nedelja, 13. december 2015

Ne maram »nemoči"

Z možem sva debatirala o tem kako zelo ga jezi, ko se v službi nihče ne drži rokov, ko se ljudje sprenevedajo in krivijo en drugega in ko ga v domačem okolju ljudje ne razumejo, ko si želi po napornem dnevu miru. Iz njegovih ust je bruhala meni zelo znana vibracija »Zakaj svet ni popoln kot si želi biti sama«, ki me je dolga leta nazaj tolikokrat pahnila na rok izgorevanja. Svet sem želela popoln kot sem si želela, da bi bila moja družina popolna. A svet ni popoln kot tudi moja družina ne in še manj jaz sama. Seveda sem to dojela, ko so še zadnji poskusi, da bi olepotičila svoj svet do onemoglosti razblinili na tisočere koščke. Ko sem na eni strani doživela romantiko mobinga pravih mojstrov čustvenega vampirjenja in dojela, da se vedem kot v Amazonsko preobleče predpražnik. Jp lepi j…. predpražnik. Mogoče sem se celo prepričala, da sem tak lep Perzijski, ne tisti iz Ikee, a dejstvo je, da si je vsak še tako povprečen vampirček na meni lahko fino nabrsuil zobke.

Dojeti to je bil cel križ. A hvala bogu, da me je Življenje fino skloftalo, da sem se po principu elektrošoka zbudila. In če le za hipec znova zatavam v kolektivno tkanje pravljičnih sanj, me »slučajno« spet iz sna prebudi meni zelo znan način obujanja Trnljučice…B O L E Č I N A.
Čustvena ali fizična, na meniju je več izbire, a ko pride praviloma nosi močno katarzično sporočilo in kopico AHA-jev. Ker jo prijazno sprejmem (razen pred polno luno, ko mi gre tako na jetra, da bi jo najraje….:-)), se le ta ne razvije več v trpljenje, ampak ostale le dobra porcija super sveže pristne bolečine. Ki pa mine. Kako hitro je odvisno od tega kako dolgo dovolim umu, da me mrcvari. Sedaj niti ne več tako dolgo. Če grem v meditacijo še manj. A včasih meditacijo preskočim, ker si želim prisotno videti kako se bolečina obnaša. Ne želim preživeti življenja v begu pred njo, kar bi lahko meditacija bila. Meditacijo posvečam odkrivanju novih dimenzij mojega bivanja in ne begu. To je odvisnost. Taka prefinjena, a je kompenzacija bolečini.

Pogovor o želji po popolnem svetu se z možem razvije v smeri nemoči. Občutka nemoči, ki ga čuti, ko se svet ne vrti v smeri, ki bi si jo želel. Ko mu omenim občutek nemoči me takoj prekine, da gre bolj za jezo in frustracijo. Povabim ga, da se ogleda. Da se postavi na oder in opazuje kako se vede, ko se stvari ne obrnejo v smeri perfekcije. » Joj pa bo res nemoč. Poglej kako nesrečno se repenčim, a na koncu s čikom v ustih nemočno obsedim na vrtu. Ti šment. « Povabim ga k temu, da mi pojasni kako sploh doživi nemoč. » Ni mi všeč. Ne maram je. Srh me spreleti ob njej« Nato se iz globim duše znova javi globlji glas, ki presega ego in nama pojasni:« Razumita, da je nemoč le sklop misli, ki vzpodbujajo občutke. Je del izkušnje o učenju kaj ljubezen ni, da bosta razumela kaj ljubezen je. Nemoč je le energija v gibanju, ki pa ni del vajine identitete. Je zgolj del vajine kreacije, a ni kreator. Je sploh mogoče še, da čutita nemoč, ko se zavesta svoje moči kot ustvarjalca občutka nemoči?« In že me zajame znani občutek mravljincev, ko se znova iz moje zavesti sprosti perpetum vibracija, ki si želi v razrešitev. Slišim jo kako se svobodno premika naprej in ni več del moje identitete. Nemoč nisem JAZ, ampak jaz SEM, ki se odločam za izkušnjo nemoči ali ne. Oujea!

Z močjo, Sarabraj.

Bogastvo sestrskih-bratskih krogov



Ravno sem se vrnila s čaja, ki smo ga imeli z dekleti. Ena živi v tujini drugi dve v Sloveniji. Pogovori so tekli o tem, kako si organizirati življenje, da bi bile vse manj obremenjene, da bi se znale vedno in povsod zavzeti zase, kako postaviti meje ljudem, ki jim je samoumevno, da nas izkoriščajo, kako pokazati svojo zrelo sebe svojim družinam , ki so naše meje zabrisali že dolgo nazaj in kako iz pepela otroškosti zazoreti v zrelo sebe. 

V trenutku, ko sem skozi srce poslušala naše zgodbe, sem se zavedla kako neverjetno podobno čustvujemo, kako se vse bojimo ranljivosti in se je po svoje celo sramujemo in kako zelo visoke cilje popolnosti smo si postavile. Čeprav izhajamo iz povsem različnih družinskih ozadij in resničnosti, smo se tam ob čaju v predbožičnem času, vse znašle v svojem sestrstvu na podobnih poljih življenjskih lekcij. Ta podobnost je v meni zavibrirala domačnost in občutek osamljenosti, ki nam ga čara ego, ko mislimo, da smo v svoji depresiji, anksioznosti in »nepopolnosti«, ki jih npr. Facebook ne more požreti, izpade v tej perspektivi vnovič kot iluzija. Dovolj je le, da si vzamemo dovolj časa in si ga posvetimo. Ena drugi, en drugemu. Da si dovolimo prostor, v katerem bi se ne glede na to kdo smo, kaj vemo in kako delujemo videli, slišali in podprli. V takšnih sočutnih pogovorih ni nič nenavadnega, da se iskreno izpovemo, da tudi najbolj »močni« klecnejo, da imamo skoraj vsi že izkušnje s čustvenimi vampirji, ki nas neizprosno učijo lekcij postavljanja lastnih meja. Te pa nas učijo, da se meje postavijo samodejno, ko se cenimo, ko se slišimo, ko se ustavimo in nežno objamemo. Takšni krogi, ko si v varnem okolju izmenjamo svoje ranljivosti, so jačale ženske v najhujših preizkušnjah in tudi danes niso nič manj pomembni.

Vem čas. Ta presneti čas in način kako nas ego prepričuje in nam dela čustveno zmedo ta pa neposredno vpliva na percepcijo časa, je res trn v peti vseh nas. Ko sem pred leti tudi sama dovolila čustvenim viharjem, da me vzamejo za talko tudi po cel mesec, sem tudi sama nenehno čutila, da mi čas dobesedno puhti. Neprizmeljena in v primežu neurij sem nenehno gasila požare. Danes, četudi me življenje nenehno postavlja pred težke teste, temu več ni tako. Meditacija in joga mi pomagata, da ohranim veliko več časa predvsem pa perspektivo opazovalke. Ker sem po naravi hiper ustvarjalna in se zelo rada strastno zakadim v več projektov hkrati, mi takšna pomiritev-jasnina prinaša veliko bolj racionalno porabo časa. Ob tem se jasno zavedam kako zelo pomembni so drugi, ko se v meni dogaja nekaj, kar morda zaradi prevelike osebne bližine ne bi mogla videti. Takrat je zrcalo v drugem najbolj dragoceno sporočilo na poti. Modrovati, da ne čakajte, da vas položi bolezen ali izgorelost je zelo lahko, a moje sporočilo ne gre v smer soljenja pameti. Rada bi vam prišepnila, da vas vidim, da niste sami, da se v takšnih in drugačnih notranjih temah duše danes tako ali drugače giblje veliko sorodnih duš. Rada bi vam pokazal v smer drugih, ki ravno tako iščejo pot kot vi in vam nežno položila na dušo, da se ne osamite. Ker res niste v stiski nikoli sami. Četudi vas ego neutrudno v to prepričuje. Le spomniti se morate, da morda pomoč ne pride v obliki kot ste si jo zamislili, ampak v drugih ljudeh, drugih situacijah kot sicer, a vedno potrkajo na naše duri zemeljski angeli. Le priložnost jim moramo dati, da jih pogumno prepoznamo.

Z milino, Sarabraj.