sobota, 16. junij 2018

Nemiren duh v mirnem srcu – popotovanje po Gruziji

Sredi zime, ko sem imela napornih tekaških treningov po nizozemskih sipinah zaradi vetra in mraza ter občasnih »ledenih tušev« že počasi dovolj, mi v roke pade lokalna treking revija, iz nje pa zasije vsa divja, avtentična lepota Gruzije. Odločitev, kam jo z možem mahneva konec maja, složno pade takoj. O sami državi nisem vedela veliko. Ker sem pred odhodom ravno prišla iz Slovenije, kjer sem neskončno uživala v predstavitvah Ranljive, sem na Nizozemskem samo spakirala rukzak, sedla na letalo in se prepustila toku. Ta vedno najbolje ve, kaj moram videti in česa ne potrebujem. Obožujem svobodo popotovanj, ko živiš polno za trenutek in se ti v enem dnevu zgodi toliko mini zgodb, da težko vse sprocesiraš. Pomembno je le, da znaš reči Da temu, kar pride na pot, in ničesar ne mentaliziraš.




Tbilisi – Kazbegi

Za začetek sva si privoščila nekaj dni prekrasnega glavnega mesta Tbilis. Apartma, ki sva ga rezervirala preko bookinga in je stal nekje 25 evrov na noč, se je izkazal za penthouse z razgledom na vse smeri, dvema sobama, dvema kopalnicama, dnevno sobo in posebnim podstrešnim chillout sobo Serioulsy? V Sloveniji za ta denar dobim kakšno sobico v deljenem gospodinjstvu ali pa posteljo v hostlu. Na Nizozemskem pa verjetno prostor za spalko na vrtu :-).








S te točke sva si šla ogledat Kazbegi. Vožnja do tja z lokalno maršrutko (kombi z natrpanimi sedeži) naju je parkrat skoraj stala življenje in spomnila sem se na besede nekoga, ki me je nekje opozoril, da so vozniki v Gruziji milo rečeno norci. Zamislite si star kombi, ki prehiteva dva doooolgaaaaa tovornjaka na poti na Vršič. Nemogoče, kajne? Tam te besede ne poznajo in se nenehno igrajo z zakoni fizike. Rus, ki se je vozil z nami, mi pripoveduje, da je pri njih še huje, a me s tem ne potolaži. Ko preživiva ta del prve zgodbe z »The Maršrutko«, se dobesedno zakadim v objem gora. In imam kaj videti. Pred samo potjo me je krasna intuitivka Iris Tarbuk prijateljsko opozorila na to, naj se povežem z modrostjo gora. Tam dobim svojo prvo priložnost, ki jo nemeravam to poletje poglobiti na balkanski lepotici Jahorini ter morda Durmitorju. Stečem proti gori, in ker je teren neverjetno pozelenel in travnat, je izkušnja skoraj nerealna. Kot bi združil mogočne gore in livade. Mir. Čisti mir. To sporočilo odnese srce domov.





Ob povratku v Tbilisi sva si ogledala nočno verzijo prelepega mesta in začela pridobivati kile. Jp, gruzijska hrana je yummmy in tudi vegan se lahko tam odlično naje. Posebej v Tbilisiju ter kasneje Mestiji. Na podeželju je izbire manj, ker turizma še ni. Minorna cena za občutek nedožnosti, ki jo prinašajo takšna izkustva. Sama sem do turizma precej kritična, saj pod taktirko iluzije o tem, da prinašajo delovna mesta, v resnici le sužnijo. Kapital je v vseh mestih sveta, kjer sem bila doslej, v nekaj rokah in poceni lokalna delovna sila gara od zore do mraka. Da o umazaniji, energijskem onesnaženju, hrupu, povišanju cen stanovanj ter hrane sploh ne govorim. Naivno turistično oko pregorelega zahodnjaka rado spregleda realno sliko bede blišča, buden popotnik, ki se ne boji resnice, pa vidi veliko tega.



Svaneti

Iz Tbilisija sva z vlakom, ki vozi nekje 5 ur, nadaljevala avanturo do Zugdidija, od tam pa z maršrutko do nove skoraj smrtonosne triurne vožnje do Mestije. 3 ure neudobne vožnje v nabasanem kombiju po cesti, podobni relaciji Gorica–BovecJ. Kolki me od neudobnega sedenja bolijo še danes. Mož svojih kolen pri 190 cm višine še danes ne čuti zares. Kar mi je pri tem sistemu »javnega« prevoza všeč v Gruziji,  je pretočnost. Vedno je nekje nek kombi, ki te pelje v skrajno neudobnih razmerah nekam. Tako nisva izgubljala nepotrebnega časa, ampak pretočno maršrutkirala s centra dežele na zahod, nato od obale na vzhod.





Svaneti. O, moj bog. Za Gruzijo pravijo, da si jo je bog naredil zase. In lahko mu izrečem le poklon. V eni sami državici je uspel združiti toliko lepega, da mi je nenehno jemalo sapo. Tudi ko sem tekla pijana po stezicah ledenikaJ. A o tem čez par vrstic. Regiji Svaneti kraljuje Mestija, ki je kar moderna, na videz prava alpska smučarska vasica. Vidi se, da se jo trudijo razviti in z letališčem iz Tbilisija tja vozijo neposredno turiste, ki si dovolj zgodaj rezervirajo relativno poceni let. Za približno 60 evrov. Midva sva bila seveda pozna in zato doživela vlak, ki ni bil ravno vrh udobja, a veliko boljši od tistih s slik iz Indije. Kokošk nisva imela v naročju. V Mestiji sva si znova privoščila morje gurmanskih užitkov morje – za le 15 evrov (naješ se lahko tudi za manj). Če sva reeeeeees pretiravala, nama je uspelo priti do 30 evrov z napitnino in vinom vred. Kaj se jé? Khinkali, to so taki ogromni žlikrofi z različnimi nadevi. Od gobic do mesa ali krompirja. Mjamiiii. Takoj si grem odrezati kos lubenice, da bom lažje pisala. Lubenice? Sem omenila, da sem na dieti? Hrana je bila preprosto prebožanska, da bi se ji zaradi bikinija ali tekaških izzivov odrekalaJ. Katchapuri – vroč, slasten, bel kruhek iz takih zanimivih krušnih peči. Ki kliče po še. Te bele kruhke in kolačke sva dobivala na vsakem koncu in papala in papala. Mmmmmmmmm. Mož je užival v mesu na žaru, ki ima v primerjavi z nizozemskimi vodenimi mesnimi brozgami še primarni okus. Krave in prašiči se tam prosto sprehajajo in ceste so jih polne. Predvsem svobodnih krav. Mislim, da se jim tam ni za bati bolezni norih krav in edina norost pri teh kravah je norost razposajenega skakljanja med maršrutkami. Ampak naj bo jasno, da so one šefice na tem terenu in imajo prednost v vseh pogledih.






Na voljo so bile še izjemno okusne juhice, ki bi jih s slastjo jedel tudi naš oče – mojster juhic, da se ve. Solate z domačo in ne plastično zelenjavo, pečeni šampinjoni, lokalni siri, domač jogurt in kisla smetana, poseben kruhek z jajčkom oz. sirom ali kakšnim drugim polnilom. Pa namaz iz jajčevcev in orehov s sveže pečenim kruhom iz krušne peči. Poleg tega v trgovinah ni primanjkovalo svežega sadja in zelenjave, izjemno okusnih ruskih piškotkov in vina. Jp, odlično rdeče vino Kindzmarauli? Ali pa pretočen Saperavi? Vsa iz regije Kakheti. Oh, oh. Za poskusiti dragi moji. Naj na tej točki omenim še neverjetno kavkaško klimo. Mešanico kontinentalne, mediteranske in subtropske, v gorah pa pač gorsko. Čista eksotika.  


foto: internet


Pohodi iz same Mestije so ena sama rapsodija lepote. Tam doživim tudi to, da planinski pes pred mojimi očmi sredi prelepe narave in gora grizlja kravo. Jp, kravo. Ta je legla k poslednjemu počitku, zapustila ta svet, ciklus življenja pa se nato nadaljuje tudi skozi psa. Pred to sceno sem ob pogledu na tega srečnega psa in njegovo sijočo dlako  možu v šali pripomnila, da je verjetno pes košute. Neee, krave.

Naslednji dan me med tekom na ledenik v cilju pričakajo smejoči Ukrajinci s chacho (neka vrste hardcore slivovice). Jaz korajžno ruknem, ker jemljem to gesto za povezovalni pakt, mož le srkne. Zato vzamem še njegovo merico in booom. Nisem si znala predstavljati, da bom zmogla preteči 15 km med ledeniki nacukana. Res ne. Del zavesti je ostal toliko priseben, da sem opazovala svoje telo (ah, večna raziskovalka), ki se mehkobno kot kalamar premika med skalami. Nabijem si le nos v eno drevo. Ah, ta moj gruzijski nos. Gruzijski? Tudi tam opazim celo paleto velikih nosov in se počutim zelo domače. Morda nas » kuhinjska napa«, kot me za velik nos ljubeče šali mož, tudi genetsko povezuje? Vozniki maršrutk mi trobijo, ponujajo prevoz, izkazujejo velikansko spoštovanje s primesjo globoke nejevere. Motivacija opite Slovenke pa do zvezd in naprej. Ihaaaa. Med tekom naletim na konje, krave in pujska. Narava me prav sili k temu, da tečem kot Kekec, poskakujem in od veselja pojem. No, vsaj meni se je zdelo, da prepevam in na trenutke z razprtimi rokami letim. Morda je v resnici moje chacha petje izgledalo bolj kot jelenje rukanje? Kdo veJ. Morda vozniki maršrutk.









Ushguli

Ogledala sva si tudi najvišje ležečo vasico v Evropi – Ushguli. Do nje je 2-4 dni hoje, a so nama zaradi slabega vremena, naraščajočih rek ter snega pohod odsvetovali. Zaradi časovnih omejitev sva se odločila raje okusiti zemljo pod nogami nato v nacionalnem parku Vashlovani na jugovzhodu države. Narava okoli Ushgulija je krasna, a namesto neke primarne, divje vasice so naju tam pričakali napisa Guest house in free wifi. Kakšno razočaranje. Ko iščeš prostor, kjer wifi ne nosi svojih energijskih navlak v ozračje, in ga ne najdeš niti v najvišji vasici v Evropi. Sama namreč že dlje, ko je le mogoče, izkljapljam wifi in vse vibracije, ki jih nosi. Za globoko tišino je danes potrebo vložiti kar nekaj truda. Posebej v osrčju Nizozemske, kjer se počutim kot pišče v mikrovalovki.

Seksi turistični Batumi

V Mestiji naju je čakal prevoz z maršrutkami do Batumija. Moderno obmorsko mesto, ki pa ima tudi bogato zgodovino. In kot v Tbilisiju lahko tudi tukaj vidiš in doživiš apartmaje v prvi vrsti ob morju, lučke in blišč hotelov, le nekaj vrst proti notranjosti mesta pa na pol zgrajene zgradbe in ljudi, ki si v njih tudi uredijo bivališče. Prihodek je namreč v tej deželi zelo nizek. Revščino pa opaziš takoj, ko zapustiš ta turistična mesta oz. glavne ulice. In če imamo v Portorožu pod pomoli pedaline, imajo tukaj za petične ruske goste pripravljen helikopter.





Kraj je  postal senzacija, ker se bohoti z izjemno klimo, morjem in razgledi na okoliške gore. Kičasto, priznam. Po dveh dneh počitka greva z super modernim vlakom znova nazaj v Tbilisi, tam na metro in do zbirališča maršrutk na vzhod države. Na netu lepo piše, kje in kako jih najdeš. Od tam pa naprej do Singhnaghija v želji, da se naužijva gruzijskih Brd. Priznam, da so naša Brda ohoho v primerjavi s tem delom države, in pričakovala sem nekako bolj razvite podobe države, naletela pa na res veliko revščine. Konflikti in vojne, ki temu ubogemu, pokončemu narodu tako dolgo ne dajo miru, se poznajo. Na zgradbah, na odnosu do življenja in na ljudeh. Ti se promovirajo kot prijazni in topli. No, če jih primerjam z sosednjimi Rusi in Azijci, vsekakor, a moja odprta mediteranska duša ne doživi z ljudmi takšnega stika, kot sem ga pričakovala. Vidim pa v njihovih očeh veliko, ampak res veliko bolečine. Bolečine naroda, ki se ne podredi, a sočasno nenehno živi v strahu, da si jih želi nekdo prisvojiti. Zveni znano, meni draga Slovenija? Zanje naredim v svetosti gora posebno globoko meditacijo, ki nežno poboža stare energije, da izpustijo svojo moč in da v te točke posije ljubezen.

Vashlovani

Zadnji del potovanja posvetiva parku Vashlovani. Divjemu, polnem tišine in neokrnjene narave. Poleg kač, veliko teh, menda tudi medvedov ter lokalnih rangerjev tam nisva srečala žive duše. Kako neprecenljivo.


In tako so našli moji camino gojzarji svoje poslednje počivališče ali nove lastnike na poti do meje iz Gruzije v sosednji Azerbajdžan.







Potovanje sva zaključila v sulfitskih kopelih (Chreli Albano) v Tbilisiju. Na blogih sva o pilingu in masaži med kopeljo brala kar nekaj nenevadnih zgodb, a naj povem, da je bila najina izkušnja čisti luksuz. Utrujene noge, zaseben bazenček z mrzlo in vročo vodo ter vmes piling kože, ki nato neverjetno zasije, čisti zakon. Svetujem vsakomur in komaj že čakam, da se vrnem po novo izkušnjo, in predvsem, da se v drugo kje v divjini gora ustavim za dlje. #ustavise

ponedeljek, 02. oktober 2017

Prepoznati ego pošast


Če imajo eni magnet za denar, drugi smisel za umetnost in tretji talent za matematiko, je meni narava namenila satelit za čudo, ki se mu pravi jaz – ego pošast. Ko sem bila še deklica, sem nenehno čutila to neprijetno vibracijo, ki v trenutku zasenči ljubezen, jo okusila tudi sama v veliko oblikah, a se vedno vrnila na točko, da s tem nekaj ni v redu.

Moj trebušček, merilec ego vibracij, mi danes bolj jasno kot kadar koli prej da vedeti, če se takšna pošast približuje. Od znotraj in zunaj. Za kaj sploh gre? Gre za vedenje, ki se prebudi kot blisk ter iz najbolj sončne in prijetne osebice v trenutku naredi zoprno, ljubosumno in naklepno kepo energije, ki vibrira bolečino ter odseva neverjetno trdosrčnost. Takrat zavlada ego, ki s tistim primarnim, povezanim z ohranjanjem življenja in dostojanstva, nima nobene povezave. Danes, ko jo bolje poznam, jo občutim kot gmoto z našpičenimi zobmi, s trdim srcem, z jeklenim pogledom, s sebičnim ravnanjem – kot nepristno, manipulativno, z neizživetim čustvenim bolečinskim jedrom, neustvarjalno in brez stika s pristnim tokom življenja.

Njena posebnost je, da odlično obvladuje naš um skozi ustaljena prepričanja, norme in vrednote ter čustva, ki jih večina od nas nikoli ni znala pravilno razviti, saj smo bili že po šestem letu pahnjeni v umsko treniranje, ob tem pa smo povsem pozabili na naš čustveni razvoj, ki se je do tega leta pri veliko ljudeh bolj ali manj samodejno razvijal. Naša bit ali npr. lučka v nas, ki nenehno sije in nikoli, ampak res nikoli, ne izgubi moči svojega sijaja, za vso nesnago, ki jo v zavest naplavi ego pošast, strpno in ljubeče čaka na trenutek, ko nam bo samomanipulacije in samosabotaže dovolj. Ko se v nas aktivira ego pošast, izgubimo ključno sposobnost sočutnega občutenja, podpiranja sebe in okolja, v katerem živimo. Izgubimo sočutje, ki pa ni empatija, ampak edino čustvo, ki v resnici ne vibrira.

Gre za stanje, ko s pogumom in z ranljivostjo sprejmemo sebe in okolje ter se z močno namero, da najdemo sonce v sebi, podamo na pot »ranjenega« dela svojega ega. Na poti se vam mogoče zgodi, da ugotovite, da ste se nenehno odločali za vlogo žrtve in da vas je v resnici tale pošast fino naplahtala, saj ste v resnici mogočni, veličastni in povsem sposobni samozavestne predaje življenju. Še en pojem, ki ego pošasti ne gre v račun.

Predaja. Ego pošast šepeta, da je treba imeti nenehen nadzor nad odnosi, nad telesom, nad seboj, nad okoljem, nad vesoljci, nad univerzumom, nad nebom, nad zemljo … neutrudno nas kot hrčke na kolescu poganja naprej v izpetih prepričanjih in čustvih, dokler se nekaj ne zgodi, da odletimo iz tega kolesca. Takrat se pri veliko ljudeh odprejo vse možnosti za nov svet. Dovolj je namreč le trenutek brez egopošasti, trenutek popolne prisotnosti brez njegove nadvlade, mogoče trenutek bolečine in trenutek moči za njeno preseganje, da nam v srcu zapojejo brezpogojnost, varnost, svoboda, pripadnost življenju, čista vest, predanost, skromnost, ustvarjalnost, čutnost, pristnost in mogočnost.

Pot do duše


Si predstavljate kako dolga je pot do duše? No, naj vam malce pomagam pri tem. Vzemite za začetek vse vedenjske vzorce, ki se skrivajo v vaši podzavesti, dodajte vsa neizražena, popravljena ali zadušena čustva, vse dobronamerne nasvete pomembnih drugih, vse projekcije drugih na vas in vaših nanje, vse simbolne podobe, ki aktivno plešejo v polju nezavednega, pa vse občutke omejenosti fizičnega telesa. Se vam že svita? Naš razum, ki te stvari sešteva, zdaj čuti velik pritisk in nas poskuša odvrniti od nadaljnjega potovanja vase, a naj vam prišepnem, da je razum le naše orodje in ne ustvarjalec resničnosti. O, zdaj pa že slišim ego, ki se užaljeno obrača v vse smeri in prigovarja, da je vendar on glavni car ter da so razum, znanost in vse dokazljivo vendar alfa in omega vsega.

Ampak, ali je to res? Če je razum res tako potenten, zakaj se potem počutimo tako grozljivo, ko nas npr. nekdo v službi nadere ali pa ko doma ne gre vse tako, kot smo si zamislili.. Razum je čudovito orodje, ki nas, ko da prostor še drugim delom tega, kar smo, pelje skozi drn in strn vsakodnevne dinamike med seboj povezanih linij življenja. Ni pa on glavni, niso prepričanja, ki jih poberemo od mimoidočih, resnica in ni izvor naše avtentičnosti v skupku zgoraj naštetih energijskih gmot. Naša duša, naša bit, naša esenca, skratka tisti neuničljivi del tega, kar smo in ki nas intimno veže v enost, je le nekaj krčev stran.

Razum se zdi močan vratar na poti, ki nam ne dovoli uzreti tega, kako presneto posebni, ljubljeni in ljubeči smo. Ko stojiš povsem v sebi, je nekako tako, kot bi sedel na najboljšem sedežu v kinodvorani in na platnu neobremenjeno, nenavezano in sočutno opazoval sebe in igre, ki jih igraš. A najlepše je, ko spoznaš, da tam ne le sediš in ješ kokice, ampak si pravzaprav v vlogi režiserja. Ta režiser pa ni osamljen v temni dvorani, ampak z zlatimi nitmi povezan z ostalimi režiserji, soljudmi in vsem, kar je in česar še ni, ne glede na čas ali prostor.

Hja, zdaj pa sem ugnala razum v rog, kajne? Prijazno se vam nasmiha in prigovarja, kaj neki tale filozofira, saj ni pri čisti. Kakšen režiser, jaz hočem kokice, kako si drzne vzeti še te? Če me to življenje že krivično premetava levo in desno, naj me vsaj s polnim želodcem, pa čeprav bom vmes morda bruhal od vseh turbulenc, mi je vseeno. Samo, da obvelja moja.

A kdo to govori? Kdo je to? Razumski ego? Ozavestite opazovalca, ozavestite tisti glasek, ki dobro ve, kako nevarna je igra žrtve življenja, ki dobro ve, da se skupaj učimo izstopa iz tega položaja, in ki nam nežno suflira, da je čas za škarje in platno, ne pa umik, opoj ali kakšno drugo samodestruktivno obliko. A kako se prebuditi iz stanja otopelosti, »zombija« ali ziheraške« vibracije? Kako izstopiti iz kolektivne norije in kepe, ki se zdi, da krepko presega le naš individualni prostor?

Moja pot je bila doslej takšna, da me zgrabi zelo resnična kriza, ki se navezuje na težko življenjsko okoliščino, ki sproži moje speče čustveno jedro. Takrat me za vrat zgrabi tema, ki me ne izpusti vse do trenutka, ko povsem ne izpustim kontrole. Ko se moje telo po vseh izjokanih solzah in krčih nemočno ne zgrudi na tla in dvigne belo zastavico sprave.

Takrat se neham boriti s svojimi notranjimi demoni, ki so v resnici od vseh nas, tako zelo podobni, tako zelo povezani. V trenutku, ko izpustim kontrolo, ko celice kriknejo zadnji izdih nemoči, se zgodi. Preporod, rodi se novo, staro pa pošlje v svetlobo. Zgodi se nova jaz, vedno znova in znova pripravljena na snemanje novega filma.




Srček dela tika taka

Srce, organ, ki menda oddaja veliko intenzivnejši energetski naboj kot možgani in s svojo fizično dnevno sposobnostjo 100.00 utripov, v katerih prečrpa 9.000 litrov s kisikom bogate krvi, že od nekdaj buri človeško domišljijo. Ko človek srcu pripiše ključno vlogo v kemiji dvojine, pridobi pojem globlji pomen, ki v sebi skriva neskončni potencial realizacije in omogoči korak do dimenzij notranjih svetov ranljivosti, čutnosti in sočutja.


»Boli me srce, ko vidim ves ta pohlep« je mantra, ki jo je danes slišati že na vsakem koraku, in naša sočutna srca so v teh prelomnih časih vsekakor pod posebnimi obremenitvami. Na eni strani se ponuja priložnost za razvoj empatije in kolektivnega doživljanja pristne skupnosti, po drugi pa bolečina, ki jo trpi srce, mnoge sili v krčenje in zapiranje. Kaj je bolje?

Sama menim, da je srce osrednja točka časa, v katerem živimo, in da v vsej bolečini, ki sili v ospredje, postaja poligon za učenje o tem, kako v sebi prebuditi speče potenciale notranje modrosti, ki ji kraljuje »odprto srce« in posledično povsem odprta glava. Ponuja se nam možnost za odločitev za dvojino, množino (odnos), ki v sožitju s prizanesljivostjo zori v zrelo ustvarjalno energijo in ne naseda šepetu ranjenega notranjega otroka, ki v pomanjkanju ponotranjenih arhetipov starševske ljubezni za seboj pušča opustošenje pomanjkanja, praznino in novo bolečino.

A ker je življenje čaroben krog, ki s svojo osupljivo sposobnostjo povezovanja in regeneracije nenehno ustvarja nove možnosti, omogoča tudi bolečina priložnost za rojevanje novega ter za bogatejše in predvsem bolj avtentične izkušnje življenja. In prav »pogumno, ranljivo srce« je tisto, kar nam na poti do opolnomočenja lastne biti, navdihne dovolj moči za oživitev ustvarjalnega, polnega, čutnega plesa duha, telesa in misli.

Časovna  stiska , ko se zdi, da se čas in prostor, kot ju poznamo, sesuvata vase, nas tako danes sili v trenutek, v tišino bitja srca in točko, ko zavedanje »levjega srca« zamenja iluzijo »šibkega srca«. Tako se dinamika sedmih »smrtnih grehov« preda svetlobi, v zameno za znova obujeno pretočnost in sočutje. Srce postane v renesansi duha osrednji prostor popolne prisotnosti, stičišče entitet, ki nas naposled delajo celovite.

Srce zavibrira kot referenčna točka razsvetljenega človeka, ki se tako tudi skozi bolečino prebuja v Homo Luminous ali kot to harmonično ubesedi italijanski psihiater Roberto Assagioli: »Čas je, da odpravimo senco, tako da z njo stopamo v svetlobo zavedanja, v kateri leži moč izbire.« Šele ko ozavestimo svoje ovire, jih prepoznamo in sprejmemo kot del sebe, se lahko namreč odločimo za avtentično, prizanesljivo ljubezen in srčne, svobodne izbire. 







Moški del v meni

Ko mi je kolega pred leti za kolumno predlagal, da napišem nekaj na temo moških in ženskih resničnosti, sem se krepko zamislila. O tej tematiki namreč kaj posebej še nisem razmišljala ali se z njo obremenjevala, saj se mi zdita obe dimenziji tako komplementarni, da si stroge ločnice med moškim in ženskim svetom nikoli nisem prisvojila. Realnost vidim skozi prizmo tega, da smo vsi ljudje. Da vsi hrepenimo po pozornosti, ljubezni, potrditvi, da smo vsi energija, vreča emocij, iskriv um  in telo.


Največ razlik vidim v našem socialnem vedenju in seveda biologiji, a v bistvu vsi v sebi čutimo tako animo kot animus, torej žensko in moško naravo. Ko sem bila še deklič, sem se kaj kmalu nehala igrati z Barbikami in deklicami, saj so me slednje s svojo sposobnostjo opravljanja in posebnimi pravili druženja vedno znova spravile v notranje nelagodje in jok. Tako sem se odločila za partizane in Nemce ali kavboje in Indijance ter se pridružila fantom.

Lase sem imela večinoma postrižene na kahlo, kolena pa, za predstavnico ženskega spola, nenavadno potolčena. Uživala sem v svobodi odnosov in tem, da so me po svoje sprejeli kot sebi enako, še vedno pa so čutili, da sem drugačna. Zato sem bila privilegirana. Ko so mi začele poganjati prsi in hkrati začeli fantom nagajati hormoni, je bilo dovolj le nekaj mojih klofut in pravila so bila jasna, mojih ženskih atributov se ni komentiralo, opazovalo ali bog ne daj, tikalo. A pod tono obrambnih mehanizmov, sem bila še vedno dekle.

Moji najboljši prijatelji so bili vedno fantje. Šele v puberteti sem si začela nabirati prave izkušnje z žensko dušo. Hkrati je prišel čas prvih ljubezni in kolega, prijatelj je postal tudi ljubimec. Odnos se razen strasti pravzaprav še do danes ni spremenil, saj je moški še vedno moj najboljši prijatelj. V tem primeru moj mož. Morda je bil za zgodnji razhod z žensko populacijo kriv tudi moj močan ego in mimozna občutljivost, ki pa počasi sorazmerno z rastjo moje samozavesti in zaupanja v življenje plahni. Ob meni je danes vedno več ljubečih in srčnih predstavnic ženskega spola.

Z velikim zanimanjem iščem zrele, trdne in harmonične ženske, ki v sebi uspešno združujejo dimenzije materinstva, skrbi za druge, predanosti in ljubezni ter se ne bojijo sočasno svoje divje, strastne narave. Vedno bolj spoznavam tudi to, da so dečki prepogosto ostali dečki in da je potreba po močni, topli ženski še toliko večja. Močno se zavedam vseh bremen in vrlin, ki pletejo žensko dušo, kar je tesno povezano s tem, da sem naposled z moško odločnostjo in trdnostjo le začela sprejemati žensko v sebi.







Modrost poslušanja

Mnoge kvalitetne pogovore, polne iskanja harmonije, sva z očetom sklenila v duhu zgodovinskega žensko-moškega prerekanja  o tem, da nas moški ne znajo poslušati. Filozofsko sva tulila drug čez drugega in dokazovala moč argumentov, predvsem pa glasilk.


On je meni dokazoval, kako ni kriv, jaz pa njemu, kako si želim, da bi me poslušal. Nato sem se za trenutek ustavila in se zamislila nad tem, kam sežejo dimenzije poslušanja in zakaj si tako strastno želim, da bi me kdo slišal. Predvsem pa to, kar imam povedati.

Samoanaliza, ki je sledila preprostemu dejstvu, da si želim biti slišana, me je peljala v zelo zanimive globine notranjega nezadovoljstva, ki pa sega kam drugam kot v čas, ko sem se morala v zapleteni dinamiki dominantnih odraslih naučiti komunicirati. No, ja, recimo bolje, manipulirati. Da bi bila slišana, sem se z Jungovsko natančnostjo poglobila v emotivno in intelektualno dimenzijo sogovornika in mu ponudila odgovor, ki mi naj bi z največjo verjetnostjo potrdil, da sem pridna, inteligentna in vredna pač. Tako sem svoje veščine komuniciranja – manipuliranja celo ovekovečila z univerzitetno diplomo iz komunikologije. Vedno sem rada govorila in se delala tako zelo pametno, ob tem pa polnila praznino, ki je nastala tam daleč nazaj, ko sem bila še tako zelo krhka. A dovolj pametna, da sem se naučila svoj lažni jaz graditi na besedi.

Kako pomembne so besede, spoznavam s pomočjo biologije prepričanj in novodobnih teorij moči misli in čustev, ki jih lahko miselni proces sproži. Ko si želim izvedeti več o umetnosti poslušanja in poskušam delovati v smeri, da ne govorim, se postavljam ali dokazujem le sebe, se odpreta novo polje medsebojnega spoštovanja in praznina, v kateri se lahko sogovornika kvalitetno slišita. Ob tem me preseneti darilo, ki ga takšen odmik ega prinese, in sicer spoznanje, da se v tišini svojih misli pravzaprav naučimo najprej slišati sebe.

Tisti notranji glasek, ki nas navadno takrat, ko fino zabredemo, opozarja na pasti, ki si jih na poti do avtentičnega jaza nastavljamo in ponavljamo, dokler včasih povsem ne obnemoremo. V takšnih trenutkih se v naši glavi prebudi zvok naše duše, ki jo pogosto dušimo pod tonami nesnage misli in besed, ki nastanejo v vsakodnevni komunikaciji – manipulaciji.

A kako se naučiti poslušati sebe in druge, še preden nas notranji dvoboji povsem izčrpajo in zadajo globoke rane, ki nas pogosto peljejo v umik in izolacijo? V roke mi pred leti pride rdeča knjižica avtorice Kay Lindahl, Sveta umetnost poslušanja, ki nam poda način, kako se naučiti poslušati s srcem in hkrati kako mu prisluhniti. »Srčno poslušanje je pravzaprav duhovna vaja in resnično prisluhniti sogovorniku je eden največjih darov, kar jih lahko podarimo sočloveku. Srčno poslušati pomeni veliko več, kot le skakati v besedo govorečemu ali ne končevati njegovih stavkov. Potrebna je potrpežljivost, zmožnost bivati v tišini, pozorna prisotnost in hvaležnost. Srčno poslušanje v marsičem zveni kot meditativna vaja, saj vključuje mnoga meditativna načela,« zapiše avtorica, ki bralce povabi k temu, da s sveto umetnostjo poslušanja prinesejo tako sebi kot svetu več miru, skladja in ljubezni. Vsa skrivnost takšnega poslušanja se skriva v tem, da si vsak dan vzamete nekaj minut in se v tišini družite s svojim pravim jazom.









Simfonija zrelega vodenja


Z načinom vodenja v zadnjih desetletjih smo v zahodni civilizaciji razvili družbo, ki sloni na dinamiki potrošnje in ki jo nasilno uravnavata moč kapitala in lažnega ega. Zapletli smo se v zanke praznih potreb in »nujnega« zla namišljenih želja, ki ustvarjajo v naših bitjih praznino in frustracije. S pojavom industrializacije smo se iz razširjenih družin s skupnim ciljem po preživetju in sočasno relativno močnem sistemu vrednot preselili v čas modernih nuklearnih družin in absurdnega rezanja vezi s koreninami in našim izvorom. 

Odmaknili smo se od vira modrosti in izkušenj tistih, ki jih je bolelo pred nami, tistih, ki so "grešili" in se motili, a vse z namenom, da nam prenesejo svoje védenje in nas s tem jačajo. V krizi vrednot in ekstremne odtujenosti svoje mesto najdejo bleščeče in prazne obljube ter lažne podobe, ki pa vodijo v agresivne interne in eksterne konflikte. Našo prvobitno popolnost, ljubeznivo naravo, s katero smo se rodili, smo razstavili na izgubljeni jaz, neresnični jaz in zanikani jaz. Pri nadaljnjem osebnem razvoju pa nas močno ovira strah pred resnico. Gre za krčevit odpor do otipanja sveta, ki je realen tukaj in zdaj. Vlagamo še zadnje atome moči v ohranjanje lažne podobe o sebi, drugih in svetu, v katerem živimo. S tem pa zatiramo svojo sposobnost ustvarjanja, dihanja s polnimi pljuči in svobodo lastne biti.

Tako razvijemo idealne pogoje za rast moči ega, namišljenih voditeljev in duhovne praznine. Globoke, goste in težke praznine. Ta nas vodi v deloholizem, apatijo, nihilizem, depresijo, obup, bolezen, izgorevanje … Obrambnih mehanizmov naše biti je neskončno veliko. In ko razumemo, da gre za odpor nas samih, da gre za opozorilo, naj se vrnemo spet na začetek, nazaj k sebi, vse te simptome počasi razrešimo. A ustvarjeni smo tako, da hodimo zelo po robu. Kot večni otroci testiramo meje manipuliranja s seboj. Naj si bo to rak, ptičja gripa ali nekoč kuga. Vedno gre za povratno informacijo, da delamo s svojim nasilnim upravljanjem narave in sebe nekaj narobe. 

A narava odpušča. Je kot ljubeča mati, ki razume in brezpogojno spremlja naš razvoj.
Kako biti celosten in kako v tej zmešnjavi in vrtincu pomanjkanja življenjske energije prevzeti odgovornost vodenja? Počasi in neizogibno prihaja čas za razvoj moči zrele in polno realizirane ženske. Žensko vodjo vidim kot splet odgovornega vodenja, odraslega ego stanja, ustvarjalnega dela na sebi ter minimiziranje potrebe po pokroviteljstvu, dokazovanju in obsojanju. Najprej v odnosu do sebe in šele nato kot zgled tistim, ki ji zaupajo.  Ženska, ki razume, odpusti in spreminja. Tista, ki uči samozavesti, notranje moči in ljubezni ter v poslu gradi trden most med modrostjo in mladostniško zagnanostjo. V smeri  asertizma , etike in neomajnih vrednot SOČUTJA, PRIZANESLJIVOSTI, MILINE, PRETOČNOSTI, USTVARJALNOSTI, PREDAJE ALKIMIJI MNOŽINE.... Bliže k sebi, družbi in pojmu ljubezni. Voditi nas mora spoštovanje do sebe, do sočloveka, do družbe in do Zemlje.

Razumeti, odpustiti in spremeniti. Nato pa živeti. S polnimi pljuči! Preprosta načela, ki nas bodo vodila v soj resnične resničnosti. Pri vsem tem pa naj nikakor ne zanemarim moči nasprotnega spola. S svojo sposobnostjo odločanja, odkrivanja, inovativnosti , varovanja in vizije. Tistih, ki jim uspeh le malo pomeni, če ga nihče ne ceni. Tistih, ki v svojem ustvarjanju potrebujejo moč ženske ljubeče potrditve. Popolno sožitje dveh bitij, ki jima je bila zaupana moč ustvarjanja in moč uničenja.  A le skupaj. Naj si bo to ples v duhu tanga ali dunajskega valčka. Poezija duš. Z namenom spodbujanja edine prave moči, moči življenja.