Če imajo eni magnet za denar, drugi smisel za
umetnost in tretji talent za matematiko, je meni narava namenila satelit za
čudo, ki se mu pravi jaz – ego pošast. Ko sem bila še deklica, sem nenehno
čutila to neprijetno vibracijo, ki v trenutku zasenči ljubezen, jo okusila tudi
sama v veliko oblikah, a se vedno vrnila na točko, da s tem nekaj ni v redu.
Moj trebušček, merilec ego vibracij, mi danes
bolj jasno kot kadar koli prej da vedeti, če se takšna pošast približuje. Od
znotraj in zunaj. Za kaj sploh gre? Gre za vedenje, ki se prebudi kot blisk ter
iz najbolj sončne in prijetne osebice v trenutku naredi zoprno, ljubosumno in
naklepno kepo energije, ki vibrira bolečino ter odseva neverjetno trdosrčnost.
Takrat zavlada ego, ki s tistim primarnim, povezanim z ohranjanjem življenja in
dostojanstva, nima nobene povezave. Danes, ko jo bolje poznam, jo občutim kot
gmoto z našpičenimi zobmi, s trdim srcem, z jeklenim pogledom, s sebičnim
ravnanjem – kot nepristno, manipulativno, z neizživetim čustvenim bolečinskim
jedrom, neustvarjalno in brez stika s pristnim tokom življenja.
Njena posebnost je, da odlično obvladuje naš
um skozi ustaljena prepričanja, norme in vrednote ter čustva, ki jih večina od
nas nikoli ni znala pravilno razviti, saj smo bili že po šestem letu pahnjeni v
umsko treniranje, ob tem pa smo povsem pozabili na naš čustveni razvoj, ki se
je do tega leta pri veliko ljudeh bolj ali manj samodejno razvijal. Naša bit
ali npr. lučka v nas, ki nenehno sije in nikoli, ampak res nikoli, ne izgubi
moči svojega sijaja, za vso nesnago, ki jo v zavest naplavi ego pošast, strpno
in ljubeče čaka na trenutek, ko nam bo samomanipulacije in samosabotaže dovolj.
Ko se v nas aktivira ego pošast, izgubimo ključno sposobnost sočutnega
občutenja, podpiranja sebe in okolja, v katerem živimo. Izgubimo sočutje, ki pa
ni empatija, ampak edino čustvo, ki v resnici ne vibrira.
Gre za stanje, ko s pogumom in z ranljivostjo
sprejmemo sebe in okolje ter se z močno namero, da najdemo sonce v sebi, podamo
na pot »ranjenega« dela svojega ega. Na poti se vam mogoče zgodi, da ugotovite,
da ste se nenehno odločali za vlogo žrtve in da vas je v resnici tale pošast
fino naplahtala, saj ste v resnici mogočni, veličastni in povsem sposobni
samozavestne predaje življenju. Še en pojem, ki ego pošasti ne gre v račun.
Predaja. Ego pošast šepeta, da je treba imeti
nenehen nadzor nad odnosi, nad telesom, nad seboj, nad okoljem, nad vesoljci,
nad univerzumom, nad nebom, nad zemljo … neutrudno nas kot hrčke na kolescu
poganja naprej v izpetih prepričanjih in čustvih, dokler se nekaj ne zgodi, da odletimo
iz tega kolesca. Takrat se pri veliko ljudeh odprejo vse možnosti za nov svet.
Dovolj je namreč le trenutek brez egopošasti, trenutek popolne prisotnosti brez
njegove nadvlade, mogoče trenutek bolečine in trenutek moči za njeno preseganje,
da nam v srcu zapojejo brezpogojnost, varnost, svoboda, pripadnost življenju,
čista vest, predanost, skromnost, ustvarjalnost, čutnost, pristnost in
mogočnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar