Ravno sem se vrnila s čaja, ki smo ga imeli z dekleti. Ena
živi v tujini drugi dve v Sloveniji. Pogovori so tekli o tem, kako si
organizirati življenje, da bi bile vse manj obremenjene, da bi se znale vedno
in povsod zavzeti zase, kako postaviti meje ljudem, ki jim je samoumevno, da
nas izkoriščajo, kako pokazati svojo zrelo sebe svojim družinam , ki so naše
meje zabrisali že dolgo nazaj in kako iz pepela otroškosti zazoreti v zrelo
sebe.
V trenutku, ko sem skozi srce poslušala naše zgodbe, sem se zavedla kako
neverjetno podobno čustvujemo, kako se vse bojimo ranljivosti in se je po svoje
celo sramujemo in kako zelo visoke cilje popolnosti smo si postavile. Čeprav
izhajamo iz povsem različnih družinskih ozadij in resničnosti, smo se tam ob
čaju v predbožičnem času, vse znašle v svojem sestrstvu na podobnih poljih
življenjskih lekcij. Ta podobnost je v meni zavibrirala domačnost in občutek
osamljenosti, ki nam ga čara ego, ko mislimo, da smo v svoji depresiji,
anksioznosti in »nepopolnosti«, ki jih npr. Facebook ne more požreti, izpade v
tej perspektivi vnovič kot iluzija. Dovolj je le, da si vzamemo dovolj časa in
si ga posvetimo. Ena drugi, en drugemu. Da si dovolimo prostor, v katerem bi se
ne glede na to kdo smo, kaj vemo in kako delujemo videli, slišali in podprli. V
takšnih sočutnih pogovorih ni nič nenavadnega, da se iskreno izpovemo, da tudi
najbolj »močni« klecnejo, da imamo skoraj vsi že izkušnje s čustvenimi
vampirji, ki nas neizprosno učijo lekcij postavljanja lastnih meja. Te pa nas
učijo, da se meje postavijo samodejno, ko se cenimo, ko se slišimo, ko se
ustavimo in nežno objamemo. Takšni krogi, ko si v varnem okolju izmenjamo svoje
ranljivosti, so jačale ženske v najhujših preizkušnjah in tudi danes niso nič
manj pomembni.
Vem čas. Ta presneti čas in način kako nas ego prepričuje in
nam dela čustveno zmedo ta pa neposredno vpliva na percepcijo časa, je res trn
v peti vseh nas. Ko sem pred leti tudi sama dovolila čustvenim viharjem, da me
vzamejo za talko tudi po cel mesec, sem tudi sama nenehno čutila, da mi čas
dobesedno puhti. Neprizmeljena in v primežu neurij sem nenehno gasila požare.
Danes, četudi me življenje nenehno postavlja pred težke teste, temu več ni
tako. Meditacija in joga mi pomagata, da ohranim veliko več časa predvsem pa
perspektivo opazovalke. Ker sem po naravi hiper ustvarjalna in se zelo rada
strastno zakadim v več projektov hkrati, mi takšna pomiritev-jasnina prinaša
veliko bolj racionalno porabo časa. Ob tem se jasno zavedam kako zelo pomembni
so drugi, ko se v meni dogaja nekaj, kar morda zaradi prevelike osebne bližine
ne bi mogla videti. Takrat je zrcalo v drugem najbolj dragoceno sporočilo na
poti. Modrovati, da ne čakajte, da vas položi bolezen ali izgorelost je zelo
lahko, a moje sporočilo ne gre v smer soljenja pameti. Rada bi vam prišepnila,
da vas vidim, da niste sami, da se v takšnih in drugačnih notranjih temah duše
danes tako ali drugače giblje veliko sorodnih duš. Rada bi vam pokazal v smer
drugih, ki ravno tako iščejo pot kot vi in vam nežno položila na dušo, da se ne
osamite. Ker res niste v stiski nikoli sami. Četudi vas ego neutrudno v to
prepričuje. Le spomniti se morate, da morda pomoč ne pride v obliki kot ste si
jo zamislili, ampak v drugih ljudeh, drugih situacijah kot sicer, a vedno
potrkajo na naše duri zemeljski angeli. Le priložnost jim moramo dati, da jih pogumno
prepoznamo.
Z milino, Sarabraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar