sreda, 29. oktober 2014

Camino de Santiago: Ezoterični aspekt camina

Objava na: www.duhovnost.eu

Med tem, ko smo z ostalimi romarji pod drevesi z neskončnim užitkom jedli španske pomaranče (tako dobrih pa že dolgo ne) pogovor ni redko nanesel na recimo temu bolj mističen del izkušnje, o kateri piše v svoji knjigi Paulo Coelho. »Jaz sem se odločil potrenirati prav vse korake do notranjega čarovnika, ki jih opisuje v knjigi« mi zaupa Tony, ki ga zelo zanima kako vidim stvari jaz, tiha popotnica.« Zakaj bi si želela vzeti prisotnost trenutka z že začrtano potjo?« ga podražim. Želi me prepričati, da bom videla lahko posebna bitja, upravljala z naravnimi elementi in se v življenju gibala kot prava čarodejka. A za to moram poslušati navodila avtorja, ki točno ve kako odkriti sveti gral.
Vdihnem, izdihnem in dovolim duši, da mu neposredno odgovori:« Veš dragi prijatelj obvladovanje naravnih elementov je resnično mogoče in izhaja iz predpostavke, da smo edina bitja, ki lahko zavestno ustvarjamo svojo resničnost. A ko to povežeš z modrostjo srca, se kmalu zaveš, da se nima smisla postavljati po robu veliki sili, ki si je vse to izmislila in se je bolj smiselno v vlogi opazovalca mehko predajati toku, ki te varno pelje v popolno prisotnost ali ljubezen kot temu radi pravimo. Ustvarjanje iz polja v polarnost ujetega uma, le še pospeši preigravanje igre »zla in dobrega«.  Zato je tako pomembna točna neutralnega ali nula, ko se sprostimo in nehamo nevrotično kontrolirati. Spustimo željo po tem, da smo v stanju delovanja in svoj fokus preusmerimo na BITI. Kar pa ne pomeni, da ne delujemo. Razlika je v tem, da delujemo v skladu s to naravno silo, ne pa, da si jo poskušamo podrediti. Takrat npr. vetra ne želimo upravljati, čeprav se nam zdi neverjetno, da ga lahko (našemu egu), ampak se mu prepustimo, da nam pove vse kar nosi. Modrost, ki nam jo pravi, je globoka pridobitev za vse ljudi, saj v svetu prisotnosti ni meja. To pa pomeni, da kar v zavest spraviš ti, čutim jaz in obratno. Delamo skupaj za skupno« in še sama utihnem, ko skozi moje glasilke zadoni posebno čist, globok glas. Srce mi kar zapoje vsakič, ko zavibrirava v eno. Življenje in jaz kot delček tega.

Tony me posluša in začuti, da se dogaja nekaj česar ne razume. «Ti si že veliko dlje od mene. Vidim, da si že šamanka in da ti kaj veliko ne morem razlagati. Globoko seže kar praviš in čutim, da me je vibracija, ki si jo prenesla name, spremenila. Čudim se kako je to mogoče? Kaj se je zgodilo? Zdi se mi kot bi se srce začelo odpirati in občutek, da sem v tem duhovnem potovanju sam kopni?« Nežno ga pogledam in ga potrepljam po rami: «Občutil si preprosto staro prijateljico modrost, ki v kombinaciji s popolnim sprejemanjem vsega kar si-smo dela prave čudeže. Ko te oplazi nimaš več potrebe po dokazovanju in poseganju po nečem, kar že si. Ko te objame, v tebi zrcali globoko prostranost brezmejnega potenciala, ki ga nosiš. Naloga tistih, ki se soočamo s to svetlobo je, da ji dovolimo, da brezpogojno ustvarja, se igra in ljubi. Potrebno je ohraniti neutralen um in si ne dovoliti preigravanja uma v pozitivnem in negativnem oz. v sodbi. Navkljub temu, da to vsi tako zelo iščemo, naj ti prišepnem, da je odgovornost velika.«

Med nama takoj nastane polje popolnega zaupanja in oči mu začnejo svetiti drugače. Ko se srečava čez dober teden, saj si me zelo želi videti še enkrat, opazim, da se je povsem spremenil. Usta so bila odprta v nežen nasmeh, igrivo je poplesaval po ulici in me ob srečanju dvignil v zrak:« Le kaj si storila ti moja dobra vila? Srce je lahko in zdi se mi, da bi lahko poletel!« Nasmehnem se mu, a ga takoj ljubeče opozorim, da jo to šele začetek:« Tvoja energija se je zelo zvišala in jaz sem le zrcalila to, na kar si bil sam pripravljen. Camino poskrbi za vsakogar kaj ne? Da bo prehod v neutralno stanje kar najlažje, ti svetujem, da redno meditiraš z globokim očiščevalnim dihanjem, da se nenehno opominjaš na to, da si čista tekoča svetloba (več o tem si preberite na strani www.kenpage.com), ne sodi še dodatno negativnih misli, ko se porajajo, saj veš, da jim bodo po zakonu fizike vedno sledila pozitivna. A prav z zavedanjem jih lahko veliko prej neutraliziraš. Opazuj se, kako tvoje telo in um reagirata na okolje in si dovoli ostati v vlogi orla, ki leti in opazuje in se ne vpleta v drame drugih.«

«Kaj pa so drame drugih?« me zvedavo vpraša.« Gre za bolečino, ki se nabira leta in resonira v naših telesih nenehno. V določenih situacijah se aktivira in takrat postane nerodna in nezaželena, ko bi ji v resnici bilo res koristno prisluhniti. Veš kako zelo dragoceno je, da človeka, ki je v bolečini in se zaradi nje počuti umazan in grd, sprejmeš in ga takrat brezpogojno ljubiš?  Torej ne reagiraš nanj. Ta bolečina je vsem nam skupna in nas uči kako se vrniti skozi tunel ranljivosti v zavedanje polnega potenciala naše moči. Ki je enormna. In ko se to bolečinsko jedro aktivira, mu misli najbolj »pomagajo«. Vklopi se negativni um in skupaj se iz miši ustvari cel trop slonov. Ko to opazuješ pri sebi, se poskusi zabavati. Predstavljaj si roza slone, ki letajo po tvojih možganih in ti prigovarjajo, da imaš ressss razlog za…….Meni humor takrat zelo pomaga« in že se skupaj nasmejiva človeški naravnanosti k «drama queen kompleksu«. Še ena misel, ki jo je vredno predihati.
»Odhajam draga učiteljica. Ti lahko tako rečem? Te bom še kdaj videl? Vem, da se na Caminu ni dobro vezati na ljudi, a do tebe čutim posebno vez.« Prosim ga, da zapre oči:« Me sedaj vidiš? Ne. Me fizično čutiš? Ne. Me ljubiš? No tako bo, ko me ne bo ob tebi. Sem del tvoje izkušnje in ti del moje in energija ljubeče prisotnosti ne izgine, če ji dovolimo, da jo čutimo. V kolikor se vmeša um, ki nas posiljuje z idejo, da moraš biti fizično prisoten, se pristna ljubezen milo umakne v globine in čaka na novo priložnost«.

Tjaši Artnik Knibbe

www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

četrtek, 16. oktober 2014

Camino de Santiago: Camino, ki me odnese vase

 www.duhovnost.eu
Odločitev za Camino je bila povsem intuitivna in prisluhnila sem glasu v sebi, ki se je odločno podal v smer te poti. Čeprav o Caminu nisem vedela pravzaprav ničesar. Kar je bilo posebej zanimivo, je bil namig duše, da si želi na pot sama, brez spremstva. Ego se je seveda začel resno spraševati, ali sem za kaj takšnega pripravljena, glede na to, da nisem v življenju še prehodila koraka sama. Obkoljena s svojo družino, s katero smo imeli zelo tesne odnose, z nekaterimi že zelo odvisne, nisem znala dihati povsem na svoja pljuča. Tako se to zgodi, ko bolečinsko jedro diktira vibracije v družini, namesto srca. Ko nas strah sili v krčenje namesto ljubezni, ki nam omogoči ekspanzijo. A tudi nezdravi odnosi so lahko dober poligon za zorenje in ni mi žal, da sem si izbrala družino, ki me je naučila tako zelo veliko.

Zakaj sama? Odločitev je bila pravzaprav naravno nadaljevanje zorenja v polno sebe in priložnost za to, da tudi fizično doživim svojo individualnost, ki je prej vpeta v družinske odnose nisem čutila. A zadnja leta se vse spremeni. Iz organizatorke popolnih družinskih odnosov in perfekcionistke, se z vsako smrtjo, ki mi jo na pot prinese usoda, bolj predajam. Spuščam kontrolo in namišljeno iluzijo resničnosti kot naj bi bila in jo avtomatično nadomestim z uživanjem trenutka, korak za korakom.

Odhodi, ki trenirajo trenutek

Lani za njegov rojstni dan, me po bratovem in maminem odhodu, preseneti še očetova smrt. Po tem, ko smo ostali z očetom sami, se naši odnosi še poglobijo. Zato je bil njegov odhod še toliko bolj boleč. Zavedanje, da po njem ostane grozna praznina, v meni sproži proces iskanja popolne prisotnosti, tudi v tako težkih izzivih. Mantra o prisotnosti se zdi danes čista bomba in jupijeee, a za to, da si povsem prisoten v trenutku, ko se pred tvojimi očmi sesuva čisto vse kar si poznal in kar ti je predstavljalo vir zadovoljevanja človeških potreb po varnosti, ljubezni in ustvarjalnosti, potrebuješ res veliko moči in poguma. Po maminem odhodu na polno začutim v vsaki celici predajo  in temu kar opisujejo danes s svetlobo in popolno prisotnostjo. Ko se vse ustavi, ko čas in prostor izgineta, ko te objame milina in sočutje, modrost in mir. Prav to prebujenje v svoje potenciale, mi ponudi neprecenljiv poligon moči, ki ga nato ob očetovem odhodu zmorem realizirati. Da bo mera polna je v istem času moral mož na delo v tujino, zapustila sem službo po 12-ih letih zorenja in operirala svoj tumor na trebuhu. Hm. Bili so trenutki, ko sem imela vsega dovolj in spraševala dušo, karmo, boga ali so normalni. Ali je res mogoče, da nekomu naložiš najprej tako veliko občutljivosti in sposobnosti navezanosti ter empatije in mu v drugi sapi tako na hitro vse vzameš. Ja. Jasen pragmatičen ja, ki mi je sočasno odločno pojasnil, da je prav ta neverjetna polarnost tisto kar mi je omogočilo, da sem se znašla v točki nula, v centru, v čisti vesti. Kot bi se peklenska gugalnica polarnosti na eni točki raztrgala in namesto, da bi poletela v zrak, sem pristala z obema nogama trdno na tleh. Me, myself and I in pogumno srce.
tjasi artnik 3

Camino, brezkompromisni trener

Camino se mi tako postavi na pot kot poligon za aplikacijo vsega, kar sem se v teh letih naučila in je predstavljal zgoščeno obliko življenja v malem. Vsakemu od romarjev je ponudil idealno pot za to, da zazori vase. Prav briljantno je bilo vse zastavljeno in ko sem prisotno opazovala kako nežno, a sočasno brutalno, ko je bilo to potrebno, nas je treniral, se vera v to, da obstajajo sile onkraj našemu omejenemu razumu, še poglobi.

Prva lekcija se začne že ko moraš pakirati. Sama se odločim za majhen 30+5 literski nahrbtnik in premišljeno vanj zložim stvari, ki jih prej tudi stehtam. Zamisel o tem, da bom mesec in pol hodila po svetu s tako malo prtljage, me sili ves čas v smeh. Končno. Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake. Tako podarjam vse česar res ne potrebujem. Svoje dnevnike sem skurila, saj v popolni prisotnosti trenutka fragmenti preteklika niso več potrebni in povsem spustim vse kar je v fizični obliki obtičalo v času, ki to ni. Občutek svobode je naraščal z vsako škatlo, ki je našla svoje mesto pri tistih, ki so to še potrebovali. Čudovita šola tudi tega, da si vzameš čas in stvari oddaš v prave roke. Odločitev, da potujem lahka in nenavezana je tako na Caminu dobila praktično podobo. Kako čudovita izkušnja. Majhen košček mila za lase, telo in obraz, soda bikarbona za oblačila, krema Bepanten plus za obraz in morebitna vnetja, mini brisača, ščipalke, da sem na nahrbtniku sušila oblačila za nov dan….res, kako malo potrebujemo, ko sprejmemo, da stvari ne morejo zadovoljiti praznine v srcu.

Pomen fizične bolečine

Prvi vzpon na poti mi ponudi možnost treniranja svojih fizičnih sposobnosti, a kot nekdanja športnica nekako zvozim vse skupaj in ob tem celo uživam. Veter, ki nas je premetaval na vse strani, v meni vzbuja radost in predam mu prvi del bolečine. Pod prvi križ položim fotografijo svoje družine in se od nje z globoko hvaležnostjo poslovim. Poteza, ki se mi obrestuje, saj že na začetku odložim velik del čustvenega bremena.

Večji izziv se zgodi na poti skozi Zubiri, ko ponoči ne morem spati. Pravzaprav se v nemiru premetava cela soba. Sama se usedem na rob postelje in začnem meditirati. Glas v meni mi prišepne naj se spravim na pot. Meni nič jasno. Noč je, halo? Nemir v meni narašča in spravim se na pot. Puncam v sobi se ni svitalo kam se namerim  in ko se znova srečamo čez nekaj dni me zvedavo sprašujejo kam za boga sem šla sredi noči. »V gozd po pogum« jim odgovorim.

Ko sem si zavezovala svoje pohodniške čevlje, pride v hostel mladenič, ki se je ravno vračal z žurke. Čudno me je pogledal in se mi smejal, da je vendar dve zjutraj in kam jo maham.«V gozd vendar«. V tistem trenutku sem seveda mislila, da je vsaj peta ura zjutraj, kar je bila na Caminu normalna ura za hojo.
Na začetku uživam v tišini noči, v opazovanju zvezd in globini resničnosti, ki se rojeva, ko je človeštvo tiho. A duša me v gozd ne napoti zgolj za užitek in kmalu se začne rokenrol. Utrujena od prvega dela se usedem v zapuščeni vasici na klopco in si privoščim košček čokolade. Za sabo slišim skrajno nenavaden zvok in ko se obrnem me preseneti četica mačk, ki začnejo spuščati najbolj nenavadne glasove. Ker ljubim ta bitja, sem nekako sprejela njihovo prisotnost, a glasovi v kombinaciji s temo v meni vzbudijo željo po tem, da jo ucvrem nazaj v gozd. In zbežim. Jp nič kaj pogumno. A tam v gozdu se začne šele pravi test. Potka postaja vedno bolj temna, zastrta z drevesi in grmovjem in na desni začne bučati velika reka, ki mi onemogoči vsak občutek za varnost. Od strahu bi sicer verjetno kar otrpnila, a si ne dovolim, saj si ne želim ostati v tej sitauciji niti trenutek več kot je potrebno. Poskušam gledati naokoli, a grozljiva tema v kombinaciji z glasno reko me prisili v to, da gledam z naglavno lučko le pred svoj korak. Ko slišim v grmovju nenavaden zvok se obrnem, da bi seveda kontrolirala dogajanje na svoji desni, v tem pa se zapletem v vezalke čevljev in treščim z obrazom ob tla. Na polno. Rame ne čutim več in od povsod krvavim. Kako težek je lahko nahrbtnik, ko mu dodamo še fiziko, spoznam tam, na sredi španskih gozdov. Časa in poguma za kakšne hude premisleke ni bilo, zato intuitivno pograbim kamen iz potočka, ki je prečkal mojo pot in si ga prilimam na brado. Urno nadaljujem skozi temo in ob tem opazujem kako pomembno je, da ostanem povsem prisotna. Brez gledanja levo, desno, gor ali dol, saj je bila povsod tema. In kako pomembno je, da zberem svoj fokus, da se ne razpršim v strahu po prostoru, ampak ostanem povsem energetsko prisotna v sebi. Tam se namreč nahaja luč in rešitev, ki te praviloma vedno odpelje v pravo smer. A le, če ne dovoliš mislim strahu, da te ugrabijo.

Iz gozda pridem živa in zdrava in sončnega vzhoda pred Pamplono ne bom pozabila nikoli. V lotosovem cvetu sem si privoščila meditacijo za nov začetek. Prisoten sončni vzhod pomeni zame novo rojstvo. Reka, ki buči, nosi simboliko podzavesti, tok, ki spušča nepotrebne misli. Padec pooseblja trening fokusa. Občutek širine namesto zakrčenosti pa znani občutek, da sem v srcu, da sem znova doma.



www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

ČLANEK O CAMINU: METINA LISTA


S Camina sem prinesla bogato mero prepričanj o tem, da je vse mogoče.
Za Camino sem se odločila med svojim duhovnim potovanjem v Medjugorje. Zanimalo me je, čemu je ta sveti kraj tako zelo privlačil mojo pokojno mamo in zakaj tja zaide tako veliko dušnih iskalcev, ki se vračajo z najbolj izjemnimi zgodbami. Izkušnja Medjugorja tudi v meni pusti poseben pečat, najbolj pa me do obisti pretrese trenutek, ko pred mano zapleše prava pravcata majcena lučka, ki se nežno spušča z neba, pozibava v svojih gibih in v meni vzbudi globok občutek miru. Racionalno bi težko razložila, kaj sem vidla, pa saj se sploh več ne trudim uporabljati leve hemisfere možgan, ko gre za tako izjemna doživetja. Sočasno iz zvočnika zaslišim le del govora župnika, ki ravno vodi mašo: »Nikar se ne bojte. Bodite tudi vi pogumni žvižgači. Bodite glasni, bodite srčni, bodite iskreni. Naj vas ne bo strah. Le ta v resnici uničuje vaša življenja. Bodite pogumni, čas od vas zahteva predvsem avtentičnost, pogum in srce«. Uou. Zadelo se mi je, kot bi mi skozi ta kanal spregovoril sam bog. No, morda pa le moja izjemno odločna duša?

Tjaši Artnik Knibbe
Tjaši Artnik Knibbe

Odločitev za Camino? Se rodi prav v tem posebnem trenutku. Na poti v Medjugorje sem naletela na navdušenega romarja, ki je prehodil Camino že večkrat in mu romanja niso bila tuja. Sprva me njegova pripoved navduši, a le v perspektivi občudovanja, da se sploh poda na takšno pot. Ideja, da bi storila to tudi sama, se mi po letu, ki ga imam za sabo, ni zdela ravno top izbira. Skrb za umirajočega očeta potem, ko sem si dobro zlizala rane po mamini in bratovi smrti, tumor, ki ga operiram jeseni in nato še odhod iz službe, v kateri sem zorela celih 12 let, me povsem izčrpajo. Zato mi odklop od ponorelega sveta in umik v svoje globine še kako paše.  A, da bi hodila več kot 850 kilometrov ob tem? Huh.

A ni kaj, ko se duša odloči, nimam več kaj. Vse smrti, ki sem jim zelo zavestno prisostvovala, me spremenijo. Povsem. Po novem slišim. Svoj notranji, povsem prisoten glas. Ki me vodi in mu brezpogojno zaupam. Tisti, ki iz mojih misli čisti meglice na strahu temelječih vibracij, in tisti, ki me odločno drži za srce, ko bi to v bolečini najraje počilo. Gre za vir modrosti, ki bi ga najlažje opisala kot prisoten stik z virom neskončne modrosti srca. A tudi vsa romantika in ves stik z vsem modrim in zelenim tega sveta je včasih na testu. Posebej, ko se v nas na polno želi izraziti bolečinsko jedro, ki izsiljuje, zahteva in se kot rakaste celice v trenutku razbohoti na polju s strahovi infekciranega dela naših izkušenj. Drži. Ljubezen v svoji najpristnejši obliki je pravzaprav edini pravi protistrup. In prav ta vir mi v trenutku, ko na sredi Medjugorja, pred osrednjo cerkvijo, opazujem čarobno lučko, zakliče, da je čas za Camino.

Ker o hoji nisem imela pravega pojma in me je čakala vmes še pot na Nizozemsko, sem prijazno prosila dušo, naj vse zorganizira, da me ne bi moj um, ki rad zakomplicira tam, kjer to ni potrebno, pustil pri miru. Vse steče kot reka Soča, neustrašno, čisto in preudarno v smeri odhoda. Od najbolj praktičnih stvari, kot je najti pravo obutev, do zelooo poceni letalske karte, prenočišča v prvem hostlu v Bordeauxu, od koder sem se nato odpravila na začetek poti v francoski del Camina Saint-Jean-Pied-de-Port.

Nikoli prej še nisem šla sama na pot. Še manj z nahrbtnikom, ki je premogel le 35l, in še to peš. Bizarna misel še kakšno leto nazaj. A vznemirjenje, da sem se tega lotila, me prime pod roke in po svoje na trenutke skozi Camino resnično letim. Pred odhodom sem se s seboj tudi zelo aktivno pomenila, saj si želim dobro prečesati misli, ki bi mi znale na poti nagajati. V eni svojih meditacij se posvetim prav Caminu in vsem mnenjem, ki sem si jih o tej poti po izkušnji drugih nabrala. Ozavestim in takoj izpustim. Na pot se odpravim prazne glave, saj si ga želim okusiti na polno, brez omejujočih idej. Poteza, ki se mi zelo obrestuje, saj doživim pot v vsej svoji živosti, vibriranju in globoki lepoti.

OČIŠČEVALNA MOČ VETRA

Začetek poti se začne z izjemnim vetrom, ki nas v Pirenejih tako razpiha, da je od sinusov ostal na koncu le s. Odlična priložnost za razkroj vseh mislih, povezanih s tem, da nas prepih dela bolne, da nas bodo bolela ušesa, nos, grlo … koliko misli, ki nas v resnici delajo bolne na lager. Ko se prepričam, da me veter v resnici čisti in da me na svojstven način tako objema, iz mojega nosa ne priteče niti kaplica. No, res je, da sem na trenutke resno podvomila, če bo moj nos odletel med prijazne konjičke, ki so začudeno gledali, čemu se ljudje tako zelo matramo. Res je bilo zabavno opazovati njihovo ležerno predajo vetru, ko so poležavali na tratah kot na plažah Ibize in mi, ki smo se borili proti sunkom in se že skoraj plazili po vršacih. Seveda mi je iz pljuč ob tej sceni ušel glasen smeh, ki pa ga slišim le v glavi, saj ga veter pridno odpihne nekam daleč v notranjost Francije.
Konji z Ibize.

Konji z Ibize.

KAKO DO NAZIVA "LOCAL LEGEND"

Po vetru se mi na pot postavijo nočne zveri in zanimiv sprehod med gozdovi in deročo vodo. Trenutek, ko sem se resno vprašala, ali sem šla morda tokrat malce predaleč. Gre za zgodbo, ko mi ob dveH zjutraj duša prišepne, da je čas, da se podam na pot v temi. Naboj je bil tako močan, da zdrava logika ni delovala in z lučko na glavi in nahrbtnikom na rami sem se podala v neznani gozd v Španiji iskati ... POGUM. Sprva sem bila globoko hvaležna za to, da se pravzaprav ne bojim tako zelo, in ponosna na to, da sem se sploh spravila v to zgodbo. A kmalu je tisti tam gor, ki upravlja show, začel spuščati efekte.

Prvi je sledil na sredi opuščene vasice na robu gozda, ko me je obiskalo osem mačk, ki so spuščale vse mogoče glasove. Priplazile so se za mojim hrbtom in začele prepevati najbolj grozljive glasove vredne top grozljivke. V želodcu me je pošteno zvilo, čeprav sem velika ljubiteljica muckov. A te zverke gozdne nočne? Hm ... ne, hvala. In že sem jo ucvrla v nov del gozda.
Tam sem spoznala, kako naporno je hoditi ponoči in gledati okoli sebe. Svetlikajoče oči, ki se odsevajo v daljavi, ko z naglavno lučko siješ v smer, niso ravno prijetne, pa četudi gre za bambi. Ponoči tega ne veš in naš razum začne s svojo dramo, da gre najmanj za zmaja, ki je ušel iz sosednjega planeta. Tako sem dojela tam, sredi teme, dve lekciji: »Ko hodiš, glej naprej, saj s pogledom uprtim v neznano, ne veš, kaj te tam čaka. Bodi povsem prisotna v trenutku, korak za korakom. Več od tega ne obvladaš in ti povzroča le strah. Vedenje je tukaj in sedaj.« Sprejela sem močno lekcijo prisotnosti in čutila v tem prav poseben mir. In druga lekcija? »Ne verjami umu. Ta vedno pretirava.« Verjetno je bil res le kakšen srnjak, ki me je spremljal na poti, a moj um ... ah ...

Vsa vznemirjena, da znova komuniciram s svojo dušo, sem se pognala naprej. In padla na brado, si ob tem spahnila ramo in krvavela od povsod. A takoj sem slišala glasek, ki mi je rekel: "Vzemi hladen kamen iz vode in si ga prilimaj na obraz. Nadaljuj." In kaj sem hotela, kakor da se brcnem v rit in nadaljujem. Ob tem nisem mogla razumeti, kako je mogoče, da me je nahrbtnik tako močno zanesel na tla, da sem si še ramo poškodovala. Sila teže je bila tako nenavadno močna, da sem imela občutek, kot bi me kdo prijel za lase in v polnem šusu pritisnil k tlem.
Ranjena brada

Ranjena brada

Ste vedeli, kako zelo pomaga na udarnino mrzel kamen? Naj ne pozabim omeniti, da je na moji desni tekla reka, ki se mi je zdela gromozanska in zelo, zelo, zelo me je plašilo njeno bučanje, ki je povsem onemogočilo moj čut za sluh in orientacijo. Da sem jo lažje sprejela, mi je pomagala prispodoba, da je reka pravzaprav moja podzavest, v kateri se trenutno odvija urnebes, ki pa mora kot voda neovirano naprej in naj me tega ni strah. In smo znova pri lekciji sprejemanja. Zakaj naslov »Local legend«? Ker se je zgodba o nori ženski, ki hodi sama ponoči po gozdovih, razširila med romarji kot virus. Ko sem na eni naslednjih etap veselo čofotala po vodi, je k meni pristopil Američan in mi začel razlagati o tem, kako bi šel s sinom ponoči hoditi, a ga je malce strah. Zgodba o ženski, ki se je skotalila v reko in polomila čeljust in so jo prišli reševati neki Nemci mu je natrosila resen strah v kosti in znova je bil v igri um, ki je iz miša naredil slona.

ODKRIVANJE ZMAJEVSKEGA DRAGONTA

Kdor si resnično želi biti povsem prisoten in se soočati z vsemi zmaji, omejitvami, frkami in nefrkami, ki jih nosi v sebi, je vsakodnevno 12-urno "sprehajanje" s seboj odlična priložnost. Na poti  v Villafranco del Bierzo, kjer prespim v čudovitem hostlu (teh na poti ne manjka), srečam preljube prijatelje, ki omenijo, da obstajajo za naslednjo etapo tri možnosti. Ena od njih (imenovana Dragonte), je nemarkirana, kar je na poti redkost in menda je ne izbere veliko ljudi, saj si pri tako dolgih turah ne moreš privoščiti, da bi se izgubil. Preprosto nimaš moči za to. Poleg tega ima tri večje vzpone, kar se pri 38 kilometrih hoje še kako pozna.
Njihova pripoved me ne pritegne, saj sem si komaj pozdravila žulj na mezincu, ki me je mučil še kak dan nazaj. Ko sem se utrujena od vročine in hoje ulegla v posteljo, sem si želela le zaspati. Pot je bila zelo dolga in je trajala celih 12 ur. Za tisti dan sem imela res dovolj. Pa mi nekaj ne da spati. » Dragonte, Dragonte, Dragonte slišim. Zmaj (Drago po italijansko) je nov izziv, Tjaši. Saj si rekla, da imaš dovolj omejitev uma in come on join, you can do it!!!!!" Ja pa ne no. Ne. Ne. Ne. Prestara sem za to s... Pa za sabo mam že tako naporno leto. Kaj pa moj žulj, pa kako naj se spustim v gozd nekam v neznano. Dej no spirit, ne se hecaaaaaat, tako nekako se je petnajst minut repenčil moj um, a mirno sem ga opazovala iz varne pozicije ptička na veji in mu dovolila, da se malo sprazni.

Zjutraj ob 5ih pa sem brezkompromisno vzela v roke nahrbtnik, si zavezala gojzarje in gasa. Ko sem iskala začetek, sem naletela na dve ženski, ki sta dan prej šli do začetka poti in se obrnili: "To je norost, če nimaš mape, kompasa ali česarkoli, ne hodi tja!!!! Midve sva se pripravili na to, pa naju je pot odvrnila!" Mirno sem jima odgovorila, da če bodo pogrešali Lokalno legendo s Camina, naj me pridejo iskati v Dragonte. Le za trenutek so se mi zašibila kolena, a že naslednjega sem dobesedno poletela po cesti navzgor in izginila za ovinki. Ne vem, kaj sta si mislili Avstrijki, ki nekaj o gorah že vesta, a gledali sta za mano vse do zadnjega ovinka. Za mano nista prišli.

Najprej sem po poti vriskala, prvi vzpon se je namreč zaključil s čudovitim razgledom na vse strani in sončni vzhod, ki me je nežno pobožal, je v mojem srcu prebudil tono radosti. Nadaljevanje je potekalo brez večjih težav in oznake v kombinaciji z vero v intuicijo so lepo kazale, kam jo mahniti. Prvo nelagodje sem čutila, ko se je na moji desni strani začel spuščati oblak. Če se to čudo veliko spusti nad moj del poti, sem pečena. V telo se je začel vsiljevati krč in pospešila sem korak. Pogled okoli mene je namreč kazal na to, da sem res nekje bogu za nogo v tuji deželi, sama. Stiska je v meni stestirala vero in prosila sem svojo notranjo moč naj me varuje pred oblakom. Pot, hvalabogu, takoj zavije v desno in z največjim veseljem se poslovim od grozljivega trenutka, nagrada pa spust, po katerem dobesedno stečem. In tečem polna radosti in neskočnih zalog energije, tečem, juhej nato pa flock flock flock flock. Kaj je pa zdaj to? Potoček, ki nenadoma nastane blatna mlakuža z grmovjem, ki vedno bolj zapira pot. Kdaj se je pa to zgodilo? Kdaj se je to zmanifestiralo?! Silim naprej, saj nazaj ne gre. Na Caminu, si obljubim, grem vedno naprej, nikoli nazaj. V tem trenutku se mi to ni zdela najbolj briljantna ideja. Zabredem do kolen v blato, srce začne biti, saj naprej ne morem. Panika? Ni šanse Tjaši, na tej točki sva že bili in rinem naprej v hrib, vse okoli mene polzi in občutek imam, da sem se resnično zafrknila. Naredim krog, a nazaj ne grem. Sicer pa sem prehodila že 10 km in ni šanse, da se vrnem. NE. Spet želim na silo riniti čez grmovje in takrat čutim znova notranjo modrost, ki mi šepeta: "Nič na silo. Življenje je harmonija, je tok. Nič na silo. Spusti krč in zadihaj. Dovolim toku, da ponudi rešitev." Moj ego se temu seveda želi za trenutek upirati, a ga kmalu utopim v blatu in se umirim.
OBLAK

Preteči oblak, ki bi lahko povsem spremenil dan.

Takrat pa na sosednjih dve drevesih vidim znak S. Verjetno v španskem jeziku to pomeni, da je godno za sekanje ali kaj podobnega, a jaz čutim, da je to smer Santiaga in kot omamljena sledim smeri. Hodim še pol ure po poti, nakar naletim na znak, da je nekdo že hodil pred mano. Nekod je prijazno ob poti nastavil mini skulpture s kamenčki. Sesedem se na kolena in začnem kričati kot volkulja, ki ji vzamejo mladiča. Kričim. Jočem in iz svojega telesa izstisnem vso težo, ki me tako zelo stiska zadnje leto. Zatem takoj nadaljujem. Sonce pripeka, začenja se nov vzpon  in moje vodne zaloge niso ravno velike, saj sem vsak dan izbirala med težo in udobjem. Tokrat nisem bila prepričana, ali sem se odločila prav, saj sem z solzami pokurila kar nekaj mineralov in tekočine. Ja, res sem izlila iz sebe velikooooooo trde, lepljive energije.

Po vzponu dobesedno vzletim in čutim, kako neverjetno močno postaja moje telo, da o umu sploh ne govorim. Telo prevzamejo mravljinci, adrenalin mi dobesedno šprica iz ušes. "Nisem prišla tako daleč, da bom dovolila umu, da me potre. Dovolj je bilo. Gremo dalje bejbi. Zmoreš!" In sem zmogla. Vse do Santiaga in od tam še naprej do Finisterre.

Na koncu sem imela dovolj moči še za en Camino, a me je doma čakal mož, s katerim sva se podala novemu izzivu naproti iz mojega »Bucket« seznama, učenju surfanja še pred štiridesetim. Kako je šlo? Več kot odlično, saj sem s Camina prinesla bogato mero prepričanj o tem, da je vse mogoče, in močen občutek, da sem kraljica svojega življenja jaz sama. Potrebno je le stopiti prvi korak k sebi in že smo na novi poti, ki nam lahko prinese veliko radosti. Pripravljeni? Let's go!




www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

četrtek, 09. oktober 2014

Vse kar ste želeli vedeti o kundalini jogi


Prenehajte iskati in začnite izvajati


Kundalini joga splošno velja za najmočnejšo obliko joge, kar učitelji pojasnjujejo s tem, da gre za vsoto vseh praks joge, ki so se sčasoma ločile od prvotne oblike joge, od izvorne oz. tantrične oblike joge. » To bi lahko razložili s prispodobo kundalini joge, ki spominja na diamant s tisočerimi fasetami: najbolj neposreden način za širjenje lastnega zavedanja je ta, da uporabimo vse fasete. Če lahko parafraziram jogija Bhajan, ki pripelje kundalini jogo v moderni svet,  je kundalini joga najbolj neposredna znanost, ki te lahko na najhitrejši način pripelje do tega, da postaneš tisto, kar že si, in ti omogoča praktičen preizkus Neskončnosti« uvodoma mnogostransko podobo kundalini joge predstavi mednarodni certificiran trener kundalini joge, avtor več knjig in osebni trener  Sadhana Singh, ki se v celoti posveča poučevanju in razvoju novih učiteljev kundalini veščine.




V poplavi različnih oblik joge se sodobni zahodni človek, ki hrepeni po tradiciji, koreninah in od potrošništva odrezanih modrostih preteklika, kar malce izgublja. Kako ostati zvest sebi in se iz svoje esence podati modro na pot iskanje pravih orodij?


Običajno duhovna praksa kot takšna ne stremi k temu, da bi privedla posameznika na določeno točko ali do določene religije oziroma neke posebne vere. To so dejstva, ki so neposredno povezana z duhovnimi vrednotami in torej skrbijo, da se odstrani vse, kar je odvečno, ter se odpravijo blokade, ki jih ima določena oseba in ki ji preprečujejo, da bi bila v stiku z lastnim bistvom.  Ko je ta del rešen, začne posameznik spoznavati in posledično izražati samega sebe, in to je tisto, kar lahko duhovna praksa stori. Ta te postopoma uči, kako voditi lastno osebnost in kako uporabljati umske sposobnosti razuma, da bi lahko pomagali lastni zavesti. In samo to lahko označimo za avtentičen duhovni podpis določene osebe: poduhovljena oseba ni nič drugega kot oseba, ki zna izražati lastno duhovnost s pomočjo sredstev, ki so ji na voljo, oziroma s pomočjo inštrumentov razuma. Torej nisi več suženj lastnega razuma, temveč tvoj razum služi tebi pri širjenju tvoje zavesti. Edina stvar, ki lahko zaznamuje neravnovesje določene osebe oziroma njen občutek izgubljenosti med vsemi obstoječimi duhovnimi praksami, je prevladujoča težnja te osebe po odkrivanju, ki ji onemogoča, da bi se osredotočila le na eno izmed obstoječih praks joge. Eden izmed najpomembnejših naukov jogija Bhajana pravi: "Prenehaj iskati in prični izvajati". V končni fazi, ko uporabiš en sam sistem in se mu v celoti predaš, bodo rezultati prišli sami.


Pri kundalini jogi gre za disciplino, ki združi dinamiko dihanja, gibanja, raztezanja, meditacije, manter in sprostitve, usmerjene v sprostitev kundalini energije, ki sicer neaktivirana domuje v naši hrbtenici. Kako aktivacija te energije vpliva na naše bivanje?


Če se osredotočimo na izvajanje tovrstne discipline, lahko  opazimo različne ravni. Prvi aspekt zadeva vitalno energijo: če v telesu ni lastnega toka prana energije, ni  vitalnosti, brez vitalnosti ni želje do življenja in tako se zdi vsaka stvar težka, vsak cilj nedosegljiv. Torej, samo če lahko črpamo iz lastne vitalnosti in je naše življenje prežeto z dobrim psihofizičnim počutje, bomo občutili manj strahu, manj negotovosti in bistveno manj dvomov, pri čemer bomo lahko bolj osredotočeni na pot, ki jo moramo prehoditi. V telesu želimo sprostiti energijo in poskrbeti, da je pretok mentalnih sistemov neoviran, saj je prav energija tisto pogonsko gorivo, ki nam omogoča, tudi na mentalni ravni, prehajanje z ene ravni zavedanja na drugo. Zelo pogosto sta prav nepretočnost  prane in možganskih tokov razloga, ki preprečujeta odkrivanje novih sistemov. Samo če se odpravi blokada prane in blokada kundalini pretoka v telesu vse do najvišjih živčnih centrov, bo mogoče raziskovati nove scenarije, iz katerih lahko oblikujemo nove cilje, nove vizije in lahko določena oseba začne bolje odkrivati svojo nalogo v odnosu do prihodnosti. In to ni nič drugega kot enostavna raven sproščene vitalne energije in njene posledice. V osnovi se poskuša pomagati vsaki osebi pri razločevanje in razumevanju tega, kako določena misel, beseda, dejanje lahko pripelje do bolj ali manj uporabnih posledic oziroma do posledic, ki so bolj ali manj ugodne za cilj, ki si ga je oseba zastavila. Ravno sposobnost razumevanja posledic dejanja, preden smo ga sploh izpeljali, je eden od največjih dosežkov. Tako oseba postopoma ne razmišlja in deluje izključno na podlagi trenutnega samoohranitvenega nagona, temveč vidi na dolgi rok in s tem se dodatno razširi intuitiven aspekt njene osebnosti.


Prav razširitev intuicije in zavedanja pa prebudi  tudi mnogo čutov, ki jih sicer v naglici vsakdanjika, onesnaženju misli in ujetosti v čustva ne vidimo. Nam pomaga kundalini torej tudi na poti ozaveščanja naše prirojene čutnosti?
 

Med senzibilnostjo in senzualnostjo obstaja velika razlika. Izključni vladar senzualnosti je, tako pri moških kot pri ženskah, naše tretje oko, hipofiza. Ko ta žleza, hipofiza, torej naše tretje oko, intuicija, deluje dobro, so vsi drugi čuti pod popolnim nadzorom – to pomeni, da bo vedno obstajal intuitiven in zavesten del tebe, ki bo nadziral in pretehtal vse, kar bodo čuti zaznali. Enostavno boš imel na voljo možnost poslušanja tistega, kar čutiš, ne da bi pri tem moral karkoli storiti. Upoštevano je dejstvo, da vse, kar čutimo, lahko v nas sproži vzgib, ki nas bo bodisi privlačil bodisi odbijal, in to je izjemen instrument. Če se vrnemo k vprašanju, ali se naš odnos do senzualnosti izboljša, je odgovor pritrdilen: glede na to, da imamo sposobnost nereagiranja na to, kar čutimo, in lahko razpolagamo s časom, pristopom in globino v samem odnosu, nam  to omogoča, da jo lahko v bistvu bolje upravljamo.
 
Uvodoma spregovoriva o moči kundalini joge. Je zaradi te svoje moči lahko tudi nevarna?
 

Odgovor je zelo preprost. Le kako je lahko nevarno nekaj, kar je že v tebi? Kundalini joga je skupek tehnik, ki prebujajo kreativni potencial, ki je v nas.  Vse, kar lahko rečemo, je to, da ga je potrebno pravilno uporabljati.  Zato je pomembna konstantna prisotnost učitelja, saj to ni oblika joge, ki se je lahko naučimo iz knjig.  Kundalini joga deluje po principu prenašanja: potrebna je psiha učitelja, da se jo lahko prenese učencu na zelo tanki ravni med dvema psihama, pri čemer je potrebno poskrbeti za pravo tehniko in načine, kako se ta oblika joge izvaja.  To so zelo specifična predavanja, z vnaprej pripravljenimi kriya vajami, zato je potrebna prisotnost učitelja. O njeni moči naj povem tudi to da se je v preteklosti  ni smelo poučevati javno, saj je to ogrožalo vladajoče: ljudje so namreč z njeno pomočjo postali tisto, kar so, in jih je bilo zato težje manipulirati.

Asane se zdijo sprva za marsikoga naporne, če že nedosegljive, a se nato s pomočjo učitelja doseže včasih zelo hitro nedoseglivo. Kako to?



Velika večina vaj, ki jih izvajamo, se ne dotaknejo samo fizične ravni, temveč se dotaknejo tudi globlje ravni psihe in podzavesti. Pogosto je rezultat tega sprva odpor tako telesa kot uma, ki nas pelje do procesa, s katerim se slednja ne želita spoprijeti. Trpljenje pri kundalini jogi predstavlja v veliki večini primerov obstoječe blokade in upore. Pri tem je potrebno poskrbeti za tolikšno rahločutnost v dojemanju tega, da se dejansko pritiska na trenutno napačen sistem – in prav zato je pomembno, da je vedno pred vami učitelj. Po drugi strani pa: ko se spustimo v nekaj, kar je videti nepremostljivo in nam predstavlja nekaj, kar je težko izvedljivo, imamo ob tem občutek, da lahko premostimo tisto, kar se nam je še pred trenutkom zdelo nemogoče. Torej se tako doseže določeno stanje, ki nam ga prej ni uspelo doseči, in se tako začne verjeti, da se lahko soočimo z nemogočim in to naredimo mogoče. Posledice tega, kako lahko takšen, natančen, osredotočen napor spodbudi proizvajanje endorfinov, so dobro razložene na znanstveni ravni. Ti specifični endorfini odpeljejo posameznika v stanje izjemne blaženosti, saj so ti tesno v sorodu z morfinom – vse ostalo potem prepuščam vaši domišljiji. Vendar je tu še vedno ključna beseda izkušnja: to so stvari, ki jih ni mogoče pripovedovati, temveč jih je potrebno izkusiti.

Joga  povezuje zavest posameznika s kolektivno zavestjo. V času, ko je opazit dvig kolektivne zavesti, so tehnike povezovanja individualne zavesti še toliko bolj koristne, saj se sicer lahko marsikdo v poplavi novih vibracijskih tokov izgubi. V kakšnih vibracijskih časih živimo? Maji napovedujejo za ta čas velik skok zavesti, ki ga podprejo tudi druge starodavne kulture. Kaj pa o tem času pravite vi?



Čeprav ima kundalini joga starodavne korenine – govori se o več deset tisoč let starih koreninah – je ta praksa absolutno moderna v obdobju prehoda iz dobe Rib v dobo Vodnarja.  Pristop na fiziološki in fizični ravni je povsem revolucionaren glede na naša stanja, torej glede na stres, pomanjkanje resnice, depresijo. Najprej se upoštevajo živčni, imunski in žlezni sistem, njihova stimulacija pa je vključena v vsak tip kriya vaj. Ta premik zavedanja s posameznika na skupino predstavlja samo prvo fazo, saj so jogiji vedno verjeli, da je mogoče doseči in imeti univerzalno zavest samo s prehodom skozi skupinsko zavest. V določenem trenutku je jogije, ki so bili sami v Himalaji, lastna zavest prisilila v to, da so se spustili v nižine, zato da bi se najprej združili z drugimi in oblikovali skupinsko ter šele nato univerzalno zavest. Prav prehod skozi skupinsko zavest je nujno potreben za človeka, da bi se ta lahko potem razširil na univerzalno raven. Na določen način so bolezni naše dobe, gospodarska kriza in naša nezmožnost komunikacije odraz naše nemoči pri doseganju skupinske zavesti. Če nam uspe ponovno vpeljati določeno raven zavesti, ki omogoča holističen, dopusten in ekološki pogled v zavesti posameznikov, ki jim je namenjeno, da bodo vodili države, podjetja oziroma karkoli, bo vpliv eksponenten.


Spraševala za Dnevnik, Tjaši Artnik Knibbe.



torek, 07. oktober 2014

Camino de Santiago: Fizična bolečina in poškodbe



Kot nekdanja resna športnica o poškodbah vem kar nekaj in na pot sem se podala povsem brez ideje o tem, kako se bo na tako dolge kilometre hoje odzvalo moje telo, ki ni bilo navajeno vzdržljivosti, ampak prej eksplozivnih športov. Pred odhodom sem kak mesec vadila s hojo in kolesarjenjem po Nizozemski in enkrat prehodila 35 kilometrov.

Sem pa pred odhodom dobro pripravila svoj um in srce. Zmenila sva se, da si ne bova dovolila, da nas želja po cilju odnese prehitro in da bi po Caminu hodila zgolj s pomočjo adrenalina. Ker sem se zelo veselila izkušnje in ker sem zelooooo temperamentna:-), je bilo zame resnično zanimivo aplicirati v praksi izkušnje meditacije, ki se ji posvečam že več let. Torej kako biti povsem prisoten, prisluhniti telesu preden me požene v predivji korak, kako se ustaviti in jogirati, ko se mi zahoče brez sile, da se mi kam mudi.


Največji izziv je bil pravzaprav odklopiti kolektivno energijo meni podobnih, ki jih je želja po dosegi cilja gnala preko meje. In po 100 km me vsaka navezanost na to, povsem zapusti. A telo me kljub vsemu testira. Najbolj mi jo zagode bolečina v peti, ki je nisem imela nikoli prej in ne popusti niti za sekundo. A ker poznam zanimivo tezo dr. Johna Sarna, ki govori o povezavi med čustveno bolečino in telesom, se neznosne bolečine, ki mi je po celem telesu pošiljala mravljince bolečine, ne ustrašim. Prisluhnem ji, čeprav boli na polno.


Usedem se in s z njo pomenim. Svojim možganom poskušam  dopovedati, da je prav da čutijo čustevno bolečino ob izgubi in strah pred povsem novim življenjem. Da ni prav nič narobe v tem, da čutim in da ni potrebno aktivirati obrambnega mehanizma mojega telesa, ki zaboli navadno takoj pred tem, ko bi naj ozavestila vsebino čustvene bolečine.
 
Po treh dneh pogovarjanja me um zapelje na prečudovito trato. Na njej pa polno cvetlic, ki jih je iz gobarjenja nosil za svojo družino naš tata. V mislih se mi izriše njegova silhueta in za trenutek verjamem, da prihaja pome in mi z nasmehom na ustih in polno košaro gob nosi rože. Ko se zavem kaj se dogaja, se začne moje telo tresti, oblije me pot in na polno brez zavor začnem jokati. Kako intenzivno lahko človek izraža svojo čustveno bolečino skozi telo, a ko mu to dovoliš brez prekinitev, se lahko končno realizira. Noga je takoj po tem nehala povsem boleti in iz telesa se je moja izkušnja Camina povsem preselila v duha. Bingo:-):-):-)!!!:-)

Tako je ostal pred mano še velik del Camina, ki ga doživim kot globoko izkušnjo preseganja meja uma, najgloblje radosti in neverjetne zabave. Tako izjemen mix, ki mi zrcali to, kako bogato bitje sem, smo. In zrcalo tega, da ko sprejmeš življenje v vsej svoji polarnosti, se rodi priložnost za točko v sredini, harmonijo in ljubezen.

 Korak za korakom :-)
Počitek postane kmalu sinonim za UŽITEKKKKKKKKKKKKKKK   :-)                        
Kdo je prehodil Camino?...not us....partyyyyyyyy



www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

sreda, 01. oktober 2014

Camino de Santiago: All the same



Eno največjih daril te prelepe poti so bili ljudje. Iz celega sveta. Na mojo pot so prihajali ljudje iz Južne Koreje, Južne Afrike, ZDA, Nove Zelandije, Avstralije, Islandije, Irske, Velike Britanije, Francije, Italije, Nizozemske, Japonske…skratka od povsod in vsi na enem mestu, kar je prav posebna izkušnja. Posebej za nekoga, ki ga človeška duša tako zelo zanima. Smo zelo različni? Glede na težke zgodbe, ki jih Camino rešuje bi rekla, da..NE. Odločen ne v smeri tega, da bi kulturne razlike kakorkoli vplivale na naše bolečinsko jedro enkrat, ko je razdraženo. In tudi naše sočutje, ki ga na Caminu spontano razviješ je v svojem bistvu povsem enako ne glede na barvo kože, poreklo ali vero, ki ji pripadaš.

Tako ni bilo nič nenavadnega, ko sem srečala na poti iz Leona edinega črnopoltnega romarja, ki se je na Caminu strastno zaljubil. V ene dnevu je s poškodovano nogo prehodil nekje okoli 70 kilometrov le za to, da bi srečal svojo ljubo. Ko mi je brezpogojno in srčno razlagal o tem dekletu, ki ga poskuša uloviti po tem, ko ga je poškodba za več dni ustavila na enem mestu, so oči žarele kot le redkokdaj. Polna srčne energije sva se razšla in znova srečala dan pred Santiagom, ko je čakal v enem od gostišč nanjo. Menda je bil hitrejši, ker je hodil tudi ponoči in v dežju, ko se je ona ustavila in je tam čakal nanjo. Tisti dan sem tudi sama prehodila že dobrih 30 kilometrov, a nekako nisem čutila prave utrujenosti posebej pa me je poganjala misel na vse prijatelje, ki sem jih srečevala po prihodu na destinacije po Caminu in veselje ob tem, da jih še zadnjič objamem. Tako mi tudi 40 kilometrov skoraj teka ni pomenilo prave težave. Vodila me je čista ljubezen do ljudi, ki jim končno razprem svoje srce oni pa meni. In velika želja, da se srečamo znova. In tudi v tem primeru sem opazila kako zelo podobni smo, ko pozabimo na namišljeno embalažo, v katero smo zapakirani.

Ko je človek srčno prisoten, ni nič nenavadnega, da ti ljudje zaupajo svoje zgodbe in v globini zrcalne slike brezpogojnega drugega iščejo pravzaprav sebe. Tako je bilo zgodb s Camina zelo veliko in neverjetno se mi je zdelo kako zelo nas v teh časih bolečina zbližuje in po svoje združuje. Če sem mislila, da »pati« samo Slovenija in se utaplja v vlogi žrtve sem opazila, da se podobni programi dogajajo povsod po svetu. Ko bi bili nekje »vesoljci«, ki bi v naš zrak spuščali iste miselne vibracije, ki nas nato hromijo. No televizija in novi mediji vsekakor niso ravno v pomoč, če pa vemo še kaj o realnem prenosu energij in neverjetnem transferju, ki mu ljudje podležemo tudi, če se tega ne zavedamo, se lahko resno zamislimo nad tem koliko misli, ki jih mislimo in čustev, ki jih čutimo sploh pripada nam? Ko boste naslednjič v stiski se realno vprašajte koliko odstotkov bolečine, ki jo čutite resnično pripada vam. Presenečeni boste nad odgovorom in morda s tem pridobili še en delček zavedanja o širši sliki Življenja.

Camino je z svojo globoko neverjetno energijo v hipu iz nas čistil miselne programe, ki so nas vodlili v bolečino. Razlogi so bili sicer resni in noben, ki ga srečam na poti, ni bil »drama queen«. Šlo je za resne borce z resnimi zgodbami o tragedijah, smrti, fatalnih boleznih, umorih in še in še….ostajala sem oslupla nad tem kaj vse človek lahko na poti do svoje človečnosti, sočutja in miline doživi. Za preporod vase. Ko sem opazovala sebe in ostale na poti, mi je bilo vsaki dan bolj jasno, da ima bolečina svoj namen do trenutka, ko te dokončno ne katapultira ven in vsiljene miselne matrice, da moraš biti žrtev, če se ti pripeti nekaj bolečega in groznega. Ljudje, ki sem jih srečevala so bili pravi navdih pri tem, da temu ni tako. Da lahko izbereš pot prisotnosti, pristnosti, da lahko ceniš življenje veliko bolj kot morda tisti, ki se lahko še slepi, da te lahko bolečina naredi bolj ŽIVEGA in ne nujno bolj TRDEGA kot so nas to učili naš starši. Prav ŽIVOST in FLOW je nekaj kar na Caminu teče na pretek in se ne ustavi ne glede na to kako zelo bi se želel v določenem trenutku smiliti sebi. Preprosto te odpihne naprej in kot mala mušica se prepustiš tej sili, ki ti želi le dobro. Zapala sem mu, dragemu Caminu in pokazal mi je pot v iskrivo resničnost, na katero v žalovanju pozabim. 

Vsi smo spali v istih prostorih....
 Skoraj vsi šteli kilometre:-)....
 Čisto vsi bili soočeni z junk spanish hrano na poti in sanjali o domačih bučkah...no morda Američanom ni bilo tako zelooo težko:-)
Vsi smo imeli na vsake toliko dovolj ravne, vroče Mesete....
In vsem je zaigralo srce ob prihodu v Santiagoooooo.....-)