ponedeljek, 2. oktober 2017

Pot do duše


Si predstavljate kako dolga je pot do duše? No, naj vam malce pomagam pri tem. Vzemite za začetek vse vedenjske vzorce, ki se skrivajo v vaši podzavesti, dodajte vsa neizražena, popravljena ali zadušena čustva, vse dobronamerne nasvete pomembnih drugih, vse projekcije drugih na vas in vaših nanje, vse simbolne podobe, ki aktivno plešejo v polju nezavednega, pa vse občutke omejenosti fizičnega telesa. Se vam že svita? Naš razum, ki te stvari sešteva, zdaj čuti velik pritisk in nas poskuša odvrniti od nadaljnjega potovanja vase, a naj vam prišepnem, da je razum le naše orodje in ne ustvarjalec resničnosti. O, zdaj pa že slišim ego, ki se užaljeno obrača v vse smeri in prigovarja, da je vendar on glavni car ter da so razum, znanost in vse dokazljivo vendar alfa in omega vsega.

Ampak, ali je to res? Če je razum res tako potenten, zakaj se potem počutimo tako grozljivo, ko nas npr. nekdo v službi nadere ali pa ko doma ne gre vse tako, kot smo si zamislili.. Razum je čudovito orodje, ki nas, ko da prostor še drugim delom tega, kar smo, pelje skozi drn in strn vsakodnevne dinamike med seboj povezanih linij življenja. Ni pa on glavni, niso prepričanja, ki jih poberemo od mimoidočih, resnica in ni izvor naše avtentičnosti v skupku zgoraj naštetih energijskih gmot. Naša duša, naša bit, naša esenca, skratka tisti neuničljivi del tega, kar smo in ki nas intimno veže v enost, je le nekaj krčev stran.

Razum se zdi močan vratar na poti, ki nam ne dovoli uzreti tega, kako presneto posebni, ljubljeni in ljubeči smo. Ko stojiš povsem v sebi, je nekako tako, kot bi sedel na najboljšem sedežu v kinodvorani in na platnu neobremenjeno, nenavezano in sočutno opazoval sebe in igre, ki jih igraš. A najlepše je, ko spoznaš, da tam ne le sediš in ješ kokice, ampak si pravzaprav v vlogi režiserja. Ta režiser pa ni osamljen v temni dvorani, ampak z zlatimi nitmi povezan z ostalimi režiserji, soljudmi in vsem, kar je in česar še ni, ne glede na čas ali prostor.

Hja, zdaj pa sem ugnala razum v rog, kajne? Prijazno se vam nasmiha in prigovarja, kaj neki tale filozofira, saj ni pri čisti. Kakšen režiser, jaz hočem kokice, kako si drzne vzeti še te? Če me to življenje že krivično premetava levo in desno, naj me vsaj s polnim želodcem, pa čeprav bom vmes morda bruhal od vseh turbulenc, mi je vseeno. Samo, da obvelja moja.

A kdo to govori? Kdo je to? Razumski ego? Ozavestite opazovalca, ozavestite tisti glasek, ki dobro ve, kako nevarna je igra žrtve življenja, ki dobro ve, da se skupaj učimo izstopa iz tega položaja, in ki nam nežno suflira, da je čas za škarje in platno, ne pa umik, opoj ali kakšno drugo samodestruktivno obliko. A kako se prebuditi iz stanja otopelosti, »zombija« ali ziheraške« vibracije? Kako izstopiti iz kolektivne norije in kepe, ki se zdi, da krepko presega le naš individualni prostor?

Moja pot je bila doslej takšna, da me zgrabi zelo resnična kriza, ki se navezuje na težko življenjsko okoliščino, ki sproži moje speče čustveno jedro. Takrat me za vrat zgrabi tema, ki me ne izpusti vse do trenutka, ko povsem ne izpustim kontrole. Ko se moje telo po vseh izjokanih solzah in krčih nemočno ne zgrudi na tla in dvigne belo zastavico sprave.

Takrat se neham boriti s svojimi notranjimi demoni, ki so v resnici od vseh nas, tako zelo podobni, tako zelo povezani. V trenutku, ko izpustim kontrolo, ko celice kriknejo zadnji izdih nemoči, se zgodi. Preporod, rodi se novo, staro pa pošlje v svetlobo. Zgodi se nova jaz, vedno znova in znova pripravljena na snemanje novega filma.




Ni komentarjev:

Objavite komentar