgovori:« Veš dragi prijatelj obvladovanje naravnih elementov je resnično mogoče in izhaja iz predpostavke, da smo edina bitja, ki lahko zavestno ustvarjamo svojo resničnost. A ko to povežeš z modrostjo srca, se kmalu zaveš, da se nima smisla postavljati po robu veliki sili, ki si je vse to izmislila in se je bolj smiselno v vlogi opazovalca mehko predajati toku, ki te varno pelje v popolno prisotnost ali ljubezen kot temu radi pravimo. Ustvarjanje iz polja v polarnost ujetega uma, le še pospeši preigravanje igre »zla in dobrega«.  Zato je tako pomembna točna neutralnega ali nula, ko se sprostimo in nehamo nevrotično kontrolirati. Spustimo željo po tem, da smo v stanju delovanja in svoj fokus preusmerimo na BITI. Kar pa ne pomeni, da ne delujemo. Razlika je v tem, da delujemo v skladu s to naravno silo, ne pa, da si jo poskušamo podrediti. Takrat npr. vetra ne želimo upravljati, čeprav se nam zdi neverjetno, da ga lahko (našemu egu), ampak se mu prepustimo, da nam pove vse kar nosi. Modrost, ki nam jo pravi, je globoka pridobitev za vse ljudi, saj v svetu prisotnosti ni meja. To pa pomeni, da kar v zavest spraviš ti, čutim jaz in obratno. Delamo skupaj za skupno« in še sama utihnem, ko skozi moje glasilke zadoni posebno čist, globok glas. Srce mi kar zapoje vsakič, ko zavibrirava v eno. Življenje in jaz kot delček tega.

Tony me posluša in začuti, da se dogaja nekaj česar ne razume. «Ti si že veliko dlje od mene. Vidim, da si že šamanka in da ti kaj veliko ne morem razlagati. Globoko seže kar praviš in čutim, da me je vibracija, ki si jo prenesla name, spremenila. Čudim se kako je to mogoče? Kaj se je zgodilo? Zdi se mi kot bi se srce začelo odpirati in občutek, da sem v tem duhovnem potovanju sam kopni?« Nežno ga pogledam in ga potrepljam po rami: «Občutil si preprosto staro prijateljico modrost, ki v kombinaciji s popolnim sprejemanjem vsega kar si-smo dela prave čudeže. Ko te oplazi nimaš več potrebe po dokazovanju in poseganju po nečem, kar že si. Ko te objame, v tebi zrcali globoko prostranost brezmejnega potenciala, ki ga nosiš. Naloga tistih, ki se soočamo s to svetlobo je, da ji dovolimo, da brezpogojno ustvarja, se igra in ljubi. Potrebno je ohraniti neutralen um in si ne dovoliti preigravanja uma v pozitivnem in negativnem oz. v sodbi. Navkljub temu, da to vsi tako zelo iščemo, naj ti prišepnem, da je odgovornost velika.«

Med nama takoj nastane polje popolnega zaupanja in oči mu začnejo svetiti drugače. Ko se srečava čez dober teden, saj si me zelo želi videti še enkrat, opazim, da se je povsem spremenil. Usta so bila odprta v nežen nasmeh, igrivo je poplesaval po ulici in me ob srečanju dvignil v zrak:« Le kaj si storila ti moja dobra vila? Srce je lahko in zdi se mi, da bi lahko poletel!« Nasmehnem se mu, a ga takoj ljubeče opozorim, da jo to šele začetek:« Tvoja energija se je zelo zvišala in jaz sem le zrcalila to, na kar si bil sam pripravljen. Camino poskrbi za vsakogar kaj ne? Da bo prehod v neutralno stanje kar najlažje, ti svetujem, da redno meditiraš z globokim očiščevalnim dihanjem, da se nenehno opominjaš na to, da si čista tekoča svetloba (več o tem si preberite na strani www.kenpage.com), ne sodi še dodatno negativnih misli, ko se porajajo, saj veš, da jim bodo po zakonu fizike vedno sledila pozitivna. A prav z zavedanjem jih lahko veliko prej neutraliziraš. Opazuj se, kako tvoje telo in um reagirata na okolje in si dovoli ostati v vlogi orla, ki leti in opazuje in se ne vpleta v drame drugih.«

«Kaj pa so drame drugih?« me zvedavo vpraša.« Gre za bolečino, ki se nabira leta in resonira v naših telesih nenehno. V določenih situacijah se aktivira in takrat postane nerodna in nezaželena, ko bi ji v resnici bilo res koristno prisluhniti. Veš kako zelo dragoceno je, da človeka, ki je v bolečini in se zaradi nje počuti umazan in grd, sprejmeš in ga takrat brezpogojno ljubiš?  Torej ne reagiraš nanj. Ta bolečina je vsem nam skupna in nas uči kako se vrniti skozi tunel ranljivosti v zavedanje polnega potenciala naše moči. Ki je enormna. In ko se to bolečinsko jedro aktivira, mu misli najbolj »pomagajo«. Vklopi se negativni um in skupaj se iz miši ustvari cel trop slonov. Ko to opazuješ pri sebi, se poskusi zabavati. Predstavljaj si roza slone, ki letajo po tvojih možganih in ti prigovarjajo, da imaš ressss razlog za…….Meni humor takrat zelo pomaga« in že se skupaj nasmejiva človeški naravnanosti k «drama queen kompleksu«. Še ena misel, ki jo je vredno predihati.
»Odhajam draga učiteljica. Ti lahko tako rečem? Te bom še kdaj videl? Vem, da se na Caminu ni dobro vezati na ljudi, a do tebe čutim posebno vez.« Prosim ga, da zapre oči:« Me sedaj vidiš? Ne. Me fizično čutiš? Ne. Me ljubiš? No tako bo, ko me ne bo ob tebi. Sem del tvoje izkušnje in ti del moje in energija ljubeče prisotnosti ne izgine, če ji dovolimo, da jo čutimo. V kolikor se vmeša um, ki nas posiljuje z idejo, da moraš biti fizično prisoten, se pristna ljubezen milo umakne v globine in čaka na novo priložnost«.

Tjaši Artnik Knibbe

www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

četrtek, 16. oktober 2014

Camino de Santiago: Camino, ki me odnese vase

 www.duhovnost.eu
Odločitev za Camino je bila povsem intuitivna in prisluhnila sem glasu v sebi, ki se je odločno podal v smer te poti. Čeprav o Caminu nisem vedela pravzaprav ničesar. Kar je bilo posebej zanimivo, je bil namig duše, da si želi na pot sama, brez spremstva. Ego se je seveda začel resno spraševati, ali sem za kaj takšnega pripravljena, glede na to, da nisem v življenju še prehodila koraka sama. Obkoljena s svojo družino, s katero smo imeli zelo tesne odnose, z nekaterimi že zelo odvisne, nisem znala dihati povsem na svoja pljuča. Tako se to zgodi, ko bolečinsko jedro diktira vibracije v družini, namesto srca. Ko nas strah sili v krčenje namesto ljubezni, ki nam omogoči ekspanzijo. A tudi nezdravi odnosi so lahko dober poligon za zorenje in ni mi žal, da sem si izbrala družino, ki me je naučila tako zelo veliko.

Zakaj sama? Odločitev je bila pravzaprav naravno nadaljevanje zorenja v polno sebe in priložnost za to, da tudi fizično doživim svojo individualnost, ki je prej vpeta v družinske odnose nisem čutila. A zadnja leta se vse spremeni. Iz organizatorke popolnih družinskih odnosov in perfekcionistke, se z vsako smrtjo, ki mi jo na pot prinese usoda, bolj predajam. Spuščam kontrolo in namišljeno iluzijo resničnosti kot naj bi bila in jo avtomatično nadomestim z uživanjem trenutka, korak za korakom.

Odhodi, ki trenirajo trenutek

Lani za njegov rojstni dan, me po bratovem in maminem odhodu, preseneti še očetova smrt. Po tem, ko smo ostali z očetom sami, se naši odnosi še poglobijo. Zato je bil njegov odhod še toliko bolj boleč. Zavedanje, da po njem ostane grozna praznina, v meni sproži proces iskanja popolne prisotnosti, tudi v tako težkih izzivih. Mantra o prisotnosti se zdi danes čista bomba in jupijeee, a za to, da si povsem prisoten v trenutku, ko se pred tvojimi očmi sesuva čisto vse kar si poznal in kar ti je predstavljalo vir zadovoljevanja človeških potreb po varnosti, ljubezni in ustvarjalnosti, potrebuješ res veliko moči in poguma. Po maminem odhodu na polno začutim v vsaki celici predajo  in temu kar opisujejo danes s svetlobo in popolno prisotnostjo. Ko se vse ustavi, ko čas in prostor izgineta, ko te objame milina in sočutje, modrost in mir. Prav to prebujenje v svoje potenciale, mi ponudi neprecenljiv poligon moči, ki ga nato ob očetovem odhodu zmorem realizirati. Da bo mera polna je v istem času moral mož na delo v tujino, zapustila sem službo po 12-ih letih zorenja in operirala svoj tumor na trebuhu. Hm. Bili so trenutki, ko sem imela vsega dovolj in spraševala dušo, karmo, boga ali so normalni. Ali je res mogoče, da nekomu naložiš najprej tako veliko občutljivosti in sposobnosti navezanosti ter empatije in mu v drugi sapi tako na hitro vse vzameš. Ja. Jasen pragmatičen ja, ki mi je sočasno odločno pojasnil, da je prav ta neverjetna polarnost tisto kar mi je omogočilo, da sem se znašla v točki nula, v centru, v čisti vesti. Kot bi se peklenska gugalnica polarnosti na eni točki raztrgala in namesto, da bi poletela v zrak, sem pristala z obema nogama trdno na tleh. Me, myself and I in pogumno srce.
tjasi artnik 3

Camino, brezkompromisni trener

Camino se mi tako postavi na pot kot poligon za aplikacijo vsega, kar sem se v teh letih naučila in je predstavljal zgoščeno obliko življenja v malem. Vsakemu od romarjev je ponudil idealno pot za to, da zazori vase. Prav briljantno je bilo vse zastavljeno in ko sem prisotno opazovala kako nežno, a sočasno brutalno, ko je bilo to potrebno, nas je treniral, se vera v to, da obstajajo sile onkraj našemu omejenemu razumu, še poglobi.

Prva lekcija se začne že ko moraš pakirati. Sama se odločim za majhen 30+5 literski nahrbtnik in premišljeno vanj zložim stvari, ki jih prej tudi stehtam. Zamisel o tem, da bom mesec in pol hodila po svetu s tako malo prtljage, me sili ves čas v smeh. Končno. Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake. Tako podarjam vse česar res ne potrebujem. Svoje dnevnike sem skurila, saj v popolni prisotnosti trenutka fragmenti preteklika niso več potrebni in povsem spustim vse kar je v fizični obliki obtičalo v času, ki to ni. Občutek svobode je naraščal z vsako škatlo, ki je našla svoje mesto pri tistih, ki so to še potrebovali. Čudovita šola tudi tega, da si vzameš čas in stvari oddaš v prave roke. Odločitev, da potujem lahka in nenavezana je tako na Caminu dobila praktično podobo. Kako čudovita izkušnja. Majhen košček mila za lase, telo in obraz, soda bikarbona za oblačila, krema Bepanten plus za obraz in morebitna vnetja, mini brisača, ščipalke, da sem na nahrbtniku sušila oblačila za nov dan….res, kako malo potrebujemo, ko sprejmemo, da stvari ne morejo zadovoljiti praznine v srcu.

Pomen fizične bolečine

Prvi vzpon na poti mi ponudi možnost treniranja svojih fizičnih sposobnosti, a kot nekdanja športnica nekako zvozim vse skupaj in ob tem celo uživam. Veter, ki nas je premetaval na vse strani, v meni vzbuja radost in predam mu prvi del bolečine. Pod prvi križ položim fotografijo svoje družine in se od nje z globoko hvaležnostjo poslovim. Poteza, ki se mi obrestuje, saj že na začetku odložim velik del čustvenega bremena.

Večji izziv se zgodi na poti skozi Zubiri, ko ponoči ne morem spati. Pravzaprav se v nemiru premetava cela soba. Sama se usedem na rob postelje in začnem meditirati. Glas v meni mi prišepne naj se spravim na pot. Meni nič jasno. Noč je, halo? Nemir v meni narašča in spravim se na pot. Puncam v sobi se ni svitalo kam se namerim  in ko se znova srečamo čez nekaj dni me zvedavo sprašujejo kam za boga sem šla sredi noči. »V gozd po pogum« jim odgovorim.

Ko sem si zavezovala svoje pohodniške čevlje, pride v hostel mladenič, ki se je ravno vračal z žurke. Čudno me je pogledal in se mi smejal, da je vendar dve zjutraj in kam jo maham.«V gozd vendar«. V tistem trenutku sem seveda mislila, da je vsaj peta ura zjutraj, kar je bila na Caminu normalna ura za hojo.
Na začetku uživam v tišini noči, v opazovanju zvezd in globini resničnosti, ki se rojeva, ko je človeštvo tiho. A duša me v gozd ne napoti zgolj za užitek in kmalu se začne rokenrol. Utrujena od prvega dela se usedem v zapuščeni vasici na klopco in si privoščim košček čokolade. Za sabo slišim skrajno nenavaden zvok in ko se obrnem me preseneti četica mačk, ki začnejo spuščati najbolj nenavadne glasove. Ker ljubim ta bitja, sem nekako sprejela njihovo prisotnost, a glasovi v kombinaciji s temo v meni vzbudijo željo po tem, da jo ucvrem nazaj v gozd. In zbežim. Jp nič kaj pogumno. A tam v gozdu se začne šele pravi test. Potka postaja vedno bolj temna, zastrta z drevesi in grmovjem in na desni začne bučati velika reka, ki mi onemogoči vsak občutek za varnost. Od strahu bi sicer verjetno kar otrpnila, a si ne dovolim, saj si ne želim ostati v tej sitauciji niti trenutek več kot je potrebno. Poskušam gledati naokoli, a grozljiva tema v kombinaciji z glasno reko me prisili v to, da gledam z naglavno lučko le pred svoj korak. Ko slišim v grmovju nenavaden zvok se obrnem, da bi seveda kontrolirala dogajanje na svoji desni, v tem pa se zapletem v vezalke čevljev in treščim z obrazom ob tla. Na polno. Rame ne čutim več in od povsod krvavim. Kako težek je lahko nahrbtnik, ko mu dodamo še fiziko, spoznam tam, na sredi španskih gozdov. Časa in poguma za kakšne hude premisleke ni bilo, zato intuitivno pograbim kamen iz potočka, ki je prečkal mojo pot in si ga prilimam na brado. Urno nadaljujem skozi temo in ob tem opazujem kako pomembno je, da ostanem povsem prisotna. Brez gledanja levo, desno, gor ali dol, saj je bila povsod tema. In kako pomembno je, da zberem svoj fokus, da se ne razpršim v strahu po prostoru, ampak ostanem povsem energetsko prisotna v sebi. Tam se namreč nahaja luč in rešitev, ki te praviloma vedno odpelje v pravo smer. A le, če ne dovoliš mislim strahu, da te ugrabijo.

Iz gozda pridem živa in zdrava in sončnega vzhoda pred Pamplono ne bom pozabila nikoli. V lotosovem cvetu sem si privoščila meditacijo za nov začetek. Prisoten sončni vzhod pomeni zame novo rojstvo. Reka, ki buči, nosi simboliko podzavesti, tok, ki spušča nepotrebne misli. Padec pooseblja trening fokusa. Občutek širine namesto zakrčenosti pa znani občutek, da sem v srcu, da sem znova doma.



www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

ČLANEK O CAMINU: METINA LISTA


S Camina sem prinesla bogato mero prepričanj o tem, da je vse mogoče.
Za Camino sem se odločila med svojim duhovnim potovanjem v Medjugorje. Zanimalo me je, čemu je ta sveti kraj tako zelo privlačil mojo pokojno mamo in zakaj tja zaide tako veliko dušnih iskalcev, ki se vračajo z najbolj izjemnimi zgodbami. Izkušnja Medjugorja tudi v meni pusti poseben pečat, najbolj pa me do obisti pretrese trenutek, ko pred mano zapleše prava pravcata majcena lučka, ki se nežno spušča z neba, pozibava v svojih gibih in v meni vzbudi globok občutek miru. Racionalno bi težko razložila, kaj sem vidla, pa saj se sploh več ne trudim uporabljati leve hemisfere možgan, ko gre za tako izjemna doživetja. Sočasno iz zvočnika zaslišim le del govora župnika, ki ravno vodi mašo: »Nikar se ne bojte. Bodite tudi vi pogumni žvižgači. Bodite glasni, bodite srčni, bodite iskreni. Naj vas ne bo strah. Le ta v resnici uničuje vaša življenja. Bodite pogumni, čas od vas zahteva predvsem avtentičnost, pogum in srce«. Uou. Zadelo se mi je, kot bi mi skozi ta kanal spregovoril sam bog. No, morda pa le moja izjemno odločna duša?

Tjaši Artnik Knibbe
Tjaši Artnik Knibbe

Odločitev za Camino? Se rodi prav v tem posebnem trenutku. Na poti v Medjugorje sem naletela na navdušenega romarja, ki je prehodil Camino že večkrat in mu romanja niso bila tuja. Sprva me njegova pripoved navduši, a le v perspektivi občudovanja, da se sploh poda na takšno pot. Ideja, da bi storila to tudi sama, se mi po letu, ki ga imam za sabo, ni zdela ravno top izbira. Skrb za umirajočega očeta potem, ko sem si dobro zlizala rane po mamini in bratovi smrti, tumor, ki ga operiram jeseni in nato še odhod iz službe, v kateri sem zorela celih 12 let, me povsem izčrpajo. Zato mi odklop od ponorelega sveta in umik v svoje globine še kako paše.  A, da bi hodila več kot 850 kilometrov ob tem? Huh.

A ni kaj, ko se duša odloči, nimam več kaj. Vse smrti, ki sem jim zelo zavestno prisostvovala, me spremenijo. Povsem. Po novem slišim. Svoj notranji, povsem prisoten glas. Ki me vodi in mu brezpogojno zaupam. Tisti, ki iz mojih misli čisti meglice na strahu temelječih vibracij, in tisti, ki me odločno drži za srce, ko bi to v bolečini najraje počilo. Gre za vir modrosti, ki bi ga najlažje opisala kot prisoten stik z virom neskončne modrosti srca. A tudi vsa romantika in ves stik z vsem modrim in zelenim tega sveta je včasih na testu. Posebej, ko se v nas na polno želi izraziti bolečinsko jedro, ki izsiljuje, zahteva in se kot rakaste celice v trenutku razbohoti na polju s strahovi infekciranega dela naših izkušenj. Drži. Ljubezen v svoji najpristnejši obliki je pravzaprav edini pravi protistrup. In prav ta vir mi v trenutku, ko na sredi Medjugorja, pred osrednjo cerkvijo, opazujem čarobno lučko, zakliče, da je čas za Camino.

Ker o hoji nisem imela pravega pojma in me je čakala vmes še pot na Nizozemsko, sem prijazno prosila dušo, naj vse zorganizira, da me ne bi moj um, ki rad zakomplicira tam, kjer to ni potrebno, pustil pri miru. Vse steče kot reka Soča, neustrašno, čisto in preudarno v smeri odhoda. Od najbolj praktičnih stvari, kot je najti pravo obutev, do zelooo poceni letalske karte, prenočišča v prvem hostlu v Bordeauxu, od koder sem se nato odpravila na začetek poti v francoski del Camina Saint-Jean-Pied-de-Port.

Nikoli prej še nisem šla sama na pot. Še manj z nahrbtnikom, ki je premogel le 35l, in še to peš. Bizarna misel še kakšno leto nazaj. A vznemirjenje, da sem se tega lotila, me prime pod roke in po svoje na trenutke skozi Camino resnično letim. Pred odhodom sem se s seboj tudi zelo aktivno pomenila, saj si želim dobro prečesati misli, ki bi mi znale na poti nagajati. V eni svojih meditacij se posvetim prav Caminu in vsem mnenjem, ki sem si jih o tej poti po izkušnji drugih nabrala. Ozavestim in takoj izpustim. Na pot se odpravim prazne glave, saj si ga želim okusiti na polno, brez omejujočih idej. Poteza, ki se mi zelo obrestuje, saj doživim pot v vsej svoji živosti, vibriranju in globoki lepoti.

OČIŠČEVALNA MOČ VETRA

Začetek poti se začne z izjemnim vetrom, ki nas v Pirenejih tako razpiha, da je od sinusov ostal na koncu le s. Odlična priložnost za razkroj vseh mislih, povezanih s tem, da nas prepih dela bolne, da nas bodo bolela ušesa, nos, grlo … koliko misli, ki nas v resnici delajo bolne na lager. Ko se prepričam, da me veter v resnici čisti in da me na svojstven način tako objema, iz mojega nosa ne priteče niti kaplica. No, res je, da sem na trenutke resno podvomila, če bo moj nos odletel med prijazne konjičke, ki so začudeno gledali, čemu se ljudje tako zelo matramo. Res je bilo zabavno opazovati njihovo ležerno predajo vetru, ko so poležavali na tratah kot na plažah Ibize in mi, ki smo se borili proti sunkom in se že skoraj plazili po vršacih. Seveda mi je iz pljuč ob tej sceni ušel glasen smeh, ki pa ga slišim le v glavi, saj ga veter pridno odpihne nekam daleč v notranjost Francije.
Konji z Ibize.

Konji z Ibize.

KAKO DO NAZIVA "LOCAL LEGEND"

Po vetru se mi na pot postavijo nočne zveri in zanimiv sprehod med gozdovi in deročo vodo. Trenutek, ko sem se resno vprašala, ali sem šla morda tokrat malce predaleč. Gre za zgodbo, ko mi ob dveH zjutraj duša prišepne, da je čas, da se podam na pot v temi. Naboj je bil tako močan, da zdrava logika ni delovala in z lučko na glavi in nahrbtnikom na rami sem se podala v neznani gozd v Španiji iskati ... POGUM. Sprva sem bila globoko hvaležna za to, da se pravzaprav ne bojim tako zelo, in ponosna na to, da sem se sploh spravila v to zgodbo. A kmalu je tisti tam gor, ki upravlja show, začel spuščati efekte.

Prvi je sledil na sredi opuščene vasice na robu gozda, ko me je obiskalo osem mačk, ki so spuščale vse mogoče glasove. Priplazile so se za mojim hrbtom in začele prepevati najbolj grozljive glasove vredne top grozljivke. V želodcu me je pošteno zvilo, čeprav sem velika ljubiteljica muckov. A te zverke gozdne nočne? Hm ... ne, hvala. In že sem jo ucvrla v nov del gozda.
Tam sem spoznala, kako naporno je hoditi ponoči in gledati okoli sebe. Svetlikajoče oči, ki se odsevajo v daljavi, ko z naglavno lučko siješ v smer, niso ravno prijetne, pa četudi gre za bambi. Ponoči tega ne veš in naš razum začne s svojo dramo, da gre najmanj za zmaja, ki je ušel iz sosednjega planeta. Tako sem dojela tam, sredi teme, dve lekciji: »Ko hodiš, glej naprej, saj s pogledom uprtim v neznano, ne veš, kaj te tam čaka. Bodi povsem prisotna v trenutku, korak za korakom. Več od tega ne obvladaš in ti povzroča le strah. Vedenje je tukaj in sedaj.« Sprejela sem močno lekcijo prisotnosti in čutila v tem prav poseben mir. In druga lekcija? »Ne verjami umu. Ta vedno pretirava.« Verjetno je bil res le kakšen srnjak, ki me je spremljal na poti, a moj um ... ah ...

Vsa vznemirjena, da znova komuniciram s svojo dušo, sem se pognala naprej. In padla na brado, si ob tem spahnila ramo in krvavela od povsod. A takoj sem slišala glasek, ki mi je rekel: "Vzemi hladen kamen iz vode in si ga prilimaj na obraz. Nadaljuj." In kaj sem hotela, kakor da se brcnem v rit in nadaljujem. Ob tem nisem mogla razumeti, kako je mogoče, da me je nahrbtnik tako močno zanesel na tla, da sem si še ramo poškodovala. Sila teže je bila tako nenavadno močna, da sem imela občutek, kot bi me kdo prijel za lase in v polnem šusu pritisnil k tlem.
Ranjena brada

Ranjena brada

Ste vedeli, kako zelo pomaga na udarnino mrzel kamen? Naj ne pozabim omeniti, da je na moji desni tekla reka, ki se mi je zdela gromozanska in zelo, zelo, zelo me je plašilo njeno bučanje, ki je povsem onemogočilo moj čut za sluh in orientacijo. Da sem jo lažje sprejela, mi je pomagala prispodoba, da je reka pravzaprav moja podzavest, v kateri se trenutno odvija urnebes, ki pa mora kot voda neovirano naprej in naj me tega ni strah. In smo znova pri lekciji sprejemanja. Zakaj naslov »Local legend«? Ker se je zgodba o nori ženski, ki hodi sama ponoči po gozdovih, razširila med romarji kot virus. Ko sem na eni naslednjih etap veselo čofotala po vodi, je k meni pristopil Američan in mi začel razlagati o tem, kako bi šel s sinom ponoči hoditi, a ga je malce strah. Zgodba o ženski, ki se je skotalila v reko in polomila čeljust in so jo prišli reševati neki Nemci mu je natrosila resen strah v kosti in znova je bil v igri um, ki je iz miša naredil slona.

ODKRIVANJE ZMAJEVSKEGA DRAGONTA

Kdor si resnično želi biti povsem prisoten in se soočati z vsemi zmaji, omejitvami, frkami in nefrkami, ki jih nosi v sebi, je vsakodnevno 12-urno "sprehajanje" s seboj odlična priložnost. Na poti  v Villafranco del Bierzo, kjer prespim v čudovitem hostlu (teh na poti ne manjka), srečam preljube prijatelje, ki omenijo, da obstajajo za naslednjo etapo tri možnosti. Ena od njih (imenovana Dragonte), je nemarkirana, kar je na poti redkost in menda je ne izbere veliko ljudi, saj si pri tako dolgih turah ne moreš privoščiti, da bi se izgubil. Preprosto nimaš moči za to. Poleg tega ima tri večje vzpone, kar se pri 38 kilometrih hoje še kako pozna.
Njihova pripoved me ne pritegne, saj sem si komaj pozdravila žulj na mezincu, ki me je mučil še kak dan nazaj. Ko sem se utrujena od vročine in hoje ulegla v posteljo, sem si želela le zaspati. Pot je bila zelo dolga in je trajala celih 12 ur. Za tisti dan sem imela res dovolj. Pa mi nekaj ne da spati. » Dragonte, Dragonte, Dragonte slišim. Zmaj (Drago po italijansko) je nov izziv, Tjaši. Saj si rekla, da imaš dovolj omejitev uma in come on join, you can do it!!!!!" Ja pa ne no. Ne. Ne. Ne. Prestara sem za to s... Pa za sabo mam že tako naporno leto. Kaj pa moj žulj, pa kako naj se spustim v gozd nekam v neznano. Dej no spirit, ne se hecaaaaaat, tako nekako se je petnajst minut repenčil moj um, a mirno sem ga opazovala iz varne pozicije ptička na veji in mu dovolila, da se malo sprazni.

Zjutraj ob 5ih pa sem brezkompromisno vzela v roke nahrbtnik, si zavezala gojzarje in gasa. Ko sem iskala začetek, sem naletela na dve ženski, ki sta dan prej šli do začetka poti in se obrnili: "To je norost, če nimaš mape, kompasa ali česarkoli, ne hodi tja!!!! Midve sva se pripravili na to, pa naju je pot odvrnila!" Mirno sem jima odgovorila, da če bodo pogrešali Lokalno legendo s Camina, naj me pridejo iskati v Dragonte. Le za trenutek so se mi zašibila kolena, a že naslednjega sem dobesedno poletela po cesti navzgor in izginila za ovinki. Ne vem, kaj sta si mislili Avstrijki, ki nekaj o gorah že vesta, a gledali sta za mano vse do zadnjega ovinka. Za mano nista prišli.

Najprej sem po poti vriskala, prvi vzpon se je namreč zaključil s čudovitim razgledom na vse strani in sončni vzhod, ki me je nežno pobožal, je v mojem srcu prebudil tono radosti. Nadaljevanje je potekalo brez večjih težav in oznake v kombinaciji z vero v intuicijo so lepo kazale, kam jo mahniti. Prvo nelagodje sem čutila, ko se je na moji desni strani začel spuščati oblak. Če se to čudo veliko spusti nad moj del poti, sem pečena. V telo se je začel vsiljevati krč in pospešila sem korak. Pogled okoli mene je namreč kazal na to, da sem res nekje bogu za nogo v tuji deželi, sama. Stiska je v meni stestirala vero in prosila sem svojo notranjo moč naj me varuje pred oblakom. Pot, hvalabogu, takoj zavije v desno in z največjim veseljem se poslovim od grozljivega trenutka, nagrada pa spust, po katerem dobesedno stečem. In tečem polna radosti in neskočnih zalog energije, tečem, juhej nato pa flock flock flock flock. Kaj je pa zdaj to? Potoček, ki nenadoma nastane blatna mlakuža z grmovjem, ki vedno bolj zapira pot. Kdaj se je pa to zgodilo? Kdaj se je to zmanifestiralo?! Silim naprej, saj nazaj ne gre. Na Caminu, si obljubim, grem vedno naprej, nikoli nazaj. V tem trenutku se mi to ni zdela najbolj briljantna ideja. Zabredem do kolen v blato, srce začne biti, saj naprej ne morem. Panika? Ni šanse Tjaši, na tej točki sva že bili in rinem naprej v hrib, vse okoli mene polzi in občutek imam, da sem se resnično zafrknila. Naredim krog, a nazaj ne grem. Sicer pa sem prehodila že 10 km in ni šanse, da se vrnem. NE. Spet želim na silo riniti čez grmovje in takrat čutim znova notranjo modrost, ki mi šepeta: "Nič na silo. Življenje je harmonija, je tok. Nič na silo. Spusti krč in zadihaj. Dovolim toku, da ponudi rešitev." Moj ego se temu seveda želi za trenutek upirati, a ga kmalu utopim v blatu in se umirim.
OBLAK

Preteči oblak, ki bi lahko povsem spremenil dan.

Takrat pa na sosednjih dve drevesih vidim znak S. Verjetno v španskem jeziku to pomeni, da je godno za sekanje ali kaj podobnega, a jaz čutim, da je to smer Santiaga in kot omamljena sledim smeri. Hodim še pol ure po poti, nakar naletim na znak, da je nekdo že hodil pred mano. Nekod je prijazno ob poti nastavil mini skulpture s kamenčki. Sesedem se na kolena in začnem kričati kot volkulja, ki ji vzamejo mladiča. Kričim. Jočem in iz svojega telesa izstisnem vso težo, ki me tako zelo stiska zadnje leto. Zatem takoj nadaljujem. Sonce pripeka, začenja se nov vzpon  in moje vodne zaloge niso ravno velike, saj sem vsak dan izbirala med težo in udobjem. Tokrat nisem bila prepričana, ali sem se odločila prav, saj sem z solzami pokurila kar nekaj mineralov in tekočine. Ja, res sem izlila iz sebe velikooooooo trde, lepljive energije.

Po vzponu dobesedno vzletim in čutim, kako neverjetno močno postaja moje telo, da o umu sploh ne govorim. Telo prevzamejo mravljinci, adrenalin mi dobesedno šprica iz ušes. "Nisem prišla tako daleč, da bom dovolila umu, da me potre. Dovolj je bilo. Gremo dalje bejbi. Zmoreš!" In sem zmogla. Vse do Santiaga in od tam še naprej do Finisterre.

Na koncu sem imela dovolj moči še za en Camino, a me je doma čakal mož, s katerim sva se podala novemu izzivu naproti iz mojega »Bucket« seznama, učenju surfanja še pred štiridesetim. Kako je šlo? Več kot odlično, saj sem s Camina prinesla bogato mero prepričanj o tem, da je vse mogoče, in močen občutek, da sem kraljica svojega življenja jaz sama. Potrebno je le stopiti prvi korak k sebi in že smo na novi poti, ki nam lahko prinese veliko radosti. Pripravljeni? Let's go!




www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

četrtek, 09. oktober 2014

Vse kar ste želeli vedeti o kundalini jogi


Prenehajte iskati in začnite izvajati


Kundalini joga splošno velja za najmočnejšo obliko joge, kar učitelji pojasnjujejo s tem, da gre za vsoto vseh praks joge, ki so se sčasoma ločile od prvotne oblike joge, od izvorne oz. tantrične oblike joge. » To bi lahko razložili s prispodobo kundalini joge, ki spominja na diamant s tisočerimi fasetami: najbolj neposreden način za širjenje lastnega zavedanja je ta, da uporabimo vse fasete. Če lahko parafraziram jogija Bhajan, ki pripelje kundalini jogo v moderni svet,  je kundalini joga najbolj neposredna znanost, ki te lahko na najhitrejši način pripelje do tega, da postaneš tisto, kar že si, in ti omogoča praktičen preizkus Neskončnosti« uvodoma mnogostransko podobo kundalini joge predstavi mednarodni certificiran trener kundalini joge, avtor več knjig in osebni trener  Sadhana Singh, ki se v celoti posveča poučevanju in razvoju novih učiteljev kundalini veščine.




V poplavi različnih oblik joge se sodobni zahodni človek, ki hrepeni po tradiciji, koreninah in od potrošništva odrezanih modrostih preteklika, kar malce izgublja. Kako ostati zvest sebi in se iz svoje esence podati modro na pot iskanje pravih orodij?


Običajno duhovna praksa kot takšna ne stremi k temu, da bi privedla posameznika na določeno točko ali do določene religije oziroma neke posebne vere. To so dejstva, ki so neposredno povezana z duhovnimi vrednotami in torej skrbijo, da se odstrani vse, kar je odvečno, ter se odpravijo blokade, ki jih ima določena oseba in ki ji preprečujejo, da bi bila v stiku z lastnim bistvom.  Ko je ta del rešen, začne posameznik spoznavati in posledično izražati samega sebe, in to je tisto, kar lahko duhovna praksa stori. Ta te postopoma uči, kako voditi lastno osebnost in kako uporabljati umske sposobnosti razuma, da bi lahko pomagali lastni zavesti. In samo to lahko označimo za avtentičen duhovni podpis določene osebe: poduhovljena oseba ni nič drugega kot oseba, ki zna izražati lastno duhovnost s pomočjo sredstev, ki so ji na voljo, oziroma s pomočjo inštrumentov razuma. Torej nisi več suženj lastnega razuma, temveč tvoj razum služi tebi pri širjenju tvoje zavesti. Edina stvar, ki lahko zaznamuje neravnovesje določene osebe oziroma njen občutek izgubljenosti med vsemi obstoječimi duhovnimi praksami, je prevladujoča težnja te osebe po odkrivanju, ki ji onemogoča, da bi se osredotočila le na eno izmed obstoječih praks joge. Eden izmed najpomembnejših naukov jogija Bhajana pravi: "Prenehaj iskati in prični izvajati". V končni fazi, ko uporabiš en sam sistem in se mu v celoti predaš, bodo rezultati prišli sami.


Pri kundalini jogi gre za disciplino, ki združi dinamiko dihanja, gibanja, raztezanja, meditacije, manter in sprostitve, usmerjene v sprostitev kundalini energije, ki sicer neaktivirana domuje v naši hrbtenici. Kako aktivacija te energije vpliva na naše bivanje?


Če se osredotočimo na izvajanje tovrstne discipline, lahko  opazimo različne ravni. Prvi aspekt zadeva vitalno energijo: če v telesu ni lastnega toka prana energije, ni  vitalnosti, brez vitalnosti ni želje do življenja in tako se zdi vsaka stvar težka, vsak cilj nedosegljiv. Torej, samo če lahko črpamo iz lastne vitalnosti in je naše življenje prežeto z dobrim psihofizičnim počutje, bomo občutili manj strahu, manj negotovosti in bistveno manj dvomov, pri čemer bomo lahko bolj osredotočeni na pot, ki jo moramo prehoditi. V telesu želimo sprostiti energijo in poskrbeti, da je pretok mentalnih sistemov neoviran, saj je prav energija tisto pogonsko gorivo, ki nam omogoča, tudi na mentalni ravni, prehajanje z ene ravni zavedanja na drugo. Zelo pogosto sta prav nepretočnost  prane in možganskih tokov razloga, ki preprečujeta odkrivanje novih sistemov. Samo če se odpravi blokada prane in blokada kundalini pretoka v telesu vse do najvišjih živčnih centrov, bo mogoče raziskovati nove scenarije, iz katerih lahko oblikujemo nove cilje, nove vizije in lahko določena oseba začne bolje odkrivati svojo nalogo v odnosu do prihodnosti. In to ni nič drugega kot enostavna raven sproščene vitalne energije in njene posledice. V osnovi se poskuša pomagati vsaki osebi pri razločevanje in razumevanju tega, kako določena misel, beseda, dejanje lahko pripelje do bolj ali manj uporabnih posledic oziroma do posledic, ki so bolj ali manj ugodne za cilj, ki si ga je oseba zastavila. Ravno sposobnost razumevanja posledic dejanja, preden smo ga sploh izpeljali, je eden od največjih dosežkov. Tako oseba postopoma ne razmišlja in deluje izključno na podlagi trenutnega samoohranitvenega nagona, temveč vidi na dolgi rok in s tem se dodatno razširi intuitiven aspekt njene osebnosti.


Prav razširitev intuicije in zavedanja pa prebudi  tudi mnogo čutov, ki jih sicer v naglici vsakdanjika, onesnaženju misli in ujetosti v čustva ne vidimo. Nam pomaga kundalini torej tudi na poti ozaveščanja naše prirojene čutnosti?
 

Med senzibilnostjo in senzualnostjo obstaja velika razlika. Izključni vladar senzualnosti je, tako pri moških kot pri ženskah, naše tretje oko, hipofiza. Ko ta žleza, hipofiza, torej naše tretje oko, intuicija, deluje dobro, so vsi drugi čuti pod popolnim nadzorom – to pomeni, da bo vedno obstajal intuitiven in zavesten del tebe, ki bo nadziral in pretehtal vse, kar bodo čuti zaznali. Enostavno boš imel na voljo možnost poslušanja tistega, kar čutiš, ne da bi pri tem moral karkoli storiti. Upoštevano je dejstvo, da vse, kar čutimo, lahko v nas sproži vzgib, ki nas bo bodisi privlačil bodisi odbijal, in to je izjemen instrument. Če se vrnemo k vprašanju, ali se naš odnos do senzualnosti izboljša, je odgovor pritrdilen: glede na to, da imamo sposobnost nereagiranja na to, kar čutimo, in lahko razpolagamo s časom, pristopom in globino v samem odnosu, nam  to omogoča, da jo lahko v bistvu bolje upravljamo.
 
Uvodoma spregovoriva o moči kundalini joge. Je zaradi te svoje moči lahko tudi nevarna?
 

Odgovor je zelo preprost. Le kako je lahko nevarno nekaj, kar je že v tebi? Kundalini joga je skupek tehnik, ki prebujajo kreativni potencial, ki je v nas.  Vse, kar lahko rečemo, je to, da ga je potrebno pravilno uporabljati.  Zato je pomembna konstantna prisotnost učitelja, saj to ni oblika joge, ki se je lahko naučimo iz knjig.  Kundalini joga deluje po principu prenašanja: potrebna je psiha učitelja, da se jo lahko prenese učencu na zelo tanki ravni med dvema psihama, pri čemer je potrebno poskrbeti za pravo tehniko in načine, kako se ta oblika joge izvaja.  To so zelo specifična predavanja, z vnaprej pripravljenimi kriya vajami, zato je potrebna prisotnost učitelja. O njeni moči naj povem tudi to da se je v preteklosti  ni smelo poučevati javno, saj je to ogrožalo vladajoče: ljudje so namreč z njeno pomočjo postali tisto, kar so, in jih je bilo zato težje manipulirati.

Asane se zdijo sprva za marsikoga naporne, če že nedosegljive, a se nato s pomočjo učitelja doseže včasih zelo hitro nedoseglivo. Kako to?



Velika večina vaj, ki jih izvajamo, se ne dotaknejo samo fizične ravni, temveč se dotaknejo tudi globlje ravni psihe in podzavesti. Pogosto je rezultat tega sprva odpor tako telesa kot uma, ki nas pelje do procesa, s katerim se slednja ne želita spoprijeti. Trpljenje pri kundalini jogi predstavlja v veliki večini primerov obstoječe blokade in upore. Pri tem je potrebno poskrbeti za tolikšno rahločutnost v dojemanju tega, da se dejansko pritiska na trenutno napačen sistem – in prav zato je pomembno, da je vedno pred vami učitelj. Po drugi strani pa: ko se spustimo v nekaj, kar je videti nepremostljivo in nam predstavlja nekaj, kar je težko izvedljivo, imamo ob tem občutek, da lahko premostimo tisto, kar se nam je še pred trenutkom zdelo nemogoče. Torej se tako doseže določeno stanje, ki nam ga prej ni uspelo doseči, in se tako začne verjeti, da se lahko soočimo z nemogočim in to naredimo mogoče. Posledice tega, kako lahko takšen, natančen, osredotočen napor spodbudi proizvajanje endorfinov, so dobro razložene na znanstveni ravni. Ti specifični endorfini odpeljejo posameznika v stanje izjemne blaženosti, saj so ti tesno v sorodu z morfinom – vse ostalo potem prepuščam vaši domišljiji. Vendar je tu še vedno ključna beseda izkušnja: to so stvari, ki jih ni mogoče pripovedovati, temveč jih je potrebno izkusiti.

Joga  povezuje zavest posameznika s kolektivno zavestjo. V času, ko je opazit dvig kolektivne zavesti, so tehnike povezovanja individualne zavesti še toliko bolj koristne, saj se sicer lahko marsikdo v poplavi novih vibracijskih tokov izgubi. V kakšnih vibracijskih časih živimo? Maji napovedujejo za ta čas velik skok zavesti, ki ga podprejo tudi druge starodavne kulture. Kaj pa o tem času pravite vi?



Čeprav ima kundalini joga starodavne korenine – govori se o več deset tisoč let starih koreninah – je ta praksa absolutno moderna v obdobju prehoda iz dobe Rib v dobo Vodnarja.  Pristop na fiziološki in fizični ravni je povsem revolucionaren glede na naša stanja, torej glede na stres, pomanjkanje resnice, depresijo. Najprej se upoštevajo živčni, imunski in žlezni sistem, njihova stimulacija pa je vključena v vsak tip kriya vaj. Ta premik zavedanja s posameznika na skupino predstavlja samo prvo fazo, saj so jogiji vedno verjeli, da je mogoče doseči in imeti univerzalno zavest samo s prehodom skozi skupinsko zavest. V določenem trenutku je jogije, ki so bili sami v Himalaji, lastna zavest prisilila v to, da so se spustili v nižine, zato da bi se najprej združili z drugimi in oblikovali skupinsko ter šele nato univerzalno zavest. Prav prehod skozi skupinsko zavest je nujno potreben za človeka, da bi se ta lahko potem razširil na univerzalno raven. Na določen način so bolezni naše dobe, gospodarska kriza in naša nezmožnost komunikacije odraz naše nemoči pri doseganju skupinske zavesti. Če nam uspe ponovno vpeljati določeno raven zavesti, ki omogoča holističen, dopusten in ekološki pogled v zavesti posameznikov, ki jim je namenjeno, da bodo vodili države, podjetja oziroma karkoli, bo vpliv eksponenten.


Spraševala za Dnevnik, Tjaši Artnik Knibbe.



torek, 07. oktober 2014

Camino de Santiago: Fizična bolečina in poškodbe



Kot nekdanja resna športnica o poškodbah vem kar nekaj in na pot sem se podala povsem brez ideje o tem, kako se bo na tako dolge kilometre hoje odzvalo moje telo, ki ni bilo navajeno vzdržljivosti, ampak prej eksplozivnih športov. Pred odhodom sem kak mesec vadila s hojo in kolesarjenjem po Nizozemski in enkrat prehodila 35 kilometrov.

Sem pa pred odhodom dobro pripravila svoj um in srce. Zmenila sva se, da si ne bova dovolila, da nas želja po cilju odnese prehitro in da bi po Caminu hodila zgolj s pomočjo adrenalina. Ker sem se zelo veselila izkušnje in ker sem zelooooo temperamentna:-), je bilo zame resnično zanimivo aplicirati v praksi izkušnje meditacije, ki se ji posvečam že več let. Torej kako biti povsem prisoten, prisluhniti telesu preden me požene v predivji korak, kako se ustaviti in jogirati, ko se mi zahoče brez sile, da se mi kam mudi.


Največji izziv je bil pravzaprav odklopiti kolektivno energijo meni podobnih, ki jih je želja po dosegi cilja gnala preko meje. In po 100 km me vsaka navezanost na to, povsem zapusti. A telo me kljub vsemu testira. Najbolj mi jo zagode bolečina v peti, ki je nisem imela nikoli prej in ne popusti niti za sekundo. A ker poznam zanimivo tezo dr. Johna Sarna, ki govori o povezavi med čustveno bolečino in telesom, se neznosne bolečine, ki mi je po celem telesu pošiljala mravljince bolečine, ne ustrašim. Prisluhnem ji, čeprav boli na polno.


Usedem se in s z njo pomenim. Svojim možganom poskušam  dopovedati, da je prav da čutijo čustevno bolečino ob izgubi in strah pred povsem novim življenjem. Da ni prav nič narobe v tem, da čutim in da ni potrebno aktivirati obrambnega mehanizma mojega telesa, ki zaboli navadno takoj pred tem, ko bi naj ozavestila vsebino čustvene bolečine.
 
Po treh dneh pogovarjanja me um zapelje na prečudovito trato. Na njej pa polno cvetlic, ki jih je iz gobarjenja nosil za svojo družino naš tata. V mislih se mi izriše njegova silhueta in za trenutek verjamem, da prihaja pome in mi z nasmehom na ustih in polno košaro gob nosi rože. Ko se zavem kaj se dogaja, se začne moje telo tresti, oblije me pot in na polno brez zavor začnem jokati. Kako intenzivno lahko človek izraža svojo čustveno bolečino skozi telo, a ko mu to dovoliš brez prekinitev, se lahko končno realizira. Noga je takoj po tem nehala povsem boleti in iz telesa se je moja izkušnja Camina povsem preselila v duha. Bingo:-):-):-)!!!:-)

Tako je ostal pred mano še velik del Camina, ki ga doživim kot globoko izkušnjo preseganja meja uma, najgloblje radosti in neverjetne zabave. Tako izjemen mix, ki mi zrcali to, kako bogato bitje sem, smo. In zrcalo tega, da ko sprejmeš življenje v vsej svoji polarnosti, se rodi priložnost za točko v sredini, harmonijo in ljubezen.

 Korak za korakom :-)
Počitek postane kmalu sinonim za UŽITEKKKKKKKKKKKKKKK   :-)                        
Kdo je prehodil Camino?...not us....partyyyyyyyy



www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com