Z načinom vodenja v zadnjih desetletjih smo v
zahodni civilizaciji razvili družbo, ki sloni na dinamiki potrošnje in ki jo
nasilno uravnavata moč kapitala in lažnega ega. Zapletli smo se v zanke praznih
potreb in »nujnega« zla namišljenih želja, ki ustvarjajo v naših bitjih
praznino in frustracije. S pojavom industrializacije smo se iz razširjenih
družin s skupnim ciljem po preživetju in sočasno relativno močnem sistemu
vrednot preselili v čas modernih nuklearnih družin in absurdnega rezanja vezi s
koreninami in našim izvorom.
Odmaknili smo se od vira modrosti in izkušenj
tistih, ki jih je bolelo pred nami, tistih, ki so "grešili" in se motili, a vse z
namenom, da nam prenesejo svoje védenje in nas s
tem jačajo. V krizi vrednot in ekstremne odtujenosti svoje mesto najdejo
bleščeče in prazne obljube ter lažne podobe, ki pa vodijo v agresivne interne
in eksterne konflikte. Našo prvobitno popolnost, ljubeznivo naravo, s katero
smo se rodili, smo razstavili na izgubljeni jaz, neresnični jaz in zanikani
jaz. Pri nadaljnjem osebnem razvoju pa nas močno ovira strah pred resnico. Gre
za krčevit odpor do otipanja sveta, ki je realen tukaj in zdaj. Vlagamo še
zadnje atome moči v ohranjanje lažne podobe o sebi, drugih in svetu, v katerem
živimo. S tem pa zatiramo svojo sposobnost ustvarjanja, dihanja s polnimi
pljuči in svobodo lastne biti.
Tako razvijemo idealne pogoje za rast moči
ega, namišljenih voditeljev in duhovne praznine. Globoke, goste in težke
praznine. Ta nas vodi v deloholizem, apatijo, nihilizem, depresijo, obup,
bolezen, izgorevanje … Obrambnih mehanizmov naše biti je neskončno veliko. In
ko razumemo, da gre za odpor nas samih, da gre za opozorilo, naj se vrnemo spet
na začetek, nazaj k sebi, vse te simptome počasi razrešimo. A ustvarjeni smo
tako, da hodimo zelo po robu. Kot večni otroci testiramo meje manipuliranja s
seboj. Naj si bo to rak, ptičja gripa ali nekoč kuga. Vedno gre za povratno
informacijo, da delamo s svojim nasilnim upravljanjem narave in sebe nekaj narobe.
A narava odpušča. Je kot ljubeča mati, ki
razume in brezpogojno spremlja naš razvoj.
Kako biti celosten in kako v tej
zmešnjavi in vrtincu pomanjkanja življenjske energije prevzeti odgovornost
vodenja? Počasi in neizogibno prihaja čas za razvoj moči zrele in polno
realizirane ženske. Žensko vodjo vidim kot splet odgovornega vodenja, odraslega
ego stanja, ustvarjalnega dela na sebi ter minimiziranje potrebe po
pokroviteljstvu, dokazovanju in obsojanju. Najprej v odnosu do sebe in šele
nato kot zgled tistim, ki ji zaupajo.
Ženska, ki razume, odpusti in spreminja. Tista, ki uči samozavesti,
notranje moči in ljubezni ter v poslu gradi trden most med modrostjo in
mladostniško zagnanostjo. V smeri asertizma , etike in neomajnih vrednot SOČUTJA, PRIZANESLJIVOSTI, MILINE, PRETOČNOSTI, USTVARJALNOSTI, PREDAJE ALKIMIJI MNOŽINE.... Bliže k sebi, družbi in pojmu ljubezni.
Voditi nas mora spoštovanje do sebe, do sočloveka, do družbe in do Zemlje.
Razumeti, odpustiti in spremeniti. Nato pa
živeti. S polnimi pljuči! Preprosta načela, ki nas bodo vodila v soj resnične
resničnosti. Pri vsem tem pa naj nikakor ne zanemarim moči nasprotnega spola. S
svojo sposobnostjo odločanja, odkrivanja, inovativnosti , varovanja in vizije. Tistih, ki jim uspeh le malo pomeni, če ga nihče
ne ceni. Tistih, ki v svojem ustvarjanju potrebujejo moč ženske ljubeče
potrditve. Popolno sožitje dveh bitij, ki jima je bila zaupana moč ustvarjanja
in moč uničenja. A le skupaj. Naj si bo
to ples v duhu tanga ali dunajskega valčka. Poezija duš. Z namenom spodbujanja
edine prave moči, moči življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar