Vse kar ste želeli vedeti o kundalini jogi

Prenehajte iskati in začnite izvajati

Kundalini joga splošno velja za najmočnejšo obliko joge, kar učitelji pojasnjujejo s tem, da gre za vsoto vseh praks joge, ki so se sčasoma ločile od prvotne oblike joge, od izvorne oz. tantrične oblike joge. » To bi lahko razložili s prispodobo kundalini joge, ki spominja na diamant s tisočerimi fasetami: najbolj neposreden način za širjenje lastnega zavedanja je ta, da uporabimo vse fasete. Če lahko parafraziram jogija Bhajan, ki pripelje kundalini jogo v moderni svet,  je kundalini joga najbolj neposredna znanost, ki te lahko na najhitrejši način pripelje do tega, da postaneš tisto, kar že si, in ti omogoča praktičen preizkus Neskončnosti« uvodoma mnogostransko podobo kundalini joge predstavi mednarodni certificiran trener kundalini joge, avtor več knjig in osebni trener  Sadhana Singh, ki se v celoti posveča poučevanju in razvoju novih učiteljev kundalini veščine.

V poplavi različnih oblik joge se sodobni zahodni človek, ki hrepeni po tradiciji, koreninah in od potrošništva odrezanih modrostih preteklika, kar malce izgublja. Kako ostati zvest sebi in se iz svoje esence podati modro na pot iskanje pravih orodij?

Običajno duhovna praksa kot takšna ne stremi k temu, da bi privedla posameznika na določeno točko ali do določene religije oziroma neke posebne vere. To so dejstva, ki so neposredno povezana z duhovnimi vrednotami in torej skrbijo, da se odstrani vse, kar je odvečno, ter se odpravijo blokade, ki jih ima določena oseba in ki ji preprečujejo, da bi bila v stiku z lastnim bistvom.  Ko je ta del rešen, začne posameznik spoznavati in posledično izražati samega sebe, in to je tisto, kar lahko duhovna praksa stori. Ta te postopoma uči, kako voditi lastno osebnost in kako uporabljati umske sposobnosti razuma, da bi lahko pomagali lastni zavesti. In samo to lahko označimo za avtentičen duhovni podpis določene osebe: poduhovljena oseba ni nič drugega kot oseba, ki zna izražati lastno duhovnost s pomočjo sredstev, ki so ji na voljo, oziroma s pomočjo inštrumentov razuma. Torej nisi več suženj lastnega razuma, temveč tvoj razum služi tebi pri širjenju tvoje zavesti. Edina stvar, ki lahko zaznamuje neravnovesje določene osebe oziroma njen občutek izgubljenosti med vsemi obstoječimi duhovnimi praksami, je prevladujoča težnja te osebe po odkrivanju, ki ji onemogoča, da bi se osredotočila le na eno izmed obstoječih praks joge. Eden izmed najpomembnejših naukov jogija Bhajana pravi: "Prenehaj iskati in prični izvajati". V končni fazi, ko uporabiš en sam sistem in se mu v celoti predaš, bodo rezultati prišli sami.

Pri kundalini jogi gre za disciplino, ki združi dinamiko dihanja, gibanja, raztezanja, meditacije, manter in sprostitve, usmerjene v sprostitev kundalini energije, ki sicer neaktivirana domuje v naši hrbtenici. Kako aktivacija te energije vpliva na naše bivanje?

Če se osredotočimo na izvajanje tovrstne discipline, lahko  opazimo različne ravni. Prvi aspekt zadeva vitalno energijo: če v telesu ni lastnega toka prana energije, ni  vitalnosti, brez vitalnosti ni želje do življenja in tako se zdi vsaka stvar težka, vsak cilj nedosegljiv. Torej, samo če lahko črpamo iz lastne vitalnosti in je naše življenje prežeto z dobrim psihofizičnim počutje, bomo občutili manj strahu, manj negotovosti in bistveno manj dvomov, pri čemer bomo lahko bolj osredotočeni na pot, ki jo moramo prehoditi. V telesu želimo sprostiti energijo in poskrbeti, da je pretok mentalnih sistemov neoviran, saj je prav energija tisto pogonsko gorivo, ki nam omogoča, tudi na mentalni ravni, prehajanje z ene ravni zavedanja na drugo. Zelo pogosto sta prav nepretočnost  prane in možganskih tokov razloga, ki preprečujeta odkrivanje novih sistemov. Samo če se odpravi blokada prane in blokada kundalini pretoka v telesu vse do najvišjih živčnih centrov, bo mogoče raziskovati nove scenarije, iz katerih lahko oblikujemo nove cilje, nove vizije in lahko določena oseba začne bolje odkrivati svojo nalogo v odnosu do prihodnosti. In to ni nič drugega kot enostavna raven sproščene vitalne energije in njene posledice. V osnovi se poskuša pomagati vsaki osebi pri razločevanje in razumevanju tega, kako določena misel, beseda, dejanje lahko pripelje do bolj ali manj uporabnih posledic oziroma do posledic, ki so bolj ali manj ugodne za cilj, ki si ga je oseba zastavila. Ravno sposobnost razumevanja posledic dejanja, preden smo ga sploh izpeljali, je eden od največjih dosežkov. Tako oseba postopoma ne razmišlja in deluje izključno na podlagi trenutnega samoohranitvenega nagona, temveč vidi na dolgi rok in s tem se dodatno razširi intuitiven aspekt njene osebnosti.

Prav razširitev intuicije in zavedanja pa prebudi  tudi mnogo čutov, ki jih sicer v naglici vsakdanjika, onesnaženju misli in ujetosti v čustva ne vidimo. Nam pomaga kundalini torej tudi na poti ozaveščanja naše prirojene čutnosti?
 
Med senzibilnostjo in senzualnostjo obstaja velika razlika. Izključni vladar senzualnosti je, tako pri moških kot pri ženskah, naše tretje oko, hipofiza. Ko ta žleza, hipofiza, torej naše tretje oko, intuicija, deluje dobro, so vsi drugi čuti pod popolnim nadzorom – to pomeni, da bo vedno obstajal intuitiven in zavesten del tebe, ki bo nadziral in pretehtal vse, kar bodo čuti zaznali. Enostavno boš imel na voljo možnost poslušanja tistega, kar čutiš, ne da bi pri tem moral karkoli storiti. Upoštevano je dejstvo, da vse, kar čutimo, lahko v nas sproži vzgib, ki nas bo bodisi privlačil bodisi odbijal, in to je izjemen instrument. Če se vrnemo k vprašanju, ali se naš odnos do senzualnosti izboljša, je odgovor pritrdilen: glede na to, da imamo sposobnost nereagiranja na to, kar čutimo, in lahko razpolagamo s časom, pristopom in globino v samem odnosu, nam  to omogoča, da jo lahko v bistvu bolje upravljamo.
 
Uvodoma spregovoriva o moči kundalini joge. Je zaradi te svoje moči lahko tudi nevarna?
 
Odgovor je zelo preprost. Le kako je lahko nevarno nekaj, kar je že v tebi? Kundalini joga je skupek tehnik, ki prebujajo kreativni potencial, ki je v nas.  Vse, kar lahko rečemo, je to, da ga je potrebno pravilno uporabljati.  Zato je pomembna konstantna prisotnost učitelja, saj to ni oblika joge, ki se je lahko naučimo iz knjig.  Kundalini joga deluje po principu prenašanja: potrebna je psiha učitelja, da se jo lahko prenese učencu na zelo tanki ravni med dvema psihama, pri čemer je potrebno poskrbeti za pravo tehniko in načine, kako se ta oblika joge izvaja.  To so zelo specifična predavanja, z vnaprej pripravljenimi kriya vajami, zato je potrebna prisotnost učitelja. O njeni moči naj povem tudi to da se je v preteklosti  ni smelo poučevati javno, saj je to ogrožalo vladajoče: ljudje so namreč z njeno pomočjo postali tisto, kar so, in jih je bilo zato težje manipulirati.

Asane se zdijo sprva za marsikoga naporne, če že nedosegljive, a se nato s pomočjo učitelja doseže včasih zelo hitro nedoseglivo. Kako to?


Velika večina vaj, ki jih izvajamo, se ne dotaknejo samo fizične ravni, temveč se dotaknejo tudi globlje ravni psihe in podzavesti. Pogosto je rezultat tega sprva odpor tako telesa kot uma, ki nas pelje do procesa, s katerim se slednja ne želita spoprijeti. Trpljenje pri kundalini jogi predstavlja v veliki večini primerov obstoječe blokade in upore. Pri tem je potrebno poskrbeti za tolikšno rahločutnost v dojemanju tega, da se dejansko pritiska na trenutno napačen sistem – in prav zato je pomembno, da je vedno pred vami učitelj. Po drugi strani pa: ko se spustimo v nekaj, kar je videti nepremostljivo in nam predstavlja nekaj, kar je težko izvedljivo, imamo ob tem občutek, da lahko premostimo tisto, kar se nam je še pred trenutkom zdelo nemogoče. Torej se tako doseže določeno stanje, ki nam ga prej ni uspelo doseči, in se tako začne verjeti, da se lahko soočimo z nemogočim in to naredimo mogoče. Posledice tega, kako lahko takšen, natančen, osredotočen napor spodbudi proizvajanje endorfinov, so dobro razložene na znanstveni ravni. Ti specifični endorfini odpeljejo posameznika v stanje izjemne blaženosti, saj so ti tesno v sorodu z morfinom – vse ostalo potem prepuščam vaši domišljiji. Vendar je tu še vedno ključna beseda izkušnja: to so stvari, ki jih ni mogoče pripovedovati, temveč jih je potrebno izkusiti.

Joga  povezuje zavest posameznika s kolektivno zavestjo. V času, ko je opazit dvig kolektivne zavesti, so tehnike povezovanja individualne zavesti še toliko bolj koristne, saj se sicer lahko marsikdo v poplavi novih vibracijskih tokov izgubi. V kakšnih vibracijskih časih živimo? Maji napovedujejo za ta čas velik skok zavesti, ki ga podprejo tudi druge starodavne kulture. Kaj pa o tem času pravite vi?


Čeprav ima kundalini joga starodavne korenine – govori se o več deset tisoč let starih koreninah – je ta praksa absolutno moderna v obdobju prehoda iz dobe Rib v dobo Vodnarja.  Pristop na fiziološki in fizični ravni je povsem revolucionaren glede na naša stanja, torej glede na stres, pomanjkanje resnice, depresijo. Najprej se upoštevajo živčni, imunski in žlezni sistem, njihova stimulacija pa je vključena v vsak tip kriya vaj. Ta premik zavedanja s posameznika na skupino predstavlja samo prvo fazo, saj so jogiji vedno verjeli, da je mogoče doseči in imeti univerzalno zavest samo s prehodom skozi skupinsko zavest. V določenem trenutku je jogije, ki so bili sami v Himalaji, lastna zavest prisilila v to, da so se spustili v nižine, zato da bi se najprej združili z drugimi in oblikovali skupinsko ter šele nato univerzalno zavest. Prav prehod skozi skupinsko zavest je nujno potreben za človeka, da bi se ta lahko potem razširil na univerzalno raven. Na določen način so bolezni naše dobe, gospodarska kriza in naša nezmožnost komunikacije odraz naše nemoči pri doseganju skupinske zavesti. Če nam uspe ponovno vpeljati določeno raven zavesti, ki omogoča holističen, dopusten in ekološki pogled v zavesti posameznikov, ki jim je namenjeno, da bodo vodili države, podjetja oziroma karkoli, bo vpliv eksponenten.


Spraševala za Dnevnik, Tjaši Artnik Knibbe.

www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Camino de Santiago: Fizična bolečina in poškodbe

Kot nekdanja resna športnica o poškodbah vem kar nekaj in na pot sem se podala povsem brez ideje o tem, kako se bo na tako dolge kilometre hoje odzvalo moje telo, ki ni bilo navajeno vzdržljivosti, ampak prej eksplozivnih športov. Pred odhodom sem kak mesec vadila s hojo in kolesarjenjem po Nizozemski in enkrat prehodila 35 kilometrov.

Sem pa pred odhodom dobro pripravila svoj um in srce. Zmenila sva se, da si ne bova dovolila, da nas želja po cilju odnese prehitro in da bi po Caminu hodila zgolj s pomočjo adrenalina. Ker sem se zelo veselila izkušnje in ker sem zelooooo temperamentna:-), je bilo zame resnično zanimivo aplicirati v praksi izkušnje meditacije, ki se ji posvečam že več let. Torej kako biti povsem prisoten, prisluhniti telesu preden me požene v predivji korak, kako se ustaviti in jogirati, ko se mi zahoče brez sile, da se mi kam mudi.

Največji izziv je bil pravzaprav odklopiti kolektivno energijo meni podobnih, ki jih je želja po dosegi cilja gnala preko meje. In po 100 km me vsaka navezanost na to, povsem zapusti. A telo me kljub vsemu testira. Najbolj mi jo zagode bolečina v peti, ki je nisem imela nikoli prej in ne popusti niti za sekundo. A ker poznam zanimivo tezo dr. Johna Sarna, ki govori o povezavi med čustveno bolečino in telesom, se neznosne bolečine, ki mi je po celem telesu pošiljala mravljince bolečine, ne ustrašim. Prisluhnem ji, čeprav boli na polno.

Usedem se in s z njo pomenim. Svojim možganom poskušam  dopovedati, da je prav da čutijo čustevno bolečino ob izgubi in strah pred povsem novim življenjem. Da ni prav nič narobe v tem, da čutim in da ni potrebno aktivirati obrambnega mehanizma mojega telesa, ki zaboli navadno takoj pred tem, ko bi naj ozavestila vsebino čustvene bolečine.

 
Po treh dneh pogovarjanja me um zapelje na prečudovito trato. Na njej pa polno cvetlic, ki jih je iz gobarjenja nosil za svojo družino naš tata. V mislih se mi izriše njegova silhueta in za trenutek verjamem, da prihaja pome in mi z nasmehom na ustih in polno košaro gob nosi rože. Ko se zavem kaj se dogaja, se začne moje telo tresti, oblije me pot in na polno brez zavor začnem jokati. Kako intenzivno lahko človek izraža svojo čustveno bolečino skozi telo, a ko mu to dovoliš brez prekinitev, se lahko končno realizira. Noga je takoj po tem nehala povsem boleti in iz telesa se je moja izkušnja Camina povsem preselila v duha. Bingo:-):-):-)!!!:-)

Tako je ostal pred mano še velik del Camina, ki ga doživim kot globoko izkušnjo preseganja meja uma, najgloblje radosti in neverjetne zabave. Tako izjemen mix, ki mi zrcali to, kako bogato bitje sem, smo. In zrcalo tega, da ko sprejmeš življenje v vsej svoji polarnosti, se rodi priložnost za točko v sredini, harmonijo in ljubezen.

 Korak za korakom :-)

 

Počitek postane kmalu sinonim za UŽITEKKKKKKKKKKKKKKK   :-)                        

Kdo je prehodil Camino?...not us....partyyyyyyyy



www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Camino de Santiago: All the same

Eno največjih daril te prelepe poti so bili ljudje. Iz celega sveta. Na mojo pot so prihajali ljudje iz Južne Koreje, Južne Afrike, ZDA, Nove Zelandije, Avstralije, Islandije, Irske, Velike Britanije, Francije, Italije, Nizozemske, Japonske…skratka od povsod in vsi na enem mestu, kar je prav posebna izkušnja. Posebej za nekoga, ki ga človeška duša tako zelo zanima. Smo zelo različni? Glede na težke zgodbe, ki jih Camino rešuje bi rekla, da..NE. Odločen ne v smeri tega, da bi kulturne razlike kakorkoli vplivale na naše bolečinsko jedro enkrat, ko je razdraženo. In tudi naše sočutje, ki ga na Caminu spontano razviješ je v svojem bistvu povsem enako ne glede na barvo kože, poreklo ali vero, ki ji pripadaš.

Tako ni bilo nič nenavadnega, ko sem srečala na poti iz Leona edinega črnopoltnega romarja, ki se je na Caminu strastno zaljubil. V ene dnevu je s poškodovano nogo prehodil nekje okoli 70 kilometrov le za to, da bi srečal svojo ljubo. Ko mi je brezpogojno in srčno razlagal o tem dekletu, ki ga poskuša uloviti po tem, ko ga je poškodba za več dni ustavila na enem mestu, so oči žarele kot le redkokdaj. Polna srčne energije sva se razšla in znova srečala dan pred Santiagom, ko je čakal v enem od gostišč nanjo. Menda je bil hitrejši, ker je hodil tudi ponoči in v dežju, ko se je ona ustavila in je tam čakal nanjo. Tisti dan sem tudi sama prehodila že dobrih 30 kilometrov, a nekako nisem čutila prave utrujenosti posebej pa me je poganjala misel na vse prijatelje, ki sem jih srečevala po prihodu na destinacije po Caminu in veselje ob tem, da jih še zadnjič objamem. Tako mi tudi 40 kilometrov skoraj teka ni pomenilo prave težave. Vodila me je čista ljubezen do ljudi, ki jim končno razprem svoje srce oni pa meni. In velika želja, da se srečamo znova. In tudi v tem primeru sem opazila kako zelo podobni smo, ko pozabimo na namišljeno embalažo, v katero smo zapakirani.

Ko je človek srčno prisoten, ni nič nenavadnega, da ti ljudje zaupajo svoje zgodbe in v globini zrcalne slike brezpogojnega drugega iščejo pravzaprav sebe. Tako je bilo zgodb s Camina zelo veliko in neverjetno se mi je zdelo kako zelo nas v teh časih bolečina zbližuje in po svoje združuje. Če sem mislila, da »pati« samo Slovenija in se utaplja v vlogi žrtve sem opazila, da se podobni programi dogajajo povsod po svetu. Ko bi bili nekje »vesoljci«, ki bi v naš zrak spuščali iste miselne vibracije, ki nas nato hromijo. No televizija in novi mediji vsekakor niso ravno v pomoč, če pa vemo še kaj o realnem prenosu energij in neverjetnem transferju, ki mu ljudje podležemo tudi, če se tega ne zavedamo, se lahko resno zamislimo nad tem koliko misli, ki jih mislimo in čustev, ki jih čutimo sploh pripada nam? Ko boste naslednjič v stiski se realno vprašajte koliko odstotkov bolečine, ki jo čutite resnično pripada vam. Presenečeni boste nad odgovorom in morda s tem pridobili še en delček zavedanja o širši sliki Življenja.

Camino je z svojo globoko neverjetno energijo v hipu iz nas čistil miselne programe, ki so nas vodlili v bolečino. Razlogi so bili sicer resni in noben, ki ga srečam na poti, ni bil »drama queen«. Šlo je za resne borce z resnimi zgodbami o tragedijah, smrti, fatalnih boleznih, umorih in še in še….ostajala sem oslupla nad tem kaj vse človek lahko na poti do svoje človečnosti, sočutja in miline doživi. Za preporod vase. Ko sem opazovala sebe in ostale na poti, mi je bilo vsaki dan bolj jasno, da ima bolečina svoj namen do trenutka, ko te dokončno ne katapultira ven in vsiljene miselne matrice, da moraš biti žrtev, če se ti pripeti nekaj bolečega in groznega. Ljudje, ki sem jih srečevala so bili pravi navdih pri tem, da temu ni tako. Da lahko izbereš pot prisotnosti, pristnosti, da lahko ceniš življenje veliko bolj kot morda tisti, ki se lahko še slepi, da te lahko bolečina naredi bolj ŽIVEGA in ne nujno bolj TRDEGA kot so nas to učili naš starši. Prav ŽIVOST in FLOW je nekaj kar na Caminu teče na pretek in se ne ustavi ne glede na to kako zelo bi se želel v določenem trenutku smiliti sebi. Preprosto te odpihne naprej in kot mala mušica se prepustiš tej sili, ki ti želi le dobro. Zapala sem mu, dragemu Caminu in pokazal mi je pot v iskrivo resničnost, na katero v žalovanju pozabim. 

Vsi smo spali v istih prostorih....

 Skoraj vsi šteli kilometre:-)....

...

 Čisto vsi bili soočeni z junk spanish hrano na poti in sanjali o domačih bučkah...no morda Američanom ni bilo tako zelooo težko:-)

Vsi smo imeli na vsake toliko dovolj ravne, vroče Mesete....

In vsem je zaigralo srce ob prihodu v Santiagoooooo.....-)

www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Camino de Santiago: Bucked list in komarji

Imate morda že izdelan Bucked list? Seznam želja, ki bi si jih izpolnili pred odhodom na luno, v nebesa, v luknjo…Meni se ta želja prikotali v misli v zadnjem letu, ko do obisti dojamem, da je življenje minljivo in da je prav vsaka sekunda, ki jo prediham tukaj, vredna vse časti.

Si zamišljate, da bi živeli vsako minuto posebej. Eno po eno? Vsak korak, vsak objem, vsaka misel. Sama sem to filozofijo na polno strenirala na Caminu, ko sem korak za korakom, kamenček za kamenčkom trenirala popolno prisotnost. Skoraj vsak izdih in vdih sem opazovala in skoraj ni bilo misli ali občutka, ki ju ne bi opazila. Globoko namenjena, da opazujem svoj um sem maširala po najbolj napornih razmerah, a nisem dovolila umu, da bi se potopil v dramo. To ne pomeni, da sem blokirala misli le nisem dovolila, da se moja pozornost potopi v znoju ali npr. superbolečem žulju. Trmasto sem do konca vztrajala v vsem kar mi je prišlo na pot in prav zabavno je bilo opazovati kako so postajali izzivi vedno večji.

Vsak od nas ima namreč določene šibke točke, ki nas odpeljejo s trenutka. A najpogosteje je to bližajoča bolečina. Sama bolečina je lahko že ključ do prisotnosti, a naši mehanizmi so že tako neverjetno močni, da se aktivirajo pred nastankom le te. A na Caminu ti tudi tona analgetikov ne pomaga. Dinamika poti, ljudi in narave se je tako pronicljivo zažirala v vsak del trenutka, da če želiš znova najti svojo ranljivost so ti vrata na stežaj odprta. Zbežiš vedno lahko, a tisti, ki smo vedeli kako dragoceno je vztrajati v poti in globoki dinamiki, ki jo čara, smo se Caminu zaobljubili. S tem pa svoji duši.

Globlje sem se spuščala v svoji prisotnost bolj jasno sem videla kako briljantna je dinamika, ki pelje posameznika do spuščanja ali sprejemanja. Karkoli se je postavilo na poti ljubeče prisotnosti se je na poti počasi ali hitro trgalo, paralo, razblinjalo……enim se zgodi poškodba, drugi se nesrečno zaljubijo, tretje napade mrčes…..komarji ja….Kaj imajo komarji s prisotnostjo?...ste že kdaj poskusili biti povsem prisotni med tem, ko vas komarji pridno srkajo in kot gobe po dežju na vašem čelu rastejo prave bule? Niso lahke, to sem videla na svoje oči, ko so nas ob mlakužah napadale cele čete komarjev s posebnim namenom, da nas spravijo ob pamet. A ko sem se vprašala zakaj se to dogaja nekaterim osebam ob meni, sama pa z njimi nisem imela težav, sem dobila odgovor, da je to odlično pomagalo do tega, da spustijo kontrolo. Ko nas zaje….. en mali komar in nam praktično vzame vso namišljeno kontrolo, se lahko resno vprašamo o tem koliko je sploh vredno še karkoli kontrolirat.

Naj zaključim z Bucked listo, ki sem jo pred leti, ko sem se zavedala kako zelo je pomembno imeti v življenju sanje in strasti, začnem pridno izpolnjevati. Najprej sramežljivo nato vedno bolj kreativno….potovanje, prostovoljstvo, samozadosten dom, čudoviti ljudje…..a kar me letos najbolj prevzame je…… ustvarjanje ZGODB. V vsej svoji biti sem se zavedala, da si želim USTVARJATI ŽIVLJENJE, KI BO POLNO ZGODB. Kajti prav to mi zrcali jasno mejo med delom, ko sem se odločila za zono udobja in delom, ko sem se podala življenju na proti.

Telo mi kar strese od adrenalina, ko pomislim na to kako zelo zanimivo bi lahko živeli. In ko se danes z dobro prijateljico pogovarjava o tem, čemu se mi dogaja tako veliko sprememb v meni slišim glas, ki pravi:« Živi in bodi zrcalo ustvarjalnega toka, ki ga lahko poustvari človek. Pomembno je biti svetilnik v razburkanem morju, ki pa je v resnici danes bolj mlakuža, v kateri se ne dogaja kaj veliko življenja. Pomagaj soustvarjati pogoje, da bo vedno dovolj vetra na voljo, da vas komarji ne bodo požrli žive. No pa saj veš, da so komarji le opozorilo, da se premaknite že! ». In že se začnem glasno smejati ob misli, kako zabavno povezano je v resnici Življenje. 

Light to you, Tjaši.

BUCKED LIST:

 Discovering nature....

Obisk neznanih krajev....

 Poiskati Windows pic...:-)

 Uživanje na plaži po naporni hoji....

 Piti dobrote božje na sredi Španije:-)...

 Beachvolley all around:-)....itakkk.....

and many many more.....



www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Camino de Santiago - priložnost za popolno odpiranje srca

Na Camino sem se odpravila po tem, ko sem imela klepetanja, prilagajanja človeški vrsti in šuma, ki ga zna poustvariti človek več kot dovolj.

Letanje med Koprom, kjer je oče zbolel in Ljubljano, kjer sem delala, med bolnišnicami v Izoli in Ljubljano
me je črpala. Ob tem je v meni posebno grenkobo pustila še ena od mnogih izkušenj z slovenskim zdravstvom, ko oče še ni povsem umiral, da bi ga zadržali v bolnišnici, a tudi na kemo ni več sodil. Diareja, ki ga je vsaki dan bolj črpala, se je zdela veleumom iz gastrokonkologije iz Ljubljane skoraj nerešljiva (?), a v resnici je bila težava opij, ki pač očitno stane. Neverjetno kako zelo nemotivirani so lahko ljudje, ki so posvetili svojo pot pomoči ljudem v stiski. Pa naj si gre le za fizično ali pa splet psihofizične stiske.

Pragmatizem, ki mi je bil v tem primeru dan kot lekcija me je zmrazil do zadnjega diha, a nisem si dovolila stopiti v pregloboko sodbo. Trenirala sem sočutje do zdravnikov, ki ne čutijo sočloveka in se v strahu pred transferjem energije umirajočega umikajo za fasado "profesionalnega pristopa" in ki so tudi sami ujeti v zadovoljevanje zahtev denarja in njihove duše. Jim ne zavidam. Je bilo pa na trenutke res težko ohraniti trezno glavo, a kundalini joga, ki sem jo neizprosno vadila vsaki dan, je bistrila moj um tudi, ko so čustva na polno divjala.

No z overdozom teh vibracij in precej neprijetne energije strahu pred umiranjem, ki se je kot gosta megla kotalila po bolnišnicah, sem se odpravila na pot, kjer sem si želela le prane-kozmične energije in nežnega pogovora z dušo. Tega je bilo obilo, a kljub vsemu mi je duša nenehno nežno pela, da se vrnem lahko v tok le, če v svoje srce ponovno povsem brezpogojno sprejmem sočloveka. Čisto vsakega. Vedela sem, da je to pot, ki vodi domov v celovitost mojega bitja, a jeza, ki sem jo čutila ob izgubi pomešana z nemočjo, ki sem jo doživljala, ko sem sama letala po uradih in bolnišnicah in čutila ves nesmisel vsega, je morala ven. In kje bolje kot z dnevnim naporom, "pomočjo" neugodnih vremenskih razmer, ko sem bila izpostavljena vetru, soncu, dežju in zemlji.

V moje življenje so začeli kapljati ljudje, ki sem jih sprva puščala na daljavi in jih opazovala. "Kaj mi sporočajo?" Zakaj so tukaj? Ranljiva in v bolečini se mi je zdelo resnično lažje ostati sama. Toleranca na bull shit, ki ga zna človek dnevno zmanipulirat je bil pač 0 in temu primerno sem bežala v osamo.

A vse to do trenutka, ko so me gore in narava čistile in ko se niso kot v tszunamiu podrle vse prepreke do mojega srca. Počasi in potiho so nežne vibracije ljudi, ki jih danes globoko ljubim pihale na moje srce. Tako sem spoznala kopico iskalcev srčne človečnosti, ki so v meni prižigali vsak trenutek sproti znova zaupanje v človeka. Njihova želja po tem, da z njimi delim vse kar vem mi je dala zagon za to, da vse le ni tako neverjetno brezupno kot se zdi. Ob tem naj poudarim, da je energija žalosti ena tistih, ki te z lahkoto pripne na kolektivno energijo žalosti. Takrat tvoja žalost ni le tvoja, ampak nase posrkaš še vso razočaranje, žalost tega vesolja. Zato je bila joga tako zelo pomembna, saj me je vračala v zavedanje, da moje razočaranje nad smrtjo ljubljenih nima prave veze s tem, da so v Sloveniji politiki nesposobni. Razmejitev svoje osebne drame s kolektivno je izjemno pomembna, saj ko je človek srečen, ga tudi kolektivne nebuloze ne zadanejo.

A ko si pripravljen se ti zgodi ravno nasprotno. Kolektivno ti ponudi lahko tudi ljubezen. In te je bilo na Caminu obilje. Naj si bo to v obliko nežnega objema nekoga, ki ne objema vseh povprek in ti v roko stisne svoj naslov na drugem koncu celine in prišepne, da si nekaj posebnega pustila v njihovi družini ali krik "I love you Tjaši" sredi povsem polne ulice Santiaga. Težko opišem moč ljubezni, ko z neznancem sediš na vrhu gore ti meditiraš on moli, a se oba odprtega srca predajata svojo bit ONEMU. Popolna harmonija duš, ki zavibrira brez omejitve časa in prostora, brez oblike le popolnost božanskega, ki ga lahko tako izjemno prevede pretočen človek. Ob tem pa čutiš kako zelo močna je energija, ko si ljudje podamo srca.

V izjemnem spominu mi bo ostalo tudi doživetje na plaži v Fisterri, ko sva se z Jess držali za srce in v skoraj neresničnem scenariju naravnih elementov meditirali. Kozimčna energija naju  je polnila z zlato energijo, ki se ji je pridružila svetlomodra spirala in vedenje, da v tistem trenutku najini srci povezujeta žensko energijo Europe in Južne Afrike v neomejen potencial miline, moči in avtentičnosti.

Ali pa prijazna čebljanja z izjemno zabavno Kiwi girl, ki mi je prirasla k srcu že na začetku poti. S svojo srčno toplino me je klicala kar Solvenija, saj se ji je zdelo moje ime daleč prezahtevno ime države, o kateri še ni slišala, pa ravno dovolj blizu, da sem se obrnila vsakič znova, ko me poklicala. Ob njej se je moj notranji otrok takoj aktiviral in po glavi so mi začele hoditi same luparije. Ko sta se najini poti v Leonu razšli, sem jo imela nenehno v srcu in ko sem se podila po vršacih in delala po 40 km na dan nosila njeno energijo v zavesti. Želela sem si jo še enkrat objeti, pa čeprav je bila veliko hitrejša od mene. Ljubezen do nje me je motivirala, da sem se zjutraj zbujala še bolj zgodaj in iz sebe dala vse kar imam. Hvala Kiwi girl, ker si v meni zbudila spečo igrivo Tjaši, ki na svet zre z odprtimi očmi in srcem in ki je po svoje humorno kar precej utrgana:-).

Ali pa nežna in mila Claudia, ki je vame zrcalila podobo svobodnega duha. Preudarno je klicala življenju "JA"in mi s svojo filozofijo podala roko. Duša mi je skozi to prelepo angelsko energijo komunicirala naj rečem življenju JA. Četudi boli, četudi me je strah, četudi sem človek. Naj ŽIVIM!

Ko se ozrem tako nazaj bi lahko napisala cel roman o prelepih dušah, ki sem jih redno srečevala na poti. Poseben pečat sta pustila v meni tudi Justin in Patrik, Justin na vozičku in Patrik, ki ga potiskal čez cel Camino. Dokler nisem z njima prehodila dne si nisem znala predstavljati kakšna ljubezen je potrebna za tak napor. In njima je to uspelo. Največ kar lahko človeku sploh uspe. Da je ne glede na zunanje okoliščine poosebljena ljubezen, sočutje, moč, milina.

Čarobni Jess in Claudia.

Globoka prijateljstva.

Veliko zabave in magičnih trenutkov.

 Ah ti super simpatični Italijani. Inspiracija za vse mlade, ki dvomijo o tem ali zmorejo celo pot.-)

 Love is all arround.

Skupne večerje, ko vsak nekaj postori niso nič nenavadnega in čudovita priložnost za pretočnost.


www.iskriv.si
www.sparklyreality.com
FB: sparklyreality.com

Camino de Santiago - Odkrivanje zmajevskega Dragonta

Kdor si resnič želi biti povsem prisoten in se soočati z vsemi zmaji, omejitvami, frkami in nefrkami, ki jih nosi v sebi je vsakodnevno 12 urno "sprehajanje" s seboj odlična priložnost. Enim pohodnikom je samota tako nemogoča, da so nenehno iskali stik z drugimi in iz zgodbe naredili pravo druženje, kar je bilo po svoje prav prijetno.

A moj duh se odloči, da bo po hoji čas za druženje med hojo pa ali čas za prevajanje sporočila duha tistim, ki to potrebujejo ali pa hojo v tišini. Ker imam s tišino že kar nekaj izkušenj (ja ja vem Alenka (moja sestra), da ko sva skupaj govorim kot dež, a mi po novem tudi tišina ni tuja.-) in neskončno uživam v njen), sem se odločila, da ji prisluhnem.

In poslušala škrtanje svojih pohodnih čevljev, čutila različne nianse vetra, zaznavala glasove narave, ki jih sicer z lahkoto prezreš....čutila sem mnogo različnih vonjav in zaznave so me naredile pravo divjo žensko.

A kljub vsemu je en del mene ostajal blokiran. Kot bi nekdo postavil v moje možgane nekakšno blokado in nikakor nisem čutila leve hemisfere. To sem čutila od očetove smrti. Da je del zavedanja odšel nekam v en "varen" brlog in se ne želi vrniti.

Ko sva bila tam daleč med gozdovi in hribi sama s tem telom uma, sem mu prišepnila, da je čas za najino srečanje. V enem od prelepih gričev se ustavim in dam jasno namero za to, da se soočam z delom sebe, ki je ostal tako šokiran ob smrti očeta, da po dobrem letu ne želi domov. Nato se napotim v Villafranco del Bierzo, kjer prespim v čudovitem hostlu (teh na poti ne manjka), srečam preljube prijatelje, ki omenijo, da obstajajo za naslednjo etapo tri možnosti. Ena od njih (imenovana Dragonte), je nemarkirana, kar je na poti redkost in menda je ne izbere veliko ljudi, saj si pri tako dolgih turah ne moreš privoščiti, da bi se izgubil. Preprosto nimaš moči za to. Poleg tega ima tri večje vzpone, kar se pri 38 kilometrih hoje še kako pozna.

Njihova pripoved me ne pritegne, saj sem si komaj pozdravila žulj na mezincu, ki me je mučil še kak dan nazaj. Pa sva se zmenila, da je to le strah pred napredovanjem in sam mi je pokazal pot kako naj ga pozdravim (vzameš sukanec in iglo ter jod....preluknjaš žulj in pustiš sukanec v žulju...iglo seveda vzameš ven:-)).Neverjetno kako intenzivno telo komunicira, če mu le omogočimo prostor za to. In naj ne izgubljam besed o tem kako zelooooooo je telo povezano s čustvi. One nation on station:-).

Ko sem se utrujena od vročine in hoje ulega v posteljo, sem si želela le zaspati. Pot je bila zelo dolga in trajala celih 12 ur. Za tisti dan sem imela resssss dovolj. Pa mi nekaj ne da spati.....Dragonte, Dragonte, Dragonte slišim. " Zmaj (Drago po italijansko) je nov izziv Tjaši. Saj si rekla, da imaš dovolj omejitev uma in come on jogin you can do it!!!!!".....ja pa ne no....ne...ne...ne.....im to old for this shit....pa za sabo mam že tako naporno leto, pa ne me j....., kaj pa moj žulj, pa kako naj se spustim v gozd nekam v neko vuko.....dej no dear spirit ne se hecaaaaaattttttttt..........tako nekako se je petnajst minut repenčil moj um, a mirno sem ga opazovala iz varne pozicije ptička na veji in mu dovolila, da se malo sprazni.

Zjutraj ob 5ih pa sem brezkompromisno vzela v roke nahrbtnih, si zavezala gojzarje in gasa. Ko sem iskala začetek, sem naletela na dve ženski, ki sta dan prej šli do začetka poti in se obrnili:" To je norost, če nimaš mape, kompasa ali česarkoli ne hodi tja!!!! Midve sva se pripravili na to pa naju je pot odvrnila!" Mirno sem jima odgovorila, da če bodo pogrešali Lokalno legendo s Camina, naj me pridejo iskati v Dragonte. Le za trenutek so se mi zašibila kolena, a še naslednji sem dobesedno poletela po cesti navzgor in izginila za ovinki. Ne vem kaj sta si mislili Avstrijki, ki nekaj o gorah že vesta, a gledati sta za mano vse do zadnjega ovinka.

A za mano nista prišli.

Najprej sem po poti vriskala, prvi vzpon se je namreč zaključil s čudovitim razgledom na vse strani in sončni vzhod, ki me je nežno pobožal je v mojem srcu prebudil tono radosti. Nadaljevanje je potekalo brez večjih težav in oznake v kombinaciji z vero v intuicijo so lepo kazale kam jo mahniti.

Prvo nelagodje sem čutila, ko se je na moji desni strani začel spuščati oblak. Če se to čudo veliko spusti nad moj del poti, sem pečena. V telo se je začelo vsiljevati krč in pospešila sem korak. Pogled okoli mene je namreč kazal na to, da sem res nekje bogu za nogo v tuji deželi...sama......stiska je v meni stestirala vero...in prosila sem svojo notranjo moč naj me varuje pred oblakom.....pot hvalabogu takoj zavije v desno in z največjim veseljem se poslovim o grozljivega trenutka.....nagrada pa spust, po katerem dobesedno stečem....in tečem polna radosti in neskočnih zalog energije...tečem...juhej....flock flock flock flock.....kaj je pa zdaj to.....potoček, ki nenadoma nastane blatna mlakuža z grmovjem, ki zapira vedno bolj pot....ma kdaj?...kdaj se je to zmanifestiralo?.......silim naprej, saj nazaj ne gre....na Caminu, si obljubim, grem vedno naprej nikoli nazaj....v tem trenutku se mi to ni zdela najbolj briljantna ideja....zabredem do kolen v blato.....srce začne biti, saj naprej NE MOREM....panika?....no way Tjaši....na tej točki sva že bili...no panik....in rinem naprej v hrib, vse okoli mene polzi in občutek imam, da sem resnično zaje......naredim krog, a nazaj ne grem.....sicer pa sem prehodila že 10 km in ni šanse, da se vrnem...NE...........spet želim na silo riniti čez grmovje in takrat čutim znova notranjo modrost, ki mi šepeta: NIČ NA SILO. ŽIVLJENJE JE HARMONIJA, JE TOK. NIČ NA SILO. SPUSTI KRČ IN ZADIHAJ. DOVOLI TOKU, DA PONUDI REŠITEV. Moj ego se temu želi za trenutek upirat ma ga kmalu utopim v blatu...in se umirim.

Takrat pa na sosednjih dve drevesih vidim znak S...verjetno v španskem jeziku to pomeni, da je godno za sekanje ali nekaj podobnega, a jaz čutim, da je to smer Santiaga.....in kot omamljena sledim smeri....hodim še pol ure po poti nakar naletim na znak, da je nekdo že hodil pred mano.....nekod je prijazno ob poti nastavil mini skulpture s kamenčki.....sesedem se na kolena in začnem kričati kot volkulja, ki ji vzamejo mladiča...kričim.....jočem......iz svojega telesa izstisnem vso težo, ki me tako zelo stiska zadnje leto.....in nadaljujem. Sonce pripeka, začenja se nov vzpon  in moje vodne zaloge niso ravno velike, saj sem vsaki dan izbirala med težo in udobjem....tokrat nisem bila prepričana ali sem se odločila prav, saj sem z solzami pokurila kar nekaj mineralov in tekočine....ja res sem izlila iz sebe velikooooooo trde, lepljive energije.

Po vzponu dobesedno vzletim in čutim kako neverjeno močno postaja moje telo, da o umu sploh ne govorim. Telo prevzamejo mravljinci, adrenalin mi dobesedno šprica iz ušes. "Nisem prišla tako daleč, da bom dovolila umu, da me potre. Dovolj je bilo. Gremo dalje  bejbi. ZMOREŠ!"

In sem zmogla, dvakrat sem padla na kolena, se zjokala in nadaljevala vsak korak lažja, močnejša, bolj prisotna. Del mene, ki se je izognil čustveni bolečini, v tej drami začenja dojemati, da je tukaj doma, da je varno kričati, da je varno celemu svetu izjokati, da je OČETOV odhod zame izjemno velik izziv, da me boli, da se tudi močni lomimo, ko je preveč, da se ranljiva...........da sem ŽIVA......

In ko se vsa ta čustvena drama, krč ko rojevaš svojo bolečino v varnem okolju neznanega hribovja na polno izrazi, se zgodi TAKOJ tok. Radostni tok življenje, ki steče skozi vsako celico, ki bije v srcu....pravzaprav ta tok nikoli ne odide nikamor le naš um nas prepriča, da delujemo v drugo smer.....tako lahko je:-):-)...

Na cilj sem prošla z novim žuljem, ki ga takoj namočim reko in stočim še zadnje solzice. Vidim kako vidno plahni, saj razume, da SEM DOJELA. Razume, da sem se iz hriba vrnila drugačna, da me je manj strah....čuti, da počasi ne bo več potreben.....to be continued:-)

Jutranji pogled na prve sončne žarke...romantika

OBLAKKKKKKKKKKKKKKKKKKKKKK

Prvi spusttttttt

Markacije...seriosly?....kot bi bil Santiago za naslednjih ovinkom....špansko pozitivno.-)

Si predstavljate gin tonik in mandljevo torto po takšnem izzivu...kako neverjeten okus ima, ko čutiš to na polno:-):-):-):-)...metabolizem tako hitro deluje, da se vse v trenutku predela...lahkota pa neverjetna....

Camino de Santiago - Local legend

Po tem, ko sem se v lanskem letu poslovila od ljubljenega očeta, s katerim sva imela epski odnos poln globine, čustev, vzponov padcev, a ljubezni skoraj nezemeljskih razsežnosti in po tem, ko sem uspešno opravila svojo operacijo tumorja in končala po tem še enkrat na urgenci zaradi popolne odpovedi sistema, je v meni dozorela močna namera po popolni spremembi. Ker v vesolju vse poteka po principu namera - akcija, se je le to takoj odzvalo in z začetkom leta sem bila brezposelna.

Po dvanajstih letih zone udobja je življenje stestiralo koliko je moja želja po spremembi resna....in mi dalo pravzaprav 0 možnosti, da obtičim, saj trenutek v katerem naj bi obtičala ni bil nič od tega kar bi zmogla prenesti. Kajti šele po očetovem odhodu sem se šele dobro zavedala, da naju je s preljubo sestro v zadnjih osmih letih zapustil starejši brat, mamica, tata in obe mucki - ena nekaj mesecev pred njim in druga le nekaj mesecev za njim. Popolna tabula raza, vakuuuummmmm.

Spraviti v polje zavesti tako veliko sprememb je na trenutke tudi zame velik zalogaj, saj se obrambni mehanizmi takoj aktivirajo, a sanje so tisto polje kjer si dovolim čutiti vso grozo tega, da ostaneš tako zelo SAM. Tudi vedenje, da gre le za misel in tona hvaležnosti za vsak trenutek, ki ga čutim, mi po aktivnih sanjah, ko v vsaki celici brez zavor čutim bolečino ob izgubi, ne pomagajo. Takrat VEM, da je čas za akcijo.

In Camino de Santiago, ko mi dobrih 850 km skoraj ni bilo dovolj, je bil prav to. Namen romanja je bil oditi na konec sveta - pomen končne postaje mesta Finisterra, da lahko tam skurim listek papirja, na katerem so zapisana vsa občutka, misli, slike in pravzaprav skoraj cela moja preteklost. In da izpustim mojega dragega tato.

A pot mi pokaže mnoge obraze, na katere sploh nisem računala. S kirurško nantačnostjo je odpiralo vsak sloj žalosti, jeze in frustracij, ki so zastirale pogled na moje srce. Na pot so mi prihajali ljudje in situacije, ki so mi jemale sapo, me krčile v joku žalosti in globoke sreče.

Ena takšni zgodb se nanaša na noč, ko mi ob dve zjutraj duša prišepne, da je čas, da se podam na pot v temi. Naboj je bil tako močan, da zdrava logika ni delovala in z lučko na glavi in nahrbtnikom na rami sem se podala v neznani gozd v Španiji iskati...POGUM. Sprva sem bila globo hvaležna za to, da se pravzaprav ne bojim tako zelo in bila ponosna na to, da sem se sploh spravila v to zgodbo. A kmalu je tisti tam gor, ki upravlja show začel spuščati efekte.

Prvi je sledil na sredi opuščene vasice na robu gozda, ko me je obiskalo osem mačk, ki so spuščale vse mogoče glasove. Priplazile so se za mojim hrbtom in začele prepevati najbolj grozljive glasove vredne top grozljivke. V želodcu me je pošteno zvilo, čeprav sem velika ljubiteljica muckov. A te zverke gozdne nočne? Hm....ne hvala. In že sem jo ucvrla v nov del gozda.

Tam sem spoznala kako naporno je hoditi ponoči in gledati okoli sebe. Svetlikajoče oči, ki se odsevajo v daljavi, ko z naglavno lučko siješ v smer niso ravno prijetne, pa četudi gre za bambi. Ponoči tega ne veš in naš razum začne s svojo dramo, da gre najmanj za zmaja, ki je ušel in sosednjega planeta.

Tako sem dojela tam sredi teme dve lekciji: KO HODIŠ NE GLEJ NAPREJ, SAJ S POGLEDOM UPRTIM V NEZNANO NE VEŠ KAJ TE TAM ČAKA. BODI POVSEM PRISOTNA V TRENUTKU, KORAK ZA KORAKOM. VEČ OD TEGA NE OBVLADUJEŠ IN TI POVZROČA LE STRAH. VEDENJE JE TUKAJ SEDAJ. Tako sem sprejela močno lekcijo prisotnosti in čutila v tem prav poseben mir.

Ine druga lekcija? NE VERJAMI UMU. TA VEDNOOOO PRETIRAVA. Verjetno je bil res le kakšen srnjak, ki me je spremljal na poti, a moj um...ah......

Vsa vznemirjena, da znova komuniciram s svojo dušo sem se pognala naprej. In padla na brado si ob tem spahnila ramo in krvavela od povsod. A takoj sem slišala glasek, ki mi je rekel:" Vzami hladen kamen in vode in si ga prilimaj na obraz. Nadaljuj"....in kaj sem " htela ku da se cbnem v rt in nadaljujem":-).
Ob tem nisem mogla razumeti kako je mogoče, da me je nahrbtnik tako močno zanesel na tla, da sem si še ramo poškodovala. Sila teže je bila tako nenavadno močna, da sem imela občutek kot bi me kdo prijel za lase in v polnem šusu pritisnil k tlem.

Ob tem naj ne pozabim, da je na moji desni tekla reka, ki se mi je zdela gromozanska in zelo, zelo, zelo me je plašilo njeno bučanje, ki je povsem onemogočilo moj čut za sluh in orientacijo. Da sem jo lažje sprejela mi je pomagala prispodoba, da je reka pravzaprav  moja podzavest, v kateri se trenutno odvija ur nebes, ki pa kot voda mora neovirano naprej in naj me tega ni strah. In smo znova pri lekciji SPREJEMANJA:-).

Po vsem tem sem imela dovolj. Sonce je začelo vzahajati in približevala sem se Pamploni. Mislim, da sem bila ena najbolj zgodnjih romark v zgodovini Camina, ki je obiskala mesto. No vsaj obrazi zaspanih občanov so dali čutiti, da sem milo rečeno nenavadna....:-)........Zakaj naslov Local legend? Ker se je zgodba o nori ženski, ki hodi sama ponoči po gozdovih razširila med romarji kot virus. Ko sem na eni naslednjih etap veselo čofotala po vodi je k meni pristopl Američan in mi začel razlagati o tem kako bi šel s sinom ponoči hoditi, a ga je malce strah. Zgodba o ženski, ki se je skotalila v reko in polomila čeljust in so jo prišli reševati neki Nemci mu je natrosla resen strah v kosti......hahahahahahaha......in znova je bil v igri um, ki je iz miša naredil slona.....hahahahahah......to be continued 

Tjaši Artnik Knibbe

 

Kamen na udarnino? Super ideja! V dveh dneh sem bila kot nova. Rama me pa tudi ni več bolela, saj je bila njena vloga vzbuditi občutek izgube kontrole. Ko sem to razumela in jo sprejela...sem delala že drugi dan sklece:-)

                                         Ste vedeli, da so sončni vzhodi tako zelo lepi? Urnik hitenja v službo nas  
                                         prikrajša za to lepoto, milino, ljubeče prebujenje...seveda je bil tisti po nočnem
                                         sprehodu še bolj čustven od vseh ostalih....

Po prvem vzponu....ko še nisem vedela kaj me čaka:-)