Si predstavljate kako dolga je pot do duše? No,
naj vam malce pomagam pri tem. Vzemite za začetek vse vedenjske vzorce, ki se
skrivajo v vaši podzavesti, dodajte vsa neizražena, popravljena ali zadušena
čustva, vse dobronamerne nasvete pomembnih drugih, vse projekcije drugih na vas
in vaših nanje, vse simbolne podobe, ki aktivno plešejo v polju nezavednega, pa
vse občutke omejenosti fizičnega telesa. Se vam že svita? Naš razum, ki te
stvari sešteva, zdaj čuti velik pritisk in nas poskuša odvrniti od nadaljnjega
potovanja vase, a naj vam prišepnem, da je razum le naše orodje in ne
ustvarjalec resničnosti. O, zdaj pa že slišim ego, ki se užaljeno obrača v vse
smeri in prigovarja, da je vendar on glavni car ter da so razum, znanost in vse
dokazljivo vendar alfa in omega vsega.
Ampak, ali je to res? Če je razum res tako
potenten, zakaj se potem počutimo tako grozljivo, ko nas npr. nekdo v službi
nadere ali pa ko doma ne gre vse tako, kot smo si zamislili.. Razum je čudovito
orodje, ki nas, ko da prostor še drugim delom tega, kar smo, pelje skozi drn in
strn vsakodnevne dinamike med seboj povezanih linij življenja. Ni pa on glavni,
niso prepričanja, ki jih poberemo od mimoidočih, resnica in ni izvor naše
avtentičnosti v skupku zgoraj naštetih energijskih gmot. Naša duša, naša bit,
naša esenca, skratka tisti neuničljivi del tega, kar smo in ki nas intimno veže
v enost, je le nekaj krčev stran.
Razum se zdi močan vratar na poti, ki nam ne
dovoli uzreti tega, kako presneto posebni, ljubljeni in ljubeči smo. Ko stojiš
povsem v sebi, je nekako tako, kot bi sedel na najboljšem sedežu v kinodvorani
in na platnu neobremenjeno, nenavezano in sočutno opazoval sebe in igre, ki jih
igraš. A najlepše je, ko spoznaš, da tam ne le sediš in ješ kokice, ampak si
pravzaprav v vlogi režiserja. Ta režiser pa ni osamljen v temni dvorani, ampak
z zlatimi nitmi povezan z ostalimi režiserji, soljudmi in vsem, kar je in česar
še ni, ne glede na čas ali prostor.
Hja, zdaj pa sem ugnala razum v rog, kajne?
Prijazno se vam nasmiha in prigovarja, kaj
neki tale filozofira, saj ni pri čisti. Kakšen režiser, jaz hočem
kokice, kako si drzne vzeti še te? Če me to življenje že krivično premetava levo
in desno, naj me vsaj s polnim želodcem, pa čeprav bom vmes morda bruhal od
vseh turbulenc, mi je vseeno. Samo, da obvelja moja.
A kdo to govori? Kdo je to? Razumski ego?
Ozavestite opazovalca, ozavestite tisti glasek, ki dobro ve, kako nevarna je
igra žrtve življenja, ki dobro ve, da se skupaj učimo izstopa iz tega položaja,
in ki nam nežno suflira, da je čas za škarje in platno, ne pa umik, opoj ali
kakšno drugo samodestruktivno obliko. A kako se prebuditi iz stanja otopelosti,
»zombija« ali ziheraške« vibracije? Kako izstopiti iz kolektivne norije in
kepe, ki se zdi, da krepko presega le naš individualni prostor?
Moja pot je bila doslej takšna, da me zgrabi
zelo resnična kriza, ki se navezuje na
težko življenjsko okoliščino, ki sproži moje speče čustveno jedro. Takrat me za
vrat zgrabi tema, ki me ne izpusti vse do trenutka, ko povsem ne izpustim
kontrole. Ko se moje telo po vseh izjokanih solzah in krčih nemočno ne zgrudi
na tla in dvigne belo zastavico sprave.
Takrat se neham boriti s svojimi notranjimi
demoni, ki so v resnici od vseh nas, tako zelo podobni, tako zelo povezani. V
trenutku, ko izpustim kontrolo, ko celice kriknejo zadnji izdih nemoči, se
zgodi. Preporod, rodi se novo, staro pa pošlje v svetlobo. Zgodi se nova jaz,
vedno znova in znova pripravljena na snemanje novega filma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar