Prepoznati ego pošast

Če imajo eni magnet za denar, drugi smisel za umetnost in tretji talent za matematiko, je meni narava namenila satelit za čudo, ki se mu pravi jaz – ego pošast. Ko sem bila še deklica, sem nenehno čutila to neprijetno vibracijo, ki v trenutku zasenči ljubezen, jo okusila tudi sama v veliko oblikah, a se vedno vrnila na točko, da s tem nekaj ni v redu.

Moj trebušček, merilec ego vibracij, mi danes bolj jasno kot kadar koli prej da vedeti, če se takšna pošast približuje. Od znotraj in zunaj. Za kaj sploh gre? Gre za vedenje, ki se prebudi kot blisk ter iz najbolj sončne in prijetne osebice v trenutku naredi zoprno, ljubosumno in naklepno kepo energije, ki vibrira bolečino ter odseva neverjetno trdosrčnost. Takrat zavlada ego, ki s tistim primarnim, povezanim z ohranjanjem življenja in dostojanstva, nima nobene povezave. Danes, ko jo bolje poznam, jo občutim kot gmoto z našpičenimi zobmi, s trdim srcem, z jeklenim pogledom, s sebičnim ravnanjem – kot nepristno, manipulativno, z neizživetim čustvenim bolečinskim jedrom, neustvarjalno in brez stika s pristnim tokom življenja.

Njena posebnost je, da odlično obvladuje naš um skozi ustaljena prepričanja, norme in vrednote ter čustva, ki jih večina od nas nikoli ni znala pravilno razviti, saj smo bili že po šestem letu pahnjeni v umsko treniranje, ob tem pa smo povsem pozabili na naš čustveni razvoj, ki se je do tega leta pri veliko ljudeh bolj ali manj samodejno razvijal. Naša bit ali npr. lučka v nas, ki nenehno sije in nikoli, ampak res nikoli, ne izgubi moči svojega sijaja, za vso nesnago, ki jo v zavest naplavi ego pošast, strpno in ljubeče čaka na trenutek, ko nam bo samomanipulacije in samosabotaže dovolj. Ko se v nas aktivira ego pošast, izgubimo ključno sposobnost sočutnega občutenja, podpiranja sebe in okolja, v katerem živimo. Izgubimo sočutje, ki pa ni empatija, ampak edino čustvo, ki v resnici ne vibrira.

Gre za stanje, ko s pogumom in z ranljivostjo sprejmemo sebe in okolje ter se z močno namero, da najdemo sonce v sebi, podamo na pot »ranjenega« dela svojega ega. Na poti se vam mogoče zgodi, da ugotovite, da ste se nenehno odločali za vlogo žrtve in da vas je v resnici tale pošast fino naplahtala, saj ste v resnici mogočni, veličastni in povsem sposobni samozavestne predaje življenju. Še en pojem, ki ego pošasti ne gre v račun.

Predaja. Ego pošast šepeta, da je treba imeti nenehen nadzor nad odnosi, nad telesom, nad seboj, nad okoljem, nad vesoljci, nad univerzumom, nad nebom, nad zemljo … neutrudno nas kot hrčke na kolescu poganja naprej v izpetih prepričanjih in čustvih, dokler se nekaj ne zgodi, da odletimo iz tega kolesca. Takrat se pri veliko ljudeh odprejo vse možnosti za nov svet. Dovolj je namreč le trenutek brez egopošasti, trenutek popolne prisotnosti brez njegove nadvlade, mogoče trenutek bolečine in trenutek moči za njeno preseganje, da nam v srcu zapojejo brezpogojnost, varnost, svoboda, pripadnost življenju, čista vest, predanost, skromnost, ustvarjalnost, čutnost, pristnost in mogočnost.

Pot do duše

Si predstavljate kako dolga je pot do duše? No, naj vam malce pomagam pri tem. Vzemite za začetek vse vedenjske vzorce, ki se skrivajo v vaši podzavesti, dodajte vsa neizražena, popravljena ali zadušena čustva, vse dobronamerne nasvete pomembnih drugih, vse projekcije drugih na vas in vaših nanje, vse simbolne podobe, ki aktivno plešejo v polju nezavednega, pa vse občutke omejenosti fizičnega telesa. Se vam že svita? Naš razum, ki te stvari sešteva, zdaj čuti velik pritisk in nas poskuša odvrniti od nadaljnjega potovanja vase, a naj vam prišepnem, da je razum le naše orodje in ne ustvarjalec resničnosti. O, zdaj pa že slišim ego, ki se užaljeno obrača v vse smeri in prigovarja, da je vendar on glavni car ter da so razum, znanost in vse dokazljivo vendar alfa in omega vsega.

Ampak, ali je to res? Če je razum res tako potenten, zakaj se potem počutimo tako grozljivo, ko nas npr. nekdo v službi nadere ali pa ko doma ne gre vse tako, kot smo si zamislili.. Razum je čudovito orodje, ki nas, ko da prostor še drugim delom tega, kar smo, pelje skozi drn in strn vsakodnevne dinamike med seboj povezanih linij življenja. Ni pa on glavni, niso prepričanja, ki jih poberemo od mimoidočih, resnica in ni izvor naše avtentičnosti v skupku zgoraj naštetih energijskih gmot. Naša duša, naša bit, naša esenca, skratka tisti neuničljivi del tega, kar smo in ki nas intimno veže v enost, je le nekaj krčev stran.

Razum se zdi močan vratar na poti, ki nam ne dovoli uzreti tega, kako presneto posebni, ljubljeni in ljubeči smo. Ko stojiš povsem v sebi, je nekako tako, kot bi sedel na najboljšem sedežu v kinodvorani in na platnu neobremenjeno, nenavezano in sočutno opazoval sebe in igre, ki jih igraš. A najlepše je, ko spoznaš, da tam ne le sediš in ješ kokice, ampak si pravzaprav v vlogi režiserja. Ta režiser pa ni osamljen v temni dvorani, ampak z zlatimi nitmi povezan z ostalimi režiserji, soljudmi in vsem, kar je in česar še ni, ne glede na čas ali prostor.

Hja, zdaj pa sem ugnala razum v rog, kajne? Prijazno se vam nasmiha in prigovarja, kaj neki tale filozofira, saj ni pri čisti. Kakšen režiser, jaz hočem kokice, kako si drzne vzeti še te? Če me to življenje že krivično premetava levo in desno, naj me vsaj s polnim želodcem, pa čeprav bom vmes morda bruhal od vseh turbulenc, mi je vseeno. Samo, da obvelja moja.

A kdo to govori? Kdo je to? Razumski ego? Ozavestite opazovalca, ozavestite tisti glasek, ki dobro ve, kako nevarna je igra žrtve življenja, ki dobro ve, da se skupaj učimo izstopa iz tega položaja, in ki nam nežno suflira, da je čas za škarje in platno, ne pa umik, opoj ali kakšno drugo samodestruktivno obliko. A kako se prebuditi iz stanja otopelosti, »zombija« ali ziheraške« vibracije? Kako izstopiti iz kolektivne norije in kepe, ki se zdi, da krepko presega le naš individualni prostor?

Moja pot je bila doslej takšna, da me zgrabi zelo resnična kriza, ki se navezuje na težko življenjsko okoliščino, ki sproži moje speče čustveno jedro. Takrat me za vrat zgrabi tema, ki me ne izpusti vse do trenutka, ko povsem ne izpustim kontrole. Ko se moje telo po vseh izjokanih solzah in krčih nemočno ne zgrudi na tla in dvigne belo zastavico sprave.

Takrat se neham boriti s svojimi notranjimi demoni, ki so v resnici od vseh nas, tako zelo podobni, tako zelo povezani. V trenutku, ko izpustim kontrolo, ko celice kriknejo zadnji izdih nemoči, se zgodi. Preporod, rodi se novo, staro pa pošlje v svetlobo. Zgodi se nova jaz, vedno znova in znova pripravljena na snemanje novega filma.

---

Srček dela tika taka

Srce, organ, ki menda oddaja veliko intenzivnejši energetski naboj kot možgani in s svojo fizično dnevno sposobnostjo 100.00 utripov, v katerih prečrpa 9.000 litrov s kisikom bogate krvi, že od nekdaj buri človeško domišljijo. Ko človek srcu pripiše ključno vlogo v kemiji dvojine, pridobi pojem globlji pomen, ki v sebi skriva neskončni potencial realizacije in omogoči korak do dimenzij notranjih svetov ranljivosti, čutnosti in sočutja.

»Boli me srce, ko vidim ves ta pohlep« je mantra, ki jo je danes slišati že na vsakem koraku, in naša sočutna srca so v teh prelomnih časih vsekakor pod posebnimi obremenitvami. Na eni strani se ponuja priložnost za razvoj empatije in kolektivnega doživljanja pristne skupnosti, po drugi pa bolečina, ki jo trpi srce, mnoge sili v krčenje in zapiranje. Kaj je bolje?

Sama menim, da je srce osrednja točka časa, v katerem živimo, in da v vsej bolečini, ki sili v ospredje, postaja poligon za učenje o tem, kako v sebi prebuditi speče potenciale notranje modrosti, ki ji kraljuje »odprto srce« in posledično povsem odprta glava. Ponuja se nam možnost za odločitev za dvojino, množino (odnos), ki v sožitju s prizanesljivostjo zori v zrelo ustvarjalno energijo in ne naseda šepetu ranjenega notranjega otroka, ki v pomanjkanju ponotranjenih arhetipov starševske ljubezni za seboj pušča opustošenje pomanjkanja, praznino in novo bolečino.

A ker je življenje čaroben krog, ki s svojo osupljivo sposobnostjo povezovanja in regeneracije nenehno ustvarja nove možnosti, omogoča tudi bolečina priložnost za rojevanje novega ter za bogatejše in predvsem bolj avtentične izkušnje življenja. In prav »pogumno, ranljivo srce« je tisto, kar nam na poti do opolnomočenja lastne biti, navdihne dovolj moči za oživitev ustvarjalnega, polnega, čutnega plesa duha, telesa in misli.

Časovna  stiska , ko se zdi, da se čas in prostor, kot ju poznamo, sesuvata vase, nas tako danes sili v trenutek, v tišino bitja srca in točko, ko zavedanje »levjega srca« zamenja iluzijo »šibkega srca«. Tako se dinamika sedmih »smrtnih grehov« preda svetlobi, v zameno za znova obujeno pretočnost in sočutje. Srce postane v renesansi duha osrednji prostor popolne prisotnosti, stičišče entitet, ki nas naposled delajo celovite.

Srce zavibrira kot referenčna točka razsvetljenega človeka, ki se tako tudi skozi bolečino prebuja v Homo Luminous ali kot to harmonično ubesedi italijanski psihiater Roberto Assagioli: »Čas je, da odpravimo senco, tako da z njo stopamo v svetlobo zavedanja, v kateri leži moč izbire.« Šele ko ozavestimo svoje ovire, jih prepoznamo in sprejmemo kot del sebe, se lahko namreč odločimo za avtentično, prizanesljivo ljubezen in srčne, svobodne izbire. 

---

Moški del v meni

Ko mi je kolega pred leti za kolumno predlagal, da napišem nekaj na temo moških in ženskih resničnosti, sem se krepko zamislila. O tej tematiki namreč kaj posebej še nisem razmišljala ali se z njo obremenjevala, saj se mi zdita obe dimenziji tako komplementarni, da si stroge ločnice med moškim in ženskim svetom nikoli nisem prisvojila. Realnost vidim skozi prizmo tega, da smo vsi ljudje. Da vsi hrepenimo po pozornosti, ljubezni, potrditvi, da smo vsi energija, vreča emocij, iskriv um  in telo.

Največ razlik vidim v našem socialnem vedenju in seveda biologiji, a v bistvu vsi v sebi čutimo tako animo kot animus, torej žensko in moško naravo. Ko sem bila še deklič, sem se kaj kmalu nehala igrati z Barbikami in deklicami, saj so me slednje s svojo sposobnostjo opravljanja in posebnimi pravili druženja vedno znova spravile v notranje nelagodje in jok. Tako sem se odločila za partizane in Nemce ali kavboje in Indijance ter se pridružila fantom.

Lase sem imela večinoma postrižene na kahlo, kolena pa, za predstavnico ženskega spola, nenavadno potolčena. Uživala sem v svobodi odnosov in tem, da so me po svoje sprejeli kot sebi enako, še vedno pa so čutili, da sem drugačna. Zato sem bila privilegirana. Ko so mi začele poganjati prsi in hkrati začeli fantom nagajati hormoni, je bilo dovolj le nekaj mojih klofut in pravila so bila jasna, mojih ženskih atributov se ni komentiralo, opazovalo ali bog ne daj, tikalo. A pod tono obrambnih mehanizmov, sem bila še vedno dekle.

Moji najboljši prijatelji so bili vedno fantje. Šele v puberteti sem si začela nabirati prave izkušnje z žensko dušo. Hkrati je prišel čas prvih ljubezni in kolega, prijatelj je postal tudi ljubimec. Odnos se razen strasti pravzaprav še do danes ni spremenil, saj je moški še vedno moj najboljši prijatelj. V tem primeru moj mož. Morda je bil za zgodnji razhod z žensko populacijo kriv tudi moj močan ego in mimozna občutljivost, ki pa počasi sorazmerno z rastjo moje samozavesti in zaupanja v življenje plahni. Ob meni je danes vedno več ljubečih in srčnih predstavnic ženskega spola.

Z velikim zanimanjem iščem zrele, trdne in harmonične ženske, ki v sebi uspešno združujejo dimenzije materinstva, skrbi za druge, predanosti in ljubezni ter se ne bojijo sočasno svoje divje, strastne narave. Vedno bolj spoznavam tudi to, da so dečki prepogosto ostali dečki in da je potreba po močni, topli ženski še toliko večja. Močno se zavedam vseh bremen in vrlin, ki pletejo žensko dušo, kar je tesno povezano s tem, da sem naposled z moško odločnostjo in trdnostjo le začela sprejemati žensko v sebi.

---

Modrost poslušanja

Mnoge kvalitetne pogovore, polne iskanja harmonije, sva z očetom sklenila v duhu zgodovinskega žensko-moškega prerekanja  o tem, da nas moški ne znajo poslušati. Filozofsko sva tulila drug čez drugega in dokazovala moč argumentov, predvsem pa glasilk.

On je meni dokazoval, kako ni kriv, jaz pa njemu, kako si želim, da bi me poslušal. Nato sem se za trenutek ustavila in se zamislila nad tem, kam sežejo dimenzije poslušanja in zakaj si tako strastno želim, da bi me kdo slišal. Predvsem pa to, kar imam povedati.

Samoanaliza, ki je sledila preprostemu dejstvu, da si želim biti slišana, me je peljala v zelo zanimive globine notranjega nezadovoljstva, ki pa sega kam drugam kot v čas, ko sem se morala v zapleteni dinamiki dominantnih odraslih naučiti komunicirati. No, ja, recimo bolje, manipulirati. Da bi bila slišana, sem se z Jungovsko natančnostjo poglobila v emotivno in intelektualno dimenzijo sogovornika in mu ponudila odgovor, ki mi naj bi z največjo verjetnostjo potrdil, da sem pridna, inteligentna in vredna pač. Tako sem svoje veščine komuniciranja – manipuliranja celo ovekovečila z univerzitetno diplomo iz komunikologije. Vedno sem rada govorila in se delala tako zelo pametno, ob tem pa polnila praznino, ki je nastala tam daleč nazaj, ko sem bila še tako zelo krhka. A dovolj pametna, da sem se naučila svoj lažni jaz graditi na besedi.

Kako pomembne so besede, spoznavam s pomočjo biologije prepričanj in novodobnih teorij moči misli in čustev, ki jih lahko miselni proces sproži. Ko si želim izvedeti več o umetnosti poslušanja in poskušam delovati v smeri, da ne govorim, se postavljam ali dokazujem le sebe, se odpreta novo polje medsebojnega spoštovanja in praznina, v kateri se lahko sogovornika kvalitetno slišita. Ob tem me preseneti darilo, ki ga takšen odmik ega prinese, in sicer spoznanje, da se v tišini svojih misli pravzaprav naučimo najprej slišati sebe.

Tisti notranji glasek, ki nas navadno takrat, ko fino zabredemo, opozarja na pasti, ki si jih na poti do avtentičnega jaza nastavljamo in ponavljamo, dokler včasih povsem ne obnemoremo. V takšnih trenutkih se v naši glavi prebudi zvok naše duše, ki jo pogosto dušimo pod tonami nesnage misli in besed, ki nastanejo v vsakodnevni komunikaciji – manipulaciji.

A kako se naučiti poslušati sebe in druge, še preden nas notranji dvoboji povsem izčrpajo in zadajo globoke rane, ki nas pogosto peljejo v umik in izolacijo? V roke mi pred leti pride rdeča knjižica avtorice Kay Lindahl, Sveta umetnost poslušanja, ki nam poda način, kako se naučiti poslušati s srcem in hkrati kako mu prisluhniti. »Srčno poslušanje je pravzaprav duhovna vaja in resnično prisluhniti sogovorniku je eden največjih darov, kar jih lahko podarimo sočloveku. Srčno poslušati pomeni veliko več, kot le skakati v besedo govorečemu ali ne končevati njegovih stavkov. Potrebna je potrpežljivost, zmožnost bivati v tišini, pozorna prisotnost in hvaležnost. Srčno poslušanje v marsičem zveni kot meditativna vaja, saj vključuje mnoga meditativna načela,« zapiše avtorica, ki bralce povabi k temu, da s sveto umetnostjo poslušanja prinesejo tako sebi kot svetu več miru, skladja in ljubezni. Vsa skrivnost takšnega poslušanja se skriva v tem, da si vsak dan vzamete nekaj minut in se v tišini družite s svojim pravim jazom.

---

Simfonija zrelega vodenja

Z načinom vodenja v zadnjih desetletjih smo v zahodni civilizaciji razvili družbo, ki sloni na dinamiki potrošnje in ki jo nasilno uravnavata moč kapitala in lažnega ega. Zapletli smo se v zanke praznih potreb in »nujnega« zla namišljenih želja, ki ustvarjajo v naših bitjih praznino in frustracije. S pojavom industrializacije smo se iz razširjenih družin s skupnim ciljem po preživetju in sočasno relativno močnem sistemu vrednot preselili v čas modernih nuklearnih družin in absurdnega rezanja vezi s koreninami in našim izvorom. 

Odmaknili smo se od vira modrosti in izkušenj tistih, ki jih je bolelo pred nami, tistih, ki so "grešili" in se motili, a vse z namenom, da nam prenesejo svoje védenje in nas s tem jačajo. V krizi vrednot in ekstremne odtujenosti svoje mesto najdejo bleščeče in prazne obljube ter lažne podobe, ki pa vodijo v agresivne interne in eksterne konflikte. Našo prvobitno popolnost, ljubeznivo naravo, s katero smo se rodili, smo razstavili na izgubljeni jaz, neresnični jaz in zanikani jaz. Pri nadaljnjem osebnem razvoju pa nas močno ovira strah pred resnico. Gre za krčevit odpor do otipanja sveta, ki je realen tukaj in zdaj. Vlagamo še zadnje atome moči v ohranjanje lažne podobe o sebi, drugih in svetu, v katerem živimo. S tem pa zatiramo svojo sposobnost ustvarjanja, dihanja s polnimi pljuči in svobodo lastne biti.

Tako razvijemo idealne pogoje za rast moči ega, namišljenih voditeljev in duhovne praznine. Globoke, goste in težke praznine. Ta nas vodi v deloholizem, apatijo, nihilizem, depresijo, obup, bolezen, izgorevanje … Obrambnih mehanizmov naše biti je neskončno veliko. In ko razumemo, da gre za odpor nas samih, da gre za opozorilo, naj se vrnemo spet na začetek, nazaj k sebi, vse te simptome počasi razrešimo. A ustvarjeni smo tako, da hodimo zelo po robu. Kot večni otroci testiramo meje manipuliranja s seboj. Naj si bo to rak, ptičja gripa ali nekoč kuga. Vedno gre za povratno informacijo, da delamo s svojim nasilnim upravljanjem narave in sebe nekaj narobe. 

A narava odpušča. Je kot ljubeča mati, ki razume in brezpogojno spremlja naš razvoj.

Kako biti celosten in kako v tej zmešnjavi in vrtincu pomanjkanja življenjske energije prevzeti odgovornost vodenja? Počasi in neizogibno prihaja čas za razvoj moči zrele in polno realizirane ženske. Žensko vodjo vidim kot splet odgovornega vodenja, odraslega ego stanja, ustvarjalnega dela na sebi ter minimiziranje potrebe po pokroviteljstvu, dokazovanju in obsojanju. Najprej v odnosu do sebe in šele nato kot zgled tistim, ki ji zaupajo.  Ženska, ki razume, odpusti in spreminja. Tista, ki uči samozavesti, notranje moči in ljubezni ter v poslu gradi trden most med modrostjo in mladostniško zagnanostjo. V smeri  asertizma , etike in neomajnih vrednot SOČUTJA, PRIZANESLJIVOSTI, MILINE, PRETOČNOSTI, USTVARJALNOSTI, PREDAJE ALKIMIJI MNOŽINE.... Bliže k sebi, družbi in pojmu ljubezni. Voditi nas mora spoštovanje do sebe, do sočloveka, do družbe in do Zemlje.

Razumeti, odpustiti in spremeniti. Nato pa živeti. S polnimi pljuči! Preprosta načela, ki nas bodo vodila v soj resnične resničnosti. Pri vsem tem pa naj nikakor ne zanemarim moči nasprotnega spola. S svojo sposobnostjo odločanja, odkrivanja, inovativnosti , varovanja in vizije. Tistih, ki jim uspeh le malo pomeni, če ga nihče ne ceni. Tistih, ki v svojem ustvarjanju potrebujejo moč ženske ljubeče potrditve. Popolno sožitje dveh bitij, ki jima je bila zaupana moč ustvarjanja in moč uničenja.  A le skupaj. Naj si bo to ples v duhu tanga ali dunajskega valčka. Poezija duš. Z namenom spodbujanja edine prave moči, moči življenja.

---

Prelepe, bizarne Tenerife

Potovanje na Tenerife so vzpodbudile sestrine priprave na svetovno prvenstvo v potapljanju na vdih, ki bodo v kratkem v Turčiji. Kombinacija sestrskega druženja, s pohodništvom, ki naju z možem navdušuje zadnja leta, se je izkazala za odlično.

Foto: Alenka Artnik

Siesta Latina

Sprva sva si s sestro privoščili malce oddiha v obmorskem turističnem kraju Puerto de la Cruz. Leto je bilo dolgo in čeprav polno izjemno zanimivih dogajanj, potovanj in predavanj ter treningov, na drugi strani zaradi velikih sprememb tudi naporno. Odklop v objemu Atlantika, izjemnih valov, ki so naju premetavali naokoli kot majhni deklici, uživanje v lokalni kulinariki in veliko spanja, pa odličen začetek precej polarne ljubezni (one minute i love you, next you make me crazyyyy stil) do Tenerif.

V Puertu de la Cruiz naju je najprej presenetila infrastruktra mesta, ki je zelo tržno usmerjena in na nivoju večjih turističnih destinacij ter bolj latino vzdušje kot špansko. Ogromne stolpnice, ki božajo nebo in neredko tudi kakšen oblak, so naju sprva šokirale, saj sva bile vajene majhnih vasi mediterana, kjer stolpnic v stilu Fužin preprosto ne vidiš. A popotniško srce je odprto in se po prvi frustraciji in morebitni nejevolji pač sprijazni, da potegne iz situacje kar največ. Prednost tako organiziranega turizma je pač udobje. Veliko tega, če primerjam kako se nama je godilo. Velik apartma za dobrih dest eurov na osebo, z vsem udobjem in kuhinjo, v kateri sva čarali slastne veganske pojedine, na primer. Ko sem na sredi mesta naletela še na bio trgovino, je moje srce otroško pelo. Prednost civilizacije. Vedela sem namreč, da me kmalu čaka »out of the comfort zone« del oddiha, zato sem si dala duška. S sestro sva se vmes podali na pohodniško avanturo obiska tadicionalne vasice Masce in kanjona pod njo, pot ko dobre štiri ure hodiš po zahtevnem kamnitem terenu do morjaJ. A kopanje v kristalno čisti vodi nato odplakne vse tegobe, ki nama jih je na pot prinesel zelooooooo počasen tempo organizirane skupine, s katero sva šli na pot ali helihopter, ki je prišel v kanjon reševati neizkušeno pohodnico (teh je zaradi turistične poze agencij zelo veliko).

Ko se lajik odloči poskusiti kremo v penasti obliki;-)

                         Kitajski Raj v Santa Cruz za tiste, ki radi oblikujemo svoj nakit!

Motivacija za prosto potapljanje ostaja meditacija, ki jo doživiva vsakič s telesom.

                                                           

Foto:Alenka Artnik

Turistični ego je opaziti kot povsod, ko je pomembno za lokalce preživetje in vidijo v turistih materijo in redko še kaj več. In tako kot v Grčiji je takoj jasno, da ima otok v rokah tuji kapital, domačini pa se borijo za drobtinice.  Tkle pač mamo v tem svetu where it lot about the money.

Tabaiba z naj bazenom na svetu

Od tod sva potovali v Tabaibo, kjer je sestro pričakala ekipa profesionalcev iz Atlantis Freedivinga, ena najbolj prizanih šol na svetu s področja prostega potapljanja in počitnice so začele kmalu drseti v delovno fazo. Sestra se je začela pridno spopadati s treningi, mene pa je na mailu pričakala uredniško pregledana verzija knjige s Camina »Ranljiva«, ki jo bom izdala nekje v sredini oktobra v Sloveniji. Da ne bo seveda preveč dela na enkrat in že ker sem se nahajala na čarobni lokaciji z najboljšimi prostimi potapljači sveta, mi trening teden potapljanja na vdih ni ušel. Kakšen užitek. Popolna sprostitev in moje telo je tako zelo hvaležno, ko ga rekreativno spuščam v globine, kjer vse utihne. Meditacija sama po sebi. Mehke in voljne celice po potopu pa pokažejo na to, da sem našla ravnovesje med globino in udobjem. Tam v vodi ves svet utihne in za extra empata ( občutljivo bitje) je to še kako nujno potrebno. Odlična antistres terapija.

Foto: Alenka Artnik

Kar me je povsem prevzelo je bil betonski bazen, ki so si ga pred eno od stolpnic izmislili lokalci in se ob njem po službi z otroci dnevno družili. Prve dneve je bilo plimovanje tako izjemno močno, da je  skozi tunel, ki je povezoval odprto morje z bazenom voda tako silovito pritekala, da je ustvarjala velikanske valove. Kot čisto pravi aqua park. Seveda je bilo kopanje v odprtem morju nevarno posebej ob izhodi iz vode, ko te je val prilimal na beton kot mušico. A vznemirjenje lokalcev in nas vmes je bilo na vrhuncu, poskus prostega potapljanja pa začinjen s posebnim warm upom in strečingom after training, če si ga preživel. A tudi to so zgodbe, ki si jih bomo nekoč govorili ob tabornem ognju, ko se bo naš tempo morda umiril ( res šele nekooooč in še bolj mordaaaaaJ).

Foto: Alenka Artnik

Na sredi potovanja se nama je pridružil še mož, ki je ravno priletel preko Slovenije iz frenetične Nizozemske, kjer dela v eni najboljših nizozemskih gradbenih ekip ( kar pomeni brutalen tempoooo) in začel se je drugi del potovanja, ki ga je zaznamovalo veliko napornih pohodov, a tudi izjemnih razgledov, neverjetne narave in »permisov«- dovoljen vseh vrst. Sprva sva si zamišljala, da bova šla na pot brez wifija in povsem spontano, a naju je super organiziranost otoka kmalu pri tem preusmerila nazaj v civilizacijo. Frustracija ob tem naju je držala kar do konca, a nama je otok vrnil tako veliko lepega, da sva se sprijaznila s ceno, ki jo za to plačaš.

 

Foto:Alenka Artnik                                      

Prekrasen sever

Svojo novo avanturo sva začela na severovzhodnem delu otoka, v nacionalnem parku Anaga, kjer sva se naužila svežega zraka, vdihovala oblake (dobesedno, glede na to kako zelo nizko so se spuščali) in spoznavala s turami na izjemnih klifih. Odkrivala sva oddaljene vulkanske plaže in poskušala najti mir stran od ponorelega sveta. To nama je na trenutke uspelo, a otok je prežet z vibracijo turzima in na vsakem koraku je bilo jasno čutiti, da nisva pohodnika ali popotnika, ampak turista, ki ne znata tekoče španščine. To se ni redko izkazalo kot pomanjkljivost ( te npr. postrežejo zadnjega ali odslovijo v hostlu na recepciji) in jasno je bilo čutiti, da imajo v neobljudenih in turističnh krajih turistov čez glavo. Da se v Španiji govori le špansko, mi je postalo jasno že na Caminu, zato sem se igrala z zloženkami italijanskošpanskega klobasanja. Dodala kje kak ole in ssss pa smo se nekako razumeli. Pomemben je bil stik oči in odprto srce, a tudi tukaj sem zaznala več konzervatizma kot na Zakintosu lani.

Prve noči sva prespala v zelo lepo urejenem hostlu http://alberguestenerife.net/es/, kje sem prvič videla rimsko cesto iz svojega pograda. Očarljivo! Na tem delu otoka mi je sapo vzel tudi najlepši pogled na oblake, ki so se kot slapovi vaili čez gore. Občutek, da si v nebesih ne bi mogel biti bolje prikazan. Le za ta razgled je bilo vredno obiskati otok. No na sangrije se človek tudi hitro navadi :-).

Dobra stran napornih pohodov in potapljanja na vdih je tudi odličen metabolizem kar pomeni......da lahko na polno uživaš v lokalni kulinariki. Canarian Patatos in Pimentosi ter različne zelenjavne juhce za vegetarjance ( v Puertu de la Cruz sva s sestro nalateli na izjemno vegetarjansko restavracijo El Mana), ribe ter lokalno pridelano meso na basic način pa za mesojedce.

Pohodništvo po otoku je izjemen užitek. Pomembno je le požreti obsesijo s permisi, ki te čakajo na vsakem koraku - dovoljenje za obisk najvišjega vrha, dovoljenje za hojo po zaščitenih narodnih parkih, dovoljenje za kamipranje v redkih kampih, ki so povečini državni in še ti redki s tušem ali vodo. A ko zaštekaš sistem prijave na internetu – seveda v španščini, aja javnega wifija skoraj ni- gre vse lažje in v veliko radost je bilo kampirati na sredi gozda pod vulkanom Teide, občudovati zvezdnato nebo, ki velja za eno najlepših na svetu (obisk observatorija odsvetujem, saj je na nivoju osnovnošolske ekskurzije in razočara vesolja žejne poglede)..... Narava pa? Oh.....oh.....oh.....in še enkrat oh......ma ni da ni. Vsaki pohod je bil povsem drugačen. Vegetacija, klima in razgledi so na otoku tutti frutti in za pohodnika, ki si želi doživeti diverziteto na majhnem kraju je to to. Kot Slovenija le, da gre za drugačno naravo in zato tako zelo super kombinacija. Vulkan v centranem delu otoka da občutek, da si na Marsu, naslednji trenutek te pot odpelje na sever in klifi spominjajo na Škotsko ali pa Finistero s Camina, pa nato južni del s svetlim peskom in sever s črnim peskom in norimi valovi. Vegetacija pa: nasadi banan, kaktusi, agave, mango, papaya (super za prebavoooo), evkaliptus, iglavci, listavci ....obilje za oko in srce.

Pa gremo na 3700 m pokukat kak je kaj zrak

Ker zelo rada testiram svoje meje, sem si ob misli na pohod na Teide, najvišji španski summit, že pridno mela roke. Kondicijske priprave na višinsko razliko sem opravila pod vodo s prostim potapljanjem (izjemna podobnost glede na to, da gre v obeh primerih za zmanjšanje vnosa kisika v kri) in pa z dolgimi pohodi, jogo in tekom. Glede na to, da imam malce specifičen način uravnave nizkega pritiska (vazovagalna sinkopa), ki me zna v ekstremnih razmerah pahniti čez rob ( v black out), sem bila pred vzponom še posebej vznemirjena. A srce si je želelo čutiti lavo pod nogami in vonjati zrak tam visoko nad norim svetom. Da bo vse še bolj zanimivo, je moža na sredi kampiranja na višini začelo matrati krvavenje z nosa, znak višinske aklimatizacije, kar je pomenilo, da me morda čaka samostojen vzpon sredi noči, čeprav ga močno odsvetujejo. Nervoza je rasla. Prav zaradi krvavitev sva se vrnila znova na nivo morske gladine v upanju, da se telo pomiri. Noč pred odnodom se je mož odločil, da poskusi. Tečnoba zadnjih dni in razočaranje, da ne bi okusil izziva, mu ni dala miru. Sama sem bila zelo skeptična in prav hecno je kako bolj zaščitniški smo do svoji dragih kot do sebe. Mene moja krvavitev ne bi motila – dva tampona v nos in gasa – a ko gre za moje? Moram kar fino vdihniti, da jim dovolim prostor, da se odločijo sami.

Pot sva začela v nočnih urah in hodila sva lahko kar po temi. Pot je v prvem delu zelo široka in varna zato razen višinske razlike ni bilo težav. Pila sva zelo veliko in se ustavljala vmes z namenom, da se telo pripravi na težji del vzpona. Jedla nisva ničesar, saj je bil želodec precej na testu in veseli me, da je bilo tako. Kasneje, ko se ti kar malce vrti od višine, bi hrana bila preprosto preveč. Prebava se namreč v fazi dviganja upočasni, kar predstavlja dodaten napor. Če so naju najprej navduševale zvezde in obrisi nenavdnih kamnin, naju je kasneje pričakal sončni vzhod. Tisti dan malce zamegljen, a zato nič manj čaroben.

Med samim vzponom mi je dalo posebno motivacijo tekanje, ja tekanjeeee, mednarodnih Iron manov na vršac, ki so si izbrali idealno lokacijo za trening. Mož jim je celo aplavdiral, a priznal, da so ga motivacijsko ubijali:-). Preživela sva vzpon brez težav in zelo zelo zelo sem vesela, da sem lahko tudi na takšen način proslavila svojo novo knjigo s Camina.

Lokalna La Laguna

Tistim, ki bi si želeli kanček lokalnega feelinga je La Laguna pravo mesto, kjer se čuti utrip, ki ga boste v Santa Cruzu pogrešali. Slednje je večje in bolj delovno naravnano, La Laguna pa le nekaj kilometrov stran, a čisto druga vibra. Raziskovanje manjših vasic je tudi prikupno, čeprav mi v tem smislu Mediteran zmaga. A ključno se mi zdi, da si na tem otoku privoščiš raziskovanje tega. Četudi le z avtomobilom. Pohodniške poti so zelo lepo označene in segajo od lažjih do zahtevnih. Za vsako stopalo se namreč najde prava pot.

Spremljajte bloge na: FB profilu Iskriv.si