Spoznajte vibracije Vodnarjeve dobe

V zadnjih dveh letih se je čuječnost moje esence do vibracij izjemno intenzivirala in telo služi  kot struna, ki se nenehno napenja in sprošča v valih sprememb. Ali pa kot velik satelit, ki prevaja ta energetska valovanja. V eni od svojih meditacij sem naletela tudi na to, da se zvok same Zemlje ter s tem njena vibracija spreminja in intuitivno zaznavam, da tudi Sonce ne izostaja v tej izjemni transformativni dinamiki. No izjemna se mi zdi že iz tega zornega kota, da se ga kot omejena zavest – Človek v fizični obliki -  sploh zavedam. Čeprav, ko se postavim v polje nevtralnega in ne sodim ali je ta proces dober ali ne, ostane le še zavedanje, da gre za naraven proces harmonizacije, ki potegne za sabo tako delce v vesolju kot naše celice.

V psihofizičnem smislu te spremembe niso vedno ravno prijetne in simptomi izjemno različni. V mojem primeru so se kazale te dinamike takole:

-     Razbolela hrbtenjača, v kateri se nahaja veliko zastale-stare energije (pri  Heart and Soul healing praksi se temu delu posebej posvetimo).
-  Pekoč občutek kot bi telo gorelo – peklo. Posebej ob aktivni dinamiki na Soncu.

-   Napetost v prebavilih in težave v pretočnosti v nižjih čakrah, posebej ob Polni Luni, ko na površje le ta dobesedno sesa podzavestno staro energijo. Želi jo osvetliti in nas poravnati z višjimi vibracijami, katerih del smo.

-    Cel kup s strani medicine nepojasnjenih fizičnih  simptomov: razbolela glava, nepojasnjene bolečine v telesu, občutek neprizemljenosti (nujna prizemljitev npr. z boso hojo po travi), nezavesti, slabosti, izguba teka, povečan tek, nenadne alergije, hrbtenični usek vsakič, ko mi je želela trauma povedati, da si želi v razrešitev, nepojasnjene bolečine v sklepih, ki so z zavedanje pošle….

-   Razvil se mi je izjemem stik s sanjskim svetom. Kar pomeni, da se v mnogih sanjah znanjdem gola kot dojenček. Jaz, moja bolečina, ki jo na polno čutim v svojem telesu, pogum za ranljivost, da to sploh občutim in milina, da to izpustim. Če so bile sanje sprva resnično bolj podobne moram ( tako jih je doživljajo predvsem telo, ki je čutilo npr. pomanjanje preminule osebe), so se sčasoma začele nove – sveže sanje. Veliko bolj zavestne. Lucidne. Zadnje čase sicer še sanjam fragmente sebe, ki odhajajo v razrešitev (npr. sprejemanje svojega napredovanja v življenju brez staršev), a sočasno se v sanjah pojavljajo tudi slike kot tale: Stojim pred prepadom in bojim se skočiti. Nato se zavestno v sanjah spomnim, da če bom skočila bom v podzavesti verjela, da zmorem. In skočim. Seveda lebdim……Ali sanjam, da umiram. Ob tem čutim neverjetno pomirjenost s tem, da končno povsem predajam kontrolo, strah in skrbi nečemu višjemu. Občutek prepuščanja ostane tudi sedaj, ko zaprem oči in se zvedam te neverjetne moči prepuščanja. A to je mogoče le, če sanj, občutkov, čustev in misli ne sodimo. S tem jih silimo v omejene škatlice in izgubimo priložnost za njihovo sporočilo. Prenehajmo s tem. To dela naš strah, ki želi kontrolirati. Sanje o smrti niso slabe ne dobre. So le povedne.  In če bi jih sodila s strahom pred smrtjo ne bi čutila neverjetnega olajšanja, ki so ga doživeli moji starši, ko so ob varni roki božanskega odšli v svetlobo.

-  Izjemno močen radar za kolektivne vibracije. Ker sem močan empat mi to sedaj, ko je kolektivno v kaosu, povzroča nemalo izzivov. Gre za izjemno pomembno sporočilo, ki ga dobim od svojega učitelja Ken Paga, da je nujno ločevati med čutenjem in zgolj zaznavanjem drugih. Med empatijo – ko se vživiš v drugega in sočutjem, ko veš kaj doživlja vendar tega ne čutiš na svoje telesu. Ker če gre le za enega človeka, bi rekel no ok. Ampak če vse to postavimo na kvantni nivo in energetsko perspektivo, se nam ne sanja v kakšne energije vse se lahko zapletamo. Npr. ko mislimo na spolnost in fantaziramo o nekomu, ki resnično obstaja. Smo ziher, da s tem ko nanj projeciramo svoje misli tudi resnično ne vplivamo nanj? Če bi bil drugi v popolni poravnavi in sočutnem nevtralu, ga te misli ne bi doletele, a ker tja kolektivno šele jadramo pomeni, da smo še zelo reaktivni en na drugega. Tega ne pišem, da bi vam nasejala novega sramu, ampak zato, da greste še en korak globlje v svoje misli in prevzamete odgovornost zanje. Prav zaradi teh prenosov energij so sodbe drugih tako neprijetne. S tem, ko sodimo (dobro in slabo) se avtomatično zapletemo v energijo drugega. S tem pa v vse kar nosi s seboj. Svoj kaos nato intenziviramo. Kar je pot kot pot. A če se lahko odločimo za sočutje in milino? Svetujem to pot in ne kaos. Niste tega že malce siti?

-    Zavedanje, da je nevtralno čustvo sočutja, ki ne vibrira, tisti kanal, ki postavlja vse v svoj red. Tukaj in Sedaj. Brez pričakovanj le z močno vero v to, da se ne postavljam v vlogo sodbe. Česarkoli ali kogarkoli. Včasih to ni lahko posebej, ko nam nekdo stopa nenehno na žulj, ampak naj jasno poudarim, da sočutje v takšnem primeru ni, da tam stojimo kot lipov bog in si limamo žulje s tono Compeed obližev, ampak da jasno in glasno povemo: » Tukaj so moje meje in ne stopaj čez nje« Če to izrečemo v notranji Integriteti, naj vam zagotovim, da se bo drugi odmaknil. Včasih lahko k temu dodate kančen konstruktivne jeze, ki ni agresija ta nastopi, ko zamudimo vlak in se identificiramo s predpražnikom, ki lepega dne eksplodira – tudi uredu le da pri tem ne ranite sebe in drugih. Ko postavljam svoje meje, opažam, da velikokrat naletim na neverjeten strah pred zavrnjenostjo drugega. Ki lahko preraste v sram in človek lahko reagira precej nerodno. A če to veš lahko razviješ sočutje - nevtralno zavedanje do tega kar se dogaja in ne reagiraš nazaj s podobnim kompleksom čustev.

Ti simptomi so me spremljali zadnje desetletje in pri zdravnikih sem si skoraj že priigrala posebno Kartico Ugodnosti. Ko sem dojela kaj se pravzaprav dogaja – z razširitvijo zavesti ob mamini smrti- sem šele začela spuščati krč strahu, da nisem uredu ali da je z mojim telesom nekaj hudo narobe  S tem sem se rešila zanke nizke samopodobe, ki me je silila v popolnost in hudo nesprejemanje tega, da sem v bolečini. Danes sem do svoje bolečine veliko bolj nežna. Ko se približuje Polna Luna se nanjo poskušam pripraviti, čeprav naj priznam, da me vedno znova preseneti. Njeni učinki so izjemni in na površje najprej v sanjah naplavlja daleč pozabljene spomine, ki pa se s tem, ko jih spustim ravno tako nežno vračajo v Izvor. Jaz ne naredim ob tem ničesar razen tega, da to v svoji nameri dopustim. Ob tem se zavedam, da je to čas ko potrebujem kar nekaj nege in fokus na prisotnost. Je pa tudi čas, ko se avtentično opolnomočim. Ko se ne skrivam pred seboj, ampak vedno trdneje stopam po materi Zemlji. Vedno bolj Svoja, a sočasno vedno bolj Njena. Ko se odpreš tej ljubezni, s tem, da sprejmeš razične aspekte bivanja, se nimaš res več kaj bati.

Z milostjo Tjaši.

www.iskriv.si

Ranljiva moč Lune

Od kar se je začelo moje bitjega srca povezovati z višjim jazom-čisto bitjo-dušo in valovalo vame s prebujeno milostjo ter sočasno silovitostjo, so postali dnevi pred polno Luno prav zanimiva avantura.

Nobena Luna ni enaka, a skupni imenovalec čustvene vibracije, ki tako v zavesti prisotnega trenutka kot pozavestnem sanjskem svetu naplavljajo kopico v temi-nevednosti zapuščenih spominov čustev. Sprva me ta sklop bolečih senzacij presune in za trenutek si želim zateči v stare znance obrambne mehanizme. A močni fokus, da se opazujem kot sova na veji in ne vpletam uma v to čarobno dinamiko polarnosti, mi dovoljuje iz trenutka v trenutek bolj pristen uvid v ranljive dele "teme". Polna Luna postane pravi "booth camp" avtentičnosti in celovitosti, saj mi nega, predvsem pa popolno sprejemanje čisto vsakega segmenta sedanjika omogoči, da se rojevam znova in znova v pozabljene, a hkrati vedno nove dimenzije sebe.

Lučka, ki sije v namišljeno temo

Med pripravo gradiva za seminar "Od Ranljivosti do Iskrivosti" sem povsem zaupala višjemu jazu, da bo spisal kar se mora. Tri teden sem prepustila svoje telo toku, ki je pred tem spisal knjigo in me žene nenehno naprej. Svoj čas sem ga ustavljala z razumom, strukturami in idejami, sedaj ga le še prijazno prosim, če lahko naredi bolj dojemljivo sporočilo in "boom" pošiljka na poti. Tako se je odvijala tudi priprava na seminar.

Usedla sem se za svoj roza računalnik:-) po tem, ko sem dobri dve uri meditirala in se poravnala v center. In besede so začele leteti same od sebe. Najprej dežniček, pod katerega sva nato nežno spravila ostalo: Celovitost; v angleščini se spiše Wholiness (sveta celovitost) kot skupek besed Wholeness ter Holiness. Huh močna beseda, sem si mislila. Takoj zatem me zajame znani topel val energije in moje telo zavibrira v moči energije, ki jo pojem svete celovitosti nosi. Srce se razveseli in vznemirjeno vzkliknem, da je to to. Prav to se mi je zgodilo nekaj let nazaj, ko sem se po mamini smrti odločila za svojo prvo energijsko terapijo-  terapijo zdravljenja srca in duše in dobila nazaj dolgo pozabljene dele sebe. Celovitost, ki avtomatično aktivira najbolj svete dele sebe.

Komaj sem že čakala kam me bodo besede vodile naprej. Višji jaz se mi nasmehe in mi zaupa ključe, skrivnosti - po domače pot - do tega svetega prostora v našem srcu.  In začne z ranljivostjo, nadaljuje z avtentičnostjo, sledijo sočutje, milina, popolna prisotnost, srčna povezava in za zaključek ustvarjalnost ter svoboda. " Začni z ranljivostjo, saj je to del, od katerega najbolj bežite in vam prav zato daje prvi velikanski AHA. Ostali koncepti se bodo rodili posledično in jih boste razpirali postopoma. Se bodo pa vsi koncepti povezovali med seboj, saj niso avtonomne energije, ampak harmonična celota - ki vodi v zavedanje celovitosti. Ker ne morem te dovolj pogosto opomniti na to, da celovitost JE. In da gre le za to ali se je zavedaš ali ne. Niste polomljeni, niste okrušeni, niste poškodovani, niste pomankljivi, niste manjvredni, niste večvredni, niste.....Sedaj vem, da že dobro razumeš moje besede BITI in ne DELOVATI zato, da si vredna. Vem, da danes dobro razumeš, da nisi NAROBE in da prav sploh ne obstaja. Gre le za iluzijo polarno usmerjenega uma. Danes veš, da je sram le protipol vaše prave narave in govoriti o njem je nujno zato, da mu vzamete mistično moč, ki jo dobiva v zanikanju. Ko posiješ luč zavedanja še tako temna zver zvodeni v svetlobi luči, kaj ne? Pomembno je sijati lučko sočutja in z milino sprejeti vse zasramovane dele, ki jih ne želimo videti, ker smo verjeli gospodični Perfekciji. Sram, da smo slabi otroci; sram, da smo slabi starši; sram, da smo bolni; sram, da smo učitelji in ranljivi hkrati; sram, da moramo govoriti svojo resnico; sram, da je naše telo nepopolno; sram da naše pecivo ne bo dobro?!; sram da nam bo rože zalil sosed, ker nismo imeli časa;....predvsem pa na koncu strah pred tem kako nas bo ocenila okolica, ki jo je ravno tako sram. Kdo ima na koncu od vaše sramu korist? Sploh poznate svoj sram? Kje zaznavate sram? Vam je lažje, če ga podelite z sočutnim ušesom?"

Uau o sramu sploh nisem razmišljala. A ko pogledam nazaj sem se v njem pošteno kopala in poskusala z mega receptom popolnosti izvleči iz njega. A kdaj se moj sram omili? Ob veliki izgubi. Ko se je moj popolni svet začel sesuvati: najprej z izgorelostjo, nato z ukinitvijo projekta, ki mi je pomenil izjemno veliko (mojemu egu seveda), nato s soočanjem z maminim umiranjem. To je bil moj magični koktajl, ki me potisnil skozi vrata predaje - ranljivost, da spustim vajeti. In tresk. Stresla se Zemlja in rodila se je...JAZ. Moje delovanje se je preselilo v notranjost in opazovati sem začela kako neverjetno nas ta težnja po tem, da bi pripadali en drugemu v resnici oddaljuje. Biologija pravi, da smo oživčeni za povezave, kar drži. In psihologi so mnenja, da za preživetje potrebujemo en drugega. Kar tudi po svoje drži. Vendar to ne pomeni, da moramo zato v teh odnosih izgubljati sebe. Gre ravno za nasproten koncept: mi smo ENOST, če bi se zavedali vsebine svojih celic bi vas presenetila zavest, ki nosi na mikronivoju informacije o vseh nas, hkrati. Kar delam jaz, je del tebe in obratno. Iz te kolektivne zavesti se nato odločamo za enkratne ustvarjalne trenutke, ki delajo našo skupno izkušnjo tako izjemno. Zato je "potreba po povezovanju" znova misel, ki ni resnična. Le zakaj bi imeli potrebo po povezovanju z nečim, česar del smo? Čemu bi iskali "zunaj" nekaj kar smo "notri"? Aha;-).

Ko to pišem priletim mimo mama z malo deklico, ki z zvedavimi očkami sprašuje po življenju? Čutim, da mala ve. In njihova vprašanja znajo globoko zarezati v resnico. Tisti, ki vam tile mali zvedavčki lepšajo dneve (včasih pa najedajo živce - ko je frekvenca vprašanj 100:-)na minuto) verjetno že slutite kako izjemna je njihova sporočilnost. Ker namreč že v samem vprašanju tiči odgovor. Zato se tudi sama sprašujem in sprašujem in sprašujem, ko želim širit ozko sliko kolektivne dinamike, ki od mene terja, da sem ENAKA ne pa ENOST.

Aha?

Z ljubeznijo, Sarabraj.


Odlično zdravilo za Sram in vsiljene ideje o tem kako naj bi zgledal nekdo, ki je duhovno poravnan-prebujen je tudi HUMOR:-)

Je ranljivost samo safer?

Ne. Odločen ne. Ni ne samo safer, in ne žal ni samo poezija. Je zdravo ravnovesje vsega. Ker življenje je prav to. Zdravo ravnovesje in ne izogibanje. Ker ko danes pogledam nabor aktivnosti in idealov, ki zadnja leta boomajo na polno, je dejstvo povsem jasno: " Bežimo". Kot zajčki bežimo pred svojo Ranljivostjo.

Ups....na tej točki bodo mnogi zaprli blog:-), saj imajo dovolj bolečine. In razumem jih. Tudi sama sem izbira metodo "izogiba", ko je šlo za bolečino in svoje življenje polnila le z "lepim". A počasi me je ta tekma s svojimi silnicami "teme" začela utrujati in dojela sem, da jo moram dojeti.

Ko sem se na polno spustila v to izjemno energetsko dinamiko, ker druge pravzaprav nisem imela (naj bo jasno, da nisem bila tako zelo pogumna, ampak prej "prisiljena" ali pa je imela moja druše res en bizaren izbor reinkarnacije, hm), sem opazila kako neverjetno se je moj UM repenčil. Ali bolje kitil. Ponudil mi je meljavžn načinov, kako me bo obranil prej tem "smradom lepljivim" od ranljivosti in me popeljal v zmagoslaven svet Perfekcije. Tja sem večkrat skoraj zajadrala, a občutki, ko ti uspe zmagoslaven podvig (npr. državna prvakinja v odbojki na mivki) sploh niso tako Top kot sem mislila. Tam "zgoraj" se je začel šele pravi boj, da ohranim pozicijo biti tam v "Nebesih". In seveda so bile zahteve vedno večje in bilo je potrebno dati vse in še več, da sem ohranila podobo sebe "Popolnice".

Hvala Bogu za vse Ranljive situacije, ki so sledile in za to, da sem uspela popustiti krč-kontrolo-iluzijo, da bo vse VEDNO kulllll. Hvala Egu, da mi je le dal toliko prostora, da je majcen žarek iz teme naredil jasno sliko. Hvala MENI, da sem se nehala tako presento pehati za trenutke sreče, ki naj bi jo prinesla popolnost. Hvala moji "temi", da ni obupala nad mano in me ljubeče skozi bolečino (bolj jasnega in glasnega jezika prisotnosti ne poznam:-)) opozarjala, da naj le neham s samodestrukcijo. Hvala moja draga Bolečina, da si vztrajala tudi, ko sem te dušila s tekom, s hrano, z odvisnimi odnosi, z iluzornimi idejami... Danes, ko razumem kako neverjetno izjemen je jezik Ranljivosti, ki ima primarno nalogo vračanja nazaj v TOK Življenja, čutim do tega spoznanja GLOBOKO LJUBEZEN. Ljubim te draga JAZ. Milo te ljubim.

Ranljivost?

Moja Camino rapsodija se nadaljuje v Iskrivi knjigi, ki sem jo pisala zadnje mesece in sem se iz tega razloga tudi malce odmaknila od bloga. Ko sem pripravljala knjigo, se mi ni sanjalo, da bo glavna tema prav Ranljivost. Med pisanjem sem se nenehno vračala na to, kako pomembno je biti ob velikih izgubah iskren s svojimi občutki in mislimi, ki podzavestno vrejo, pogosto skozi sanje, v zavest. V mojem primeru je prav pisanje knjige povzročilo, da se je speči lev bolečine ob izgubi, začel prebujati. Ranljivost sem si ogledala od blizu in začela opazovati, da četudi je šlo v mojem primeru za ranljivost situacije, ki se ne bo spremenila čez noč, je prav zavezništvo ranljivosti začelo prinašati pretočnost energije, ki obuja žalost v......presenetljivo..... Živost.

Neverjeten AHA, ki ni prišel kot metuljček na cvet, ampak prej kot slon v trgovino z namišljenim porcelanom. Zakaj namišljenim? Ker dokler se ljudje ne soočimo s svojimi ranljivostjo menimo-mislimo, da smo šibki. Ko pa dovolimo resničnosti, da se pokaže v vsej svoji sliki, nas preseneti neverjetno žilava, fleksibilna, ljubeča in vztrajna narava sebe.

Pismo smo močni. Uou. In kako neverjetno ŽIVI smo lahko, če si dovolimo spustiti krče, ki nas držijo v stalnem nedihanju. Na Caminu so bili prosti dih-dovajanje prane, iskrene čustvene reakcije-odvajanje energije v premikanju in polnost živosti-tok v nenehni harmoniji. Prostor je bil za vse in noben del se ni izključeval.

Z Iskrivostjo in Ranljivostjo, Tjaši.

Camino de Santiago: Ples kontrole in krivde

Ko smo se pri kundalini jogi učili povezovanja z dihom in čutenja sporočil svojega telesa, sem imela sprva kar nekaj težav. Naučena, da telo prepuščam slučaju in poslušam izključno misli, mi je zavestno zaznavanje nečesa tako odtujenega predstavljalo prav zabavno oviro. »Sledite dihu« nam je prigovarjala učiteljica in uvid v to, da ta reč imenovana dih resnično potuje po mojem telesu, se mi je zdela fascinantna. S treningom in meditacijo sem začela vedno bolj subtilno zaznavati svoje telo in to kar mi sporoča, a še zdaleč nisem slišala niti 1 odstotka tega kar se tam dogaja.

Ker verjamem, da sem na tej zemljici tudi z namenom, da raziskujem svet nezavednega, se mi zdi potovanje po svojih celicah prav posebna avantura. Z zelo omejenim vedenjem, ki ga imam pravzaprav o tem tako čudovitem ustroju, si tudi na Caminu privoščim dovolj trenutkov polne prisotnosti, ki jih namenim telesu. Primarna naloga je bila ugotoviti kako je povezano moje zablokirano črevo s tem, da je oče odšel. Po njegovi smrti sem namreč začela v telesu zaznavati kopico sprememb. Laktoza in gluten sta postala čez noč boleči izkušnji, ki napihneta moj kolon kot balon, da o bolečinah sploh ne govorim. Zanimalo me je, zakaj se je odločila udariti bolečina prav tja.

Klicala sem jo na plano, ji prigovarala, da mi pove kaj jo muči. In dojela, da je ključ pravzaprav znova KONTROLI. Stari znanki kontroli, ki se aktivira vsakič, ko življenje kot ga živimo pokaže svojo ranljivo podobo. V mojem primeru je šok nastal, ko sem morala skakati med Koprom in Ljubljano, ko sem se soočala z nesočutnim slovenskim zdravstvom in socialo, ko sem iz top organizatorke v treh mesecih povsem izgorela. Četudi sem se zavedala pomena vpletanja drugih ljudi in koristnosti njihove pomoči, me je časovna stiska tako zelo presenetila, da mi je občasno zmanjkovalo kar sape. Pri vsem tem, seveda ni pomagalo to, da nisem imela časa za dober jok in vsaj malce spuščanja stresa na plano, saj za to nekako v popolnem mrku ni bilo časa.

O času vem veliko. Odkar sem okusila popolno prisotnost, sem opazila, da je lahko čas zelo raztegniti posebno, če se zavemo vseh misli o tem, kako zamujamo življenje s skrbmi o včeraj in jutri in nas je v SEDAJ resnično zelo malo.

A, ko je SEDAJ tako zelo naporen, kako si pomagati ob tem? Spoznanja me pripeljejo do tega, da sem pri očetu že vedela kako pomembno je poskrbeti kot skrbnik umirajočega zase. Kako pomembno je sočasno narediti vse kar je v naši moči, a sočasno delati na tem, da sprejmemo, da je sila življenje-bolezen-smrt včasih preprosto močnejša od naše še tako neverjetne namere, da nekoga potegnemo ven iz škripcev.
Zgodbe o ljudeh, ki jih reši nekdo drug, v meni od nekdaj vibrirajo  misel, da je mogoče drugega resnično rešiti. Ustvarila se je prazna iluzija o reševanju in pomoči, ki sega daleč onkraj naših omejitev, ko v resnici en drugemu ponujamo zgolj brezpogojno oporo. LJUBEZEN. Ta lahko nato naredi potreben »čudež«, če je namenjeno, da nekdo ostane med nami ali »čudeže«, če je čas, da se njegov duh znova zlije s celoto. Ugotovim, kako pomembno je spustiti pričakovanja, ideje o tem, da smo KRIVI, ker smo bili prepričani, da smo mi odgovorni za umirajoče. Ta enormna odgovornost nas lahko nato stisne pod težo in nam ne pusti dihati.  Dovolj je bilo neresničnih hipotez in zamisli, ki nam povzročajo tako veliko gorja. Ko smo namreč v tem primežu »reševanja«, se prerado zgodi, da nase povsem pozabimo. Zanemarjenje lasten duše in telesa, pušča lahko neizmerno grobe posledice, ki se jih nato s težavo rešimo, saj smo izrabili skoraj ves potencial za boj s KRIVDO.

Egoizem? Pogosto je nato slišati glas v glavi, ki nam prigovarja, da smo egoisti, če se v takšnih primerih poslušamo. Če nam duša kriči, da nehajmo delovati onkraj svojih zmožnosti, ker nas v to sili KRIVDA. Če nas poganja LJUBEZEN, ni težav, a ko se vsili v ta odnos pričakovanje po reševanju LJUBEZEN, kaj kmalu klikne v BEG PRED KRIVO. Ko nato obnemoremo se tolažimo s tem, da smo sicer povsem na koncu in se nam obeta več let rehabilitacije (če si bomo zanjo seveda vzeli čas), a vsaj grozljivega občutka krivde ne bo.

Naj spišem še nekaj uvidov, ki jih dobim na Caminu o krivdi. O njej razmišljam že več let in vedno znova se mi prikaže v povsem drugi luči, ko jo posplošeno razumemo. Krivda, kot jo čutim najprej v svojem telesu in mi šele nato pove svojo zgobo, je v resnici opozorilo, da jadramo v smer, ki ni najboljša za naše srce. Krivda nas le opozarja npr. v takšnih primerih, ko »rešujemo«, da s to vlogo moramo prenehati in se vrniti nazaj vase. V točko sidrišča iz katerega nato ne bezljamo, ampak služimo kot neprimerno močnejši temelj bolnemu. Takrat smo v svoji zrelosti in nič nenavadnega ni, da svoji okolici povemo, da smo utrujeni in da potrebujemo roko.

Kako jo odnesem pri očetu? Mislim, da me znova odnese skozi izkušnjo strah pred tem, da ga bom na koncu s kakšno neljubo potezo razjezila in da bom morala nato celo življenje živeti s tem. Bila sem sicer zelo zavestna tega in poskušala svojo jezo (beri nemoč) kanalizirati kje druge, a ker me je ujel občutek odgovornosti za to, da bo njegov odhod spokojen, sem se ujela tudi v zanko časa. In nabirala v sebi energijo čustev, ki se niso imela časa izraziti, saj sem si znova nakopala skrb in odgovornost za nekaj kar pravzaprav ni v mojih rokah. Z ljubeznijo lahko spremljam, lahko negujem in lahko spoštujem umirajočega, a on je tisti, ki takrat igra ključno vlogo, on je tisti, ki ima moč za to kako bo odšel in ali je morda čas za čudež. No recimo bolje on v sodelovanju s svojim višjim jazom, ki se lahko v takšnih trenutkih na polno manifestira. Takrat se pogosto zgodi, da se človeku vse postavi na glavo in morda celo ozdravi.

A naša goreča želja po mojih dosedanjih izkušnjah ni dovolj. Gre bolj za odločitev duše odhajajočega, ki včasih preprostno mora naprej ali pa nujno še ostaja v fizičnih ciklih. Če to sprejmemo, se iz našega hrbta skotali ogromna skala in mi smo lahko le še najbolj čisto kar smo… brezpogojno sočutje in milina, osvobojeni sodb in predvsem pričakovanj, ki nas nato silijo v krivdo. A če jo razumemo dobrohotno, vem da je le orientir na poti v srce.

Članek Primorske novice: Pogum, da sprejmeš, kar ti je bilo dano. Pogum, da siješ.

Zgodba o Tjaši Artnik Knibbe je zgodba o ženski, ki izhaja iz ljubeče, a z odvisnostmi obremenjene družine. Vedno se je počutila kot tista, ki mora reševati probleme drugih, dokler niso bili pritiski prehudi in je mehurček počil. Svet je začela dojemati drugače; pustila je službo in se poglobila vase. Odločila se je, da bo poslušala svoj notranji glas, ki jo je popeljal na 850 kilometrov dolgo romanje, da se dokončno odveže od preteklosti.

 
Tjaši Artnik Knibbe se je rodila v Ljubljani, vendar se je družina že kmalu po njenem rojstvu preselila na Primorsko. Z bratom in starši - oče je bil Bric, mama pa iz Prlekije - je živela najprej v Luciji, nato pa v Kopru, kjer se jim je pridružila še mlajša sestra. “Oče je bil vodovodni inštalater. Bil je zelo globok in predan sočutju, zato so si ga ljudje zapomnili. Iz najmanjšega detajla je znal narediti zgodbo, ki je sogovorniku dala misliti,” se Tjaši spominja svojega očeta Franca Artnika, ki ga, malo za šalo, zelo pa zares, preimenuje v čisto svojega osebnega guruja.

Tesno povezano družino so zaznamovale težave z odvisnostjo. “Oče je imel težave z alkoholom, brat pa z mamili. Oba sta imela močno osebnost, hkrati pa sta v sebi skrivala veliko bolečine. Oče je bil vizionar, ki je videl stvari vnaprej. Videl je ljudi in njihove usode. Bil je čuten, ljubeč, prisoten, hodil je v naravo. Učil me je, naj rešitev ne iščem v drugih, temveč v sebi. A sočasno je vedno poudarjal, da človek ni sam sebi namen in da brez ljubezni nam živeti ni. Njegovega alkoholizma nisem nikoli razumela kot nekaj zlonamernega. Jasno mi je bilo, da je drugačen, in da je zelo trpel v okolju, v katerem je živel,” se spominja Tjaši.

Kasneje se je oče ozdravil alkoholizma, in s Tjaši sta imela na razpolago več kot desetletje, da se naužijeta drug drugega. Tudi bratu je uspelo, da se je začasno ozdravil odvisnosti. Bil je prvi Slovenec, ki se je pridružil Don Pierinovi skupnosti Srečanje; najprej v Italiji, nato pa še na Tajskem. Tjašina starša sta o novem načinu zdravljenja narkomanije prva spregovorila v slovenskih medijih. Ko pa se je brat vrnil v domače “toksično” okolje, je znova zapadel v odvisnost in umrl. Nato je za rakom zbolela še mama.

Notranje prebujenje

Tjaši je medtem v Ljubljani končala študij komunikologije. Za nekaj časa se je vrnila v Koper, tudi k odbojki, ki jo je redno trenirala in igrala v koprskem klubu. Zaposlila pa se je nato spet v Ljubljani, kamor se je tudi za stalno preselila. Poročila se je z Nizozemcem Remcom Knibbejem.
V časopisni hiši Dnevnik je začela delati v oddelku tržnega komuniciranja, kjer je med drugim vodila projekt Gazele. Delo je doživljala kot zelo stresno in odgovorno. “Če izhajaš iz družine, v kateri je veliko odvisnosti in čustvene bolečine, si že od malega navajen igrati vlogo odraslega. Vendar te nenehno prevzemanje odgovornosti v odrasli dobi začne utrujati. Preveč osebno sem jemala stvari in preveč sem se gnala. Pogosto sem izgorela od izčrpanosti, nato pa so mi dodelili mesto novinarke, kar me je rešilo,” meni Tjaši.

Mamina smrt pred štirimi leti je popolnoma spremenila njeno dojemanje sveta. “Ko je mama odšla, je del mene odšel z njo. Tako sem bila prisotna pri njenem procesu umiranja, da sem si skupaj z njo želela oditi tudi sama. Še prej sem želela nase pritegniti njeno bolezen, kajti v družini sem bila vedno tista, ki mora reševati probleme. Res se je v meni razvil tumor, ki pa k sreči ni bil rakav, a sem vseeno morala na operacijo,” se težkih dni spominja Tjaši.

Ko se zgodiš sam sebi

Doživela je globoko notranje prebujenje. “Po mamini smrti je bilo vsega preveč. Mehurček je počil. V tistem poku sem se pravzaprav zgodila sami sebi. Popolnoma sem se predala energiji in prepustila toku življenja. Občutila sem močan notranji mir. Tudi kot novinarka sem začela obiskovati delavnice in pisati članke o duhovnih temah. Srečala sem veliko učiteljev, ki pa so se mi zdeli še vedno preveč vpeti v svoj razum in niso bili pristni.”

Očetova smrt je bila popolnoma drugačna - hitra. “Verjetno je bil to tudi edini način, da se je najina močna vez pretrgala,” razmišlja Tjaši. Očetov odhod je vzela kot izziv, da je bila ves čas popolnoma prisotna in bolečini ni dala priložnosti, da jo zaduši. Odločila se je, da bo naredila vse, da bo poglobila in razširila očetova vedenja in to, kar sta skupaj ustvarila.
 
“Imej pogum, da sprejmeš, kar ti je bilo dano. Pogum, da pokažeš svojo svetlobo, brez fasad, brez umika. S tem se ukvarjam zadnja leta. Nisem šla živet daleč v gozd. Življenje me je z globoko duhovno izkušnjo pustilo v okolju, v katerem sem živela že prej,” pripoveduje Tjaši.
Pustila je redno službo in se popolnoma predala novi poti. “Mož je obljubil, da bo poskrbel za mojo finančno varnost, da se lahko za nekaj časa popolnoma prepustim brezpogojnemu toku življenja. Ženska ima še posebej izražen instinkt, da mora poskrbeti za svoj dom in družino, kar jo lahko v takšnih primerih tudi omejuje,” meni naša sogovornica.

Iz duhovne iskalke se je kmalu spremenila v raziskovalko. Tudi Camino - znamenita španska Jakobova romarska pot - je bil eden takšnih izzivov. Še prej pa si je vzela nekaj mesecev za meditacijo in poglabljanje vase. “Prisotnost, nevtralnost, sočutje in milina. To so štiri ključna sporočila, zaradi katerih me je življenje zdaj aktiviralo, tako kot mnoge druge ljudi, da skupaj ustvarimo novo resničnost.”

Prva lekcija Camina

Prva lekcija Camina se začne, ko začneš pakirati nahrbtnik, je ugotovila Tjaši. “Sama se odločim za majhen, 30-litrski nahrbtnik, in premišljeno vanj zložim stvari, ki jih prej tudi stehtam. Zamisel o tem, da bom mesec in pol hodila po svetu s tako malo prtljage, me ves čas sili v smeh. Končno. Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah, je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake,” je zapisala v svojem blogu.

Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Tjaši je pot začela v francoski vasici Saint-Jean-Pied-de-Portu, že po prvem prelazu čez Pireneje pa je bila v Španiji. Prehodila je 850 kilometrov, saj poti ni zaključila v Santiagu, kjer se zaustavi večina romarjev, ampak je nadaljevala proti obali Atlantika in čarobnega obmorskega mesteca Finisterra, kjer je pri svetilniku obredno zakurila svoja oblačila in v ogenj odvrgla vse misli, ki so jo vezale na preteklost. Dni, ki jih je preživela na Caminu, ni štela. Popolnoma je pozabila na čas in na koncu celo zamudila let domov, a se je vse lepo izteklo. “Hodiš, ko čutiš, da je čas, in se ustaviš, ko se tako odloči ritem. Vredno poskusiti, saj sicer ne vidim pravega smisla v duhovnih potovanjih. Časovnice so le zrcalo kontrole, ta pa odraz strahu in negotovosti. Zelo sem hvaležna, da mi je uspel popoln umik,” svojo hojo opisuje Tjaši.

Hodila je v glavnem v tišini. “Na Camino pridejo različni ljudje. Nekateri so fizično zelo pripravljeni, drugi popolnoma nepripravljeni. Na koncu sem doumela, da je bistvena razlika, kdo je šel skozi Camino laže in kdo teže, v tem, kakšno lekcijo se je moral naučiti. Najtežjo izkušnjo so imeli tisti, ki so želeli imeti največ kontrole. Vsak dan so načrtovali, koliko kilometrov bodo prehodili. Pot so razdelili na etape in prebrali veliko priročnikov. Tudi vodnik po Caminu lahko kdaj smiselno pogledaš, recimo na odsekih, po katerih hodi veliko ljudi in moraš zvečer pohiteti, da dobiš prenočišče. Enkrat sem si tudi jaz dovolj zgodaj rezervirala prenočišče, čeprav je bilo moje vodilo, da se popolnoma predam poti. Ampak to še ne pomeni, da ne smeš biti praktičen, ko je to potrebno. Pokliči, rezerviraj, in potem se predajaj vso pot, saj veš, da te zvečer čaka prenočišče.”

Ponovni zagon

Hoja ji ni predstavljala pretiranega napora. Meje, za katere je bila prej prepričana, da jih ne more preseči, je presegla večkrat in z lahkoto. Tudi trenirala pred potjo ni veliko, čeprav je bila prepričana, da bi morala. “Camino je tipičen primer, kako lahko z brezmejno duhovno močjo presežeš prepričanje, koliko si dejansko sposoben. Predaš se igri in dialogu med telesom, duhom, mislimi in čustvi. To je samodejen, avtoregulativen proces. Ko nič ne delaš in si dovoliš, da samo si. Vsi smo navajeni delovati: moramo meditirati, moramo trenirati, moramo prebrati določeno knjigo, da v nas vzbudi neki impulz. Ampak ujamemo se v past, ko mislimo, da moramo kaj narediti, da pridemo v stanje, ko samo smo. Nasprotno, za kaj takega se moramo umiriti in ne delovati. Šele ko dosežemo to stanje, se potem ponovno aktiviramo. Sama sem to prvič storila prav na Caminu.”

Na poti jo je poiskalo veliko mladih; včasih so kar nekaj časa hodili za njo, preden so jo ogovorili. Slišali so, da ženska, ki hodi v tišini, nosi sporočila. “Ta sporočila so bila res močna. Ko hodiš v tišini, čutiš vibracije, ki jih oddajajo ljudje, in brez besed zaznaš njihove zgodbe. V vsakodnevnem življenju je preveč hrupa. V samoti in v stiku s čudovito naravo pa začutiš svojo avtentičnost, zaslišiš se in zaveš, kdo si.”

Preseganje omejitev

Več globokih izkušenj je doživela na poti. “Pot po puščavskem delu, Meseti, je brutalna za vsakega, ki živi v glavi. Marsikdo se je tega dela poti tako bal, da je šel na avtobus in ga preskočil. Fizično je ta etapa naporna, ker je tam zelo vroče. Še bolj zanimivo pa je to, da ob poti ni raznih dražljajev, ki ti sicer okupirajo um. Ničesar ni tam, razen kamenja.”

Šok, ki ga doživiš v tisti praznini, je velik, priznava Tjaši. “Ne znamo več živeti brez stimulansov. Jaz pa sem se sredi puščave počutila kot riba v vodi, ker sem se znala popolnoma predati izkušnji. Med hojo sem doživela eno svojih najlepših in najglobljih meditacij.”

Nekoč pa se je odločila, da si bo zavestno naložila več bremena, kot je menila, da ga zmore. Želela je izkusiti, kje so njene meje. Odločila se je, da bo pomagala invalidu na vozičku in njegovemu prijatelju, ki ga je potiskal po Caminu. “Stalno sem ju srečevala, in nekoč sem vedela, da je čas, da jima pristopim. Začela sem potiskati invalidski voziček in hodila celo hitreje od moškega, ki je voziček potiskal prej, zdaj pa je začuden sopihal za mano in mi prigovarjal, da nisem normalna, ker hodim tako hitro. Prepustila sem se energiji in se nisem obremenjevala z ničemer. Voziček sem pripeljala do vrha hriba, nato pa mi je moški, ki je sedel v njem, rekel, naj raje počakava na njegovega prijatelja,” v smehu pripoveduje Tjaši.

Tisti dan je spoznala, koliko v resnici zmore. Duhovno, psihično in fizično je dala vse od sebe, naslednje jutro pa se je vsa sveža zbudila že ob pol petih zjutraj in se veselo odpravila na pot, čeprav je lilo kot iz škafa. Prehodila je 40 kilometrov in spoznala, kako nas um po nepotrebnem omejuje.

“Camino mi je bil pisan na kožo, ker sem v sebi nosila veliko čustvene bolečine. Hoja pa je fizični napor, pri katerem se tudi spotiš, in to mi je zelo dobro delo. Bolečina je vse bolj prihajala na površje, v naravi pa sem se počutila dovolj varno, da sem bila lahko ves čas v stiku s to bolečino. Hoja je zelo ritmična, zato lahko z njo zelo lepo uravnovesimo telo in umirimo psiho. Še posebej, če vsak dan dolgo hodiš. Na Caminu sem si pridobila veliko fizične moči, moje telo pa se je precej spremenilo, tako da sem zdaj včasih kar presenečena, ko uzrem svojo novo podobo,” pripoveduje Tjaši. Sprva ni nameravala pisati o Caminu. Niti fotografskega aparata ni vzela s sabo, kot to mnogi počno, da po vrnitvi objavijo potopis. Ni se javljala prijateljem na Facebooku, le možu je vsake toliko poslala sporočilo, pa še njega je prosila, naj je v mislih ne spremlja in naj ga ne skrbi zanjo.

Ko pa se je vrnila s poti, si je spet zaželela pisati. Bila je presenečena, saj je po očetovi smrti zaradi žalovanja izgubila voljo za pisanje. Objavila je prvi blog, potem pa se ji je odprlo. Vedela je, da mora spregovoriti o svojih izkušnjah.

Bloge na svoji spletni strani sparklyreality.com zdaj prevaja tudi v angleški in nemški jezik. Načrtuje tudi snemanje kratkih videosporočil. Čeprav se je v svojem zasebnem življenju zadnja leta raje odločala za samoto, je zdaj zlahka našla pot do ljudi. “Duhovnost je naša prava narava, ampak tu na zemlji moramo doumeti, kaj to pomeni v praktičnem smislu. Živeti moramo pristno: da drug drugega vidimo, da se opazimo in ne gremo kar mimo, če koga kaj boli. Vzeti si moraš čas, da prisluhneš, in vedno težiti k temu, da iščeš rešitve in ne konfliktov. Ko si v stiku sam s sabo in z naravo, za življenje potrebuješ zelo malo. Naravno težiš k temu, da si v družbi sorodnih duš in se zavedaš, kako pomembna je ustvarjalnost. Nesmiselno je zadrževati energijo v sebi, veliko bolje se je izraziti,” je prepričana Tjaši, ki svojo vlogo zdaj vidi v pisanju. Pripravlja tudi skupinska srečanja in meditacije. Ljudem želi pomagati pri ozaveščanju raznih vedenjskih vzorcev, ki jim preprečujejo, da bi se predali in polno živeli.

V glavi ima še vedno seznam stvari, ki jih želi narediti do svojega 40. leta. Seznam je začela uresničevati letos. “Za toliko stvari si rečemo, da jih bomo enkrat uresničili. Ko pa sta moja starša odšla, sem se začela spraševati, kdaj bo zame nastopil ta 'enkrat'. Kdaj bom nehala govoriti, da se mi kaj ne da in da česa ne zmorem?” se sprašuje naša sogovornica.

Seznam strasti

Ko se je vprašala, katere so njene zemeljske strasti in česa ji bo žal, če v življenju vsaj enkrat ne poskusi, ji je takoj prišlo na misel ogromno stvari, ki jih zdaj drugo za drugo uresničuje. Letos poleti se je naučila surfati na vodi. Ena od stvari na njenem seznamu je tudi knjiga v angleškem jeziku, s katero želi obkrožiti svet. Na seznamu je tudi tečaj prostega potapljanja v globinah Rdečega morja pri sestri Alenki Artnik, ki se je v zadnjih letih ljudem vtisnila v spomin s serijo rekordov v prostem potapljanju.

Ne skrbi je, kako bo zaslužila denar. “Če si v stiku z notranjim obiljem, je poskrbljeno tudi za tvoje finance,” je prepričana. “Materialne dobrine ti ne pomenijo več kompenzacije za polno bivanje, ampak so le naravna posledica obilja, ki ga čutiš v sebi. Pomembno pri vsem tem je, da se znova naučimo ritma dajanja in sprejemanja, saj nas lahko prav ta skupinska dinamika zelo ojača. Individualizem, ki ga danes mnogi mešajo z svobodo, kaže svoje zobe. Obrnimo se drug k drugemu in si tako kot nekoč pomagajmo. Takrat bo znova jasno, da za srečo potrebujemo res malo denarja in veliko ljubezni. Kako gre že tista pesem: 'Življenje je lepo, če ga živiš,'”
ALJA TASI
www.aljatasi.si