sobota, 16. junij 2018

Nemiren duh v mirnem srcu – popotovanje po Gruziji

Sredi zime, ko sem imela napornih tekaških treningov po nizozemskih sipinah zaradi vetra in mraza ter občasnih »ledenih tušev« že počasi dovolj, mi v roke pade lokalna treking revija, iz nje pa zasije vsa divja, avtentična lepota Gruzije. Odločitev, kam jo z možem mahneva konec maja, složno pade takoj. O sami državi nisem vedela veliko. Ker sem pred odhodom ravno prišla iz Slovenije, kjer sem neskončno uživala v predstavitvah Ranljive, sem na Nizozemskem samo spakirala rukzak, sedla na letalo in se prepustila toku. Ta vedno najbolje ve, kaj moram videti in česa ne potrebujem. Obožujem svobodo popotovanj, ko živiš polno za trenutek in se ti v enem dnevu zgodi toliko mini zgodb, da težko vse sprocesiraš. Pomembno je le, da znaš reči Da temu, kar pride na pot, in ničesar ne mentaliziraš.




Tbilisi – Kazbegi

Za začetek sva si privoščila nekaj dni prekrasnega glavnega mesta Tbilis. Apartma, ki sva ga rezervirala preko bookinga in je stal nekje 25 evrov na noč, se je izkazal za penthouse z razgledom na vse smeri, dvema sobama, dvema kopalnicama, dnevno sobo in posebnim podstrešnim chillout sobo Serioulsy? V Sloveniji za ta denar dobim kakšno sobico v deljenem gospodinjstvu ali pa posteljo v hostlu. Na Nizozemskem pa verjetno prostor za spalko na vrtu :-).








S te točke sva si šla ogledat Kazbegi. Vožnja do tja z lokalno maršrutko (kombi z natrpanimi sedeži) naju je parkrat skoraj stala življenje in spomnila sem se na besede nekoga, ki me je nekje opozoril, da so vozniki v Gruziji milo rečeno norci. Zamislite si star kombi, ki prehiteva dva doooolgaaaaa tovornjaka na poti na Vršič. Nemogoče, kajne? Tam te besede ne poznajo in se nenehno igrajo z zakoni fizike. Rus, ki se je vozil z nami, mi pripoveduje, da je pri njih še huje, a me s tem ne potolaži. Ko preživiva ta del prve zgodbe z »The Maršrutko«, se dobesedno zakadim v objem gora. In imam kaj videti. Pred samo potjo me je krasna intuitivka Iris Tarbuk prijateljsko opozorila na to, naj se povežem z modrostjo gora. Tam dobim svojo prvo priložnost, ki jo nemeravam to poletje poglobiti na balkanski lepotici Jahorini ter morda Durmitorju. Stečem proti gori, in ker je teren neverjetno pozelenel in travnat, je izkušnja skoraj nerealna. Kot bi združil mogočne gore in livade. Mir. Čisti mir. To sporočilo odnese srce domov.





Ob povratku v Tbilisi sva si ogledala nočno verzijo prelepega mesta in začela pridobivati kile. Jp, gruzijska hrana je yummmy in tudi vegan se lahko tam odlično naje. Posebej v Tbilisiju ter kasneje Mestiji. Na podeželju je izbire manj, ker turizma še ni. Minorna cena za občutek nedožnosti, ki jo prinašajo takšna izkustva. Sama sem do turizma precej kritična, saj pod taktirko iluzije o tem, da prinašajo delovna mesta, v resnici le sužnijo. Kapital je v vseh mestih sveta, kjer sem bila doslej, v nekaj rokah in poceni lokalna delovna sila gara od zore do mraka. Da o umazaniji, energijskem onesnaženju, hrupu, povišanju cen stanovanj ter hrane sploh ne govorim. Naivno turistično oko pregorelega zahodnjaka rado spregleda realno sliko bede blišča, buden popotnik, ki se ne boji resnice, pa vidi veliko tega.



Svaneti

Iz Tbilisija sva z vlakom, ki vozi nekje 5 ur, nadaljevala avanturo do Zugdidija, od tam pa z maršrutko do nove skoraj smrtonosne triurne vožnje do Mestije. 3 ure neudobne vožnje v nabasanem kombiju po cesti, podobni relaciji Gorica–BovecJ. Kolki me od neudobnega sedenja bolijo še danes. Mož svojih kolen pri 190 cm višine še danes ne čuti zares. Kar mi je pri tem sistemu »javnega« prevoza všeč v Gruziji,  je pretočnost. Vedno je nekje nek kombi, ki te pelje v skrajno neudobnih razmerah nekam. Tako nisva izgubljala nepotrebnega časa, ampak pretočno maršrutkirala s centra dežele na zahod, nato od obale na vzhod.





Svaneti. O, moj bog. Za Gruzijo pravijo, da si jo je bog naredil zase. In lahko mu izrečem le poklon. V eni sami državici je uspel združiti toliko lepega, da mi je nenehno jemalo sapo. Tudi ko sem tekla pijana po stezicah ledenikaJ. A o tem čez par vrstic. Regiji Svaneti kraljuje Mestija, ki je kar moderna, na videz prava alpska smučarska vasica. Vidi se, da se jo trudijo razviti in z letališčem iz Tbilisija tja vozijo neposredno turiste, ki si dovolj zgodaj rezervirajo relativno poceni let. Za približno 60 evrov. Midva sva bila seveda pozna in zato doživela vlak, ki ni bil ravno vrh udobja, a veliko boljši od tistih s slik iz Indije. Kokošk nisva imela v naročju. V Mestiji sva si znova privoščila morje gurmanskih užitkov morje – za le 15 evrov (naješ se lahko tudi za manj). Če sva reeeeeees pretiravala, nama je uspelo priti do 30 evrov z napitnino in vinom vred. Kaj se jé? Khinkali, to so taki ogromni žlikrofi z različnimi nadevi. Od gobic do mesa ali krompirja. Mjamiiii. Takoj si grem odrezati kos lubenice, da bom lažje pisala. Lubenice? Sem omenila, da sem na dieti? Hrana je bila preprosto prebožanska, da bi se ji zaradi bikinija ali tekaških izzivov odrekalaJ. Katchapuri – vroč, slasten, bel kruhek iz takih zanimivih krušnih peči. Ki kliče po še. Te bele kruhke in kolačke sva dobivala na vsakem koncu in papala in papala. Mmmmmmmmm. Mož je užival v mesu na žaru, ki ima v primerjavi z nizozemskimi vodenimi mesnimi brozgami še primarni okus. Krave in prašiči se tam prosto sprehajajo in ceste so jih polne. Predvsem svobodnih krav. Mislim, da se jim tam ni za bati bolezni norih krav in edina norost pri teh kravah je norost razposajenega skakljanja med maršrutkami. Ampak naj bo jasno, da so one šefice na tem terenu in imajo prednost v vseh pogledih.






Na voljo so bile še izjemno okusne juhice, ki bi jih s slastjo jedel tudi naš oče – mojster juhic, da se ve. Solate z domačo in ne plastično zelenjavo, pečeni šampinjoni, lokalni siri, domač jogurt in kisla smetana, poseben kruhek z jajčkom oz. sirom ali kakšnim drugim polnilom. Pa namaz iz jajčevcev in orehov s sveže pečenim kruhom iz krušne peči. Poleg tega v trgovinah ni primanjkovalo svežega sadja in zelenjave, izjemno okusnih ruskih piškotkov in vina. Jp, odlično rdeče vino Kindzmarauli? Ali pa pretočen Saperavi? Vsa iz regije Kakheti. Oh, oh. Za poskusiti dragi moji. Naj na tej točki omenim še neverjetno kavkaško klimo. Mešanico kontinentalne, mediteranske in subtropske, v gorah pa pač gorsko. Čista eksotika.  


foto: internet


Pohodi iz same Mestije so ena sama rapsodija lepote. Tam doživim tudi to, da planinski pes pred mojimi očmi sredi prelepe narave in gora grizlja kravo. Jp, kravo. Ta je legla k poslednjemu počitku, zapustila ta svet, ciklus življenja pa se nato nadaljuje tudi skozi psa. Pred to sceno sem ob pogledu na tega srečnega psa in njegovo sijočo dlako  možu v šali pripomnila, da je verjetno pes košute. Neee, krave.

Naslednji dan me med tekom na ledenik v cilju pričakajo smejoči Ukrajinci s chacho (neka vrste hardcore slivovice). Jaz korajžno ruknem, ker jemljem to gesto za povezovalni pakt, mož le srkne. Zato vzamem še njegovo merico in booom. Nisem si znala predstavljati, da bom zmogla preteči 15 km med ledeniki nacukana. Res ne. Del zavesti je ostal toliko priseben, da sem opazovala svoje telo (ah, večna raziskovalka), ki se mehkobno kot kalamar premika med skalami. Nabijem si le nos v eno drevo. Ah, ta moj gruzijski nos. Gruzijski? Tudi tam opazim celo paleto velikih nosov in se počutim zelo domače. Morda nas » kuhinjska napa«, kot me za velik nos ljubeče šali mož, tudi genetsko povezuje? Vozniki maršrutk mi trobijo, ponujajo prevoz, izkazujejo velikansko spoštovanje s primesjo globoke nejevere. Motivacija opite Slovenke pa do zvezd in naprej. Ihaaaa. Med tekom naletim na konje, krave in pujska. Narava me prav sili k temu, da tečem kot Kekec, poskakujem in od veselja pojem. No, vsaj meni se je zdelo, da prepevam in na trenutke z razprtimi rokami letim. Morda je v resnici moje chacha petje izgledalo bolj kot jelenje rukanje? Kdo veJ. Morda vozniki maršrutk.









Ushguli

Ogledala sva si tudi najvišje ležečo vasico v Evropi – Ushguli. Do nje je 2-4 dni hoje, a so nama zaradi slabega vremena, naraščajočih rek ter snega pohod odsvetovali. Zaradi časovnih omejitev sva se odločila raje okusiti zemljo pod nogami nato v nacionalnem parku Vashlovani na jugovzhodu države. Narava okoli Ushgulija je krasna, a namesto neke primarne, divje vasice so naju tam pričakali napisa Guest house in free wifi. Kakšno razočaranje. Ko iščeš prostor, kjer wifi ne nosi svojih energijskih navlak v ozračje, in ga ne najdeš niti v najvišji vasici v Evropi. Sama namreč že dlje, ko je le mogoče, izkljapljam wifi in vse vibracije, ki jih nosi. Za globoko tišino je danes potrebo vložiti kar nekaj truda. Posebej v osrčju Nizozemske, kjer se počutim kot pišče v mikrovalovki.

Seksi turistični Batumi

V Mestiji naju je čakal prevoz z maršrutkami do Batumija. Moderno obmorsko mesto, ki pa ima tudi bogato zgodovino. In kot v Tbilisiju lahko tudi tukaj vidiš in doživiš apartmaje v prvi vrsti ob morju, lučke in blišč hotelov, le nekaj vrst proti notranjosti mesta pa na pol zgrajene zgradbe in ljudi, ki si v njih tudi uredijo bivališče. Prihodek je namreč v tej deželi zelo nizek. Revščino pa opaziš takoj, ko zapustiš ta turistična mesta oz. glavne ulice. In če imamo v Portorožu pod pomoli pedaline, imajo tukaj za petične ruske goste pripravljen helikopter.





Kraj je  postal senzacija, ker se bohoti z izjemno klimo, morjem in razgledi na okoliške gore. Kičasto, priznam. Po dveh dneh počitka greva z super modernim vlakom znova nazaj v Tbilisi, tam na metro in do zbirališča maršrutk na vzhod države. Na netu lepo piše, kje in kako jih najdeš. Od tam pa naprej do Singhnaghija v želji, da se naužijva gruzijskih Brd. Priznam, da so naša Brda ohoho v primerjavi s tem delom države, in pričakovala sem nekako bolj razvite podobe države, naletela pa na res veliko revščine. Konflikti in vojne, ki temu ubogemu, pokončemu narodu tako dolgo ne dajo miru, se poznajo. Na zgradbah, na odnosu do življenja in na ljudeh. Ti se promovirajo kot prijazni in topli. No, če jih primerjam z sosednjimi Rusi in Azijci, vsekakor, a moja odprta mediteranska duša ne doživi z ljudmi takšnega stika, kot sem ga pričakovala. Vidim pa v njihovih očeh veliko, ampak res veliko bolečine. Bolečine naroda, ki se ne podredi, a sočasno nenehno živi v strahu, da si jih želi nekdo prisvojiti. Zveni znano, meni draga Slovenija? Zanje naredim v svetosti gora posebno globoko meditacijo, ki nežno poboža stare energije, da izpustijo svojo moč in da v te točke posije ljubezen.

Vashlovani

Zadnji del potovanja posvetiva parku Vashlovani. Divjemu, polnem tišine in neokrnjene narave. Poleg kač, veliko teh, menda tudi medvedov ter lokalnih rangerjev tam nisva srečala žive duše. Kako neprecenljivo.


In tako so našli moji camino gojzarji svoje poslednje počivališče ali nove lastnike na poti do meje iz Gruzije v sosednji Azerbajdžan.







Potovanje sva zaključila v sulfitskih kopelih (Chreli Albano) v Tbilisiju. Na blogih sva o pilingu in masaži med kopeljo brala kar nekaj nenevadnih zgodb, a naj povem, da je bila najina izkušnja čisti luksuz. Utrujene noge, zaseben bazenček z mrzlo in vročo vodo ter vmes piling kože, ki nato neverjetno zasije, čisti zakon. Svetujem vsakomur in komaj že čakam, da se vrnem po novo izkušnjo, in predvsem, da se v drugo kje v divjini gora ustavim za dlje. #ustavise

Ni komentarjev:

Objava komentarja