Prelepe, bizarne Tenerife

Potovanje na Tenerife so vzpodbudile sestrine priprave na svetovno prvenstvo v potapljanju na vdih, ki bodo v kratkem v Turčiji. Kombinacija sestrskega druženja, s pohodništvom, ki naju z možem navdušuje zadnja leta, se je izkazala za odlično.

Foto: Alenka Artnik

Siesta Latina

Sprva sva si s sestro privoščili malce oddiha v obmorskem turističnem kraju Puerto de la Cruz. Leto je bilo dolgo in čeprav polno izjemno zanimivih dogajanj, potovanj in predavanj ter treningov, na drugi strani zaradi velikih sprememb tudi naporno. Odklop v objemu Atlantika, izjemnih valov, ki so naju premetavali naokoli kot majhni deklici, uživanje v lokalni kulinariki in veliko spanja, pa odličen začetek precej polarne ljubezni (one minute i love you, next you make me crazyyyy stil) do Tenerif.

V Puertu de la Cruiz naju je najprej presenetila infrastruktra mesta, ki je zelo tržno usmerjena in na nivoju večjih turističnih destinacij ter bolj latino vzdušje kot špansko. Ogromne stolpnice, ki božajo nebo in neredko tudi kakšen oblak, so naju sprva šokirale, saj sva bile vajene majhnih vasi mediterana, kjer stolpnic v stilu Fužin preprosto ne vidiš. A popotniško srce je odprto in se po prvi frustraciji in morebitni nejevolji pač sprijazni, da potegne iz situacje kar največ. Prednost tako organiziranega turizma je pač udobje. Veliko tega, če primerjam kako se nama je godilo. Velik apartma za dobrih dest eurov na osebo, z vsem udobjem in kuhinjo, v kateri sva čarali slastne veganske pojedine, na primer. Ko sem na sredi mesta naletela še na bio trgovino, je moje srce otroško pelo. Prednost civilizacije. Vedela sem namreč, da me kmalu čaka »out of the comfort zone« del oddiha, zato sem si dala duška. S sestro sva se vmes podali na pohodniško avanturo obiska tadicionalne vasice Masce in kanjona pod njo, pot ko dobre štiri ure hodiš po zahtevnem kamnitem terenu do morjaJ. A kopanje v kristalno čisti vodi nato odplakne vse tegobe, ki nama jih je na pot prinesel zelooooooo počasen tempo organizirane skupine, s katero sva šli na pot ali helihopter, ki je prišel v kanjon reševati neizkušeno pohodnico (teh je zaradi turistične poze agencij zelo veliko).

Ko se lajik odloči poskusiti kremo v penasti obliki;-)

                         Kitajski Raj v Santa Cruz za tiste, ki radi oblikujemo svoj nakit!

Motivacija za prosto potapljanje ostaja meditacija, ki jo doživiva vsakič s telesom.

                                                           

Foto:Alenka Artnik

Turistični ego je opaziti kot povsod, ko je pomembno za lokalce preživetje in vidijo v turistih materijo in redko še kaj več. In tako kot v Grčiji je takoj jasno, da ima otok v rokah tuji kapital, domačini pa se borijo za drobtinice.  Tkle pač mamo v tem svetu where it lot about the money.

Tabaiba z naj bazenom na svetu

Od tod sva potovali v Tabaibo, kjer je sestro pričakala ekipa profesionalcev iz Atlantis Freedivinga, ena najbolj prizanih šol na svetu s področja prostega potapljanja in počitnice so začele kmalu drseti v delovno fazo. Sestra se je začela pridno spopadati s treningi, mene pa je na mailu pričakala uredniško pregledana verzija knjige s Camina »Ranljiva«, ki jo bom izdala nekje v sredini oktobra v Sloveniji. Da ne bo seveda preveč dela na enkrat in že ker sem se nahajala na čarobni lokaciji z najboljšimi prostimi potapljači sveta, mi trening teden potapljanja na vdih ni ušel. Kakšen užitek. Popolna sprostitev in moje telo je tako zelo hvaležno, ko ga rekreativno spuščam v globine, kjer vse utihne. Meditacija sama po sebi. Mehke in voljne celice po potopu pa pokažejo na to, da sem našla ravnovesje med globino in udobjem. Tam v vodi ves svet utihne in za extra empata ( občutljivo bitje) je to še kako nujno potrebno. Odlična antistres terapija.

Foto: Alenka Artnik

Kar me je povsem prevzelo je bil betonski bazen, ki so si ga pred eno od stolpnic izmislili lokalci in se ob njem po službi z otroci dnevno družili. Prve dneve je bilo plimovanje tako izjemno močno, da je  skozi tunel, ki je povezoval odprto morje z bazenom voda tako silovito pritekala, da je ustvarjala velikanske valove. Kot čisto pravi aqua park. Seveda je bilo kopanje v odprtem morju nevarno posebej ob izhodi iz vode, ko te je val prilimal na beton kot mušico. A vznemirjenje lokalcev in nas vmes je bilo na vrhuncu, poskus prostega potapljanja pa začinjen s posebnim warm upom in strečingom after training, če si ga preživel. A tudi to so zgodbe, ki si jih bomo nekoč govorili ob tabornem ognju, ko se bo naš tempo morda umiril ( res šele nekooooč in še bolj mordaaaaaJ).

Foto: Alenka Artnik

Na sredi potovanja se nama je pridružil še mož, ki je ravno priletel preko Slovenije iz frenetične Nizozemske, kjer dela v eni najboljših nizozemskih gradbenih ekip ( kar pomeni brutalen tempoooo) in začel se je drugi del potovanja, ki ga je zaznamovalo veliko napornih pohodov, a tudi izjemnih razgledov, neverjetne narave in »permisov«- dovoljen vseh vrst. Sprva sva si zamišljala, da bova šla na pot brez wifija in povsem spontano, a naju je super organiziranost otoka kmalu pri tem preusmerila nazaj v civilizacijo. Frustracija ob tem naju je držala kar do konca, a nama je otok vrnil tako veliko lepega, da sva se sprijaznila s ceno, ki jo za to plačaš.

 

Foto:Alenka Artnik                                      

Prekrasen sever

Svojo novo avanturo sva začela na severovzhodnem delu otoka, v nacionalnem parku Anaga, kjer sva se naužila svežega zraka, vdihovala oblake (dobesedno, glede na to kako zelo nizko so se spuščali) in spoznavala s turami na izjemnih klifih. Odkrivala sva oddaljene vulkanske plaže in poskušala najti mir stran od ponorelega sveta. To nama je na trenutke uspelo, a otok je prežet z vibracijo turzima in na vsakem koraku je bilo jasno čutiti, da nisva pohodnika ali popotnika, ampak turista, ki ne znata tekoče španščine. To se ni redko izkazalo kot pomanjkljivost ( te npr. postrežejo zadnjega ali odslovijo v hostlu na recepciji) in jasno je bilo čutiti, da imajo v neobljudenih in turističnh krajih turistov čez glavo. Da se v Španiji govori le špansko, mi je postalo jasno že na Caminu, zato sem se igrala z zloženkami italijanskošpanskega klobasanja. Dodala kje kak ole in ssss pa smo se nekako razumeli. Pomemben je bil stik oči in odprto srce, a tudi tukaj sem zaznala več konzervatizma kot na Zakintosu lani.

Prve noči sva prespala v zelo lepo urejenem hostlu http://alberguestenerife.net/es/, kje sem prvič videla rimsko cesto iz svojega pograda. Očarljivo! Na tem delu otoka mi je sapo vzel tudi najlepši pogled na oblake, ki so se kot slapovi vaili čez gore. Občutek, da si v nebesih ne bi mogel biti bolje prikazan. Le za ta razgled je bilo vredno obiskati otok. No na sangrije se človek tudi hitro navadi :-).

Dobra stran napornih pohodov in potapljanja na vdih je tudi odličen metabolizem kar pomeni......da lahko na polno uživaš v lokalni kulinariki. Canarian Patatos in Pimentosi ter različne zelenjavne juhce za vegetarjance ( v Puertu de la Cruz sva s sestro nalateli na izjemno vegetarjansko restavracijo El Mana), ribe ter lokalno pridelano meso na basic način pa za mesojedce.

Pohodništvo po otoku je izjemen užitek. Pomembno je le požreti obsesijo s permisi, ki te čakajo na vsakem koraku - dovoljenje za obisk najvišjega vrha, dovoljenje za hojo po zaščitenih narodnih parkih, dovoljenje za kamipranje v redkih kampih, ki so povečini državni in še ti redki s tušem ali vodo. A ko zaštekaš sistem prijave na internetu – seveda v španščini, aja javnega wifija skoraj ni- gre vse lažje in v veliko radost je bilo kampirati na sredi gozda pod vulkanom Teide, občudovati zvezdnato nebo, ki velja za eno najlepših na svetu (obisk observatorija odsvetujem, saj je na nivoju osnovnošolske ekskurzije in razočara vesolja žejne poglede)..... Narava pa? Oh.....oh.....oh.....in še enkrat oh......ma ni da ni. Vsaki pohod je bil povsem drugačen. Vegetacija, klima in razgledi so na otoku tutti frutti in za pohodnika, ki si želi doživeti diverziteto na majhnem kraju je to to. Kot Slovenija le, da gre za drugačno naravo in zato tako zelo super kombinacija. Vulkan v centranem delu otoka da občutek, da si na Marsu, naslednji trenutek te pot odpelje na sever in klifi spominjajo na Škotsko ali pa Finistero s Camina, pa nato južni del s svetlim peskom in sever s črnim peskom in norimi valovi. Vegetacija pa: nasadi banan, kaktusi, agave, mango, papaya (super za prebavoooo), evkaliptus, iglavci, listavci ....obilje za oko in srce.

Pa gremo na 3700 m pokukat kak je kaj zrak

Ker zelo rada testiram svoje meje, sem si ob misli na pohod na Teide, najvišji španski summit, že pridno mela roke. Kondicijske priprave na višinsko razliko sem opravila pod vodo s prostim potapljanjem (izjemna podobnost glede na to, da gre v obeh primerih za zmanjšanje vnosa kisika v kri) in pa z dolgimi pohodi, jogo in tekom. Glede na to, da imam malce specifičen način uravnave nizkega pritiska (vazovagalna sinkopa), ki me zna v ekstremnih razmerah pahniti čez rob ( v black out), sem bila pred vzponom še posebej vznemirjena. A srce si je želelo čutiti lavo pod nogami in vonjati zrak tam visoko nad norim svetom. Da bo vse še bolj zanimivo, je moža na sredi kampiranja na višini začelo matrati krvavenje z nosa, znak višinske aklimatizacije, kar je pomenilo, da me morda čaka samostojen vzpon sredi noči, čeprav ga močno odsvetujejo. Nervoza je rasla. Prav zaradi krvavitev sva se vrnila znova na nivo morske gladine v upanju, da se telo pomiri. Noč pred odnodom se je mož odločil, da poskusi. Tečnoba zadnjih dni in razočaranje, da ne bi okusil izziva, mu ni dala miru. Sama sem bila zelo skeptična in prav hecno je kako bolj zaščitniški smo do svoji dragih kot do sebe. Mene moja krvavitev ne bi motila – dva tampona v nos in gasa – a ko gre za moje? Moram kar fino vdihniti, da jim dovolim prostor, da se odločijo sami.

Pot sva začela v nočnih urah in hodila sva lahko kar po temi. Pot je v prvem delu zelo široka in varna zato razen višinske razlike ni bilo težav. Pila sva zelo veliko in se ustavljala vmes z namenom, da se telo pripravi na težji del vzpona. Jedla nisva ničesar, saj je bil želodec precej na testu in veseli me, da je bilo tako. Kasneje, ko se ti kar malce vrti od višine, bi hrana bila preprosto preveč. Prebava se namreč v fazi dviganja upočasni, kar predstavlja dodaten napor. Če so naju najprej navduševale zvezde in obrisi nenavdnih kamnin, naju je kasneje pričakal sončni vzhod. Tisti dan malce zamegljen, a zato nič manj čaroben.

Med samim vzponom mi je dalo posebno motivacijo tekanje, ja tekanjeeee, mednarodnih Iron manov na vršac, ki so si izbrali idealno lokacijo za trening. Mož jim je celo aplavdiral, a priznal, da so ga motivacijsko ubijali:-). Preživela sva vzpon brez težav in zelo zelo zelo sem vesela, da sem lahko tudi na takšen način proslavila svojo novo knjigo s Camina.

Lokalna La Laguna

Tistim, ki bi si želeli kanček lokalnega feelinga je La Laguna pravo mesto, kjer se čuti utrip, ki ga boste v Santa Cruzu pogrešali. Slednje je večje in bolj delovno naravnano, La Laguna pa le nekaj kilometrov stran, a čisto druga vibra. Raziskovanje manjših vasic je tudi prikupno, čeprav mi v tem smislu Mediteran zmaga. A ključno se mi zdi, da si na tem otoku privoščiš raziskovanje tega. Četudi le z avtomobilom. Pohodniške poti so zelo lepo označene in segajo od lažjih do zahtevnih. Za vsako stopalo se namreč najde prava pot.

Spremljajte bloge na: FB profilu Iskriv.si

Združitev Vesolja in Zemlje, v vsaki celici

V duhu pustolovke sem z radostjo sprejela predlog, da se julija pridružim najboljšim svetovnim glasbenikom in izjemno sočnim jogistom na fantastičnem doživetju na Krfu, kjer nas je dober teden razvajalo potentno energetsko stanje otoka, odlična družba somišljenikov, glasba, ki je božala srce in izkušnje iz vseh vetrov, ki so nas še kako obogatile. Tam daleč od ponorelega sveta smo se povezali na načine, ki jih premore odprto srce.

Že sam prihod je zaznamoval izjemen pogovor s taksistom. Bila je polnoč, ko me je kot Pepelko peljal na ples v Arillas. Govorila sva o tem kako pomembno je biti v življenju pristen, kako je ta vrednota v Grčiji še pomembna in ja žal kako tudi o tem kako tudi tam denar s svojo vibracijo sebičnosti kot strup spreminja svet. » A mi se ne damo. Strumno se borimo tokrat proti nečemu, ki ni morda tako vidno kot nekoč v vojnah napadalci, a kljub temu gre za tiho kugo, ki si nas želi vzeti. A naš značaj in trma tega ne bodo dopustila!« je strastno razlagal. Nato mu omenim svoje potovanje po Zakintosu, ko sva z možem soustvarjala izjemno ljubeče odnose z domačini in čarala agape (čista oblika ljubezni). Povsem je poskočil od radosti, da nekdo dojame kako zelo zelo zelo pomembno je biti ljubezen v svoji družini, v odnosu z naravo in okoljem. » Kaj ti bo denar, ko si v sebi kripelj« me opomni. » In kaj boš z veliki palačami, če nimaš ljubeče družine in pristnih prijateljev. Kakšno je sploh življenje brez ljubezni?« O sem predla kot mačka ob teh besedah in ta izjemen odnos do 

Življenja mi sapo jemlje že lani, ko sva z možem peške obredla cel otok, spala pod figami in oljkami in uživala na toneeee kozmične energije.

Že prvi dan festivala sem si privoščila čudovito vodno masažo s fantastično Suzano Rodriguez  ( o aguahari:  https://www.youtube.com/watch?v=NvX7_34V9Po ), ki me je zazibala v enost z vodo. Izjemno doživetje, ko se spomniš, da si pravzaprav prišel na ta svet v vodo in da si sestavljen večinoma iz vode. Ko me je Suzana nežno zibala po vodi in med tem potopila, se je v mojih mislih pričarala čudovita spirala polna mandal svetlobe. Kristalnih barv turkiza in zelene. Čarovnija brez primere. Čutila sem to vsepovezanost molekul vode  s svojim telesom in se zlila vanjo. Uau. Ven sem prišla spočita in mehka kot kalamar z močno žejo po ŠE…….hahahah.

Naj pri tem pojasnim, da je moj um zelo vizualen in da vidi kar čuti. Nismo vsi enaki pri tem. Eni si stvari predstavljamo (včasih tako v živo, da je lahko zelo zabavno), drugi slišimo, tretji čutimo, četrti pa malo mešano vsega. In ko pišem o zlitju z vodo gre pravzaprav za to, da s pomočjo zavedanja v besede in slike prenesem senzacije telesa. Sporočilo je pri tem v tem, da se zavemo na sebi lasten način te enosti z naravnimi elementi, saj to močno prispeva k bolj živem, zanimivemu in doživetemu dojemanju sveta. Noben čirule čarole le priložnost, da bolj poglobljeno doživimo materialno.  Ok? Preden vas ego zavede v smer – joj spet ne štekam kam to ženo lajf pelje….ali pa evo jo spet je enga zrolala……….hahahaha

Jogistične delavnice, ki jih je spremljala živa glasba, so bile na festivalu odlično ravnovesje med nebom in zemljo in kot tista, ki veliko daje, sem si vzela za misijo, da tokrat vzamem kar bo srce čutilo, da potrebuje. Subtilen ples čarobne Zole Dubnikove (http://zoladubnikova.com/) ali senzualna joga Shirin Ourmutchi ; angelski zvoki Mitscha Kolna …. Neskončno obilje lepega, harmonija moške in ženske energije vse močno podprto z izjemno potentno grško energije, ki kar kriči po spremembi. Če nanjo nisi pripravljen te z lahkoto spravi tudi v kaos. A le z namenom, da transformirajo stare strukture vzorcev.

Posebno je bilo doživeti šamana Dereka in njegovo zgodbo »The Dancing Tree Farm«. Skupaj sva se poglobila v odnos do zemlje, naučil me je izjemne povezave med mikrobi in naravo in kako smo pravzaprav tudi v tem pogledu enost ne glede na duha. Pokazal mi je svet cvetlic in njihovo vlogo v našem ekosistemu. » Čutila si kaj pomeni narava. Ni le neko ločeno stanje zavesti, ampak je bitje. Sedaj, ko si ga doživela, slišala in čutila veš, da te ta izjemna moč nenehno obdaja ali bolje je del tebe. Ločuje vaju le zavedanje« Vedela sem o čem govori. Ko pridem na Nizozemsko, ki je vibracijsko izjemno obremenjena z wifiji in onesnaženostjo zazanavam kot bi stopila v nekakšen vakum otopelosti. Ostati celovita v smislu živosti in prisotnosti je prav poseben trening. Vsakič, ko stopim z letala se moje vidno polje zoži in ga le z močno disciplino in namero ohranjam prostranega. Na Krfu sem srečala protipol tega fenomena. Ko sem položila svoja stopala na to zemljo in vdihnila vonj po morju, se je zavedanje izjemno poglobilo.

Ustvarjati nato v takšnih vibracijah svojo meditativno delavnico je bil nadzemeljski užitek. Povsem sem se predala sočutni energiji in jo prevajal v prostor. Meditacije so bile globoko transformativne in v jutranjih urah je dance floor zajela svetost globoke tišine. V mojem srcu pa le radostna hvaležnost, da sem lahko del nečesa tako lepega in da se tega zavedam.

Z ljubeznijo, Sarabraj

photo Josh Allen & Julia Svedberg:

V veliko radost mi je najaviti NOVO knjigo »RANLJIVA«, ki jo čez poletje pripravljamo s čudovito ekipo Boginj. Izzid je planiran za jesen njen namen pa je stopiti vse kar ovira naše Srce, da na polno brenči in ustvarja vse kar zmore. Govorila bo o mojem popotovanju čez Camino de Santiago.

Pridruži se mi na FB: Iskriv.si s Sarabraj za več infotov o knjigi, delavnicah v Sloveniji in tujini in za sledenje živim blogom.

Priznam sem težka odvisnica od Živosti

Bo kar držalo, da sem zasvojena z Živostjo. Gre za en tak neverjeten občutek energije, ki se pretaka po telesu in ustvarja polje neskončnih možnosti. Ni le fizičen občutek lahkotnosti in polnosti, ampak neposredno vpliva tudi na misli, ki ne nihajo med negativnim in pozitivnim polom, ampak se varno zibajo v neutralni pozi. Tam je svet tako zelo lep in jaz tako zelo svoja. Prisotna, predana in na preži za novimi dogodivščinami. Tam se kot mali otrok veselim Življenja in ga z modrostjo zrelosti tudi na polno jaham. Zavedam se svoji strahov in omejujočih misli, ki pa kopnijo kot pomladni sneg.

A kako ohraniti to živost? Načinov je danes na meljone in moj namen ni, da bi vam karkoli prodajala ali vsiljevala. Ok?  Nikoli. Berite moje bloge z zdravo mejo kritičnega uma in če vam kaj sede vzemite zase sicer roll your eyes, fak it in naj gre naprej.

Ko si v Živosti se namreč zavedaš, da je le aroganca neuresničenega uma tista, ki prodaja resnice za svete, stalne in vsiljuje svoje. Ko si svoj se zavedaš, da ne potrebuješ nesočutnih na ego baziranih mnenj, ker te bolj kot razpravljanje o Življenju drajva želja po tem, da ga živiš. Na polno.

Kako ohranjam torej svojo živost? Naj v stilu ameriških medijev podam Top Five Wasy to be Alive (phahahaha): 

 Reši se televizorja, novih medijev:

Jp z možem že šest let živiva brez teveja in ne morem opisati kako bolj Živ si, ko namesto pasivnega gledanja v ekran počneš kaj bolj zavestnega. Naj si bo to košenje ali ležanje na travi, pogovor z družino, piknik namesto kosila, športanje, lovljenje snežink, sprehod po dežju, opazovanje narave in soljudi, obisk prijateljev, igranje človek ne jezi se, …..igranje….norenje….ustvarjanje…… meja ni. Sama se lotim pisanja blogov, nove knjige, sprehoda, uživam v stiku z naravo, nabiram bezek, kuham bolj ubrano, plešem, športam, trekam, grem na sprehod in se vmes pomenim z ljudmi, ki mi pridejo na pot-veliko lepega se rodi iz teh naključij…..Seveda je v tej kategoriji not to do tudi obsesija z računalnikom in novimi mediji. Ustvarjeni so bili tako, da nas zasužnjijo in moramo biti močnejši od njih, če želimo biti živi. Izklopite wifi, s tem kopico sevanj in ne dovolite, da drugi brkljajo po glavi in vam z vibracijami mešajo štrene.

Živa hrana

      Opazila sem, da več žive, nepredelane in neposredno od narave dane hrane pojem, bolj  sem živa in prisotna. Junk food se kot meglica spusti nad moje misli in me zazombi. Poskusi in boš presenečen/a kako neverjetna razlika je med Smokiji in svežimi jagodami. 

      Aktivno življenje

      

      Brez tega ne gre. Vem vem tudi mene zna še kako zaloviti totalna lenoba (posebno pozimi), ki me ne popusti tako zlahka. In potem iščem tisto sekundo motivacije ali bolje malce manj lenobnih misli in skočim. Ne čakaj na olimpijsko razpoloženje, ker je teh dni lahko bolj malo. Poišči tisto mini Iskro in jo zaneti. Iz malega raste veliko in le 20 minut počasnega teka lahko povsem spremeni tvoj dan, ker boš vedel, da si premagal um, ki te kot Sfinga vabi v poležavanje. In ne bodi grob do sebe, ko ti znova »spodleti«. Celo življenje imamo na voljo, da mic po mic ulovimo val. Ko smo pa valu pa samo gasa!

      Upaj si sanjati in skoči s klifa

      Ko smo iz tahujše lenobe ven imamo možnost za sanje. Zapiši si kaj ti daje občutek strasti in sledi temu. Pleši, riši in ob tem opazuj um, ki si bo izmislil meljavžnt razlogov zakaj pa ti tega ne bi počel »Prestar, predrago, ne da se mi, utrujen sem, pa kje mam še čas za to….« so le nekatere od zelo prepričljivih misli. I know been there. Takrat se iskreno vprašaj » Sem Žrtev ali Ustvarjalec« Življenja?

      In za konec Reci DA. 

      Za dva tedna si vzemi za nalogo, da boš rekel da vsemu, kar ti pride na pot (no kakšnemu nespodobnemu povabilu se lahko odrečete, če že pride kot skušnjava:-)). Kolikokrat zaradi SRAMU rečemo ne? Pa se sploh zavedate kako ta sram kroji naše življenje? Sram me je peti pred javnostjo, sram me je plesati, ker bom sojen, sram me je poskusiti nekaj novega, da ne bom izpadel čuden in mi bo nerodno. Ne maram, da mi je nerodno in tisto rdečico preziram. Znano? No jaz sem bila kraljica sramu. Sram me je bilo jesti pred drugimi kot najstnico, da ne bi morda kak kos hrane ostal na mojem obrazu in bi….?.....eh jejžšna….koliko zamujenih priložnosti….Življenje jih je polno, a ker ne skočimo in raje jadikujemo si sami ustvarimo nato svoj scenarij. Ta pa je veliko bolj omejen, kontroliran in suhoparen. Znova zaupaj Življenju. Verjemi, da ve bolj od tebe kam je potrebno skočiti. Sram naj bo kot nekakšen radar. Ko ga začutiš veš, da je nujno čas za akcijo. Tako grem nocoj na sup jogirat pa četudi bom večkrat pod vodo kot v njej. Stari um bi se sekiral in grabljal, da pa vendar kot iber uber joga tršica in huda športnica s tistega supa pasti ne smem. Ja kaj bodo pa rekli? Danes pa si želim, da se moje telo kar največkrat spoca v vodo, igra, smeji, nori, išče harmonijo, jo najde in gre dalje novim avanturam na poti….čutite Živost?

Objem, Sarabraj.

PRIDRUŽI SE MI NA FB: ISKRIV.SI S SARABRAJ

Kako združiti jogo, meditacijo in šport?

Legitimno vprašanje, ki je prišlo s strani mladih igralk odbojke na mivki. Športa, ki sem ga pred leti z največjo strastjo igrala in dosegla zelo dobre rezultate. To da sem pokurila ob tem skoraj vse telesne potenciale, ni bilo nič v primerjavi s sprostitvijo, ki jo je doživelo telo vsakič, ko sem iz njega sprostila ves ustvarjalni naboj in zaloge neskončne energije. Če ne bi športala, bi bila tako psihično kot fizično depresivna. Psihično, ker bi mi bila odvzeta priložnost za to, da se dokažem, da se povežem, da se igram, da sprostim obilje napetosti in telesno, ker bi presežek energije lahko implodiral v telo in ga s tem otopel. Energetska dinamika, ki se je danes še premalo zavedamo. Koliko otrok še prehitro diagnosticiramo z motnjo aktivnosti in pozornosti, ker ne pašejo v naš sedeči slog življenja? Veseli me, da v Sloveniji ta trend ni še tako zelo močan kot v »razvitem svetu« in da starši veliko dajo na aktivacijo sebe in otrok. Četudi je to sprehod v naravo ali lovljenje po domači trati. Pomembno je namreč, da smo v toku. Good for you!

"A kako naj ohranim svoj strasten naboj, če se bom pri jogi povsem umirila", je podvprašanje, ki zanima mlade odbojkarice? Vprašanje, ki bi pred lastno izkušnjo morilo tudi mene. Ideja, da se pomirim in ustavim nekako ni šla skozi z mentalnim strastnim drivom, ki sem ga imela, ko sem kot zmaj letala po igrišču in v stilu multikultivatorja orala mivko in si s tem prislužila naslov »defence monster«. Ko zdužimo jogo in šport gre za to, da to, da isto energijo ohranimo in celo povečamo, le da z njo veliko bolj usmerjeno delujemo. Da ne izgorimo v strastni energiji, ampak jo usmerimo v rezultat. In to je mogoče s treningom uma in srca doseči. Tako ostane več energije za regeneracijo in uspeh namesto, da jo razpršimo po prostoru.

Ko sem se nato po izkušnji kundalini joge in meditacije, vrnila povsem brez kondicije na mivko, sem se začela zavedati kako zelo veliko mi je prineslo treniranje koncentracije, zavedanje prostora, oksigenacija telesa z rednimi dihalnimi vajami, jasen fokus in čista namera kaj želim od same igre. Izognila sem se občutkom razpršenosti po prostoru in s svojo prisotnostjo na igrišču veliko lažje osvojila vsak centimeter tega. 

Naj bo jasno tudi to, da pri obrambi pri odbojki na mivki na najvišji nivojih, sama tehnika ni dovolj. Potrebno je tudi spustiti kontrolo in intuitivno slediti žogi. Dar, ki mi je še kako pomagal. Branje misli nasprotnika? Seveda tudi. In tega ne počneš samo z opazovanjem, ampak predvsem z intuicijo, saj ti za razumsko razmišljanje preprosto zmanjka časa. In prav intuicija in stik s telesom ter zaupanje vanju je lahko tudi ena od mnogih prednosti joge ter meditacije. Poleg seveda že poznanih učinkov dobre prekrvavljenosti s kisikom, večje fleksibilnosti mišic in s tem izogib poškodbam, boljši izkoristek moči…..

Ko sem se nato podala na 850km dolgo pot, kjer me je čakalo tudi do 40 km hoje na dan po drnu in strnu pod izjemno vročim španskim soncem, sem lahko dobro opazovala kako se telo v tako ekstremnih razmerah obnaša. Naj povem, da na pot nisem bila fizično pripravljena. Bila sem pa energetsko. Zavedanje koraka in vpliv na to, da so mišice sočasno prožne in aktivne mi je pomagalo, da na poti nisem imela prevelikih bolečin. Zavedala sem se, da lahko z mehkim telesom omogočim boljšo porabo hranil in omogočala sem dovolj pretoka kisika. In zavestno sproščala korak. Srečal me je kakšen žulj in krč v kolku in tudi tega sem z jogo na sredi jase povsem odpravila. Mnoge je izvedba joge fascinirala, a zame je bila pot dokaz kako daleč lahko z umirjenim umom, spoznavanjem na relacije čustva-telo in jasnim fokusom prideš. Opazovala sem svoje telo in kako hitro je pridobivalo na moči ter se sproti regeneriralo. Če se telesa zavedaš (meditacija je pri tem ključ do zavedanja), ga lahko pravočasno hidriraš, mu dodajaš dovolj hranil, saj ti nenehno komunicira. 

"Lani sva z možem testirala svoje meje s tri tedensko poletno hojo okoli otoka Zakyntos, popoldanskim spanjem pod oljkami, potapljanjem v modre špilje in odpovedjo udobju normalne žimnice. Prve dni me je vse žulilo in na živce so mi šli hiperaktivni nočni petelini, a sčasoma se je tudi ta del uma umiril. Znova sem pokazala telesu kako izjemno veliko zmore, če ga uresničujem iz polja želje po ustvarjalnosti njegovega potenciala in ne potiska "Moram, ker tako zahteva okolje" . Stresna misel, ki me v preteklosti premnogokrat pahne čez rob. Poškodbe so le opozorilo, da je čas za poteg ročne in introspekcijo. To, da usmerim svojo moč vase in se osredotočim na lastna hotenja in razloge za takšne podvige, naredi vse skupaj veliko bolj polno doživeto, prisotno in živo. Ne živim od točke do točke, od cilja do cilja in rezultata do rezultata, ampak popolnoma uživam v doživetjih na poti, v vsakem koraku. Šport&joga mi postajata odlično igrišče za igranje harmonije med telesom, umom in dušo in v meni se prebuja strastna želja po tem, da se dotaknem zvezd v vesolju ali ribic na dnu morja in da spoštljivo v redni komunikaciji s seboj presežem omejitve telesa in uma."

In v športu gre pravzaprav za to, da se dobro spoznaš s svojim telesom, saj ti prav to ponuja možnost vstopa v svet iskanja življenja onkraj omejenih okvirjev in uokvirjene podobe svobode. Top športniki so navadno ljudje, ki so poleg rezultatov skozi nenehno preseganje omejitev telesa in uma našli tudi…sebe. Neko globjo vrednost sebe in dojeli, da so veliko več kot zgolj rezultat ali cilj in da lahko s svojo vlogo herojev naredijo veliko za to, da prebudijo mase iz spečega spanca zone udobja. Natalia Molchanova fantastična prosta potapljačica in velik človek, ki je pustila veliko sled in katere kvalitet se bodo spominjale še generacije; karizmatični Novak Đjoković ali izjemen Primož Kozmus so le nekatera od imen, ki so razumeli, da je biti športnik veliko več kot zgolj sklop izjemnih sposobnosti, talenta in trdega dela.

Joga in različne druge tehnike spoznavanja svojega telesa, psihe in lastne energije prinašajo dolgoročne užitke v tem kar radi počnemo. A zakaj me poišče prav kundalini joga? Ker je v svoji osnovi zelo dinamična in nenehno z vsako vajo testira meje mojega uma in telesa - ko moram ponavljati različico počepov več minut ali držati roke v zraku tudi do 30 minut (nič skrbi začetnikov  s tem ne matram, z veseljem pa stestiram športnika). Gre za odlično kontrolirano okolje, v katerem lahko vadimo sposobnost fokusa, svoj mental, sposobnost vzdržljivosti, opazujemo misli, ki nas sabotirajo in se jih zavemo. Med športno aktivnostjo te misli ravno tako vplivajo na naš uspeh, le da so podzavestne. Tam, ko si v pozi tako dolgo ali ponavljaš neko vajo če meje, nimaš kam zbežati. Moraš pogledati kaj te ovira, če želiš to spustiti in preseči. To me fascinira vedno znova. Občutek, ko presežem bolečino, ki je v resnici v telo ujeto čustvo in sledi tisto neskončno olajšanje. Nato lahko ostanem v pozi neskončno. In prav ta občutek neskončne moči je nato vrelec, iz katerega črpam moč za preostale športne izzive, ki mi postanejo igra in v takšni obliki šele pravi srčni izziv. Rezultat seveda ne izostane.

Ko me je v Egiptu sestra učila prostega potapljanja, sem lahko v prakso spustila še nekaj teoremov. In neskončno uživala, globine pa spoznavala brez strahu ali krča. K temu pripišem seveda tudi sestrino pomirjujočo energijo, ki je izjemnega pomena pri tem, da se ne preteraš (vloga trenerja je ključnaaaa in vsekakor jogo svetujem v prvi vrsti tudi njim, da umirijo svoj um in razjasnijo fokus, ni lahko namreč biti dirigent). Poudariti je potrebno, da je freediving šport, ki brez zgoraj omenjenih kvalitet in neke oblike stika s fokusom, ne more delovati. Na silo in z glavo skozi zid v tem športu ne uspeš in lahko celo ogroziš svoje zdravje. Sestra, ki je znova na zadnjem tekmovanju postavila novi državni rekord in se z 90 m uvršča med najboljše proste potapljačice na svetu, vse te kvalitete že nosi v sebi in se zelo dobro zaveda kako pomembna sta pretočnost in fokus. Meditacija ji še poglobi občutek sebe, a ona svoje najgloblje meditacije doživi v vodi. Ta šport to omogoča in je po svoje joga že sam po sebi.

Danes sem globoko hvaležna, da lahko med seboj primerjam izkušnje vzdržljivostnih podvigov, s strastjo odbojke na mivki, s popolno mehkobo in predajo prostega potapljanja. Te nato s strastjo delim, saj menim, da ni potrebno telo med športno kariero ali rekreativno vročico povsem izropati. Dolgo naj nam še služi in četudi si želimo zmage in biti najboljši na svetu ni nujno, da za ta rezultat puščamo za seboj opustošenje, ampak skupaj s telesom, ki testira meje tudi osebnostno zorimo. S tem pridobimo doto, ki nam bo še dolgo prinašala veselje in nas popeljala na mesta, ki jih večina verjetno ne bo nikoli odkrila.

Sarabraj


V NASLEDNJIH MESECIH BOM PRIPRAVILA POSEBNO DELAVNICO ZA PROFESIONALNE IN REKREATIVNE ŠPORTNIKE, da sočutno in razumljivo približam jogo svetu iskanja ekstremov in preseganja meja.

Polajkaj me na FB: Iskriv.si s Sarabraj, da boš obveščen o lokaciji in datumu in verjetno bo to ena boljših odločitev, ki jih boš privoščil/a svojemu telesu, umu....za dolgoročno uživanje v uspehih.

Pohotna ženska zlo brez primere?

 Tisti, ki me berete veste, da rada odprto in iskreno komuniciram, saj menim, da nam ovinkarjenje ne pomaga kaj prida. Vsak ovinek omogoči namreč še eno oviro več za to, da se energija začne nekontrolirano nabirati in ko si v toku si resnično ne želiš niti za trenutek tega ustaviti. Je kot sladka prana, kristalna reka, poln življenja.

In tokrat bi se dotaknila teme, ki še vedno vzbuja neskončno veliko nelagodja: Ženska in spolnost. Tarararam…… Joj koliko projekcij je sproduciranih na nekaj tako čisto lepo naravnega kot so ženski jajčniki, žensko poželenje, ženska spolna moč, ženski orgazem, ženska v vlogi notranje Kraljice. Tako ja Kraljice. A včasih tudi Marije in Divje ženske. Vse to se preliva po naših venah, ko Toku dopustimo, da se brezsramno izrazi skozi nas in hormoni plešejo zapeljive in harmonične plese. 

Včasih tudi divje glede na to, da smo jih zaplankali.

Sama bi sebe opredelila nekoč za bolj zavrt tip ženske, ki je svojo spolnost zelooooo dolgo držala zase. Bila je tabu tema in podedovala sem SRAM po svojih prednikih. Z očetom sva se iskrivo o tem sramu pogovarjala, saj se nama ni zdel nikoli na mestu, a bil je neverjetno močno prisoten. V njem so se skrivale projekcije vseh mojih prednic in vsa skrita poželenja, reakcije telesa, strah pred prevaro, strah pred zapuščenostjo, strah pred izgubo nadzora, strah pred tem, da smo telesne, strah pred lastno ustvarjalnostjo, ki se skriva v jajčnikih, strah moških pred to močjo in nas samih, da bomo znova zapuščene, če jo odkrijemo…ajajajaja…..koliko krčev na poti do vsemogočnega orgazma, ki ni zgolj fizična zadovoljitev trenutka, ampak če je poln in ne ovit v sram, lahko s svojo močjo odpira naše energetske potenciale in nam prinese v trenutku polnega zavedanja čisto pravo malo smrt ega in odpira duri v duhovno globino onkraj uma. Poleg tega je polni orgazem čudovit način, da naše telo spusti kontrolo in se preda. V tej predaji je nato mesto duše, ki nas rada obišče, ko jo nehamo odrivati z umom. V kolikor pa nam to dušno potovanje ni blizu, je npr. odprt spolni tok odlično zdravilo za vse zastale energije.

A do te točke moraš nekako priti. Da si upaš, da si pogumna, da presežeš strah pred nepopolnostjo, strah brez izgubo nadzora in strah pred biti ranjen. Pri meni je šlo za en izjemno zanimiv ideal, ki sem si ga nekako izbrala, in sicer kombinacijo Marije device in Pridne punčke. V sebi sem bila seveda strasten vulkan, a to energijo sem usmerjala vase, potiskala in zanikala. Tako sem ustvarjala idealno polje za vnetja in stiske telesa, ki ni razumelo, čemu izvajam na njim tako hud pritisk. Sram je bilo glavno čustvo, ki sem ga nato z Zdravljenjem Srca&Duše  izpustila. Kako osvobajajoče. Kot bi povlekla pravo nitko za odvezavo gordijskega vozla. Zavedala sem se absurdnosti »svoje« (no ne ravno moje, če pogledamo kako iz te podobe cveti knjižna, filmska in glasbena industrija) romanticirane podobe princa na belem kljusetu, ki bo na mojo ženskost posadil zlato polje cvetlic….in ko se bova ljubila nam bodo angeli peli, mavrica sijala neposredno iz nebes in…..naaaaak…….notttt……what a bullshit predstava….no saj jo cenim, ker mi je dala uvid v to kar danes zmorem dojeti, a vseeno se mi zdi neverjetno kako sem si zmogla misli takole pocukrati.  Brrrr.

No potem se zgodi Življenje, ki ne teče tako kot bi radi izsilili, prileti prvo razočaranje pa drugo pa…..in lepega dne se zbudiš povsem neveden. Odličen začetek. Pojma nimaš kaj bi svojimi spolnimi organi sploh počel. Ali bolje sploh ne veš kaj se tam doli dogaja. Skrajno zanimivo kako te organe nekako nezavestno obravnavamo. Eni od njihove dinamike odvisni drugi jih zanikajo, a prav je vedno nekje vmes. Da jim damo prostor in možnost da se izrazijo, a ne da nas na drugi strani kompulzivno vodijo in opominjajo s tem na to, da smo jih spregledali. Namreč pristen stik s svojo spolnostjo je izjemnega pomena na poti opolnomočenja in sestavljena celovitosti svoje biti. Sram, gnus, strah so le nekatera čustva, ki jih bomo morda srečali, a v tem ni nič nenormalnega. Takle pač mamo in bolj bomo zavestni bliže bomo stanju, ko se spustimo. Pri tem naj opozorim, da naj brskanje po svoji spolnosti ne bo mentalni nadzor in analiziranje, ampak naj vas vodi čutnost. Naj vas vodi intuicija in neznano. Strah? Zakaj neznano? Ker spolnosti ni mogoče definirati še manj ujeti. Ona je tako intimno povezana s kreativnostjo, da je joj. In kaj je kreativnost? Rojevanje iz polja neskončnega potenciala in zato ni naučljiva, ampak bolj kanal za ustvarjanje nove kvalitete. Spolnost pa kanal, da se ta energija uresniči. Kaj bolj ustvarjalnega kot kanal, iz katerega lahko nastane čisto novo živo bitje? Je ni slike ali glasbe, ki bi bila primerljiva z bilijoni celic, ki ustvarijo Človeka. Le čemu smo si dovolili le to tako zelo zasramovati? Kdo ima korist od tega, da si ne priznamo svoje moči? ….vprašanja, ki mi omogočijo dovolj kritičnega uvida v svet in mi dajo možnost, da izpustim matrico sramu. Le pogumno, srčno me zanima me kaj boste odkrile, kaj nove ustvarile.

Kako torej zgleda spolna moč, ko te ujame? Sprva morda kot tzunami hormonov, ki nekontrolirano iščejo pot, da se uresničijo ( v tej fazi je vloga opazovalca odlična točka – da se ne izgubimo v hormonih, ampak jih le opazujemo), v takšni fazi se morda vplete um, ki spolno zadovoljitev želi pomešati s čustvi (posebej pri ženskah) in ustvarjajo se romantičen podobe moškega, ki to ni. V resnici si morda želimo le nekontroliran, divji spolni odnos, obilje dotikov, nežnih šepetanj in senzualnega izzivanja erogenih con….a ker smo naučene, da je to »bad bad bad girl«, si ustvarimo iluzijo, da je potrebno biti v moškega zaljubljene. In tako si vse zapletemo in naredimo projekcijo, ki je ne potrebujemo. Priznajmo si prvinskost svojih hormonov in jo ločujmo od idealizirane podobe partnerja. Ne gre za to, da bi norele sedaj po svetu in v svojo auro vabile vse po spisku. Gre bolj za to, da vam je jasno zakaj, koga in kdaj. In da si ne nabijate krivde, ko korak ni ubran, ko izbira ni v skladu s podobo life time partnerja in razumete, da je smiselno pogumno in ranljivo izraziti tako Marijo kot Magdaleno- iz perspektive, da je bila prva podoba ubranosti, slednja pa arhetip čiste strasti. Pot iskanja ravnovesja, ki nas vodi v Celovitost.

Sarabraj

Sledite za več objav FB: Iskriv.si s Sarabraj 

Kako je živeti na robu pečine?

Živeti na tem robu pravzaprav niti ni tako zelo težko, če se spomniš, da znaš leteti:-). Kakšen dan sicer pozabiš in zdi se ti, da si na polno treščil ob tla. In umrl. Zapustil telo in...našel znova stik z globino svoje celovitosti. Se pobral in znova vzletel. Proti mavrici, a včasih pogumno v orkan. Vedoč, da sta oba v svoji neponovljivosti trenutka izkušnja, ki jo je vredno okusiti, se z njo igrati, dovoliti, da te očara ali izpljune. Z zaupanjem, da te bogati.

Opazujem nahrbtnik. Na postelji v stanovanju, ki ga za nekaj mesecev najemam, stojita še dve potovalki in nekaj drobnarij. Le nekaj tednov nazaj sva s sestro zaprli stanovanje najinega doma. Prostora varnosti, svetlobe in mnogih darov. Prostor nostalgije in navezanost. A tudi ena tistih zgodb, ki jih preprosto moraš spustiti, če želiš leteti z Življenjem. Zorenje. Tako ja. Ko dovoliš, da skupaj z onim zoriš v svoje polne sposobnosti. Ko pojasniš telesu, da se ne ruši svet okoli, ampak polni življenje v njem. Točka, ko stojiš na vrhu najvišje gore in ko ti kolena klecajo. Um kriči, da se ne gre, da ga je strah, da ne zmore. Pa pride veter in te v trenutku nemoči potisne čez rob. Krik. Panika. Mir. Letim. Ob meni učiteljice. Ptice, ki mi pokažejo, kako po fazi truda za vzlet sledi popolno prepuščanje. Hvala vam, sedaj Vem. Tako se danes sestra podaja po poti predane freediverke in neustrašno boža morske skrivnosti ter raziskuje pozabljene vibracije enosti tam globoko na 90 metrih globine. Sama pa sledim dharmi, potujem kamor me vodi duša, raziskujem meje uma, se izpostavljam in na polno delim svoje izkušnje ranljivosti in iskrivosti.

 " Kje živiš sedaj?" je naravno vprašanje, ki se zastavi vsakemu, ki me sreča." Nikjer in povsod" sta besedi, ki najlažje opišeta mojo hojo po robu zone udobja. Njej sem se posvetila in njo testiram. Vedno znova. S podvigi, ki le z mini nahrbtnikom in le osnovnimi potrebščinami odkrivam Svet ali ko se v svojih meditacijah izgubljam, rojevam, umiram in znova najdem ali ko delim svoje izkušnje tistim, ki želijo odpreti Srce. Ko dopuščam, da me vsaki Trenutek vedno znova rojeva, osvobojena materialne navezanosti in sočasno duševnih spon. " Ali te ni strah?" Hm...ne danes me večinoma ni več strah. Srečujem se še s čustvom žalosti, ko se moje srce zave, da sem jih v materialni obliki izgubila in zavibrira, ko se zavem, da sva se z očetom dodobra poslovila, saj se je oddvojil od ciklusa reinkarnacij in zlil v eno - včasih, redko, morda le za trenutek nezavesti se počutim sama, ker potujem večinoma (za sedaj;-) še sama, a nato zavedanje znova poboža moje Srce in zavem se globoke pripadnosti. Tebi, svetu, nam, Življenju, Toku, Viru.

"Ranljiva? Se ob vseh neznaka jutrišnjega dne ne počutiš izpostavljena?" Včasih. A ko se to zgodi spustim, da se v fokusu Trenutka ta dragocenost uresniči in vedno, ampak res vedno po tem čutim vedno večjo moč in eksponentno ustvarjalnost. Takrat je navadno čas za nove podvige, za nova doživetja.

Life junkey? Morda:-). Občutek, ko začneš na polno Živeti po tem, ko si dolgo spal sanje varnosti udobja in iluzijo večne nespremembe, je izjemen. Odpihnete te na pot, energija je neznanska. Osvajaš vrhove, iščeš in raziskuješ in si zaljubljen. Nato se ta val malce pomiri in se stopi v ljubezen. Preseže tebe, preseže vse kar poznaš. V tem nevedenju nato najdeš mir. V neznanem, točko neskončnega potenciala.

Z ljubeznijo, Sarabraj.

Hvala, ker deliš in tudi tako pomagaš besedi, da najde Srce. Pišem zato, da opolnomočim, pišem zato, da kot svetilnik v megli sijem  smer, pišem, ker je to en od načinov kako sem povezana.


Priduži se mi na FB: Iskriv si s Sarabraj.

Ljubi me, ne ljubi?

Zadnjič je sinhrona usoda ( zanimiv sistem "naključij") na pot pripeljala prijetno dušo, ki me je vprašala: »Rada bi ljubila na polno, a me je strah, da ne bom ljubljena. Kaj naj storim?«

Polno ljubiti je strah že cele generacije. Dobro smo se zaplezali v matrico strahu, ki ljubezen ni. Polno srce se ne boji in vse kar naj bi bil strah pred ljubeznijo je prej strah pred zavrnitvijo in osamljenostjo, ki pa nista ljubezen temveč iluziji ega, da smo manj kot v resnici smo in da smo ločeni od celote. Ljubeče srce ljubi. Tudi, ko ni uslišano.

Ono ne zahteva in ne pričakuje, da bi jo ista oseba ljubila nazaj. Ono Ljubi. In se dobro zaveda, da je vredno, da je ljubljeno že s tem, da ljubi. Če ga ne ljubi morda druga oseba, ga lahko Življenje obdari z milostjo zaznave ljubezni Življenja samega. Ali morda drugih živih bitij. Naša obsesija s tem, da moramo biti ljubljeni po določenih merili nas pravzaprav hromi. Kaj, ko bi obrnili sliko in se vprašali » Kako lahko bolj polno jaz ljubim?«

Dopusti ljuba Duša, da ti Življenje pokaže kako ljubi. Dopusti. Brez konceptov in idej o tem kaj pričakuješ in kaj si želiš. Brez potiska jaz hočem in si želim. Dopusti, da te Ljubezen v vsej svoji avtentični moči obišče. Morda bo brez prave forme in oblike. Morda bo le zavedanje. Morda nič od tega in prineseš v našo izkušnjo novo kvaliteto. Pomembno pri vsem je, da izpustiš. Da se sprijazniš s tem, da te le ego prepričuje, da nisi vreden ljubezni in da kolektivna energija to le še napihuje. Nato pa spusti meč. Ne bojuj se za ljubezen, temveč dovoli, da te ta objame. Joči. Kriči. A izpusti boj zanjo. Zgodilo se bo in srce bo prevzel močan dreget. Odprlo se bo. Takrat boš vedel/a.

Z Ljubeznijo, Sarabraj.


Hvala, ker deliš in tudi tako spreminjaš vibracijo strahu v ljubezen. Pridruži se mi na FB profilu : Iskriv.si s Sarabraj za več srčne energije.