Iz dnevnika, november 2013
Že tretji dan zapored zabijem cele popoldneve ob gledanju
Sex and the City nanizanke, ki je trenutno edini šunder, ki me dodatno ne
nervira. Vmes sem si privoščila še kozarec rumenega muškata in polno košarico
prestic. No ni najbolj zdravo in tudi kak jogi bi se prijel za glavo, da mešam
jogo z alkoholom, a fak it saj gre le za kozarček. Edino pavzo sem naredila,
ko me je zgrabilo v vratu in sem svoje od ležanje razbolelo telo spokala na
popoldanski počitek. Potem pa boom. Razbijanje srca in totalen napad panike. In
ne prvi. Popoldanski spanec je edini, ki uspe iz mojih globin spraskati to
neverjetno bolečino, ki jo težko opišem zgolj s čustvom. Prej gre za srčno
kirurgijo. Kot bi me nekdo na živo z skalepolom rezal in pustil tam samo sredi
sobe, da se zacelim. Jok je v takšnih primerih edino zdravilo in obupen očutek
popusti. Razlogi? Morda to, da zapuščam po 12ih letih svojo firmo, ki sem jo
premnogokrat v preteklosti zamenjala za svojo družino morda to, da sem bila ravno
operairana za benignim tumorjem ali pa
to, da se končno počasi zavedam, da je v zadnjih 8-ih letim umrl večji del moje
družine? No vsaj vsi odrasli pred mano. Brat, mama, mucka Snežka, oče in mucka Pika. Po tem vrstnem redu.
Čeprav smo imeli zelo burno otroštvo (narokomanija, alkohol, ločitev,
depresija, osebnostna motnja…), je bilo med nami veliko ljubezni, ki je z leti
in bolečimi izkušnjamo samo še bolj sijala. Tako je bila vsaka smrt težja in
najhuje se je bilo v resnici posloviti od očeta ali v resnici od svoje primarne
družine v enem.
Mama mi je z svojim odhodom podarila uvid v svetlobo, oče pa
vrnil pozabljeno ranljivost. Jebemu, a mora vedno tako faking boleti? Očitno je
pri meni to vzorec, da se v krčenju telesa mišice tako napnejo, da v enem
trenutku kar same popustijo. Prilično nor vzorec, ki izpostavlja moje telo kar
zajetni količini bolečine. No ko nekomu svetujem kako naj to bolečino sprejme
ali ga bolje motiviram, da ji ne podleže, vsaj govorim iz sebe in kot je rekel
v enem prijetnih klepetov psihiater zelo odprte glave in srca, da v mojem
primeru ne gre za teorijo, ampak pristno prakso. Fazo samopomilovanja, da
takšne prakse ne potrebujem in se rajši naivna »pink elephants and lemonade
girl« sem počasi že prerasla, čeprav se mi včasih milo stori, ko opazim koga,
ki mu je bila dana drugačna pot. A ko faza bolečine popusti in to se lahko
zgodi v trenutku zavedanja, se v meni znova zgane srce. Ta modro, zrelo in prisotno
spregovori. Takrat se dobro zavedam, da SEM in da je bolečina le del izkušnje
na poti, ki si jo izbiram. In tako se svet vrti med vzponi in padci, a
odvobajajoče za resnico, da ne igram več happy happy happy crap, ko ga ni.
Srce pride zapakirano v različnih oblikah.. lahko nosi visoke pete ali se valja v
blatu, pomembno je le ali bije sočutje. And thats all folks;-).
Ni komentarjev:
Objavite komentar