ponedeljek, 02. oktober 2017

Modrost poslušanja

Mnoge kvalitetne pogovore, polne iskanja harmonije, sva z očetom sklenila v duhu zgodovinskega žensko-moškega prerekanja  o tem, da nas moški ne znajo poslušati. Filozofsko sva tulila drug čez drugega in dokazovala moč argumentov, predvsem pa glasilk.


On je meni dokazoval, kako ni kriv, jaz pa njemu, kako si želim, da bi me poslušal. Nato sem se za trenutek ustavila in se zamislila nad tem, kam sežejo dimenzije poslušanja in zakaj si tako strastno želim, da bi me kdo slišal. Predvsem pa to, kar imam povedati.

Samoanaliza, ki je sledila preprostemu dejstvu, da si želim biti slišana, me je peljala v zelo zanimive globine notranjega nezadovoljstva, ki pa sega kam drugam kot v čas, ko sem se morala v zapleteni dinamiki dominantnih odraslih naučiti komunicirati. No, ja, recimo bolje, manipulirati. Da bi bila slišana, sem se z Jungovsko natančnostjo poglobila v emotivno in intelektualno dimenzijo sogovornika in mu ponudila odgovor, ki mi naj bi z največjo verjetnostjo potrdil, da sem pridna, inteligentna in vredna pač. Tako sem svoje veščine komuniciranja – manipuliranja celo ovekovečila z univerzitetno diplomo iz komunikologije. Vedno sem rada govorila in se delala tako zelo pametno, ob tem pa polnila praznino, ki je nastala tam daleč nazaj, ko sem bila še tako zelo krhka. A dovolj pametna, da sem se naučila svoj lažni jaz graditi na besedi.

Kako pomembne so besede, spoznavam s pomočjo biologije prepričanj in novodobnih teorij moči misli in čustev, ki jih lahko miselni proces sproži. Ko si želim izvedeti več o umetnosti poslušanja in poskušam delovati v smeri, da ne govorim, se postavljam ali dokazujem le sebe, se odpreta novo polje medsebojnega spoštovanja in praznina, v kateri se lahko sogovornika kvalitetno slišita. Ob tem me preseneti darilo, ki ga takšen odmik ega prinese, in sicer spoznanje, da se v tišini svojih misli pravzaprav naučimo najprej slišati sebe.

Tisti notranji glasek, ki nas navadno takrat, ko fino zabredemo, opozarja na pasti, ki si jih na poti do avtentičnega jaza nastavljamo in ponavljamo, dokler včasih povsem ne obnemoremo. V takšnih trenutkih se v naši glavi prebudi zvok naše duše, ki jo pogosto dušimo pod tonami nesnage misli in besed, ki nastanejo v vsakodnevni komunikaciji – manipulaciji.

A kako se naučiti poslušati sebe in druge, še preden nas notranji dvoboji povsem izčrpajo in zadajo globoke rane, ki nas pogosto peljejo v umik in izolacijo? V roke mi pred leti pride rdeča knjižica avtorice Kay Lindahl, Sveta umetnost poslušanja, ki nam poda način, kako se naučiti poslušati s srcem in hkrati kako mu prisluhniti. »Srčno poslušanje je pravzaprav duhovna vaja in resnično prisluhniti sogovorniku je eden največjih darov, kar jih lahko podarimo sočloveku. Srčno poslušati pomeni veliko več, kot le skakati v besedo govorečemu ali ne končevati njegovih stavkov. Potrebna je potrpežljivost, zmožnost bivati v tišini, pozorna prisotnost in hvaležnost. Srčno poslušanje v marsičem zveni kot meditativna vaja, saj vključuje mnoga meditativna načela,« zapiše avtorica, ki bralce povabi k temu, da s sveto umetnostjo poslušanja prinesejo tako sebi kot svetu več miru, skladja in ljubezni. Vsa skrivnost takšnega poslušanja se skriva v tem, da si vsak dan vzamete nekaj minut in se v tišini družite s svojim pravim jazom.









Ni komentarjev:

Objava komentarja