On je meni dokazoval, kako ni kriv, jaz pa
njemu, kako si želim, da bi me poslušal. Nato sem se za trenutek ustavila in se
zamislila nad tem, kam sežejo dimenzije poslušanja in zakaj si tako strastno
želim, da bi me kdo slišal. Predvsem pa to, kar imam povedati.
Samoanaliza, ki je sledila preprostemu
dejstvu, da si želim biti slišana, me je peljala v zelo zanimive globine
notranjega nezadovoljstva, ki pa sega kam drugam kot v čas, ko sem se morala v
zapleteni dinamiki dominantnih odraslih naučiti komunicirati. No, ja, recimo
bolje, manipulirati. Da bi bila slišana, sem se z Jungovsko natančnostjo
poglobila v emotivno in intelektualno dimenzijo sogovornika in mu ponudila
odgovor, ki mi naj bi z največjo verjetnostjo potrdil, da sem pridna,
inteligentna in vredna pač. Tako sem svoje veščine komuniciranja –
manipuliranja celo ovekovečila z univerzitetno diplomo iz komunikologije. Vedno
sem rada govorila in se delala tako zelo pametno, ob tem pa polnila praznino,
ki je nastala tam daleč nazaj, ko sem bila še tako zelo krhka. A dovolj
pametna, da sem se naučila svoj lažni jaz graditi na besedi.
Kako pomembne so besede, spoznavam s pomočjo
biologije prepričanj in novodobnih teorij moči misli in čustev, ki jih lahko
miselni proces sproži. Ko si želim izvedeti več o umetnosti poslušanja in
poskušam delovati v smeri, da ne govorim, se postavljam ali dokazujem le sebe, se
odpreta novo polje medsebojnega spoštovanja in praznina, v kateri se lahko
sogovornika kvalitetno slišita. Ob tem me preseneti darilo, ki ga takšen odmik
ega prinese, in sicer spoznanje, da se v tišini svojih misli pravzaprav naučimo
najprej slišati sebe.
Tisti notranji glasek, ki nas navadno takrat,
ko fino zabredemo, opozarja na pasti, ki si jih na poti do avtentičnega jaza
nastavljamo in ponavljamo, dokler včasih povsem ne obnemoremo. V takšnih
trenutkih se v naši glavi prebudi zvok naše duše, ki jo pogosto dušimo pod
tonami nesnage misli in besed, ki nastanejo v vsakodnevni komunikaciji –
manipulaciji.
A kako se naučiti poslušati sebe in druge, še
preden nas notranji dvoboji povsem izčrpajo in zadajo globoke rane, ki nas pogosto
peljejo v umik in izolacijo? V roke mi pred leti pride rdeča knjižica avtorice Kay
Lindahl, Sveta umetnost poslušanja,
ki nam poda način, kako se naučiti poslušati s srcem in hkrati kako mu prisluhniti.
»Srčno poslušanje je pravzaprav duhovna vaja in resnično prisluhniti
sogovorniku je eden največjih darov, kar jih lahko podarimo sočloveku. Srčno
poslušati pomeni veliko več, kot le skakati v besedo govorečemu ali ne
končevati njegovih stavkov. Potrebna je potrpežljivost, zmožnost bivati v
tišini, pozorna prisotnost in hvaležnost. Srčno poslušanje v marsičem zveni kot
meditativna vaja, saj vključuje mnoga meditativna načela,« zapiše avtorica, ki
bralce povabi k temu, da s sveto umetnostjo poslušanja prinesejo tako sebi kot
svetu več miru, skladja in ljubezni. Vsa skrivnost takšnega poslušanja se
skriva v tem, da si vsak dan vzamete nekaj minut in se v tišini družite s
svojim pravim jazom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar