ponedeljek, 02. oktober 2017

Simfonija zrelega vodenja


Z načinom vodenja v zadnjih desetletjih smo v zahodni civilizaciji razvili družbo, ki sloni na dinamiki potrošnje in ki jo nasilno uravnavata moč kapitala in lažnega ega. Zapletli smo se v zanke praznih potreb in »nujnega« zla namišljenih želja, ki ustvarjajo v naših bitjih praznino in frustracije. S pojavom industrializacije smo se iz razširjenih družin s skupnim ciljem po preživetju in sočasno relativno močnem sistemu vrednot preselili v čas modernih nuklearnih družin in absurdnega rezanja vezi s koreninami in našim izvorom. 

Odmaknili smo se od vira modrosti in izkušenj tistih, ki jih je bolelo pred nami, tistih, ki so "grešili" in se motili, a vse z namenom, da nam prenesejo svoje védenje in nas s tem jačajo. V krizi vrednot in ekstremne odtujenosti svoje mesto najdejo bleščeče in prazne obljube ter lažne podobe, ki pa vodijo v agresivne interne in eksterne konflikte. Našo prvobitno popolnost, ljubeznivo naravo, s katero smo se rodili, smo razstavili na izgubljeni jaz, neresnični jaz in zanikani jaz. Pri nadaljnjem osebnem razvoju pa nas močno ovira strah pred resnico. Gre za krčevit odpor do otipanja sveta, ki je realen tukaj in zdaj. Vlagamo še zadnje atome moči v ohranjanje lažne podobe o sebi, drugih in svetu, v katerem živimo. S tem pa zatiramo svojo sposobnost ustvarjanja, dihanja s polnimi pljuči in svobodo lastne biti.

Tako razvijemo idealne pogoje za rast moči ega, namišljenih voditeljev in duhovne praznine. Globoke, goste in težke praznine. Ta nas vodi v deloholizem, apatijo, nihilizem, depresijo, obup, bolezen, izgorevanje … Obrambnih mehanizmov naše biti je neskončno veliko. In ko razumemo, da gre za odpor nas samih, da gre za opozorilo, naj se vrnemo spet na začetek, nazaj k sebi, vse te simptome počasi razrešimo. A ustvarjeni smo tako, da hodimo zelo po robu. Kot večni otroci testiramo meje manipuliranja s seboj. Naj si bo to rak, ptičja gripa ali nekoč kuga. Vedno gre za povratno informacijo, da delamo s svojim nasilnim upravljanjem narave in sebe nekaj narobe. 

A narava odpušča. Je kot ljubeča mati, ki razume in brezpogojno spremlja naš razvoj.
Kako biti celosten in kako v tej zmešnjavi in vrtincu pomanjkanja življenjske energije prevzeti odgovornost vodenja? Počasi in neizogibno prihaja čas za razvoj moči zrele in polno realizirane ženske. Žensko vodjo vidim kot splet odgovornega vodenja, odraslega ego stanja, ustvarjalnega dela na sebi ter minimiziranje potrebe po pokroviteljstvu, dokazovanju in obsojanju. Najprej v odnosu do sebe in šele nato kot zgled tistim, ki ji zaupajo.  Ženska, ki razume, odpusti in spreminja. Tista, ki uči samozavesti, notranje moči in ljubezni ter v poslu gradi trden most med modrostjo in mladostniško zagnanostjo. V smeri  asertizma , etike in neomajnih vrednot SOČUTJA, PRIZANESLJIVOSTI, MILINE, PRETOČNOSTI, USTVARJALNOSTI, PREDAJE ALKIMIJI MNOŽINE.... Bliže k sebi, družbi in pojmu ljubezni. Voditi nas mora spoštovanje do sebe, do sočloveka, do družbe in do Zemlje.

Razumeti, odpustiti in spremeniti. Nato pa živeti. S polnimi pljuči! Preprosta načela, ki nas bodo vodila v soj resnične resničnosti. Pri vsem tem pa naj nikakor ne zanemarim moči nasprotnega spola. S svojo sposobnostjo odločanja, odkrivanja, inovativnosti , varovanja in vizije. Tistih, ki jim uspeh le malo pomeni, če ga nihče ne ceni. Tistih, ki v svojem ustvarjanju potrebujejo moč ženske ljubeče potrditve. Popolno sožitje dveh bitij, ki jima je bila zaupana moč ustvarjanja in moč uničenja.  A le skupaj. Naj si bo to ples v duhu tanga ali dunajskega valčka. Poezija duš. Z namenom spodbujanja edine prave moči, moči življenja.




Ni komentarjev:

Objava komentarja