Preobrazba

 Že kar nekaj let, če ne že desetlejte se tako ali drugače ukvarjam z delom na sebi, s seboj, v resnici z vzorci pomemnih drugih. In ni dolgčas. Izkušnja širjenja zavedanja o sebi in svetu se eksponentno razširi, ko me doletijo izkušnje svetlobe - smrti. Takrat vidim kako daleč sežemo. Neskončno. In iz te točke gledeišča, ko predalčki, v katere sem se prej tako zelo tiščala popokajo na polno, opazim kako neverjetno je v svojem bistvu Življenje. Zabavno je bilo opazovati sebe in svet iz točke prisotnosti. Ljubko se mi pri vsem zdi, ko tudi opažam kako zelo se kolektivno prebujamo. Smo kot iskrice, ki netijo ogenj. Pa ne ogenj strasti, ampak ljubezni. Velika razlika med enim in drugim, ko ju polno okusiš. Prvi le del izkušnje, drugi konstantna kvaliteta.

Gre za doživljanje, ko dobesedno doživim na več načinov svetlobo (v sanjah kot eksplozijo svetlobe čez celo telo, v živo kot gretje telesa na načine, ki ga prej nisem zaznavala, kot zavedanje z razvojem sposobnosti neverjetnega predvidevanja…)in se povsem prepustim ritmu. Ta se za čas žalovanja za očetom začasno ustavi in znova me prime krč. A tokrat se zavedam, da gre le za reakcijo srca, ki se znajde v kontrankciji namesti koherenci (harmoniji). Prav zavedanje tega mi ponudi roko, da srce znova zavestno »navibriram« na sočutje. Hvaležna sem svojim dragim, ki so odšli v svetlobo pred mano, da so mi v trenutkih, ko se je zdelo, da ni več smisla nenehno dobesedno s florescetnimi barvami risali v srce, da SO. Tudi, ko se mojemu indoktriniranemu razumu zdi, da jih ni. 

V svoj dnevnik dve leti pred očetovim odhodu zapišem: » Z očetom sva se velikokrat pogovarjala o posmrtnem življenju, v katerega kot pravi freudovc ni verjel. Ko sem naletela na nenavadne ezoterične izkušnje pri Jungu sem z zanosom, ki ga premorem le jaz, razlagala kako je tudi on doživljal to kar sem jaz pri mami in bratu in da nekaj je na tem. Z njim sem tudi podelila konkretno zgodbo o tem kako je Jung zaznaval v svojem domu donenje po vratih omare kot začetek komunikacije s svetom, o katerem je po mojem vedel več, a si za tiste časi ni upal o tem pisati. Oče je le odkimaval, da pač tega ni doživel in mi ne more verjeti. Korektno. Obljubil mi pa le je, da ko nekoč odide na drugo stran, če bo le mogoče, pusti kakšen znak. Tako zavestno sva se pogovarala ure in ure in kot prava znastvenika sprejemala in zavračala hipoteze o tem in onem.« 

 

V dnevniku dva meseca po očetovi smrti najdem zapis: » Včeraj me je znova zgrabilo. Hudo ga pogrešam. Najine pogovore, ki sva jih znala imeti tudi vsak dan. Najina teoretiziranja o življenju in ljubezen, ki se je ob tem med nama pretakala. Danes sem ga poklicala. Obljubila sem mu, da ga ne bom motila in se pri sebi zavezala, da ga na drugi strani ne bom obremenjevala s seboj. Naj odide, naj me pozabi. Tako sem čutila bo najbolje. Pa mi ni dalo miru in poklicala sem ga pred spanje. Tiho sem mu zašepetala, da ga le tokrat motim in naj mi prosim javi, da JE. Zaspala sem. Nenadoma začnejo omare pokati in oba z možem se zbudiva. Jaz VEM. Srce začne biti nori tempo in zavestno zmorem čudežno zaspati, saj VEM. Nato glas očeta kot bi govoril skozi nekakšno cev od zelo daleč »Ostanita z sestro povezani in dajta v tem življenju kar največ od sebe«….in se zbudim….jok sreče, zmede….Prvič sem mi je namreč zgodilo, da sem dobila tako neposreden odgovor na svoje vprašanje. Tem sanjam so sledile še ene sanje, ko se pojavi tretja entiteta, ki mi pokaže svetlobno spiralo in pojasni občutek kako se dematerializirati in vrniti v času k očetu. Dobila sem možnost vračanja  nazaj, ko si to želim. A odločila sem se da je čas, da presežem ta del sebe in začnem živeti polno, in iskrivo v ZDAJ. Odločitev, ki jo premore le popolno spuščanje.