Iz dnevnika, december 2013
" Sedim v pisarni in
razmišljam. Zadnje čase nenehno prosim svoj um, da mi dovoli dovolj razseže pogled,
saj se je količina vprašanj in izkušenj v zadnjem obdobju izjemno poglobila.
Zatorej si srčno želim stika s prostranostjo...in pišem. Brez razmisleka zlivam
besede na papir. Poskušam uloviti ptičjo perspektivo, ko gre za uvid kje se
izgubljam. To da nas polarni um, ki izgublja opazovalca življenja, nenehno heca
mi je že znano, a kljub vsemu si želim skozi prizmo neutralnega uma pogledati v
mnoge vsakdanje ritme, ki nas danes krojijo.
Naj začnem pri apatiji. Pri tem,
ko se obračam po okolici in opazujem tiste ljudi, ki še niso na cesti brez
zaposlitve, kako izjemno veliko energije potrošijo za to, da se bojijo. Vse je
slabo, vsi so grdi in vse je za en k....
Danes sem dobila
sporazumno odpoved. Po skoraj dvanajstih
letih močne intimne zveze s svojim podjetnem. Ločitev je bila sporazumna, jaz
„nesposobna“ in srečna, da se lahko spokam na zavod. A resnično v sebi nisem čutila
nobene jeze na nikogar, saj sem sprejela širšo sliko. Nisem dovolila svojemu
negativnemu umu, da bi mi prigovarjal kako zelo sem boga, kako me sedaj čaka
pekel, kako zelo me je strah, da se ne izgubim v labirintu življenja, kako
nemočna sem, saj sem po nedavni očetovi smrti še povsem ranljiva.....a namesto
tega sem vklopila svoj pozitivni um. Zavestno sem se odločila zanj. Potrebno je
bilo namreč balansirati avtomatični negativni um. In odlično mi je uspelo.
Svojo miselno naravnanost sem z disciplino in predajo sebi spreminjala nenehno.
Odločila sem se, da namesto strahu tokrat čutim kaj drugega. Da namesto jeze
izberem karkoli drugega. A kako? Intuitivno sem sledila svoji intuiciji, ki se
je samodejno odzvala na mojo namero, da bo tokrat odziv svetloba in ne dodatna
tema. Odločila sem se in…. zbrala za poln avto daril za socialno ogrožene
dušice iz Koroške, se zadogajala na različnih krajih z različnimi ljudmi,
pretekla neverjetne kilometre okoli slovenske Obale in si nabirala sveže prane, pisala
pesmi in bloge, meditirala ob najbolj nemogočih urah in pela pod ledeno mrzlim
tušem...ja vse to sem storila jaz, ki sem se imela vedno za kraljično udobja in
ki sem bila vedno tako zelo prizadeta, ko me je nekdo želel odsloviti in imela nekoč strašljivi odnos do zavrnitvije ( odpoved je namreč v prvi vrsti prav to). Vesela sem, da lahko v tako
konkretni situaciji doživljam močno potrditev, da zorim in s tem grem v pravo
smer in da se tokrat nisem odločila za...apatijo kot posledic grozljivega strahu pred tem, da....živim.
https://www.youtube.com/watch?v=qM0zINtulhM
Ni komentarjev:
Objavite komentar