Iz osebnega dnevnika pred 4 leti
»Nahajam se v idlični istrski vasici Butari po tem, ko sem
izvedela, da gre mami na slabše. Rak je prevzel njeno telo in občutki nemoči mi
ne dajo spati. Kako je mogoče, da moja mama umira? Ne tega ne morem sprejeti.
Moja mami ne bo nikoli odšla. Komaj sem prebolela brata ali spoh še ne za prav,
saj je bili kmalu po njegovi smrti oznajneno, da je mam zbolela za rakom. Ko
sem izvedela za to strašljivo diagnozo je moje telo spreletelo na miljone
iglic. Boleč občutek v telesu, ki se ga spomnim že od otroštva, ko sem se bala
ali bo oče prišel iz gostilne domov živ in zdrav in ali jo bo brat v
narkomanskih krogih dobro odnesel. Tako zelo me je skrbelo zanje. Celo moje
otroštvo. In prva misel, ki mi je prišla na pamet ob diagnozi raka je bila, da
ni čudno glede na stres, ki je vladal pri nas doma."
»Mama se nežno prižame k meni, ko pišem dnevnik in me vpraša
kako se počutim. Magične besede, ki jih želi slišati vsak, ki je v stiski. Ne »
Poslušaj moj nasvet« ali »Jaz mislim, da bi morala tako in tako ravnati…«,
ampak pristno vprašanje o tem kako se počutimo. Solze, ki sem jih hrabro
skrivala so silile na oči in mami mi je nežno prišepnila, da ni nič narobe, da
mi je hudo. Prijela me je za roko in skupaj sva se ulegli na kavč. Božala je
moje lase in mi v enem trenutku z globokim, povsem prisotnim glasom rekla:«
Tjaši, kako zelo mi je žal, da je moralo priti tako daleč, da šele sedaj
odpiram svoje srce in tako zelo čutim kako te ljubim. Prej preprosto nisem
zmogla, bilo je preveč bolečine, ki je grenila moje srce«. In v nekaj sekundah
pristnega obžalovanja v meni zanetila iskro dolgo pozabljene ljubezni. Tudi
sama sem se namreč zabarakadirala za zidovi obrambe, ki pa si je želela le
pristnega »Ljubim te«. Ko je to storila, sem je v meni v hipu stopil led in zrušil velik zid. S tem pa odprla možnost v novo resničnost, ki je ni
pogojevalo strateško izogibanje ljubezni, ampak pogumna predaja ranljivosti,
s katero hodita z roko v roki.
Kako zelo pogumna sem bila vem danes, ko je za mamo sledila tudi izguba očeta. Mojega najboljšega prijatelja, ki presega čas in prostor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar