četrtek, 13. februar 2014

Pogum za srce



Iz osebnega dnevnika pred 4 leti



»Nahajam se v idlični istrski vasici Butari po tem, ko sem izvedela, da gre mami na slabše. Rak je prevzel njeno telo in občutki nemoči mi ne dajo spati. Kako je mogoče, da moja mama umira? Ne tega ne morem sprejeti. Moja mami ne bo nikoli odšla. Komaj sem prebolela brata ali spoh še ne za prav, saj je bili kmalu po njegovi smrti oznajneno, da je mam zbolela za rakom. Ko sem izvedela za to strašljivo diagnozo je moje telo spreletelo na miljone iglic. Boleč občutek v telesu, ki se ga spomnim že od otroštva, ko sem se bala ali bo oče prišel iz gostilne domov živ in zdrav in ali jo bo brat v narkomanskih krogih dobro odnesel. Tako zelo me je skrbelo zanje. Celo moje otroštvo. In prva misel, ki mi je prišla na pamet ob diagnozi raka je bila, da ni čudno glede na stres, ki je vladal pri nas doma."


»Mama se nežno prižame k meni, ko pišem dnevnik in me vpraša kako se počutim. Magične besede, ki jih želi slišati vsak, ki je v stiski. Ne » Poslušaj moj nasvet« ali »Jaz mislim, da bi morala tako in tako ravnati…«, ampak pristno vprašanje o tem kako se počutimo. Solze, ki sem jih hrabro skrivala so silile na oči in mami mi je nežno prišepnila, da ni nič narobe, da mi je hudo. Prijela me je za roko in skupaj sva se ulegli na kavč. Božala je moje lase in mi v enem trenutku z globokim, povsem prisotnim glasom rekla:« Tjaši, kako zelo mi je žal, da je moralo priti tako daleč, da šele sedaj odpiram svoje srce in tako zelo čutim kako te ljubim. Prej preprosto nisem zmogla, bilo je preveč bolečine, ki je grenila moje srce«. In v nekaj sekundah pristnega obžalovanja v meni zanetila iskro dolgo pozabljene ljubezni. Tudi sama sem se namreč zabarakadirala za zidovi obrambe, ki pa si je želela le pristnega »Ljubim te«. Ko je to storila, sem je v meni v hipu stopil led in zrušil velik zid. S tem pa odprla možnost v novo resničnost, ki je ni pogojevalo strateško izogibanje ljubezni, ampak pogumna predaja ranljivosti, s  katero hodita z roko v roki.

Kako zelo pogumna sem bila vem danes, ko je za mamo sledila tudi izguba očeta. Mojega najboljšega prijatelja, ki presega čas in prostor.


Ni komentarjev:

Objavite komentar