Lučka, ki sije v namišljeno temo

Med pripravo gradiva za seminar "Od Ranljivosti do Iskrivosti" sem povsem zaupala višjemu jazu, da bo spisal kar se mora. Tri teden sem prepustila svoje telo toku, ki je pred tem spisal knjigo in me žene nenehno naprej. Svoj čas sem ga ustavljala z razumom, strukturami in idejami, sedaj ga le še prijazno prosim, če lahko naredi bolj dojemljivo sporočilo in "boom" pošiljka na poti. Tako se je odvijala tudi priprava na seminar.

Usedla sem se za svoj roza računalnik:-) po tem, ko sem dobri dve uri meditirala in se poravnala v center. In besede so začele leteti same od sebe. Najprej dežniček, pod katerega sva nato nežno spravila ostalo: Celovitost; v angleščini se spiše Wholiness (sveta celovitost) kot skupek besed Wholeness ter Holiness. Huh močna beseda, sem si mislila. Takoj zatem me zajame znani topel val energije in moje telo zavibrira v moči energije, ki jo pojem svete celovitosti nosi. Srce se razveseli in vznemirjeno vzkliknem, da je to to. Prav to se mi je zgodilo nekaj let nazaj, ko sem se po mamini smrti odločila za svojo prvo energijsko terapijo-  terapijo zdravljenja srca in duše in dobila nazaj dolgo pozabljene dele sebe. Celovitost, ki avtomatično aktivira najbolj svete dele sebe.

Komaj sem že čakala kam me bodo besede vodile naprej. Višji jaz se mi nasmehe in mi zaupa ključe, skrivnosti - po domače pot - do tega svetega prostora v našem srcu.  In začne z ranljivostjo, nadaljuje z avtentičnostjo, sledijo sočutje, milina, popolna prisotnost, srčna povezava in za zaključek ustvarjalnost ter svoboda. " Začni z ranljivostjo, saj je to del, od katerega najbolj bežite in vam prav zato daje prvi velikanski AHA. Ostali koncepti se bodo rodili posledično in jih boste razpirali postopoma. Se bodo pa vsi koncepti povezovali med seboj, saj niso avtonomne energije, ampak harmonična celota - ki vodi v zavedanje celovitosti. Ker ne morem te dovolj pogosto opomniti na to, da celovitost JE. In da gre le za to ali se je zavedaš ali ne. Niste polomljeni, niste okrušeni, niste poškodovani, niste pomankljivi, niste manjvredni, niste večvredni, niste.....Sedaj vem, da že dobro razumeš moje besede BITI in ne DELOVATI zato, da si vredna. Vem, da danes dobro razumeš, da nisi NAROBE in da prav sploh ne obstaja. Gre le za iluzijo polarno usmerjenega uma. Danes veš, da je sram le protipol vaše prave narave in govoriti o njem je nujno zato, da mu vzamete mistično moč, ki jo dobiva v zanikanju. Ko posiješ luč zavedanja še tako temna zver zvodeni v svetlobi luči, kaj ne? Pomembno je sijati lučko sočutja in z milino sprejeti vse zasramovane dele, ki jih ne želimo videti, ker smo verjeli gospodični Perfekciji. Sram, da smo slabi otroci; sram, da smo slabi starši; sram, da smo bolni; sram, da smo učitelji in ranljivi hkrati; sram, da moramo govoriti svojo resnico; sram, da je naše telo nepopolno; sram da naše pecivo ne bo dobro?!; sram da nam bo rože zalil sosed, ker nismo imeli časa;....predvsem pa na koncu strah pred tem kako nas bo ocenila okolica, ki jo je ravno tako sram. Kdo ima na koncu od vaše sramu korist? Sploh poznate svoj sram? Kje zaznavate sram? Vam je lažje, če ga podelite z sočutnim ušesom?"

Uau o sramu sploh nisem razmišljala. A ko pogledam nazaj sem se v njem pošteno kopala in poskusala z mega receptom popolnosti izvleči iz njega. A kdaj se moj sram omili? Ob veliki izgubi. Ko se je moj popolni svet začel sesuvati: najprej z izgorelostjo, nato z ukinitvijo projekta, ki mi je pomenil izjemno veliko (mojemu egu seveda), nato s soočanjem z maminim umiranjem. To je bil moj magični koktajl, ki me potisnil skozi vrata predaje - ranljivost, da spustim vajeti. In tresk. Stresla se Zemlja in rodila se je...JAZ. Moje delovanje se je preselilo v notranjost in opazovati sem začela kako neverjetno nas ta težnja po tem, da bi pripadali en drugemu v resnici oddaljuje. Biologija pravi, da smo oživčeni za povezave, kar drži. In psihologi so mnenja, da za preživetje potrebujemo en drugega. Kar tudi po svoje drži. Vendar to ne pomeni, da moramo zato v teh odnosih izgubljati sebe. Gre ravno za nasproten koncept: mi smo ENOST, če bi se zavedali vsebine svojih celic bi vas presenetila zavest, ki nosi na mikronivoju informacije o vseh nas, hkrati. Kar delam jaz, je del tebe in obratno. Iz te kolektivne zavesti se nato odločamo za enkratne ustvarjalne trenutke, ki delajo našo skupno izkušnjo tako izjemno. Zato je "potreba po povezovanju" znova misel, ki ni resnična. Le zakaj bi imeli potrebo po povezovanju z nečim, česar del smo? Čemu bi iskali "zunaj" nekaj kar smo "notri"? Aha;-).

Ko to pišem priletim mimo mama z malo deklico, ki z zvedavimi očkami sprašuje po življenju? Čutim, da mala ve. In njihova vprašanja znajo globoko zarezati v resnico. Tisti, ki vam tile mali zvedavčki lepšajo dneve (včasih pa najedajo živce - ko je frekvenca vprašanj 100:-)na minuto) verjetno že slutite kako izjemna je njihova sporočilnost. Ker namreč že v samem vprašanju tiči odgovor. Zato se tudi sama sprašujem in sprašujem in sprašujem, ko želim širit ozko sliko kolektivne dinamike, ki od mene terja, da sem ENAKA ne pa ENOST.

Aha?

Z ljubeznijo, Sarabraj.


Odlično zdravilo za Sram in vsiljene ideje o tem kako naj bi zgledal nekdo, ki je duhovno poravnan-prebujen je tudi HUMOR:-)

Je ranljivost samo safer?

Ne. Odločen ne. Ni ne samo safer, in ne žal ni samo poezija. Je zdravo ravnovesje vsega. Ker življenje je prav to. Zdravo ravnovesje in ne izogibanje. Ker ko danes pogledam nabor aktivnosti in idealov, ki zadnja leta boomajo na polno, je dejstvo povsem jasno: " Bežimo". Kot zajčki bežimo pred svojo Ranljivostjo.

Ups....na tej točki bodo mnogi zaprli blog:-), saj imajo dovolj bolečine. In razumem jih. Tudi sama sem izbira metodo "izogiba", ko je šlo za bolečino in svoje življenje polnila le z "lepim". A počasi me je ta tekma s svojimi silnicami "teme" začela utrujati in dojela sem, da jo moram dojeti.

Ko sem se na polno spustila v to izjemno energetsko dinamiko, ker druge pravzaprav nisem imela (naj bo jasno, da nisem bila tako zelo pogumna, ampak prej "prisiljena" ali pa je imela moja druše res en bizaren izbor reinkarnacije, hm), sem opazila kako neverjetno se je moj UM repenčil. Ali bolje kitil. Ponudil mi je meljavžn načinov, kako me bo obranil prej tem "smradom lepljivim" od ranljivosti in me popeljal v zmagoslaven svet Perfekcije. Tja sem večkrat skoraj zajadrala, a občutki, ko ti uspe zmagoslaven podvig (npr. državna prvakinja v odbojki na mivki) sploh niso tako Top kot sem mislila. Tam "zgoraj" se je začel šele pravi boj, da ohranim pozicijo biti tam v "Nebesih". In seveda so bile zahteve vedno večje in bilo je potrebno dati vse in še več, da sem ohranila podobo sebe "Popolnice".

Hvala Bogu za vse Ranljive situacije, ki so sledile in za to, da sem uspela popustiti krč-kontrolo-iluzijo, da bo vse VEDNO kulllll. Hvala Egu, da mi je le dal toliko prostora, da je majcen žarek iz teme naredil jasno sliko. Hvala MENI, da sem se nehala tako presento pehati za trenutke sreče, ki naj bi jo prinesla popolnost. Hvala moji "temi", da ni obupala nad mano in me ljubeče skozi bolečino (bolj jasnega in glasnega jezika prisotnosti ne poznam:-)) opozarjala, da naj le neham s samodestrukcijo. Hvala moja draga Bolečina, da si vztrajala tudi, ko sem te dušila s tekom, s hrano, z odvisnimi odnosi, z iluzornimi idejami... Danes, ko razumem kako neverjetno izjemen je jezik Ranljivosti, ki ima primarno nalogo vračanja nazaj v TOK Življenja, čutim do tega spoznanja GLOBOKO LJUBEZEN. Ljubim te draga JAZ. Milo te ljubim.

Ranljivost?

Moja Camino rapsodija se nadaljuje v Iskrivi knjigi, ki sem jo pisala zadnje mesece in sem se iz tega razloga tudi malce odmaknila od bloga. Ko sem pripravljala knjigo, se mi ni sanjalo, da bo glavna tema prav Ranljivost. Med pisanjem sem se nenehno vračala na to, kako pomembno je biti ob velikih izgubah iskren s svojimi občutki in mislimi, ki podzavestno vrejo, pogosto skozi sanje, v zavest. V mojem primeru je prav pisanje knjige povzročilo, da se je speči lev bolečine ob izgubi, začel prebujati. Ranljivost sem si ogledala od blizu in začela opazovati, da četudi je šlo v mojem primeru za ranljivost situacije, ki se ne bo spremenila čez noč, je prav zavezništvo ranljivosti začelo prinašati pretočnost energije, ki obuja žalost v......presenetljivo..... Živost.

Neverjeten AHA, ki ni prišel kot metuljček na cvet, ampak prej kot slon v trgovino z namišljenim porcelanom. Zakaj namišljenim? Ker dokler se ljudje ne soočimo s svojimi ranljivostjo menimo-mislimo, da smo šibki. Ko pa dovolimo resničnosti, da se pokaže v vsej svoji sliki, nas preseneti neverjetno žilava, fleksibilna, ljubeča in vztrajna narava sebe.

Pismo smo močni. Uou. In kako neverjetno ŽIVI smo lahko, če si dovolimo spustiti krče, ki nas držijo v stalnem nedihanju. Na Caminu so bili prosti dih-dovajanje prane, iskrene čustvene reakcije-odvajanje energije v premikanju in polnost živosti-tok v nenehni harmoniji. Prostor je bil za vse in noben del se ni izključeval.

Z Iskrivostjo in Ranljivostjo, Tjaši.