Srček dela tika taka

Srce, organ, ki menda oddaja veliko intenzivnejši energetski naboj kot možgani in s svojo fizično dnevno sposobnostjo 100.00 utripov, v katerih prečrpa 9.000 litrov s kisikom bogate krvi, že od nekdaj buri človeško domišljijo. Ko človek srcu pripiše ključno vlogo v kemiji dvojine, pridobi pojem globlji pomen, ki v sebi skriva neskončni potencial realizacije in omogoči korak do dimenzij notranjih svetov ranljivosti, čutnosti in sočutja.

»Boli me srce, ko vidim ves ta pohlep« je mantra, ki jo je danes slišati že na vsakem koraku, in naša sočutna srca so v teh prelomnih časih vsekakor pod posebnimi obremenitvami. Na eni strani se ponuja priložnost za razvoj empatije in kolektivnega doživljanja pristne skupnosti, po drugi pa bolečina, ki jo trpi srce, mnoge sili v krčenje in zapiranje. Kaj je bolje?

Sama menim, da je srce osrednja točka časa, v katerem živimo, in da v vsej bolečini, ki sili v ospredje, postaja poligon za učenje o tem, kako v sebi prebuditi speče potenciale notranje modrosti, ki ji kraljuje »odprto srce« in posledično povsem odprta glava. Ponuja se nam možnost za odločitev za dvojino, množino (odnos), ki v sožitju s prizanesljivostjo zori v zrelo ustvarjalno energijo in ne naseda šepetu ranjenega notranjega otroka, ki v pomanjkanju ponotranjenih arhetipov starševske ljubezni za seboj pušča opustošenje pomanjkanja, praznino in novo bolečino.

A ker je življenje čaroben krog, ki s svojo osupljivo sposobnostjo povezovanja in regeneracije nenehno ustvarja nove možnosti, omogoča tudi bolečina priložnost za rojevanje novega ter za bogatejše in predvsem bolj avtentične izkušnje življenja. In prav »pogumno, ranljivo srce« je tisto, kar nam na poti do opolnomočenja lastne biti, navdihne dovolj moči za oživitev ustvarjalnega, polnega, čutnega plesa duha, telesa in misli.

Časovna  stiska , ko se zdi, da se čas in prostor, kot ju poznamo, sesuvata vase, nas tako danes sili v trenutek, v tišino bitja srca in točko, ko zavedanje »levjega srca« zamenja iluzijo »šibkega srca«. Tako se dinamika sedmih »smrtnih grehov« preda svetlobi, v zameno za znova obujeno pretočnost in sočutje. Srce postane v renesansi duha osrednji prostor popolne prisotnosti, stičišče entitet, ki nas naposled delajo celovite.

Srce zavibrira kot referenčna točka razsvetljenega človeka, ki se tako tudi skozi bolečino prebuja v Homo Luminous ali kot to harmonično ubesedi italijanski psihiater Roberto Assagioli: »Čas je, da odpravimo senco, tako da z njo stopamo v svetlobo zavedanja, v kateri leži moč izbire.« Šele ko ozavestimo svoje ovire, jih prepoznamo in sprejmemo kot del sebe, se lahko namreč odločimo za avtentično, prizanesljivo ljubezen in srčne, svobodne izbire. 

---