Camino de Santiago: Ples kontrole in krivde

Ko smo se pri kundalini jogi učili povezovanja z dihom in čutenja sporočil svojega telesa, sem imela sprva kar nekaj težav. Naučena, da telo prepuščam slučaju in poslušam izključno misli, mi je zavestno zaznavanje nečesa tako odtujenega predstavljalo prav zabavno oviro. »Sledite dihu« nam je prigovarjala učiteljica in uvid v to, da ta reč imenovana dih resnično potuje po mojem telesu, se mi je zdela fascinantna. S treningom in meditacijo sem začela vedno bolj subtilno zaznavati svoje telo in to kar mi sporoča, a še zdaleč nisem slišala niti 1 odstotka tega kar se tam dogaja.

Ker verjamem, da sem na tej zemljici tudi z namenom, da raziskujem svet nezavednega, se mi zdi potovanje po svojih celicah prav posebna avantura. Z zelo omejenim vedenjem, ki ga imam pravzaprav o tem tako čudovitem ustroju, si tudi na Caminu privoščim dovolj trenutkov polne prisotnosti, ki jih namenim telesu. Primarna naloga je bila ugotoviti kako je povezano moje zablokirano črevo s tem, da je oče odšel. Po njegovi smrti sem namreč začela v telesu zaznavati kopico sprememb. Laktoza in gluten sta postala čez noč boleči izkušnji, ki napihneta moj kolon kot balon, da o bolečinah sploh ne govorim. Zanimalo me je, zakaj se je odločila udariti bolečina prav tja.

Klicala sem jo na plano, ji prigovarala, da mi pove kaj jo muči. In dojela, da je ključ pravzaprav znova KONTROLI. Stari znanki kontroli, ki se aktivira vsakič, ko življenje kot ga živimo pokaže svojo ranljivo podobo. V mojem primeru je šok nastal, ko sem morala skakati med Koprom in Ljubljano, ko sem se soočala z nesočutnim slovenskim zdravstvom in socialo, ko sem iz top organizatorke v treh mesecih povsem izgorela. Četudi sem se zavedala pomena vpletanja drugih ljudi in koristnosti njihove pomoči, me je časovna stiska tako zelo presenetila, da mi je občasno zmanjkovalo kar sape. Pri vsem tem, seveda ni pomagalo to, da nisem imela časa za dober jok in vsaj malce spuščanja stresa na plano, saj za to nekako v popolnem mrku ni bilo časa.

O času vem veliko. Odkar sem okusila popolno prisotnost, sem opazila, da je lahko čas zelo raztegniti posebno, če se zavemo vseh misli o tem, kako zamujamo življenje s skrbmi o včeraj in jutri in nas je v SEDAJ resnično zelo malo.

A, ko je SEDAJ tako zelo naporen, kako si pomagati ob tem? Spoznanja me pripeljejo do tega, da sem pri očetu že vedela kako pomembno je poskrbeti kot skrbnik umirajočega zase. Kako pomembno je sočasno narediti vse kar je v naši moči, a sočasno delati na tem, da sprejmemo, da je sila življenje-bolezen-smrt včasih preprosto močnejša od naše še tako neverjetne namere, da nekoga potegnemo ven iz škripcev.
Zgodbe o ljudeh, ki jih reši nekdo drug, v meni od nekdaj vibrirajo  misel, da je mogoče drugega resnično rešiti. Ustvarila se je prazna iluzija o reševanju in pomoči, ki sega daleč onkraj naših omejitev, ko v resnici en drugemu ponujamo zgolj brezpogojno oporo. LJUBEZEN. Ta lahko nato naredi potreben »čudež«, če je namenjeno, da nekdo ostane med nami ali »čudeže«, če je čas, da se njegov duh znova zlije s celoto. Ugotovim, kako pomembno je spustiti pričakovanja, ideje o tem, da smo KRIVI, ker smo bili prepričani, da smo mi odgovorni za umirajoče. Ta enormna odgovornost nas lahko nato stisne pod težo in nam ne pusti dihati.  Dovolj je bilo neresničnih hipotez in zamisli, ki nam povzročajo tako veliko gorja. Ko smo namreč v tem primežu »reševanja«, se prerado zgodi, da nase povsem pozabimo. Zanemarjenje lasten duše in telesa, pušča lahko neizmerno grobe posledice, ki se jih nato s težavo rešimo, saj smo izrabili skoraj ves potencial za boj s KRIVDO.

Egoizem? Pogosto je nato slišati glas v glavi, ki nam prigovarja, da smo egoisti, če se v takšnih primerih poslušamo. Če nam duša kriči, da nehajmo delovati onkraj svojih zmožnosti, ker nas v to sili KRIVDA. Če nas poganja LJUBEZEN, ni težav, a ko se vsili v ta odnos pričakovanje po reševanju LJUBEZEN, kaj kmalu klikne v BEG PRED KRIVO. Ko nato obnemoremo se tolažimo s tem, da smo sicer povsem na koncu in se nam obeta več let rehabilitacije (če si bomo zanjo seveda vzeli čas), a vsaj grozljivega občutka krivde ne bo.

Naj spišem še nekaj uvidov, ki jih dobim na Caminu o krivdi. O njej razmišljam že več let in vedno znova se mi prikaže v povsem drugi luči, ko jo posplošeno razumemo. Krivda, kot jo čutim najprej v svojem telesu in mi šele nato pove svojo zgobo, je v resnici opozorilo, da jadramo v smer, ki ni najboljša za naše srce. Krivda nas le opozarja npr. v takšnih primerih, ko »rešujemo«, da s to vlogo moramo prenehati in se vrniti nazaj vase. V točko sidrišča iz katerega nato ne bezljamo, ampak služimo kot neprimerno močnejši temelj bolnemu. Takrat smo v svoji zrelosti in nič nenavadnega ni, da svoji okolici povemo, da smo utrujeni in da potrebujemo roko.

Kako jo odnesem pri očetu? Mislim, da me znova odnese skozi izkušnjo strah pred tem, da ga bom na koncu s kakšno neljubo potezo razjezila in da bom morala nato celo življenje živeti s tem. Bila sem sicer zelo zavestna tega in poskušala svojo jezo (beri nemoč) kanalizirati kje druge, a ker me je ujel občutek odgovornosti za to, da bo njegov odhod spokojen, sem se ujela tudi v zanko časa. In nabirala v sebi energijo čustev, ki se niso imela časa izraziti, saj sem si znova nakopala skrb in odgovornost za nekaj kar pravzaprav ni v mojih rokah. Z ljubeznijo lahko spremljam, lahko negujem in lahko spoštujem umirajočega, a on je tisti, ki takrat igra ključno vlogo, on je tisti, ki ima moč za to kako bo odšel in ali je morda čas za čudež. No recimo bolje on v sodelovanju s svojim višjim jazom, ki se lahko v takšnih trenutkih na polno manifestira. Takrat se pogosto zgodi, da se človeku vse postavi na glavo in morda celo ozdravi.

A naša goreča želja po mojih dosedanjih izkušnjah ni dovolj. Gre bolj za odločitev duše odhajajočega, ki včasih preprostno mora naprej ali pa nujno še ostaja v fizičnih ciklih. Če to sprejmemo, se iz našega hrbta skotali ogromna skala in mi smo lahko le še najbolj čisto kar smo… brezpogojno sočutje in milina, osvobojeni sodb in predvsem pričakovanj, ki nas nato silijo v krivdo. A če jo razumemo dobrohotno, vem da je le orientir na poti v srce.

Članek Primorske novice: Pogum, da sprejmeš, kar ti je bilo dano. Pogum, da siješ.

Zgodba o Tjaši Artnik Knibbe je zgodba o ženski, ki izhaja iz ljubeče, a z odvisnostmi obremenjene družine. Vedno se je počutila kot tista, ki mora reševati probleme drugih, dokler niso bili pritiski prehudi in je mehurček počil. Svet je začela dojemati drugače; pustila je službo in se poglobila vase. Odločila se je, da bo poslušala svoj notranji glas, ki jo je popeljal na 850 kilometrov dolgo romanje, da se dokončno odveže od preteklosti.

 
Tjaši Artnik Knibbe se je rodila v Ljubljani, vendar se je družina že kmalu po njenem rojstvu preselila na Primorsko. Z bratom in starši - oče je bil Bric, mama pa iz Prlekije - je živela najprej v Luciji, nato pa v Kopru, kjer se jim je pridružila še mlajša sestra. “Oče je bil vodovodni inštalater. Bil je zelo globok in predan sočutju, zato so si ga ljudje zapomnili. Iz najmanjšega detajla je znal narediti zgodbo, ki je sogovorniku dala misliti,” se Tjaši spominja svojega očeta Franca Artnika, ki ga, malo za šalo, zelo pa zares, preimenuje v čisto svojega osebnega guruja.

Tesno povezano družino so zaznamovale težave z odvisnostjo. “Oče je imel težave z alkoholom, brat pa z mamili. Oba sta imela močno osebnost, hkrati pa sta v sebi skrivala veliko bolečine. Oče je bil vizionar, ki je videl stvari vnaprej. Videl je ljudi in njihove usode. Bil je čuten, ljubeč, prisoten, hodil je v naravo. Učil me je, naj rešitev ne iščem v drugih, temveč v sebi. A sočasno je vedno poudarjal, da človek ni sam sebi namen in da brez ljubezni nam živeti ni. Njegovega alkoholizma nisem nikoli razumela kot nekaj zlonamernega. Jasno mi je bilo, da je drugačen, in da je zelo trpel v okolju, v katerem je živel,” se spominja Tjaši.

Kasneje se je oče ozdravil alkoholizma, in s Tjaši sta imela na razpolago več kot desetletje, da se naužijeta drug drugega. Tudi bratu je uspelo, da se je začasno ozdravil odvisnosti. Bil je prvi Slovenec, ki se je pridružil Don Pierinovi skupnosti Srečanje; najprej v Italiji, nato pa še na Tajskem. Tjašina starša sta o novem načinu zdravljenja narkomanije prva spregovorila v slovenskih medijih. Ko pa se je brat vrnil v domače “toksično” okolje, je znova zapadel v odvisnost in umrl. Nato je za rakom zbolela še mama.

Notranje prebujenje

Tjaši je medtem v Ljubljani končala študij komunikologije. Za nekaj časa se je vrnila v Koper, tudi k odbojki, ki jo je redno trenirala in igrala v koprskem klubu. Zaposlila pa se je nato spet v Ljubljani, kamor se je tudi za stalno preselila. Poročila se je z Nizozemcem Remcom Knibbejem.
V časopisni hiši Dnevnik je začela delati v oddelku tržnega komuniciranja, kjer je med drugim vodila projekt Gazele. Delo je doživljala kot zelo stresno in odgovorno. “Če izhajaš iz družine, v kateri je veliko odvisnosti in čustvene bolečine, si že od malega navajen igrati vlogo odraslega. Vendar te nenehno prevzemanje odgovornosti v odrasli dobi začne utrujati. Preveč osebno sem jemala stvari in preveč sem se gnala. Pogosto sem izgorela od izčrpanosti, nato pa so mi dodelili mesto novinarke, kar me je rešilo,” meni Tjaši.

Mamina smrt pred štirimi leti je popolnoma spremenila njeno dojemanje sveta. “Ko je mama odšla, je del mene odšel z njo. Tako sem bila prisotna pri njenem procesu umiranja, da sem si skupaj z njo želela oditi tudi sama. Še prej sem želela nase pritegniti njeno bolezen, kajti v družini sem bila vedno tista, ki mora reševati probleme. Res se je v meni razvil tumor, ki pa k sreči ni bil rakav, a sem vseeno morala na operacijo,” se težkih dni spominja Tjaši.

Ko se zgodiš sam sebi

Doživela je globoko notranje prebujenje. “Po mamini smrti je bilo vsega preveč. Mehurček je počil. V tistem poku sem se pravzaprav zgodila sami sebi. Popolnoma sem se predala energiji in prepustila toku življenja. Občutila sem močan notranji mir. Tudi kot novinarka sem začela obiskovati delavnice in pisati članke o duhovnih temah. Srečala sem veliko učiteljev, ki pa so se mi zdeli še vedno preveč vpeti v svoj razum in niso bili pristni.”

Očetova smrt je bila popolnoma drugačna - hitra. “Verjetno je bil to tudi edini način, da se je najina močna vez pretrgala,” razmišlja Tjaši. Očetov odhod je vzela kot izziv, da je bila ves čas popolnoma prisotna in bolečini ni dala priložnosti, da jo zaduši. Odločila se je, da bo naredila vse, da bo poglobila in razširila očetova vedenja in to, kar sta skupaj ustvarila.
 
“Imej pogum, da sprejmeš, kar ti je bilo dano. Pogum, da pokažeš svojo svetlobo, brez fasad, brez umika. S tem se ukvarjam zadnja leta. Nisem šla živet daleč v gozd. Življenje me je z globoko duhovno izkušnjo pustilo v okolju, v katerem sem živela že prej,” pripoveduje Tjaši.
Pustila je redno službo in se popolnoma predala novi poti. “Mož je obljubil, da bo poskrbel za mojo finančno varnost, da se lahko za nekaj časa popolnoma prepustim brezpogojnemu toku življenja. Ženska ima še posebej izražen instinkt, da mora poskrbeti za svoj dom in družino, kar jo lahko v takšnih primerih tudi omejuje,” meni naša sogovornica.

Iz duhovne iskalke se je kmalu spremenila v raziskovalko. Tudi Camino - znamenita španska Jakobova romarska pot - je bil eden takšnih izzivov. Še prej pa si je vzela nekaj mesecev za meditacijo in poglabljanje vase. “Prisotnost, nevtralnost, sočutje in milina. To so štiri ključna sporočila, zaradi katerih me je življenje zdaj aktiviralo, tako kot mnoge druge ljudi, da skupaj ustvarimo novo resničnost.”

Prva lekcija Camina

Prva lekcija Camina se začne, ko začneš pakirati nahrbtnik, je ugotovila Tjaši. “Sama se odločim za majhen, 30-litrski nahrbtnik, in premišljeno vanj zložim stvari, ki jih prej tudi stehtam. Zamisel o tem, da bom mesec in pol hodila po svetu s tako malo prtljage, me ves čas sili v smeh. Končno. Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah, je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake,” je zapisala v svojem blogu.

Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Tjaši je pot začela v francoski vasici Saint-Jean-Pied-de-Portu, že po prvem prelazu čez Pireneje pa je bila v Španiji. Prehodila je 850 kilometrov, saj poti ni zaključila v Santiagu, kjer se zaustavi večina romarjev, ampak je nadaljevala proti obali Atlantika in čarobnega obmorskega mesteca Finisterra, kjer je pri svetilniku obredno zakurila svoja oblačila in v ogenj odvrgla vse misli, ki so jo vezale na preteklost. Dni, ki jih je preživela na Caminu, ni štela. Popolnoma je pozabila na čas in na koncu celo zamudila let domov, a se je vse lepo izteklo. “Hodiš, ko čutiš, da je čas, in se ustaviš, ko se tako odloči ritem. Vredno poskusiti, saj sicer ne vidim pravega smisla v duhovnih potovanjih. Časovnice so le zrcalo kontrole, ta pa odraz strahu in negotovosti. Zelo sem hvaležna, da mi je uspel popoln umik,” svojo hojo opisuje Tjaši.

Hodila je v glavnem v tišini. “Na Camino pridejo različni ljudje. Nekateri so fizično zelo pripravljeni, drugi popolnoma nepripravljeni. Na koncu sem doumela, da je bistvena razlika, kdo je šel skozi Camino laže in kdo teže, v tem, kakšno lekcijo se je moral naučiti. Najtežjo izkušnjo so imeli tisti, ki so želeli imeti največ kontrole. Vsak dan so načrtovali, koliko kilometrov bodo prehodili. Pot so razdelili na etape in prebrali veliko priročnikov. Tudi vodnik po Caminu lahko kdaj smiselno pogledaš, recimo na odsekih, po katerih hodi veliko ljudi in moraš zvečer pohiteti, da dobiš prenočišče. Enkrat sem si tudi jaz dovolj zgodaj rezervirala prenočišče, čeprav je bilo moje vodilo, da se popolnoma predam poti. Ampak to še ne pomeni, da ne smeš biti praktičen, ko je to potrebno. Pokliči, rezerviraj, in potem se predajaj vso pot, saj veš, da te zvečer čaka prenočišče.”

Ponovni zagon

Hoja ji ni predstavljala pretiranega napora. Meje, za katere je bila prej prepričana, da jih ne more preseči, je presegla večkrat in z lahkoto. Tudi trenirala pred potjo ni veliko, čeprav je bila prepričana, da bi morala. “Camino je tipičen primer, kako lahko z brezmejno duhovno močjo presežeš prepričanje, koliko si dejansko sposoben. Predaš se igri in dialogu med telesom, duhom, mislimi in čustvi. To je samodejen, avtoregulativen proces. Ko nič ne delaš in si dovoliš, da samo si. Vsi smo navajeni delovati: moramo meditirati, moramo trenirati, moramo prebrati določeno knjigo, da v nas vzbudi neki impulz. Ampak ujamemo se v past, ko mislimo, da moramo kaj narediti, da pridemo v stanje, ko samo smo. Nasprotno, za kaj takega se moramo umiriti in ne delovati. Šele ko dosežemo to stanje, se potem ponovno aktiviramo. Sama sem to prvič storila prav na Caminu.”

Na poti jo je poiskalo veliko mladih; včasih so kar nekaj časa hodili za njo, preden so jo ogovorili. Slišali so, da ženska, ki hodi v tišini, nosi sporočila. “Ta sporočila so bila res močna. Ko hodiš v tišini, čutiš vibracije, ki jih oddajajo ljudje, in brez besed zaznaš njihove zgodbe. V vsakodnevnem življenju je preveč hrupa. V samoti in v stiku s čudovito naravo pa začutiš svojo avtentičnost, zaslišiš se in zaveš, kdo si.”

Preseganje omejitev

Več globokih izkušenj je doživela na poti. “Pot po puščavskem delu, Meseti, je brutalna za vsakega, ki živi v glavi. Marsikdo se je tega dela poti tako bal, da je šel na avtobus in ga preskočil. Fizično je ta etapa naporna, ker je tam zelo vroče. Še bolj zanimivo pa je to, da ob poti ni raznih dražljajev, ki ti sicer okupirajo um. Ničesar ni tam, razen kamenja.”

Šok, ki ga doživiš v tisti praznini, je velik, priznava Tjaši. “Ne znamo več živeti brez stimulansov. Jaz pa sem se sredi puščave počutila kot riba v vodi, ker sem se znala popolnoma predati izkušnji. Med hojo sem doživela eno svojih najlepših in najglobljih meditacij.”

Nekoč pa se je odločila, da si bo zavestno naložila več bremena, kot je menila, da ga zmore. Želela je izkusiti, kje so njene meje. Odločila se je, da bo pomagala invalidu na vozičku in njegovemu prijatelju, ki ga je potiskal po Caminu. “Stalno sem ju srečevala, in nekoč sem vedela, da je čas, da jima pristopim. Začela sem potiskati invalidski voziček in hodila celo hitreje od moškega, ki je voziček potiskal prej, zdaj pa je začuden sopihal za mano in mi prigovarjal, da nisem normalna, ker hodim tako hitro. Prepustila sem se energiji in se nisem obremenjevala z ničemer. Voziček sem pripeljala do vrha hriba, nato pa mi je moški, ki je sedel v njem, rekel, naj raje počakava na njegovega prijatelja,” v smehu pripoveduje Tjaši.

Tisti dan je spoznala, koliko v resnici zmore. Duhovno, psihično in fizično je dala vse od sebe, naslednje jutro pa se je vsa sveža zbudila že ob pol petih zjutraj in se veselo odpravila na pot, čeprav je lilo kot iz škafa. Prehodila je 40 kilometrov in spoznala, kako nas um po nepotrebnem omejuje.

“Camino mi je bil pisan na kožo, ker sem v sebi nosila veliko čustvene bolečine. Hoja pa je fizični napor, pri katerem se tudi spotiš, in to mi je zelo dobro delo. Bolečina je vse bolj prihajala na površje, v naravi pa sem se počutila dovolj varno, da sem bila lahko ves čas v stiku s to bolečino. Hoja je zelo ritmična, zato lahko z njo zelo lepo uravnovesimo telo in umirimo psiho. Še posebej, če vsak dan dolgo hodiš. Na Caminu sem si pridobila veliko fizične moči, moje telo pa se je precej spremenilo, tako da sem zdaj včasih kar presenečena, ko uzrem svojo novo podobo,” pripoveduje Tjaši. Sprva ni nameravala pisati o Caminu. Niti fotografskega aparata ni vzela s sabo, kot to mnogi počno, da po vrnitvi objavijo potopis. Ni se javljala prijateljem na Facebooku, le možu je vsake toliko poslala sporočilo, pa še njega je prosila, naj je v mislih ne spremlja in naj ga ne skrbi zanjo.

Ko pa se je vrnila s poti, si je spet zaželela pisati. Bila je presenečena, saj je po očetovi smrti zaradi žalovanja izgubila voljo za pisanje. Objavila je prvi blog, potem pa se ji je odprlo. Vedela je, da mora spregovoriti o svojih izkušnjah.

Bloge na svoji spletni strani sparklyreality.com zdaj prevaja tudi v angleški in nemški jezik. Načrtuje tudi snemanje kratkih videosporočil. Čeprav se je v svojem zasebnem življenju zadnja leta raje odločala za samoto, je zdaj zlahka našla pot do ljudi. “Duhovnost je naša prava narava, ampak tu na zemlji moramo doumeti, kaj to pomeni v praktičnem smislu. Živeti moramo pristno: da drug drugega vidimo, da se opazimo in ne gremo kar mimo, če koga kaj boli. Vzeti si moraš čas, da prisluhneš, in vedno težiti k temu, da iščeš rešitve in ne konfliktov. Ko si v stiku sam s sabo in z naravo, za življenje potrebuješ zelo malo. Naravno težiš k temu, da si v družbi sorodnih duš in se zavedaš, kako pomembna je ustvarjalnost. Nesmiselno je zadrževati energijo v sebi, veliko bolje se je izraziti,” je prepričana Tjaši, ki svojo vlogo zdaj vidi v pisanju. Pripravlja tudi skupinska srečanja in meditacije. Ljudem želi pomagati pri ozaveščanju raznih vedenjskih vzorcev, ki jim preprečujejo, da bi se predali in polno živeli.

V glavi ima še vedno seznam stvari, ki jih želi narediti do svojega 40. leta. Seznam je začela uresničevati letos. “Za toliko stvari si rečemo, da jih bomo enkrat uresničili. Ko pa sta moja starša odšla, sem se začela spraševati, kdaj bo zame nastopil ta 'enkrat'. Kdaj bom nehala govoriti, da se mi kaj ne da in da česa ne zmorem?” se sprašuje naša sogovornica.

Seznam strasti

Ko se je vprašala, katere so njene zemeljske strasti in česa ji bo žal, če v življenju vsaj enkrat ne poskusi, ji je takoj prišlo na misel ogromno stvari, ki jih zdaj drugo za drugo uresničuje. Letos poleti se je naučila surfati na vodi. Ena od stvari na njenem seznamu je tudi knjiga v angleškem jeziku, s katero želi obkrožiti svet. Na seznamu je tudi tečaj prostega potapljanja v globinah Rdečega morja pri sestri Alenki Artnik, ki se je v zadnjih letih ljudem vtisnila v spomin s serijo rekordov v prostem potapljanju.

Ne skrbi je, kako bo zaslužila denar. “Če si v stiku z notranjim obiljem, je poskrbljeno tudi za tvoje finance,” je prepričana. “Materialne dobrine ti ne pomenijo več kompenzacije za polno bivanje, ampak so le naravna posledica obilja, ki ga čutiš v sebi. Pomembno pri vsem tem je, da se znova naučimo ritma dajanja in sprejemanja, saj nas lahko prav ta skupinska dinamika zelo ojača. Individualizem, ki ga danes mnogi mešajo z svobodo, kaže svoje zobe. Obrnimo se drug k drugemu in si tako kot nekoč pomagajmo. Takrat bo znova jasno, da za srečo potrebujemo res malo denarja in veliko ljubezni. Kako gre že tista pesem: 'Življenje je lepo, če ga živiš,'”
ALJA TASI
www.aljatasi.si 

Camino de Santiago: Ples keltskih boginj

Objavljeno na www.duhovnost.eu

Fisterre je poseben kraj, ki bi ga bilo vredno doživeti tudi brez Camina. Energetski naboj kraja je tako izjemen, da sem ostala tam več dni. Čutila sem, da se mora med nama odviti še zadnji del zgodbe in nisem ostala praznih rok.

Že obisk rta Cabo Fisterra, ki se nahaja kar na koncu sveta ali vsaj na skrajnem severozahodu evropske celine, na najbolj zahodnem delu Španije in ga največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope, je bil posebno doživetje. Zgodovinsko obarvan skrajni del Galicije nosi v sebi mnoge zgodbe med drugim tudi to, da je v časih, ko so še verjeli v to, da je zemlja ploščata, verjeli tudi to, da se tam svet konča. Šele pomorščak Krištof Kolomb in njegovo odkritje Amerike nato mit počasi razblini.

Obiskala sem ga trikrat in vsakič doživela nekaj povsem drugega. Prvič je bilo vse vezano na konec poti in na to, da sem končno le dosegla znak z 0.0 km. Nekega posebnega veselja ob tem nisem čutila, saj sem si želela na eni strani nadaljevati pot, a duša me je peljala nazaj v svet, da prenesem sporočilo.
Ko smo s prijatelji caminerosi sedeli na klifu in gledali zahajajoče sonce, je vsak doživljal trenutek po svoje. Z Jess in Claudijo smo dvignile plastične kozarčke s šampanjcem, ki ga je Jess imela skoraj vedno pri roki (nikoli se ne ve kdaj bo čas za slavje ), gledale v zahod in se spominjale najlepših in najtežjih delov Camina. Nato smo vzele vsaka svoj paketek namenjen kurjenju v ognju  in opravile s svojimi spomini, ki nas ne podpirajo več. Sonce in veter, ki se je dvignil takoj za tem, zvezdnato nebo in kopica sorodnih duš, v nas stopijo še zadnje spomine ločenosti. Skupaj začutimo enost.

Naslednji obisk opravim sama in sledim desni strani rta. Razgled, neokrnjena narava, zahajajoče sonce in le zvok valovanja, me odnesejo globoko v srce dežele, v katero se brezpogojno zaljubim. Svoj pohod tokrat zaključim na delu, kjer se nahajajo čudežni kamni, v katerih moč so verjeli že Kelti. Ti s svojo kulturo močno zaznamujejo celo Galicijo in čutiti je, da se v današnjih časih znova vrača v zavest ljudi. Posebno mesto na teh čarobnih energetskih mestih najdejo rituali soncu ter posebni ritual za plodnost. Rt se dviga v hrib Facho, ki s svojo veličino navduši prav vse. Na Fachu so v predkrščanskih časih izvajali posebne rituale namenjene čaščenju sonca in matere zemlje.
Uležem se na ogromno zaobljeno skalo in uživam v horizontu, ko se sonce spaja z morjem, luna pa sočasno dviga na drugi strani rta. V mislih se povežem s keltskimi boginjami, ki me spomnijo dolgo nazaj pozabljene primarne ženske moči. Namignejo mi, da moram naslednjo noč meditirati ob polni luni na enem od posebnih kamnov.

Tako doživim še tretji pohod na rt, ko z lučko na glavi in spalno vrečo v roki sopiham proti vrhu. Usedem se na kamen in popolnoma predam čarobnemu trenutku lune in njenega lesketanja v prostranem morju. Če bi mi nekdo namignil, da bom tako zaključevala svoje potovanje, mu res ne bi verjela, saj še meni zveni vse preveč popolno. A ker si dovolim popolnost, brezpogojno se ji odprem, se zgodi. Brez sramu, krivde ali kakšne druge ovire. Brez projekcij drugih, da se ne da. Zgodi se v polni moči. V energetski spirali, ki združi sočasno moje telo in dušo ali bolje me ponovno spomni, da ta združitev pravzaprav nikoli ni bila potrebna, saj je ločenost le iluzorna misel.  Moj um se povsem umiri in iz točke neutralnega sočutja se povsem predam trenutku. Opazovanje mogočne moči narave in ponižna predaja le tej, razpiranje srca, ki vzvaluje v koherenci – popolni harmoniji, čistost misli, sprejemanje moči, ki jo kot človek – ženska imam….Na tej točki zaslišim glas, ki me prijazno opomni, da je čas da sprejmem to celovitost svoje narave in naj intuitivno poslušam signale na poti kako to v popolnosti ozavestiti. Nato se zavijem v spalno vrečo in pod polno luno nekje na sredi rta zaspim. Nekje ob treh zjutraj se ponovno odpravim v mesto.
Naslednji dan me pot vodi do mistične plaže, kjer doživim nov val radosti. Ob spustu na neverjetno primarno ohranjeno plažo, kjer v večernih urah svoje mesto dobijo umetniki, iskalci svobode iz vseh celin in tisti, ki se odločijo za umik iz ponorelega sveta, se v meni zgodi globok premik. Pred sabo namreč v fizični obliki zagledam moj, čisto moj, sveti kraj, ki ga zvizualiziram pred leti v eni svojih srčnih meditacij. Tam se mi izriše točno takšen kraj in vanj se nato vračam vsakič, ko čutim, da sem se iz srca pomaknila v um. A da ga bom videla v živo? O moj bog kako otroško veselje je privrelo na dan. In hvaležnost.

Meditacija na takšni plaži mi znova prinese globok stik z vetrom, ki mi pripoveduje o tem kako pomembna je za žensko senzualnost. Oblečena le v spodnje perilo povsem divja in predana uživam v bučanju valov in vetru, ki se silovito zaganja v moje telo. Je mogoče čutiti toliko senzualnosti v stiku z naravo? Je mogoče v sebi prebuditi daleč pozabljeno strast in notranjo moč matere Gaie? Pa še kako :). Ker o Keltski kulturi in paganskih ritualih ne vem še danes veliko, se mi je zdelo povsem neobremenjeno in nedolžno odkrivanje čarobnosti narave čudovita izkušnja. Iz polja nič, brez projekcij, brez misli, brez idej sem si v popolnem trenutku  dovolila odkrivati. In pridobila tako zelo pomemben del moči, ki bi ostal sicer zaklenjen v moji maternici. Čista, naravna moč ženske energije, ki diha z naravo, se ji predaja, jo posluša in nato njena vedenja kanalizira v življenje. To napolni nato integriteta, dostojanstvo, avtentičnost, milina, sočutje, neutralni um in predvse zrelost.